Različni pogledi

 

V minulih letih sem spoznala kup zelo različnih posameznikov. Med njimi so bili nekateri t. i. ''znani posamezniki'', o nekaterih s(m)o se svoj čas učili tudi v šoli.

Spominjam se gospoda, ki se je znašel celo v učbenikih. Njegova hčerka je poskušala narediti vse, da bi njegov življenjepis popravili in spremenili, a tega niso hoteli, češ da je postalo življenje njenega očeta že ''ljudska last'', da se ne da narediti nič. Šele več let po osamosvojitvi je dosegla, da je oče izginil iz tega, že omenjenega ''ljudskega spomina''. Takrat so ga lahko v miru pokopali, in to tako, kot je želela družina- s cerkvenim obredom.

*

Živeli so, ali še živijo pisatelji obeh spolov, ki so bili zelo živahnega duha. A o njih se učimo, kot bi bili najbolj sterilna bitja tega sveta- brez mesa in krvi.

*

Zelo podobno je (je bilo) s političnimi profili večine vidnih mož in žena, ki so krojili našo politiko. V življenjepisih piše zgolj tisto, kar je ušesom in očem volivcev všečno in kar pri njih prinaša točke. Tovrstne biografije so tudi zelo neosebne, družina največkrat niti ni omenjena.

*

Po drugi strani pa drži, da so življenjepisi posameznikov, ki živijo v manjših skupnostih, nabite s podrobnostmi, ki jih junaki sami pogosto niti poznajo ne. Tako imenovanega krivičnega ''poseganja v zasebnost'' je ogromno.

Da je tako, sem se v preteklosti pogosto prepričala. Zmeraj, ko objavim kakšno zgodbo, mi pišejo tisti, ki to osebo poznajo in mi povedo še kup dodatnih podrobnosti. Največkrat pa slišim, da se je pripovedovalec zlagal, naj mu ne verjamem, da ''oni vedo več in bolje''…

*

Če bi mi rekli: 'Milenči, povej nam kaj o sebi'', bi se povedano v marsičem razlikovalo od tistega, kar bi o meni povedali drugi: sokrajani, žlahta, prijatelji… Vsake oči imajo svojega malarja!

*

Nekoč so naredili zanimiv preizkus. Skupina ljudi je pozno zvečer odšla na hrib, da si je ogledala polno luno. Ko so jih naslednji dan vprašali o vtisih, so dobili različne, a zelo pestre odgovore:

''Bilo je brez zveze, mar bi čas, ko smo zijali v nebo, izkoristili za še eno pivo.''

''Nič nisem videla, tako me je zeblo v noge.''

''Saj je bilo lepo, a George, ki je stal kraj mene, je ves čas kašljal.''

»Bilo je čudovito doživetje. Mož me je držal v objemu, toplo je nama bilo, gledala sva luno, ki se je dvigovala izza obzorja in uživala.''

*

V nadaljevanju objavljam eno od zgodb, ki so jo tisti, ki so poznali pripovedovalko, ''raztrgali'' na drobne koščke, češ da ni resnična…

Moje mišljenje pa je, da ima VSAK ČLOVEK PRAVICO, DA O SEBI PRIPOVEDUJE TAKO, KOT MISLI, DA JE PRAV, DA DOGODKE OPISUJE, KOT JE SAM DOŽIVLJAL, OBČUTIL….

Morda se motim, a upam, da se ne!

Mateja (1993)

 

»Brata sem se začela čisto zares bati, ko sem bila stara štiri leta in pol. Lahko me je maltretiral že prej, a se ne spomnim.

Vsak večer, ko sem šla spat, sem rada še malo skakala po postelji. Všeč mi je bilo, če me je poneslo visoko v zrak. Ko sem nekoč pristala na odeji, sem začutila, da se mi je nekaj ostrega in zelo bolečega zadrlo v podplate in nato še v zadnjico. Začela sem jokati in klicati na pomoč. Pritekla je mama in se zgrozila, kajti odejo je prekrivala zdrobljeno steklo, več koščkov je bilo zelo globoko zadrtih tudi v moji koži. Noč sem preživela na urgenci. 'Mami, zakaj nič ne rečeš Igorju? On je to storil?' sem jo spraševala naslednji dan, a se je naredila, kot da se ni nič zgodilo.

Starša sta ga občudovala in razvajala, ker so jima v šoli oprali možgane, da veliko obeta. Brat je bil nasilen tudi do sošolcev, a na zelo prefrigan način, ki ga je bilo težko dokazati. Na vsakem koraku so mu gledali skozi prste. Bil je nadpovprečno inteligenten, svoja nasilna dejanja je znal skriti, tako da odrasli sploh niso doumeli, kaj točno se dogaja. Na začetku tretjega razreda so me v kritičnem stanju odpeljali v bolnišnico. Tam so ugotovili, da sem jedla pasje iztrebke. Veste, da jih nisem nalašč! Brat, ki se mi je nedolžno smehljal, ko sem se po tednu dni vrnila domov, me je na vratih prisrčno objel, kot da ne bi imel prstov vmes.

Že v sedmem razredu je imel veliko punc, za dokaz ljubezni so mu morale pošiljati gole fotografije. Tisti trenutek, ko jih je imel, jih je začel izsiljevati in jim groziti. Nekateri starši so se naveličali njegovih groženj, najprej so se oglasili pri nas ter zahtevali, da starša vzameta Igorja v roke, a ni nič pomagalo. Mama jim je celo zabrusila, da jih bo dala v časopise.

Zaradi njegovega nasilja so se v šoli sklicevali roditeljski sestanki, a brez uspeha. Nihče ni nič ukrepal. Nekatere žrtve so se maščevale meni, čeprav nisem bila nič kriva. Šele potem, ko je brez najmanjšega razloga zvezal sošolko, ji zamašil usta in jo zaklenil v kleti, da je morala poiskati zdravniško pomoč in so njeni starši zagrozili šoli, da jih bodo tožili, so ukrepali.

A doma je ostalo vse tako, kot je bilo že od zmeraj. Le da ni ustrahoval le mene, tudi starše, pa tega nista niti opazila, ker sta bila še zmeraj zaljubljena vanj. Mama mi ni verjela niti tedaj, ko sem ji povedala, da me je prisilil, da sem se ulegla v posteljo, on pa se je prilepil obme in se kot v transu drgnil ob moje telo. Ozmerjala me je, da imam pokvarjeno domišljijo. Nikogar ni bilo, da bi mi verjel, brat pa je izrojenosti počel z menoj večkrat na dan. Od domačih sem nenehno poslušala, da imam bogato, a pokvarjeno domišljijo! Zelo sem si oddahnila, ko se je vpisal na gimnazijo in je bil komaj kdaj še doma.

Bil je v drugem letniku, ko se je odločil, da me zabava s svojimi perverznimi zgodbami. Podrobno mi je opisoval, kaj je počel z moškimi, ženskami, starimi mladimi, celo z živalmi. V Beogradu je menda obstajal klub, kjer so izrojeni psihopati, kakršen je bil on, lahko seksali s psi.

Potem je z odliko maturiral in se vpisal na medicino.

Bilo je ob začetku avgusta, ko sem bila prvič hospitalizirana na psihiatričnem oddelku. Vsi so se trudili okoli mene, čutila sem, da jim ni vseeno. Na oddelku nas je bilo sedemnajst, ki smo imele podobne težave. Jaz sicer z bratom, preostale s starši oziroma očetom ali očimom.

Bilo je težko, saj je bilo strahov, negativnih izkušenj, bolečine in osamljenosti v moji duši toliko, da se preprosto nisem več mogla pobrati.

Že dlje časa sem, ne da bi se zavedala, imela tudi lažjo obliko motenj hranjenja. Močno sem upala, da mi bodo v bolnišnici pomagali. Žal se to ni zgodilo. Zdravnica mi je med pogovorom večkrat vrgla v obraz, da mi ne verjame. Poznala je mojo mamo, zato je bila prepričana, da o naši družini ve več kot ostali. Pa ni vedela čisto nič. Vsega skupaj sva imeli dva desetminutna pogovora, pa ji je vseeno uspelo napisati strokovno utemeljeno diagnozo. Ob odhodu sem jo prosila, če mi lahko pomaga vsaj s tem, da prepriča starše, da grem na svoje. Ni mi ustregla.

S pomočjo prijateljice mi je vseeno uspelo, da sem našla stanovanje. Ker nisem želela, da me išče policija, sem o selitvi povedala mami. Ko me je vprašala, zakaj, sem ji odgovorila, da če bi bila moja mama, bi morala vedeti.

Zdaj sem leto in pol na svojem, opravljam preprosta dela v turistični ponudbi, z domačimi nimam nobenih stikov. Že nekaj mesecev ponoči spet spim, nič več mi ne uhaja voda, antidepresive sem vrgla v smeti. Imam tudi prijatelja, ki mojo zgodbo pozna, kar mi zelo veliko pomeni.«