poletna humoreska
(fotka:GROK) Bil je plešast, a ni imel brkov »Koliko kilometrov je še do Kendovega dvorca?« sem vprašala starejšo gospo v sivo-črni jopi, ki je pred cvetličarno nasproti cerkve prodajala pelargonije in bršlinke. Za spoznanje sem se nagnila skozi okno, potem ko sem zapeljala na pesek pod bližnjim kostanjem. »Ne slišim vas dobro,« je zavpila, obenem pa se je s prsti potegnila za levo uho, kar je verjetno pomenilo, da je bodisi gluha bodisi je hrup mimoidočih avtomobilov s seboj odnesel tudi moje vprašanje. »Kje zavijem proti Kendoveeeeeeem dvorcuuuuuuuuuuu?« sem še enkrat poskusila srečo. Kazalci so se malo prehitro pomikali proti šesti uri, ko bi se morala sestati z Damjanom. Ženski je zažarel obraz. Dvignila je roko in pokazala nekam nad mojo glavo. Nato se mi je nasmehnila in prikimala, ko je videla, da sem presenečeno skomignila z rameni. »Na desno, pa ste tam!« je zakričala na ves glas. Možakarja, ki sta kakšnih deset metrov naprej pred neko gostilno pila pivo, sta...