JUTRI 2052

 dragi prijatelji, vse leto sem objavljala različne zgodbe, ki sem jih zapisala po vašem pripovedovanju. Danes vam zaželim le srečno in zdravo leto 2023. Zelo od srca! Pa ne pozabite : nekaj knjig po praznični ceni je še na voljo. Pišite na mail: jutri2052@gmail.com

  Včeraj zvečer me je skupina obiskovalcev žirovskih jaslic povabila, da jim povem to in ono o svojih knjigah. Pa sem jim. Upam, da so bili zadovoljni. Na koncu- med vprašanji- pa pade namig, naj v bodoče več pišem o srečnih zgodbah. Da manjka teh. Verjemite, namig mi ni šel iz glave še pozno v noč. Kako pisati o srečnih zgodbah, ko pa jih ljudje zelo neradi delijo z drugimi? Kako pisati o sreči, ko vsak od nas ve že iz pregovora, da je '' sreča opoteča ''? Kako pisati o sreči, ko iz prakse vemo, da lahko ta za nekoga drugega pomeni tudi veliko nesrečo? Recimo: Jani je istočasno ''plavšal'' dve dekleti. Ko se je poročil s Klavdijo, jo je neizmerno osrečil, njeno konkurenco pa je spravil v obup, iz katerega se še dolgo ni pobrala. Ko je Miha na gasilski veselici zadel avto, je bil presrečen. A le kratek čas. Med domačimi je dobitek povzročil nemalo zdrah. Miha je že čez pol leta avto prodal, pa še ni bilo miru. Jolanda je bila presrečna, ko je končno odpr

  Pred dnevi so v Reykjaviku nagradili animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Scenarij za ta film pa je bil prirejen po knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače , 1. del, Milene Miklavčič . . Ker gre za zgodovinski dogodek, bo ekipo ministrica za kulturo Asta Vrečko , danes povabila na sprejem in kosilo v Vilo Podrožnik.

    Spoštovani, Leto 2022 je bilo pestro in zanimivo. Prvič: izšel je že četrti del zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače. Zbirka ima že več kot 1800 strani! Drugič : tudi prvi trije deli zbirke so še zmeraj zelo brani! Tretjič : Evropska filmska akademija je v Reykjaviku nagradila animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje, režiserke Urške Djukić z evropskim oskarjem za najboljši kratki film. Ideje zanj je režiserka črpala iz prvega dela Ogenj, rit in kače niso za igrače. Četrtič : takole mi je napisala Manca Košir:''Danes v DELU kolumnist Simon Popek piše, da je prav ta tvoj naslov zanj najboljši naslov knjige sploh! Bravo, Milena!'' Petič :srčno si želim, da bodo zgodbe prihajale tudi v prihodnje. Šestič, zelo od srca :  Vsem skupaj želim lep Božič, v novem letu 2023 pa veliko zdravja, dobre volje in čim več prijaznih, nasmejanih in srčnih ljudi, ki vam bodo prečkali zasebne in službene poti! Milena Miklavčič ( Na fotografiji so ja

  M oji virtualni prijatelji, objave, ki jih delim, radi berejo. Prav pa je, da povem, da sem vse te tematike, ob katerih se nekateri tudi čudite, obdelala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače . Vse te zgodbe so od tam. * Skoraj 40 let sem- najprej kot novinarka na radiu Sora- vabila sogovornike pred mikrofon za oddajo '' Zanimivi ljudje živijo med nami' '. Kmalu sem začela objavljati izpovedane zgodbe v ' 'Usodah '' za Gorenjski Glas (še danes jih pišem), s svojimi prispevki o ljudeh, ki trpijo, sem popestrila marsikatero TV oddajo ''Pomagajmo si '' na TV Koper…. * Zgodbe, ki jih poslušamo, pridejo ''človeku v kri''. Sploh, če imamo radi ljudi, če radi poslušamo, če nas ZANIMA, če smo RADOVEDNI ! In jaz sem vse to in še kaj, že od nekdaj bila! * Zgodbe, ki jih berete v knjigi NISO LITERARNE stvaritve, so le preprosti zapisi različnih pripovedovanj. Nekateri so o svojem življenju pisali tudi sami in mi potem posl

  Da je treba poskrbeti za čistočo ust in zob tako kot za ostale dele telesa, je zelo pozno prodrlo v zavest ljudi. Pred 2. sv. vojno so se, največkrat zaradi pičle hrane in skromnega načina življenja, spopadali z zobno gnilobo že v najstniških letih. Zobozdravnik (dentist) je bil v Ljubljani (tudi v nekaterih drugih večjih mestih), bil pa je zelo drag. Da so si lahko uredili zobovje, so nekateri bogatejši morali prodati njivo, del gozda ali travnika. Krone so bile srebrne in zlate. Tisti, ki so jih imeli, jih niso skrivali. Ponosno so jih razkazovali, saj so dali drugim vedeti, da nosijo v ustih celo bogastvo. Če pobrskate med foto-zapuščino prednikov, boste hitro opazili, da so mladoporočenci iz tega obdobja na fotografijah zelo resni. Redkokdo- če sploh kdo- se smeji. Razlog je preprost: ustnice so stiskali skupaj zato, da niso razkazovali gnilega ali manjkajočega zobovja. Tistim, ki so se ''specializirali'' za ruvanje zob, so rekli ''šintarji''. S či

  kako so že rekli včasih? Nas in Kitajcev je več kot 1,5 milijarde. * V podobnem stilu pa bom nadaljevala: En droben kamenček t. i. evropskega oskarja za kratki film, je tudi moj. Namreč: Že večkrat nagrajeni kratki animirano-dokumentarni film Babičino seksualno življenje režiserke Urške Djukić je Evropska filmska akademija nocoj razglasila za najboljši kratki film. Za nagrado je bilo skupno nominiranih pet kratkih filmov. Osnova filma, v katerem nastopajo Doroteja Nadrah, Jure Henigman in Mara Vilar, so doslej zamolčane zgodbe o tem, kako so naše babice doživljale spolnost. Zdaj je čas, da ženske same povedo svoje zgodbe, je prepričana režiserka, ki je želela to področje raziskati. O možnostih, ki bi jih prinesla ta nagrada, je ob nominaciji pred mesecem v pogovoru za Nedelo povedala tole: »Mislim, da bi v tem primeru ta film videlo še veliko več ljudi, kar bi bilo zame največje darilo. Hkrati pa je to velika referenca in potrditev, da raz­iskujem v pravo smer in da bom lahko nadalje

  Renata Zaman Furman je napisala: Lep pozdrav dragi moji... danes je idealen dan, da odprem eno temo, ki se nanaša na vtikanje v zasebnost druge osebe... Sama sem človek, ki tega ne počne, hkrati pa tudi pričakujem, da se drugi ne vtikajo vame, ko o nečem ne želim govoriti. Pride dan, ko tudi sama rečem na kulturen način, da nečesa ne želim, ne želim odpirati določenih tem, ki sem jih hočeš ali nočeš, pokopala ali - po domače -predelala in so zdaj del moje preteklosti. Ni nezrelo, če o tem ne želim govoriti, nezrelo je, da človek vrta vate, ko mu že večkrat rečeš, da o tem in tem ne želiš govoriti. Jaz sem "preživela", mogoče ti ne bi. Poznam primere, ko je ljudi ravno travmatična izkušnja naredila nore in njihova življenjska pot nikoli ni bila več ista, po domače povedano, skrenili so z nje in niso več doživeli nobenega zadovoljstva, ne kariernega, ne družabnega, ne zakonskega, niti ne družinskega. Njihova psiha je ostala na dnu. Preberite si knjigo Ogenj,rit

  V času okoli sv. Miklavža se veliko govori o pridnosti. Ker menda dobri mož obišče le tiste, ki so bili jako pridni. Drži ali ne drži? Danes je o pridnosti pisala tudi Vilma D. Zanimiva je bila misel, da pridnost v glavnem pomeni, da je nekdo takšen, kot si mi želimo. ''Pridni otroci'' so, morda se motim, morda ne, precej dolgočasni. Lahko bi tudi rekli, da so precej ''zdresirani''. Otrok mora kdaj pa kdaj tudi trmariti, se upirati, razgrajati, sitnariti. Ker šele potem je to lahko čisto običajen otrok. * Seveda smo tudi odrasli pogosto deležni te besede: priden/pridna si! Tudi jaz. Če imam urejen vrt, pospravljeno stanovanje, če kako drugače zgledno skrbim zase in za druge- slišim, da sem pridna. Kadar skuham ali spečem kaj dobrega, sem pridna na kubik! 😊 * Seveda sem kar precej ''pridna'' tudi po izidu zadnje knjige ''Poglejte, moji ljudje prihajajo'' iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače.

  V minulih dneh, ko me je akutno bakterijsko vnetje očesa primoralo, da sem bolj kot ne počivala in obilo jamrala , sem po dolgem času- ker je bila priložnost- poslušala tudi TV. Gledati je pač nisem mogla… V Preverjeno so ponovno govorili o sekti, imenovani ''Hepihepi''. Ženski glas je razlagal, kako je članica te sekte do kosti obrala nekega naivnega kmeta z Dolenjskega, ki ji je padel v roke. Še včeraj sem o tem revežu, ki se je dal zapeljati prefriganki, veliko razmišljala. Kako je mogoče, da so imeli in še imajo razno-razne sekte ''hepihepi'' pri Slovencih takšen vpliv, takšno moč? Kako je mogoče, da čisto trezni, običajni- vsaj na videz zdravorazumski posamezniki -pokleknejo pred njimi? Premalo se zavedamo, da se na različne, t.i. duhovne terapije največkrat podajajo notranje zelo ranjeni ljudje. Spominjam se neke gospe, ki je nekoč delala v zdravstvu in je v času covida 19 po družabnih omrežjih širila ''strokovno mnenje'', da nam-