ZDRAVA PAMET IN TE REČI

 ŠLOGANJE V drugo in v TRETJE

"Nekoč sem imel velik rešpekt pred izobraženimi ljudmi.

Pred leti pa sem spoznal tako preproste in odprte, kakor tudi nadute in vzvišene izobražence.

Posebno pa me je presenetila oseba z sedmo stopnjo izobrazbe, mlajša od mene, ki sveto verjame v coprnice in podobne nadnaravne sile.

Dobro ,da nimajo moči, sicer bi spet gorele grmade."(Oto N.)

PS

Ljudje smo res takšni in drugačni. In izobrazba že dolgo ni več porok za več razuma in treznosti.

Če je Oto že omenil coprnice, tudi moja izkušnja v povezavi z njimi je zanimiva:

Poznala sem par, oba sta imela vrhunsko izobrazbo. A sta hkrati tudi trdno verjela, da je zgolj to, kar je ''naravno'', gonilo sveta.

Potem pa si je hčerka, na tekmovanju rolkanja, zlomila nogo.

Da bi jo peljala k zdravniku, da bi dobila mavec?

Ni bilo govora!

Po telefonu sta več dni zapored govorila s svojim šamanom, ki je dekličin zlom zdravil na daljavo.

Posledice niso bile prijetne.

Številne operacije, za spoznanje krajša noga, neznosne bolečine, kajti šaman je ''odločil'', da je noga pozdravljena, zato je deklica morala začeti ''normalno hoditi''.

Zdrava pamet - vsaj v nekaterih podobnih primerih- nima nobene zveze z izobrazbo.

PS2

O ''dr.'' covid- bedakih pa kdaj drugič.

BOJANINA ZGODBA

Vedeževalka je napovedala: Dobila boš službo v veliki stekleni hiši. Najprej ti ne bo všeč, potem boš briljirala.

Po naravi nisem vraževerna, toda tri leta je minilo od zadnje redne zaposlitve. Grabil me je obup.

Zgodilo se je.

V izposojenih oblačilih in novih čevljih so me predstavili sodelavkam. Kar na hitro so mi dale vedeti, da ne bomo prijateljice. Bančna služba je bila po njihovem le za izbrance.

Kmalu je prišlo do preobrata. Na enem najpomembnejših položajev je sedel takrat moj sošolec iz srednje šole. Dal mi je možnost, izkazala sem se in - steklo je.

Banka je postala moj drugi dom. Plača, ohoho! Nikoli še nisem videla toliko denarja!

Veselje je bilo nepopisno.

Ne pa tudi osebna sreča!

Pogrešala sem nekoga, h komur bi se stisnila, manjkal mi je nekdo, s katerim bi si delila večere.

Tokrat mi je vedeževalka napovedala svetlolasca, temnih oči, športnika…

Nekaj iz kataloga, sem si mislila in - pozabila na napoved.

Minili so dnevi, tedni, meseci.

Potem pa je prišel dan, ko me je nehote pritegnil simpatični obritoglavec z brki.

Mitja je odlično smučal, igral tenis, kmalu sva se preselila v skupno stanovanje.

Motile so me nekatere njegove lastnosti: bil je precej skopuški, preveč je pospravljal – vse je moralo biti na svojem mestu, a je nama vseeno kar lepo šlo.

Sledilo je presenečenje…

Na obisk je prišel Tomaž, kar tako, ker se ni imel kam dati. Šele ob slovesu ugotovim, da je blond, prelepih oči, kot obljubljeni fant iz kataloga.

Srce je zaigralo, ne le moje tudi njegovo.

Poiskal me je v službi, kavica na kavico in končala sva na zadnjih sedežih njegovega starega terenca.

Do nadaljnjih dogodkov je prihajalo hitro. Nič ni hodil kot maček okoli vrele kaše.

Pove mi, da je podedoval staro hišo v Savinski dolini, da jo obnavlja, da gre počasi in če se strinjam, naj pridem živet k njemu, skupaj bova dokončala in srečno živela do konca svojih dni.

Kličem vedeževalko.

»Ja, to je to! Zadetek na loteriji! 20 minut pogovora na 090 ni bilo poceni!

»Vsa sreča tega sveta je Tvoja!« mi je zagotavljala…

Žal le roka trajanja te sreče ni napovedala.

Najprej sem dvignila 40.000EUR kredita, potem prisila svoja starša, da sta prodala domačo hišo, ki sta mi jo prepisala, to je naneslo 90.000 EUR, kasneje sem vzela še kredit pri zasebniku in zastavila domači vikend, kamor sta se preselila.

Brezobzirno sem pohodila vse, kar mi je stalo na poti do moje lastne sreče.

Prenova je čudovito uspela. V dveh letih smo zgradili raj. Arhitektka je s pomočjo starih fotografij in slikc naredila čudež, našla sem res odlične delavce, ki so na žalost delali na črno.

Padec s strehe in hude poškodbe enega od njih so začeli napovedovati težke čase.

Zvečer, pozno jeseni, sva ob topli kmečki peči večerjala in občudovala po meri narejeno pohištvo iz staranega lesa, obnovljena orodja razstavljena po stenah, slike .

Bilo je tako lepo, da sem zaupala Tomažu, kaj je naslednji korak, ki si ga želim.

»33 let imam izteka se mi biološka ura, želim zanositi,« sem mu rekla. Odgovoril ni nič drugega kot to, da mi bo kupil psa.

Zelo me je prizadel, živali nisem vajena in kaj ima pes z otroki?

Novo leto sva še preživela složno, morda zaradi velike zabave, ki je spominjala že na poroko. Sledile so spremembe, komaj opazne, a sem jih zaznala…

Tomaž je kar naenkrat začel uporabljati kondome.

Najprej je bil vzrok neko vnetje, potem sva se tako navadila. Vedno manj časa je preživljal doma. Izgovarjal se je, da dela, ja kako dela, kaj dela-nikoli ni bil redno zaposlen in razen podpore izplačane 21. v mesecu, ni prinašal denarja.

Za vse sem skrbela sama.

Sledil je obisk njegove mame, ki je do takrat nisem poznala. Življenje mi je obrnila na glavo s vprašanjem, kdaj se bom izselila? Kako izselila gospa? Ja Tomaž ima ženo in dva otroka. Vi ste opravili svoje delo s prenovo, plačal Vam je, biznis je zaključen.

Kako plačal? Kaj naj se izselim? Mar ženska ne ve, da sem v prenovo vložila vse svoje premoženje?

Nobena beseda ni pomagala.

Ker ni šlo sprva zlepa, je šlo na koncu zgrda.

Izselili so me, čeprav sem že na začetku sporov opazila, da mi je njegova žena nekako naklonjena.

Moža je očitno dobro poznala…

Prišli so zelo težki meseci. Še nikoli nisem bila tako na tleh kot tedaj: brez denarja, brez premoženja, brez princa svojih sanj…

Naneslo je, da sem nekoč slučajno srečala Tomaževo ženo. Pokazala mi je »moj podpis« na dokumentu, ki je pričal, da mi je ''vrnil'' ves denar, ki sem mu ga posodila!

Prekleti goljuf! Baraba!

Goljufal je očitno obe, tudi njo!

A je bila ta ženska vsaj toliko poštena, da mi je dovolila vselitev v njeno majhno stanovanje v Celju do dokončne razjasnitve situacije. Tam živim še sedaj.

Tomaž živi razkošno življenje z naslednjo žrtvijo, sodne obravnave sledijo ena drugi, če bo šlo tako naprej bo trajalo še sto let.

Starša me ne pogledata.

Od očeta sem prejela pismo v katerem se mi odpovedujeta in niti slišati nočeta zame. Sramujeta se me tudi zaradi laži, ki jima jih je o meni natvezel Tomaž: češ da sem zapita kurba, ki ga toži in ki ga je ogoljufala.

Službo sem morala menjati, sodelavci ne hodijo radi po sodiščih, a tudi tu, kjer sem danes, mi je dobro, le od plače mi ostane le za najnujnejše, ostalo gre za poplačila kreditov. Srečo bom imela če me Tomaževa bivša ne vrže iz stanovanja.

Takrat bom pa res na cesti!

Mitja me včasih obišče. Seveda me ne bo vzel nazaj, a vedno pravi«Če bi kaj rada vedela, mene vprašaj. Za eno pivo ti vse povem. Tiste tipe in tipinje na socialni pomoči, ki šlogajo na 090, pa raje pusti pri miru.«

IRMA

Slovenci o sebi zelo neradi govorimo. Zanimivo pa je, da popustijo vsi jezovi, ko obiščemo šlogarco (vedeževalko).

Pri njej večina pove tudi tisto, kar skriva sam pred seboj.

Danes objavljam Irmino zgodbo, jutri pa še kakšno.

Irma:« Ko sem leta 1987 postala vzgojiteljica, smo v naši vasi dobili tudi prvi vrtec. Kot edino z ustrezno izobrazbo so me brez težav zaposlili. Bila sem vzgojiteljica in vodja hkrati. Z leti je postal vrtec pretesen za vse otroke, zgradili smo novega.

Nekatere kolegice so že imele visokošolsko izobrazbo, tako da sem svoj položaj le s težavo ohranila. Zaposlili smo tudi precej novega kadra, zdelo se mi je, da smo bili ena taka prijetna, homogena druščina.

Kmalu je tudi meni padlo v oči, da ima vzgojiteljica Karmen (izmišljeno ime) nenormalno visoko število tedensko manjkajočih otrok. Ker so bili to malčki, stari v povprečju dve leti, sem se tolažila, da se hitreje nalezejo različnih oblik prehladov kot malo starejši.

S časom pa je bilo pritožb staršev, ki tej nalezljivi epidemiji prehladnih obolenj niso ravno verjeli, veliko, zato sem na njihovo zahtevo morala ukreniti.

Na zagovor sem najprej povabila varuško iz te skupine. Dolgo časa je tajila, potem pa je le priznala, da Karmen zahteva, da so otroci pomanjkljivo oblečeni tako na terasi kot na sprehodu. V igralnici, kadar je bilo okno odprto na stežaj, pa so imeli le spodnje majčke.

Priznala je tudi, da ji je Karmen zagrozila, naj se ''pazi'', če bo komu to povedala.

Ni mi bilo lahko ukrepati, saj je bil njen oče osebni prijatelj ravnatelja OŠ, ki je bil tudi moj predstojnik. A sem vseeno tvegala.

Poklicala sem Karmen na razgovor in ji povedala (ker varuške nisem želela potunkati), da se na ''vasi govori'', kaj počne z otroki. Da jih nalašč izpostavlja mrazu in prepihu, da zato več otrok ostane doma in ima z dvema ali tremi otroki, kot jih ostane v skupini, manj dela.

Začela je groziti tudi meni. A mi je bilo vseeno, saj je bila od takrat naprej bolj pazljiva.

Mislila sem, da je zgodba s tem končana. A se je šele začela.

Ravnatelj me je obtožil psihičnega nasilja nad podrejenimi, o tem, zakaj je do ''spornega pogovora'' prišlo, pa ni hotel niti slišati.

Ko je videl, da se me ne da ponižati in odkrižati, mi je začel očitati, da nimam ustrezne izobrazbe, da nisem primerna za delovno mesto vodje vrtca.

Degradiral me je na stopnjo vzgojiteljice, a ker so bila vsa mesta že zasedena, bi lahko bila le varuška ali snažilka.

Dala sem odpoved, hitro sem si našla delo v drugem vrtcu, kjer sem kot vodja dočakala tudi (invalidsko) upokojitev.

V tistem času sem se tudi ločila, in ker je bilo treba spraviti tri otroke h kruhu, sem kot upokojenka sprejela zanimivo ponudbo na nekem ''vedeževalskem portalu''.

Gospod, ki me je povabil, je bil znanec iz mladosti. Vedel je, da se bom s klicatelji bolj pogovarjala, kot jim vedeževala.

Nekega večera pa me pokliče gospa z značilnim, meni zelo domačim narečjem. V trenutku sem jo prepoznala. Bila je Karmen.

Zanimalo jo je, če jo mož vara, če bo sin uspešno zaključil srednjo šolo, nič posebnega.

Beseda da besedo in potem jo ''okoli riti v varžet'' vprašam, če je v njenem življenju še kaj takšnega, na kar še nima odgovora.

Omenila je neko prijateljico, ki ji je bila dolžna 200 evrov, če ji jih bo vrnila..

Potem pa malo pomolči in reče: "Nekoč me je neka prasica zatožila šefici! Vem, da je bila ona, čeprav še zmeraj taji. Povejte mi, je bila ali ne?«

Srce mi je začelo biti sto na uro.

»Naj pogledam v karte, da vidim, kaj se je zgodilo?« ji rečem.

Takoj je bila za.

Niti besede ni zinila, ko sem ji opisovala svoja ''videnja''.

Nekaj časa se je še slišalo njeno dihanje, potem pa je brez nasvidenje odložila slušalko.