JUTRI 2052

  zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače na rob: Resnične zgodbe imajo lastnost, ki je marsikomu neprijetna: ne olepšujejo življenja. Ljudje imamo radi zgodbe, v katerih so stvari jasne. Dobri so dobri, slabi so slabi, na koncu pa zmaga pravica. Resnično življenje pa je veliko bolj zapleteno. ''Moji'' pričevalci pripovedujejo o nasilju, nezvestobi, spolnosti, zlorabah, alkoholizmu, revščini, strahu in sramu, a – na videz- še zmeraj živijo povsem običajno življenje. Ko nekdo reče, da je takšna knjiga »umazana«, pogosto v resnici pove nekaj drugega: da mu je ob njej neprijetno, ker največkrat prepozna sebe, svoje življenje, svojo družino. Po mnogih letih se ponovno spomni dedka alkoholika, soseda, ki je pretepal ženo, sestre, ki so jo starši prisilili v splav, pozneje pa zaradi tega ni mogla imeti otrok, in še in še! Knjige nam s svojimi pričevanji, hočemo ali ne, odprejo vrata v sobo, ki jo je nekdo desetletja držal zaklenjeno. Slovenci imamo dolgo tradici...

  Pekel, ki so si ga s sovraštvom, prezirom, nagajanjem, nasiljem in včasih celo s pretepanjem ustvarjale ženske med drugo svetovno vojno in po njej, je bil pogosto nečloveško neznosen. V zadnjih stotih letih se je marsikaj spremenilo, a nekateri odnosi med ženskami so ostali presenetljivo podobni. Nekoč so tašče snaham metale polena pod noge z drobnim, vsakdanjim nasiljem, ki ga moški pogosto niso niti opazili. Snaha ni smela biti preveč pridna, preveč lepa ali preveč sposobna, ker bi s tem lahko ogrozila taščin položaj v hiši, kuhinji ali shrambi. Podobne zgodbe srečujemo tudi danes, čeprav mladi in stari praviloma ne živijo več pod isto streho. » Dokler sem bila snaha, sem imela slabo taščo, odkar sem tašča, imam slabo snaho, « je dejala ena od pripovedovalk. Takšne besede povedo več kot dolge razlage. Kažejo, kako trdovratni so nekateri vzorci, ki se prenašajo iz roda v rod. Nekoč so mlade ženske, pogosto brez pravega razloga in le na podlagi govoric, zmerjali s »kurbo«, »lajdr...

  Največja prednost tega bloga ni tehnična ''dovršenost'', ampak dejstvo, da na njem najdete nekaj, česar večina spletnih strani nima: izvirne zgodbe, ki jih ni nikjer drugje na internetu.

  Po oddaji na TV veseljak v petek, 5.6.2026 Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na Radiu Sora in sama pravi, da je bilo, kar se ustvarjalnosti tiče, to obdobje eno najbolj živahnih v njenem življenju. Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so v javni razpravi še vedno tabu teme. Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami , ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode . Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v spolne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. »Molk glede spolnosti je bil in je še vedno kot omerta,« pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posled...

  Irena Martinez:"Največja prednost vašega bloga je dejstvo, da imate nekaj, česar večina spletnih strani nima: izvirne zgodbe, ki jih ni nikjer drugje na internetu." Največja prednost  bloga so zgodbe, ki jih ne boste našli nikjer drugje. V času, ko se zdi, da je na internetu že vse napisano, prepisano, povzeto in še enkrat objavljeno, je pristnost postala redka dobrina. Danes lahko v nekaj sekundah najdemo tisoče člankov o vzgoji otrok, partnerskih odnosih, staranju, bolezni, revščini ali osamljenosti.  Žal pogosto ugotovimo, da se za lepimi besedami skrivajo zgolj splošni nasveti, napisani brez osebne izkušnje in brez resničnih zgodb. Morda je prav zato največja prednost mojega bloga ta, da temelji na pričevanjih (zgodbah), ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Več kot štiri desetletja poslušam ljudi. Sedela sem v kuhinjah, na dvoriščih, pod kostanji, za pečjo, v domovih za ostarele, bolnišnicah in dnevnih sobah. Poslušala sem pripovedi žensk in moških, ki jih zgodovi...

  📚 Knjiga ni le kup papirja. Je življenje, ki ga lahko podariš naprej. Živimo v času, ko odgovore iščemo na telefonih, s pomočjo UI. Pogosto mislimo, da že s tem, ko drsimo s prstom po zaslonu, vemo vse.  A resnične življenjske modrosti se ne skrivajo v kratkih objavah in hitrih posnetkih. Zbirka Ogenj, rit in kače niso za igrače je nekaj posebnega. V njej je shranjeno skoraj stoletje slovenskega osebnega in predvsem družinskega življenja. Več tisoč ljudi mi je zaupalo svoje zgodbe – o ljubezni in razočaranjih, o otroštvu, delu, revščini, nasilju, veselju, družinskih skrivnostih, pogumu in preživetju. Knjige prinašajo resnična pričevanja naših babic, dedkov, mam in očetov, pa tudi posameznikov iz mlajše generacije.  V knjigah so zgodbe, ki bi jih moral poznati vsak mlad človek. Zakaj? Ker se življenje nenehno ponavlja. Morda v drugačnih oblačilih, z drugačno tehnologijo in drugimi besedami, a ljudje ostajamo enaki. Še vedno ljubimo, trpimo, delamo napake, iščemo s...