Objave

MILENIN BLOG

ENA KRATKA ZGODBA IZ LETA 2007

Slika
  Kej čem jamrat?! Francka Mlakar živi visoko v hribih nad Sovodnjem, mnogi bi rekli, da bogu za hrbtom. Njena hiša je nenehno na prepihu in redke so zime, ko je zameti ne bi zasuli z vseh strani. V življenju jo je doletelo več hudega kot dobrega. Toda še zmeraj se zna na široko zasmejati in tudi iz slabih trenutkov potegniti kakšno dobro misel. »Med vojno je bilo zelo hudo. Še tisto, kar smo imeli, so pobrali, ko so prišli k hiši,« je povedala. Po vojni si je našla delo zdaj tu, zdaj tam, vendar se je pogosto vračala domov, saj je na kmetiji zmeraj primanjkovalo pridnih rok. »Bila sem za pesterno pa tudi za furmana. Daleč naokoli sem prefurala. Bila sem varuška vsem otrokom, ki so se rodili v naši družini. Več kot petnajst sem jih spravila pokonci. Otroci so me imeli zelo radi, bila sem jim kot druga mama.« Nekoč pa se je pri njej oglasil Janko Kalan in jo prosil, naj prevzame skrb za njihovo mamo, ki je živela sama. Splet okoliščin ji je pozneje, ko je bila že v najboljših ...

ŽIROVSKI SPOMINI

Slika
VIR FOTKE SPOMINI LOJZETA FILIPIČA   Moji prvi spomini segajo v čas prve svetovne vojne. Tam, kjer sem bil doma, so bili nastanjeni vojaki. Na naših njivah so pasli konje, zato je mama stopila do njih in jih prosila, naj pazijo, da ne bodo naredili preveč škode. Toda vojaki se niso kaj dosti menili zanjo. Vsa prestrašena je pritekla nazaj in se v zadnjem trenutku ujela za kljuko na vratih, da ni padla. Spominjam se tudi letal, ki so preletavala Ledinico. Še danes vidim pred seboj očeta, ko se je vrnil domov. S seboj je prinesel lesen kovček, v katerem je hranil paštete. Ko je mama pozneje skuhala žgance, je pašteto nadrobila po njih. Pri hiši je bilo več revščine kot bogastva. Bilo nas je šest otrok. Eden od bratov je bil invalid, imel je špansko bolezen. Oče ga je dvakrat peljal z vozom v Idrijo k zdravniku, vendar mu niso mogli kaj dosti pomagati. Bil je zelo bister. Sproti se je naučil vsega, kar sem prinašal iz šole. V mladosti mi ni bilo nič podarjeno. Že kot otrok sem mora...

poletna humoreska

Slika
  (fotka:GROK) Bil je plešast, a ni imel brkov »Koliko kilometrov je še do Kendovega dvorca?« sem vprašala starejšo gospo v sivo-črni jopi, ki je pred cvetličarno nasproti cerkve prodajala pelargonije in bršlinke. Za spoznanje sem se nagnila skozi okno, potem ko sem zapeljala na pesek pod bližnjim kostanjem. »Ne slišim vas dobro,« je zavpila, obenem pa se je s prsti potegnila za levo uho, kar je verjetno pomenilo, da je bodisi gluha bodisi je hrup mimoidočih avtomobilov s seboj odnesel tudi moje vprašanje. »Kje zavijem proti Kendoveeeeeeem dvorcuuuuuuuuuuu?« sem še enkrat poskusila srečo. Kazalci so se malo prehitro pomikali proti šesti uri, ko bi se morala sestati z Damjanom. Ženski je zažarel obraz. Dvignila je roko in pokazala nekam nad mojo glavo. Nato se mi je nasmehnila in prikimala, ko je videla, da sem presenečeno skomignila z rameni. »Na desno, pa ste tam!« je zakričala na ves glas. Možakarja, ki sta kakšnih deset metrov naprej pred neko gostilno pila pivo, sta...

HUDIČEVKA

Slika
  Že od nekdaj trdim, da ni pisatelja niti scenarista, ki bi premogel tako bujno domišljijo, kakršno imajo lahko povsem običajne življenjske zgodbe. Resničnost zna biti včasih bolj neverjetna od najbolj drznega romana. Ker sem v Andrejini zgodbi »ločence« omenila v nekoliko negativnem pomenu besede, se je eden od bralcev odločil, da mi – in nam vsem – pošlje svojo izkušnjo. »Živel sem z žensko, ki je bila zelo navezana na svojo družino, predvsem na mamo. Na začetku zaradi tega nisva imela nobenih težav, sčasoma pa so se začele hitro kopičiti. Zlasti po rojstvu sina. Dojenček je imel krče in je veliko jokal. Tašča je ponoči večkrat nepovabljena in nenapovedana vdrla v najino stanovanje, naju odrinila od otroka, ga dvignila in začela nositi sem ter tja po sobi. Po mojem se je prav zaradi tega navadil na naročje. Vse do petega leta ni hotel zaspati, ne da bi ga prej vsaj nekaj časa pestovali. Zaradi njenega vmešavanja sva si s taščo večkrat skočila v lase, kratko pa je potegnila tudi ...

KAKO SEM SPAL Z NATALIJO Z.

Slika
  KAKO SEM SPAL Z NATALIJO Z. Bilo je krasno novoletno jutro, lenobno in mirno. Cela ulica je še spala. To vem, ker se ni oglasil niti sosedov Polde, ki mi navadno laja tik pod oknom. V sobi je bilo ravno prav toplo, da sem lahko z golima rokama objemal blazino, ne da bi me dražeče hladilo po hrbtu. Skrčil sem levo nogo, malo tudi zato, ker me je tiščalo na stranišče, vendar se mi še ni ljubilo vstati in odhlamudrati po hodniku. Raje sem mislil na Natalijo Z. To sem pogosto počel. Všeč mi je bila ta baba, četudi bi me imeli za bedaka, če bi bil tako nor, da bi o svojih sanjarjenjih govoril na glas. Bila je ravno prav svetlolasa in živahna. Na odru je zmeraj stresala z joški, verjetno nehote in spontano. Drugače tega najbrž ne bi niti opazil. Nekoč sva šla z Gregorjem na njen koncert. Nikoli ga ne bom pozabil. V Kamniku sva pri nekih novogradnjah napeljevala elektriko. Bila sva brez kosila in malice, lastniku pa se je grozno mudilo. Kar naprej je sitnaril okoli naju, ker se ...

kje je otrok?

Slika
  Kje je otrok? je socialno-psihološki kriminalni roman, v katerem se napeta preiskava umora prepleta z resničnimi življenjskimi zgodbami ljudi, ki so pogosto ostajali preslišani, prezrti in prepuščeni sami sebi. V središču romana je umor socialne delavke Kristine Zupan, odločne in protislovne ženske, ki je vse življenje posegala v najtemnejše kotičke družin, odnosov in človeških stisk. Kriminalista Robert in Zoran med iskanjem morilca odpirata njene zapiske, dosjeje in spomine ljudi, ki jim je nekoč pomagala – ali pa se jim je s svojim vmešavanjem zamerila. Pred bralcem se tako razkrivajo zgodbe zlorabljenih žensk, zanemarjenih otrok, žrtev družinskega nasilja, osamljenih starostnikov, prevaranih in duševno ranjenih ljudi. Te pripovedi niso le ozadje kriminalnega zapleta. Vsaka od njih predstavlja možno sled, zamero, skrivnost ali košček sestavljanke, ki bi lahko pojasnil, zakaj je morala Kristina umreti. Prav preplet resničnih usod in kriminalistične preiskave daje romanu posebn...

TUDI TAKŠNI UČITELJI SO BILI

Slika
  OTO NEMANIČ: V Metliki nas je v petem razredu učil matematiko. Prvi dan smo se morali predstaviti. Vsakega je vprašal, kako se piše in kakšno oceno je imel prejšnje leto pri matematiki. Vsakemu je namenil kakšno trapasto pripombo. Tudi mene je vprašal, kako se pišem. Odgovoril sem: »Nemanič Oto.« »Kakšno oceno si imel lani pri matematiki?« »Tri,« sem odgovoril. On pa je začudeno dejal: »Res si imel tri? Veš, pri meni boš imel ena! Sedi!« To je rekel, ne da bi me sploh kaj vprašal o matematiki. In res sem imel same enice – niti ene pozitivne ocene. Če nisem takoj odgovoril, mi je nemudoma zapisal enico. Na mojo srečo je nekaj pred novim letom umrl. Edini iz šole nisem šel na njegov pogreb. V drugem polletju pa pri matematiki nisem dobil niti ene enice.