JUTRI 2052

  Še pred desetimi leti se mi je zdelo, da ima knjiga v našem življenju trdno mesto. Ljudje so jih kupovali za darilo sebi in drugim in o njih govorili. Danes je takih pogovorov manj. Knjiga sicer (še) ni izginila, toda želja po njej je opazno oslabela. Razlog ni samo v denarju in tudi ne samo v pomanjkanju časa. Časa imamo vsi enako, le da nam ga danes po koščkih jemljejo telefoni, družbena omrežja, kratki posnetki in ''small talk'', ki se je razlezel tudi po nekoč resnih medijih. Naj dvigne roke tisti, ki prebere še kaj več kot samo naslov članka ali objave na družbenih omrežjih! Navajeni smo, da nas ves čas nekaj bolj ali manj adrenalinskega zamoti. Knjiga pa od nas zahteva mir, zbranost in potrpežljivost. Ne ponuja užitkov, ki bi iz takšnih in drugačnih razlogov pognali kri po žilah v le nekaj sekundah. Počakati moramo, da nas zgodba posrka vase. Pogosto slišimo: »Ko bom imel čas, bom bral.« Toda čas za branje ne pride kar sam, podobno, kot nepovabljen gost na nepri...

  Spletno mesto JUTRI 2052 predstavlja bogat ustvarjalni opus slovenske avtorice Milene Miklavčič , ki se posveča raziskovanju zamolčanih plasti ljudskega življenja.  Njena dela temeljijo na osebnih pričevanjih , prek katerih razkriva intimne navade, družinsko nasilje in usode preprostih ljudi, ki so bili v preteklosti pogosto prezrti.  Avtorica se v svojih zapisih ne izogiba tabuiziranim temam , kot je spolnost, ter s tem prekinja dolgoletni molk v javnem prostoru.  Poleg dokumentarnih zapisov blog ponuja vpogled v njeno literarno ustvarjanje , vključno z odlomki iz romanov in kratkimi zgodbami.  Vsebina služi kot pomemben arhiv ustne zgodovine , ki povezuje pretekle izkušnje s sodobnim razumevanjem slovenske identitete.  Celoten vir tako zrcali njeno dolgoletno kariero v novinarstvu in literaturi, kjer v ospredje postavlja resnico o človeških odnosih .

  V zadnjih sto letih se postelja na Slovenskem ni spreminjala samo po obliki in materialu. Prilagajala se je temu, kdo je v njej spal, s kom jo je delil, v katerem prostoru je stala in kaj so ljudje od nje pričakovali . Med obema vojnama: imeti posteljo ni bilo samoumevno V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so bile razlike med mestom in podeželjem ter med revnimi in premožnimi zelo velike. V bogatih mestnih domovih so že poznali spalnice z zakonsko posteljo, omaro, nočnima omaricama in ogledalom. Na kmetijah in v delavskih stanovanjih pa spalnica, kot takšna največkrat sploh ni obstajala. Moški so večinoma spali na senu. Postelje so stale v kamri, »hiši« oziroma osrednjem bivalnem prostoru, včasih celo na podstrešju. Bile so lesene, navadno z visokima končnicama in deskami namesto današnjega letvenega dna. Marsikje so jim rekli špampet . V postelji sta praviloma spala gospodar in žena, pogosto tudi dojenček. Otroci so si posteljo delili, spali na peči, klopeh...

  Who Is Milena? In the late 1980s, Milena Miklavčič (born 1952) began working at Radio Sora. By her own account, this was one of the most creatively vibrant periods of her life. Even then, she was fascinated by how people in Slovenia had lived in earlier times, from the late nineteenth century to the present day, with a particular focus on Slovenian sexual customs—subjects that were, and remain, taboo in public debate. Her first stories appeared on the popular radio programme Interesting People Live Among Us . After little more than a year, they grew into a serial entitled Destinies in the newspaper Gorenjski glas , where it continues to appear today. Some experts told her not to delve into sexual detail, yet it was always precisely the forbidden that fascinated her. ‘The silence surrounding sex was, and still is, a form of omertà,’ Milena Miklavčič says. That she managed to break it was, in its way, something of a miracle. Even today, there is little or no discussion of sex ...

  Večkrat me sprašujejo, kakšna je razlika med ''Prvotno besedilo življenja'' Alenke Puhar in zbirko Ogenj rit in kače niso za igrače? Za tiste, ki ne enega ne drugega niso prebrali, ''samo nekje so nekaj slišali'', lepim razlago. 👇 ''Prvotno besedilo življenja '' je zgodovinsko-analitična študija. Alenka Puhar ni iskala pričevalcev in zapisovala njihovih pripovedi, tako, kot jaz, ampak je življenje otrok v 19. stoletju rekonstruirala iz že obstoječega pisnega gradiva: knjig, spominov, pisem, časopisov, leposlovja, zdravniških in vzgojnih priročnikov. Iz raztresenih drobcev, ki jih je našla v že napisanem gradivu, je sestavila širšo zgodovinsko razlago. Pri zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače pa so glavni vir informacij t. i. ''živi''ljudje. Pripovedovalci, oziroma pričevalci so mi neposredno zaupali, kaj so sami doživeli oziroma kaj so jim povedali starši, stari starši ali drugi bližnji. Pri OGENJ, RIT IN KAČE NISO ...

  ODLOMEK IZ ROMANA KJE JE OTROK: 57. poglavje Mami me je zapustila Popil sem že tretji kozarec mleka, a se še vedno nisem mogel pomiriti. Še včeraj sem imel občutek, da moram samo tleskniti s prsti in se bo uganka sama od sebe razrešila. Primer Kristinine smrti me je prevzel bolj, kot sem si upal priznati. Poskušal sem razmišljati, kot bi razmišljala ona. Seveda mi ni uspelo. Nisem bil dovolj pameten. Nisem bil ženska. Nisem imel njenih izkušenj. In predvsem nisem bil tako drzen. Mrzlično sem tuhtal, kaj naj storim. Naj pokličem atija? Zagrabil sem telefon in pritisnil na njegovo številko. »Se je kaj zgodilo, sine?« Glas je bil zaskrbljen in tudi malo utrujen. »Ne, ne … vse je v redu. Samo … nekaj bi te vprašal. Obljubi, da ne boš jezen.« »Na uslugo, detektiv Caine,« se je zasmejal. »Saj vem, da se šališ. Ampak na mizi imam časopisne odrezke. Neraziskani primeri ugrabljenih otrok. In imam občutek … res ga imam …, da je eden od teh ugrabiteljev tudi Kristinin ...