Objave

MILENIN BLOG

GOSPODOV DAN

Slika
  Nedelja je bila nekoč zelo cenjena. Imenovali so jo kar ''Gospodov dan''. To je pomenilo, da so si celo na kmetih, kjer so delali od jutra do večera, v nedeljo privoščili počitek. Šli so k maši, moški tudi na kozarček v bližnjo gostilno. Ljudje so prisluhnili glasniku, ki je pred cerkvijo bral različne razglase. V Žireh, denimo, je svoje delo opravljal še tja do leta 1964. Ob 12 uri je bilo kosilo. če so bili toliko pri denarju, so si privoščili vsaj mesno juho, lahko tudi samo iz kosti. Po kosilu je bil čas za različna druženja. Do mraka, ko se je po navadi molilo. Na svoj račun so prišli tudi zaljubljenci, saj so na ta dan fantje lahko obiskovali dekleta. * Nekaj utrinkov: Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila ...

ne enaka- drugačna!

Slika
 tole razmišljanje za ŽIROVSKI OBČASNIK sem napisala pri 68-ih. Danes sem 6 let starejša, v tem času se je marsikaj  spremenilo. Za menoj je še več izdanih knjig, tumor na mehurju, moževa bolezen (možganska kap), pisanje kolumn za še kakšen medij več.... . Seveda pa ostaja marsikaj enako, marsikaj se nadgrajuje in kakšno minuto več posvečam ne le spominom, temveč tudi temu, kaj bo jutri. Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''. Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)   Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da...