JUTRI 2052

  Z zanimanjem sem prebrala članek v Sobotni prilogi o zamolčanih ženskih travmah med vojno in po njej. Prav je, da raziskujemo tudi italijanske zgodbe, prav je, da poslušamo zgodovinarje in pogledamo čez mejo, saj noben narod nima monopola ne nad trpljenjem ne nad resnico. Ob branju pa me je vendarle prešinila nekoliko nagajiva misel: ali res poznamo vse zgodbe, ki jih imamo doma, preden jih začnemo iskati drugod? Že desetletja poslušam slovenske ženske in moške, ki so mi pripovedovali o vojni, prvih povojnih letih, revščini, nasilju, posilstvih, neželenih nosečnostih, splavih, nezakonskih otrocih, političnem strahu, molku in sramu. Marsikaj od tega bralec izve iz pričevanj, zapisanih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače . To niso zgodbe, ki bi nastale za pisalno mizo, niti niso naknadne akademske razlage nekega časa. Pripovedovali so jih ljudje, ki so ta čas živeli , ki so nosili njegove posledice na lastni koži in ki so o marsičem spregovorili šele takrat, ko so bili že st...

 

  Milena Miklavčič (1952) je pisateljica, publicistka in raziskovalka življenjskih zgodb. Rodila se je in živi v Žireh. Je mama štirih otrok in babica petih vnukov. Njena ustvarjalna pot je tesno povezana z ljudmi in njihovimi usodami. Konec osemdesetih let je začela sodelovati z Radiem Sora, kjer je ustvarjala otroške in kulturne oddaje ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami . Iz pogovorov, ki jih je takrat začela zapisovati, so pozneje nastale tudi  Usode , ki jih v Gorenjskem glasu objavlja že več kot tri desetletja. Posebno mesto v njenem opusu ima zbirka 5 knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V več desetletjih je poslušala in zbrala več tisoč pripovedi o življenju naših mater, babic in dedkov ter o svetu, o katerem se je dolgo raje molčalo. Zanimajo jo odnosi med moškimi in ženskami, spolnost, materinstvo, družina, revščina, nasilje, vera, odpuščanje, izgube in vse tisto, kar človeka zlomi ali pa ga naredi močnejšega. Pričevanj nikoli ni zbirala zgolj kot...

  Ko danes pomislim na svoje tri kriminalke – Kje je otrok?, Mehko kot britev in Gostilna pri dobrih ljudeh – se mi zdi, da sem v vsaki napisala drugačno zgodbo, pa vendar sem se v vseh treh pravzaprav vrtela okoli istega vprašanja: kaj se dogaja z ljudmi, ko resnica postane pretežka, da bi jo povedali na glas? V romanu Kje je otrok? je v središču nekaj, česar se boji vsak starš: njegov otrok izgine. V trenutku se podre svet, ki se je še malo prej zdel samoumeven in varen. Ostanejo vprašanja, iskanje, upanje, obup in tista strašna nemoč, ko bi človek naredil kar koli, samo da bi lahko zavrtel čas nazaj. Toda v nesreči hitro spoznamo še nekaj: ljudi okoli sebe v resnici ne poznamo tako dobro, kot smo pred tem mislili. Pri Mehko kot britev sem šla še globlje v preteklost. Skozi pričevanja, ki jih zapisujem, vem, kako močno je preteklost povezana s sedanjostjo. V odmaknjenih Žagarijah najdejo človeške kosti, z njimi pa začnejo razkrivati zgodbe, ki bi - tako menijo nekateri ju...

  MAMA JE TAKO REKLA Mama igra v našem življenju pomembno vlogo. Njeni stavki (misli, zapovedi, predsodki, itd.) ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odrastemo, si ustvarimo družino in celo dobimo sive lase. Včasih nam pomagajo, drugič pa se spremenijo v ovire, ki nam grenijo življenje, saj ''nekaj'' počnemo samo zato, ker je tako delala mama. Ali ker je mama rekla, da se mora. Metoda ima artritis. Prsti jo bolijo, zapestja ji zatekajo, toda še zmeraj lika brisače, kuhinjske krpe in spodnje perilo. Mož vztraja, da mora biti vse zlikano, ker je njegova mama rekla, da se tako spodobi, da se perilo ''razkuži'' in zato, ker je potem občutek na telesu ''mehkejši''. Zanimivo pa je, da se taisti mož tušira samo ob sobotah. Tudi to je svetovala mama. Pogostejše umivanje naj bi človeku »izsušilo kožo«. »Mama je tako delala,« pogosto reče mož, ki po kosilu odrine krožnik od sebe in se preseli na kavč. Njegova mama je namreč gospodinjstvo vodil...

  Želje – naše večne spremljevalke     Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da se med seboj razlikujemo tudi po željah, ki jih imamo. O nekaterih govorimo na glas, o drugih molčimo. Včasih pa kakšno- neizgovorjeno- odnesemo s seboj tudi v grob.   Pri sogovornikih, ki so bili podobne starosti, le da so živeli v različnih časovnih obdobjih, so se želje med seboj zelo razlikovale.     Če si je otrok pri desetih letih še pred 80 leti najbolj želel, da bi se vsaj enkrat do sitega najedel pa spal v postelji in ne na trdi klopi okoli peči, oziroma v senu, je njegov vrstnik, rojen po 2. svetovni vojni, že sanjal o kolesu, ki bi ga lahko nekoč imel. Tisti, najbolj drzni, pa tudi, da bi se izučili za kakšen poklic.   Otroci, rojeni v zgodnjih 70 letih, so si pogosto želeli, da bi se do sitega najedli banan in čokolade Toblerone. Že deset let kasneje so si že zaželeli igralnih konzol za različne igrice.   Želje današnjih otrok niso ...