Objave

MILENIN BLOG

OB 50. ROJSTNEM DNEVU

MM -
Slika
1. Zofija   Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril: »Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko stara. Vsak dan sem že navsezgodaj pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem slednjim se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje ugotovila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogledala. »Kako ohlapno?« »Če res toliko kolesariš...
Objavite komentar
Read more »

do kod segajo naše korenine?

MM -
Slika
Koliko in kdaj imamo v življenju srečo, ne razmišljamo ravno pogosto. Razlog zato je zanimiv: včasih šele s časovnim zamikom spoznamo, kaj sploh je sreča in kdaj smo jo imeli. O sreči, ki je povezana z mojo družino, in z intimnimi trenutki ne bom razpredala. Lahko pa rečem, da sem imela velikansko srečo, ker mi je dano, da poslušam, da tudi slišim, da potem zapišem, kar mi sogovorniki zaupajo. Delček sreče tiči tudi v dejstvu, da mi o slišanem ni nerodno spregovoriti.  Všeč so mi podkasti. Morda si boste vzeli čas in kakšnemu prisluhnili? PODKASTI Knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , Mehko kot britev, Kje je otrok in Ženske niso čisto običajne knjige.  So ogledalo časa, v katerem so živeli naši starši, babice, dedki – in mi sami. V njih se srečamo s pričevanji resničnih posameznikov, z resničnimi bolečinami, ljubeznimi, strahovi in skrivnostmi, o katerih se je dolga desetletja molčalo. Morda jih starejši berejo zato, da bi končno razumeli svoje (podedovane?) rane. Mlad...
Objavite komentar
Read more »

Iskanje smisla z Maticem Vidicem

MM -
Slika
MATIC VIDIC IN NJEGOVI PODKASTI Z NASLOVOM  ISKANJE SMISLA pogovor z mileno MIKLAVČIČ
Objavite komentar
Read more »

NISO VSI ROJENI POD SREČNO ZVEZDO

MM -
Slika
  Julijan (1962): »Mi, Primorci, smo malo drugačni od vas, Gorenjcev. Očeta nikoli nisem poznal, pa se zato nisem metal na zobe! Mama je izhajala iz premožne vipavske družine. Starši so ji omogočili, da se je vpisala na administrativno šolo, a jih je že po nekaj mesecih, ko je bila od doma, močno razočarala. Zanosila je, pa ni vedela, ne kje ne s kom. Domačim je nakopala hudo sramoto! Vsa dolina se je iz njenega očeta norčevala. Smejali so se mu, ko so obirali grozdje, v cerkvi, ko je šel po opravkih v Gorico. Stric, ki je bil edini, ki je obdržal z mamo stike, mi je nekoč pripovedoval, kako je bilo, ko so mamo nagnali od doma. Še psu ne bi privoščil, kar se je dogajalo njej. Da je preživela, se je že visoko noseča prodajala ob cesti, po kateri so se vile nepregledne kolone Jugoslovanov v staro Gorico po nakupih. Nisem se rodil v porodnišnici, temveč pri neki ženski, h kateri se je zatekla. Star sem bil tri tedne, ko se je zaposlila v cementarni v Anhovem. Dobila je tudi stanovanje...
Objavite komentar
Read more »

NE JEMLJITE NAM PRAVICE, DA POVEMO SVOJO RESNICO!

MM -
Slika
  Pred dnevi, ko sem ponovno zapolnila z novimi dotisi svoje ''mini'' skladišče s knjigami, sem morala najti rezervni prostor za precej veliko in do roba polno škatlo s kasetami, na katerih se skrivajo posnetki številnih pričevanj. »Kaj ti bo ta 'navlaka'?« me je vprašal sin. Pa sem mu rekla:«To je moje življenje.« In tudi v resnici je tako. Te kasete ne predstavljajo le ure in ure trajajoče posnetke, ki so se nabirali skozi leta, na njih je ujet tudi čas, ki sem ga preživela ob poslušanju. Tistih, ki sem jih snemala še na kasetar, že lep čas ni več med živimi. Ali pa so postali stari, betežni, obnemogli. Ena od zgodb, ki se bo vseeno znašla v še zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki izide naslednje leto, je tudi zanimiva zgodba pred dnevi umrlega Igorja. »Moje pričevanje lahko objaviš šele, ko me več ne bo,« mi je rekel. Na prvi pogled ni nič posebnega. Z dve leti starejšo sestro sta imela kar lepo otroštvo. Vse skupaj pa se je zapletlo, ko je nek...
Objavite komentar
Read more »

Od danes naprej spet na voljo!

MM -
Slika
  Knjige MEHKO KOT BRITEV so z dotisom od danes naprej spet na voljo! knjigo lahko naročite tudi pri meni- na mail: jutri2052@gmail.com in to po ugodnejši ceni in s podpisom. Na voljo je tudi na različnih spletnih ponudbah in v knjigarnah. Zgodbe, ki jih poslušamo, si zapomnimo na različne načine. Vsako pričevanje si- na primer - v mojem spominu najde ustrezno mesto, zato se pogosto dogaja, da se že slišane zgodbe ob novih- prav zaradi asociacij- ponovno obudijo. Tudi zadnja knjiga Mehko kot britev je nastala na ta način. Ko sem prisluhnila zgodbi nekega glasbenika, ki je v jugoslovanskih časih delal v baru Nebotičnika, sem se spomnila na pripovedovalca, ki je na zelo slikovit način opisoval, kako so – prav tako v jugoslovanskih časih- tovorili izkupičke iz igralnic na slovenski obali na točno določen naslov v Ljubljano. Tudi zgodbe miličnika Andreja (eno sem nedavno objavila), kako so nekoč delovale prostitutke, so bile zelo zanimive. V Žireh sta njega dni živeli mati in hčerka,...
Objavite komentar
Read more »

JANINA ZGODBA

MM -
Slika
  Janina zgodba: «Ko sem bila sprejeta na gimnazijo, sem bila neizmerno srečna. To je bila moja prva osebna zmaga, kajti v naši družini so imeli starši zadnjo besedo, z mojo izbiro niso bili niti malo zadovoljni. Bili smo štirje otroci, stroga vzgoja nam je šla vsem bolj ali manj na živce, a smo jo sprejeli kot nujno zlo. Oče je redno, vsak mesec, hodil na govorilne ure k razredničarki in k vzgojiteljici v internat. Nikoli, ampak res- nikoli ni komentiral ocen in mojega obnašanja. Zadoščalo je, da sem ga videla na hodniku, pa so se mi zašibila kolena ob misli, kaj pa, če sem ga kaj polomila, pa sem na to pozabila? V drugem letniku smo dobili novo sošolko Vido, ki se je kar sama, ne da bi me vprašala, usedla k meni. Čez čas sva se nekako zbližali, pa ne preveč. Vsaj z moje strani ne. Ona je živela približno tako, kot sem si jaz od nekdaj želela: svobodno! Včasih me je povabila k sebi domov. Vsi, tudi njen eno leto mlajši brat, so kadili, steklenice z viskijem so se valjale po ...
Objavite komentar
Read more »