sreda, 20. marec 2019

nekaj misli





 (s prijateljico, 95-letno Ljerko!)

Pogosto me vprašajo.«Povej nam, kdo so tisti, ki ti zaupajo svojo zgodbo? Kakšni so? Jaz tega nikoli ne bi storil (a)! Nikoli ne bi o sebi spregovoril s tujci.«

Ne vem, kakšni so drugi narodi, a Slovenci smo res nekaj posebnega: na vse možne načine se trudimo, da tudi druge spravljamo v enake kalupe, v katerih smo tudi sami. 

Zakaj je tako težko verjeti, da je neka Anka drugačna, da je nek Janez bolj odprt, kot smo mi?

Zakaj je tako težko verjeti, da se po ''spovedi'' bolje počutimo?


Tudi sama nisem in nočem biti v nobenem kalupu! Stara sem sicer 66 let in ''spodobilo'' bi se, tako pravi ljudski glas, da bi pri tej starosti že lahko sedela doma, pletla nogavice, vkuhavala marmelade in čakala na moža, ki bi krepko mudil s popoldanskega balinanja. 

Nisem te sorte! 


V meni že od malih nog tiči upornica, ki je ta upor v različnih časovnih obdobjih demonstrirala na različne načine. Marsikaj je bilo odvisno od okoliščin, od ljudi, ki so me želeli ''prevzgojiti''…

Danes mi mnogi še zmeraj zamerijo, ker sem neprimerno glasna, ko steče beseda o človekovi intimi. Da se ne spodobi, da se o njej govori na glas, pravijo.

Tretji me te dni ne marajo, ker me videvajo v oddaji ''Zadnja beseda''. Menda v njej nimam kaj iskati.

Četrti grem na živce zaradi česa drugega, kar po ''ljudskem izročilu'' ni primerno ne za žensko, ne za moja leta, ne za ''predal'', v katerem bi morala biti. »A nimaš drugega dela?« mi rečejo.


Peti, ko slišijo, da sem predavala v župnišču XX, se obrnejo stran, češ, ti nisi ''normalna''.

Trdim, in to iz dneva v dan bolj, da je pogovor tisti, ki nas združuje, ki plete vezi med ljudmi. Bolj, kot je kdo drugačen od nas, bolj bi nas moralo vleči k njemu!

To, kako razmišljajo enako misleči že vemo, mar ne?

Strašno rada se pogovarjam! Zelo rada poslušam zgodbe. Te so postale del mene tudi zato, ker sem se iz njih ogromno naučila. 

Zelo rada imam ljudi, med njimi se počutim kot riba v vodi. Upam, da to tudi sami začutijo.
Če bi manj (nič) gradili zidove, bi se bolj slišali. Če bi se bolj slišali, bi se bolje razumeli. Če bi se bolje razumeli, bi več in lažje tudi kaj dobrega naredili. Ne le zase, tudi za skupnost, v kateri živimo.

Osnovne vrednote, ki jih nosim v srcu že vse življenje, so nedotakljive. 

Pomagajo mi le, da lahko tisto, kar mislim, da je prav, povem še bolj odločno in še bolj na glas.
Ne glede na to, kje sem in s kom sem.


Zakaj sem tole zapisala? Zato, ker sva se včeraj, po dolgem času, na Ledinici srečala z meni zelo dragim A. K.
V mnogočem (od let, ki jih imava na grbi do političnega prepričanja) sva si zelo različna.
Pomembneje je to, kar naju združuje: pogovor, uživanje v različnostih, strpnost, veselje, slišati drugačno mnenje. Nikoli ne pozabi pohvaliti, povedati kaj lepega tudi o stvareh, ki tega morda niso vredne.
Vsakič mi polepša dan. In upam, da bo še dolgo tako.

torek, 05. marec 2019

KNJIGA ZA OSMI MAREC IN ZA MATERINSKI DAN!

 Osmi marec, Materinski dan

Bližajo se dnevi, ko se še malo bolj kot sicer poklonimo mamam, ženam, prijateljicam, ljubicam, sestram....
Včasih ne vemo, kaj bi jim podarili, da bi bilo malo drugače, bolj unikatno.
Prepričana sem, da ne boste zgrešili, če jim poklonite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače.
Prvi ali drugi del, lahko tudi oba!

Lepo bi bilo, da vemo kaj več o tem, kako so ženske živele nekoč in kako živijo danes, se vam ne zdi?




 
LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI  
https://goo.gl/1qx5mf

Še to:

knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige.
In- tudi med najbolj izposojene!
Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast?


NAJBOLJE UVRŠČENA 2018

ponedeljek, 25. februar 2019

Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje






knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je edina v slovenskem prostoru, ki skozi zgodbe, povedane ''iz prve roke'' pripoveduje o nekem času, ki ga sicer skoraj ni več, o njem pa, žal, prav zaradi molka, ki ga gojimo okoli intimnih odnosov, vemo zelo zelo malo.....
*****
Lucija (1922): »Oče je prišel zvečer v hišo in na poseben način pogledal mamo. Ta je odkimala in se skrivala med otroki.
Potem je odšel ven, se vrnil z gajžlo in udaril po njej. Izmikala se je, kolikor se je
dalo, potem pa je v želji, da zavaruje otroke, zbežala proti kozolcu ali še dlje. Toliko časa sta tekala drug za drugim, dokler se nista upehala. Očeta je verjetno gnala strast, v mami pa je bilo polno strahov pred ponovno nosečnostjo. Oče je med tekom na mamo nekaj časa kričal in jo zmerjal, nekaj časa jo je prosil. Na koncu je zmeraj zmagal in dosegel svoje.
Ko sem bila starejša, sem večkrat slišala sosedo, ki je rekla moji mami: 'Kako si ti neumna. Ulezi se in mu nastavi, pa boš imela nekaj časa pred njim mir' …''
Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena.
Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: ''Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.''
Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih razlogov niso spali skupaj. Vendar so se po nekaterih njim znanih skritih znakih zmeraj sešli, ko je bila moška nuja prehuda: ali v delavnici, kjer je spal mož, ali na peči, ko so otroci že legli k počitku.
V poštev so prišli tudi drugi kraji – odvisno od tega, kaj in kako je ukazal gospodar.
''Naš oče,'' je vedela povedati ena od sogovornic, v času pripovedovanja je imela 87 let, ''je zjutraj prišel iz delavnice (potem, ko je šel lulat), stopil k mami, ki je z nami ležala za pečjo, in rekel šššššššš.
'Če že glih moram, pa grem,' so odgovorili mama in odšli z njim v delavnico, vendar so se zelo hitro spet vrnili nazaj.«

(fotka sodi med ''free fotografije'')

sobota, 16. februar 2019

MED NAJBOLJ PRODAJANIMI KNJIGAMI 2018

PONOSNA.

 Konzorcij. Te dni.
Tisti, ki še nikoli ni prehodil strme in težke poti od Žirov pa do te izložbe, si ne more niti predstavljati, kako to je.
Ko si skoraj sam za vse, pa ti vseeno uspe.🙃🙃🙃

 
LAHKO JU NAROČITE TUDI NA POVEZAVI  
https://goo.gl/1qx5mf


knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je že 4. leto zapored uvrščena med najbolj brane knjige.
In- tudi med najbolj izposojene!
Koliko jih je, da bi jih doletela podobna čast?


NAJBOLJE UVRŠČENA 2018


četrtek, 07. februar 2019

GOVOR PREDSEDUJOČEGA NA PREŠERNOVI PROSLAVI (2030)

Spoštovani in spoštovane,
Ko sem pred štirimi leti v zelo kriznih časih prevzel mandat, sem obljubil, da bom naredil vse, da se bo stanje v slovenski kulturi spremenilo na bolje.
Mislim, da se je to res zgodilo.
Predvsem je pomembno to, da kulturniki nič več ne jamramo! Raje smo zavihali rokave in začeli premikati bregove! Želimo namreč, da ponovno postanemo sol naroda, njegova avantgarda, da postanemo gonilna sila, ki bo pomagala povleči razmajan slovenski voz z začetkov 20. stoletja v enaindvajseto! Tako konkretno kot tudi ideološko!
Ob nastopu mandata sem najprej pregledal finance, ki so namenjene kulturi. Veste, teh, ki so bile namenjene kulturi, ni bilo malo, zato me je zanimalo, kam vse ponikne denar, da ga na koncu ne ostane niti za najnujnejše. 
Sestal sem se s predsednikom vlade, ki mi je pozorno prisluhnil. Strinjal se je z menoj, da je treba prevetriti kulturo nasploh, tudi Kulturno ministrstvo.
Po škandalu z odstavljenim ministrom, ki smo mu bili priča, smo imeli veliko srečo, saj so poslanci potrdili novega, ki ni član nobene politične stranke, je pa mlad, zazrt v prihodnost, poln idej, inovativen, deloven, z nemalo posluha za kulturo in njen napredek. 
Proučili smo zaposlene in ugotovili, da jih od 150 dela manj kot polovica. Na koncu jih je ostalo 40, druge pa smo prezaposlili na druga delovna mesta, kjer bodo morali, če jih bodo želeli obdržati, pokazati več delovne storilnosti. Moram reči, da je bilo ta oreh težko streti, saj so nas ovirali lobiji na vsakem koraku. Pomagali so si z mediji in malo je manjkalo, pa bi po krivici ostali brez ministra, celo brez vlade.
Kulturno ministrstvo nam je z novo, osveženo ekipo pomagalo pri iskanju finančnih virov v različnih skladih EU in tudi zaradi njih je imela slovenska kultura v zadnjih 3 letih na voljo skoraj 1.700.000 evrov svežega evropskega denarja, ki smo ga koristno unovčili.
Del sredstev smo namenili obnovi kulturnih domov po številnih slovenskih mestih, od Lendave do Pirana. V njih so dobili svoje prostore amaterski gledališčniki, številna literarna društva, društva likovnih umetnikov in ostali, ki se ukvarjajo še s kakšnimi drugimi kulturno obarvanimi dejavnostmi. Mnoge kulturne domove tudi z zunanjih sten krasijo freske, mozaiki in druge umetniške stvaritve.
Obnovili smo stavbo Društva pisateljev, enako smo storili tudi z lokalom, ki že drugo leto zapored gosti umetnike tako iz Slovenije kot iz tujine. Odkupili smo starejšo vilo v Rožni Dolini in jo spremenili v manjša stanovanja. Vila pa je namenjena pisateljem iz vsega sveta, ki lahko pri nas pišejo, obenem pa tudi sodelujejo na različnih kulturnih prireditvah. Trenutno 8 slovenskih pisateljev gostuje na Novi Zelandiji, Škotski, Kanadi in v Argentini, kjer pišejo. 
Uspeli smo še na nekem drugem področju: na Filmskem skladu smo se dogovorili, da najboljši režiserji posnamejo najprej film, ki bo postal ne le slovenska, temveč tudi svetovna uspešnica. Iz denarja, ki se bo natekel na račun sklada, pa bodo lahko potem te-isti režiserji snemali tudi umetniške filme za lastno dušo in za vrhunski okus filmskih sladokuscev.
Nad uspehom Filmskega sklada- mimogrede- film ''Ni še konec sveta'', je lani prejel tudi Oskarja za stransko vlogo-je bilo navdušeno tudi Društvo pisateljev. Na izrednem sestanku so ugotovili, da je nenehno jamranje - jalovo, da se morajo tudi pisatelji odlepiti od cankarjanstva in stopiti v novo ero. Slovenski bralci so lani, denimo, dobesedno ponoreli ob treh uspešnicah, naklada le-teh je skočila v nebo. Samo roman ''Danes ali nikoli'', ki je bil preveden v kar sedem svetovnih jezikov, pa je bil prodan v več milijonskih nakladah! 
S skupnimi močmi smo dosegli, da se je Rog podrl do tal, tam pa smo tudi s pomočjo sredstev EU v zadnjem letu zgradili ''Kulturno vas''. Vsaka država EU skupnosti je še dodatno prispevala denar za ''svojo'' stavbo, kar daje vasi še dodaten mik in čar. V njej se odvijajo simpoziji, delavnice, prihajajo umetniki z vsega sveta, da z nami delijo svoje znanje in izkušnje.
Z nemalo truda nam je uspelo obnoviti tudi Dramo, operno hišo, številne galerije, Cankarjev dom. 
Državljani ste vsa štiri leta z nemalo nejevere opazovali naše početje. Ko ste spoznali, da se je slovenska kultura začela počasi postavljati na svoje noge, daleč stran od davkoplačevalskih žepov, ste na nas začeli gledati z večjim spoštovanjem.
Zavedamo se, da smo Slovenci umetniški narod. Od lani se lahko pohvalimo z agencijo, ki širom sveta išče priložnosti za pisce knjig, za ilustratorje, za arhitekte, glasbenike, oblikovalce…
Mnogi so našli obilen kos kruha na tujih tržiščih. 
Lahko se pohvalimo, da slovenska kultura v mojem mandatu prekarstva ne pozna več. 
Vse našteto in še marsikaj drugega smo dosegli z lastno domišljijo, pametjo, ustvarjalnim delom, s povezovanjem, z iskanjem novih poti.
Žal je ostalo v kulturi še veliko zatohlosti, veliko starih manir, veliko želja vedriti nekje v preteklosti, jamrati in nadlegovati državno blagajno, naj nam da še več in več, a kot že rečeno- naredil bom vse, da se takšna preživeta in zaprašena praksa v slovenski kulturi ne bo nikoli več ponovila!
Ponosen sem, da smo osvojili najprej vaša srca, spoštovani ljubitelji kulture, ponosen sem pa tudi, da osvajamo svet, da je postala kultura eden od prečudovitih izvoznih ''artiklov'', ki vsak dan znova ponese glas o slovenskem človeku, predanem umetnosti, širom po svetu.
Ponosno zapojmo- in to v en glas- Zdravico, ponosni na svoje korenine, na slovenstvo! Ponosni na velika imena preteklosti od Prešerna do Cankarja!
Ponosni na domovino, ki jo varujmo kot punčico svojega očesa!
Lep in vesel praznik Kulture vam želim! 
ŠE ENO RAZMIŠLJANJE 

nedelja, 03. februar 2019

veselje ali žalost?!










Pogosto mi rečejo, da so zgodbe iz mojih knjig ''samo žalostne''.

To sploh ni res!

Vsaka zgodba pripoveduje o neki preizkušnji, ki jo je pripovedovalec/ka v življenju doživel/a! Pred in po njej so lahko živeli čisto spodobno in veselo in srečno življenje!

Predstavljate si, da bi – ko bi stopili v prepolno ordinacijo pri zdravniku – dejali, da je Slovenija ''polna'' bolnikov, da ''zdravih'' sploh ni več!

Pa ni tako, kajne?

Ko se bolniki – eni prej, drugi malo kasneje- opomorejo, so spet zdravi!
Enako je s tistimi, ki doživijo kaj hudega! 


Prej in potem so lahko celo segali po zvezdah!

Veseli bodimo, da so v sebi začutili željo, da se izpovedo! In le želijo deliti svoje izkušnje z drugimi, da ne bodo, če se jim zgodi kaj podobnega, bolj previdni?


Sprašujejo me tudi, zakaj ne pišem zgodb o srečnih ljudeh?
Mar niso najbolj srečni tisti- z izkušnjami?

Ljudi, ki bi jim bilo dano, da jim gre vse po maslu, je strašno malo. Komaj kaj. In če so, dvomim, da bi ''recept'' za svojo srečo želeli deliti z drugimi!


Največja sreča, ki jo v življenju doživimo, je, da se znamo ''pobrati'', ko pademo na kolena!

Da znamo videti ''luč na koncu tunela'',.

Da znamo biti zadovoljni z ''drobnarijami'', ki nam jih nudi vsakdan.

Da znamo ceniti to, kar imamo: od zdravja naprej.



Še ena zgodba, ki sem jo nekoč slišala:

Nekoč se je sredi morske nevihte znašel zelo pobožen gospod. Ko mu je sunek vetra prepolovil jadrnico, se je znašel med neusmiljenimi morskimi valovi. Ker je bil prepričan, da ga bo- zaradi edinstvene vere- rešil sam Bog, je odklanjal prvo, pa drugo in tretjo….ladjo, ki so pripeljale mimo, da bi ga rešile.

Sledila je neizbežna smrt. In ko se je znašel v nebesih, pred božjim obličjem, je očital Bogu:''Pa tako sem veroval vate, pa tako sem ti zaupal, da me prideš rešit, ko bom v stiski!''

Bog pa mu je odgovoril:''Saj sem te poskušal, pa si mojo pomoč odklonil. Poslal sem ti prvo, pa drugo, pa tretjo ladjo….!''


Tudi ta, kratka zgodbica posredno spregovori o tem, da ni dobro, če smo gluhi in slepi za vse, kar se dogaja okoli nas!

Učiti se na zgodbah drugih je sploh dragocena izkušnja, celo zlata vredna!
Zakaj tega ne bi izkoristili, če lahko?




sreda, 16. januar 2019

vabilo v Zagorje pri Pivki

Že danes vas vabim, da se nam pridružite na literarno-pogovornem večeru v Zagorju pri Pivki!
Upam, da se bomo lepo imeli.

😊😊