JUTRI 2052

  ODLOMEK IZ ROMANA KJE JE OTROK: 57. poglavje Mami me je zapustila Popil sem že tretji kozarec mleka, a se še vedno nisem mogel pomiriti. Še včeraj sem imel občutek, da moram samo tleskniti s prsti in se bo uganka sama od sebe razrešila. Primer Kristinine smrti me je prevzel bolj, kot sem si upal priznati. Poskušal sem razmišljati, kot bi razmišljala ona. Seveda mi ni uspelo. Nisem bil dovolj pameten. Nisem bil ženska. Nisem imel njenih izkušenj. In predvsem nisem bil tako drzen. Mrzlično sem tuhtal, kaj naj storim. Naj pokličem atija? Zagrabil sem telefon in pritisnil na njegovo številko. »Se je kaj zgodilo, sine?« Glas je bil zaskrbljen in tudi malo utrujen. »Ne, ne … vse je v redu. Samo … nekaj bi te vprašal. Obljubi, da ne boš jezen.« »Na uslugo, detektiv Caine,« se je zasmejal. »Saj vem, da se šališ. Ampak na mizi imam časopisne odrezke. Neraziskani primeri ugrabljenih otrok. In imam občutek … res ga imam …, da je eden od teh ugrabiteljev tudi Kristinin ...

  povezava Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada. MARTIN BRENCE   Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva Gorenja vas.   Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota. Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane,   zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na Visoko prihajati zlasti srbski meščani.   Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna je imela ob Sori svoj...

  NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA   Ko sem se vrnila s sestanka Rdečega križa, sem bila srečna. To se mi je redkokdaj zgodilo. Morda edinole takrat, ko sta prišla Vilma in Borut ter s seboj pripeljala vnuka. Že pri vratih mi je planil okoli vratu in me zasul z mokrimi poljubi. »Babi, a ne, da si ti samo moja in nič očkova?« Takrat sem se počutila tako močno, da bi lahko premikala gore in klatila zvezde z neba. »Tvoja sem deset centimetrov, očkova pa pol centimetra manj,« sem mu odgovorila. Nasmeh se mu je razlezel čez obraz. Borut se je za njegovim hrbtom pačil in nagajivo mežikal. »Spletkarka!« Doma je bilo tiho. Okna so bila zaprta, ker je Borisa motil hrup z otroškega igrišča nedaleč od hiše. Dolga leta sem verjela, da mu najbolj ustrežem, če tudi sama živim za steklenimi šipami in diham zrak, poln cigaretnega dima in njegovih prdcev, ob katerih se mi je obračal želodec. Počasi sem se prepričala, da sem prav zaradi tega najboljša žena na svetu. Boris mi je, kadar je ...