JUTRI 2052

    Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na radiu Sora in sama pravi, da je bilo to obdobje, kar se ustvarjalnosti tiče, eno najbolj živahnih v njenem življenju.  Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so še v javni razpravi še vedno tabu teme.  Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami , ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode . Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v intimne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. » Molk glede spolnosti je bil in je še kot omerta, « pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o inti...

  Povezava med zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače in pisanjem Vedrana Rudan je na prvi pogled morda manj očitna, kot se zdi. Rudanova piše romane, kolumne in osebno izpovedno prozo, Milena Miklavčič pa je ustvarila obsežen dokumentarni arhiv resničnih življenjskih pričevanj. Kljub temu ju povezuje nekaj zelo pomembnih skupnih točk. Prva je pogum pri odpiranju prepovedanih tem. Ko je Vedrana Rudan začela odkrito pisati o nasilju v družini, o poniževanju žensk, o spolnosti, staranju, bolezni in družbeni dvoličnosti, je marsikoga šokirala. Ne zato, ker bi si te teme izmislila, temveč zato, ker jih je iz zasebnosti prenesla v javni prostor. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače . Pred njenim izidom so bile zgodbe o spolnem življenju naših babic in dedkov, o nasilju, incestih, posilstvih, neželenih nosečnostih, prisilnih porokah in ponižanjih večinoma zaklenjene za štirimi stenami. Knjige so odprle vrata v svet, o katerem se je govori...

  ALI SO KAKŠNE VZPOREDNICE MED DRAKULIĆEVO IN ZBIRKO OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE? Odgovarja grok: Da, kar precej zanimive vzporednice bi se našle, čeprav sta avtorici pisali v različnih okoliščinah in z nekoliko drugačnim poudarkom. Slavenka Drakulić je postala znana predvsem zato, ker je znala velike zgodovinske in družbene procese pokazati skozi življenje navadnih ljudi, še posebej žensk. V knjigi How We Survived Communism and Even Laughed je opisovala vsakdanjik žensk v socialistični Vzhodni Evropi – pomanjkanje, ponižanja, drobne radosti, prilagajanje sistemu in preživetje. Zanimali so jo ljudje, ki jih zgodovina običajno presliši. Prav tu vidim prvo in najmočnejšo povezavo z vašo zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. 1. Obe dajeta glas tistim, ki jih uradna zgodovina presliši Drakulićeva ni pisala o predsednikih, generalih in partijskih sekretarjih, temveč o ženskah, ki so stale v vrstah za kavo, pralni prašek ali higienske vložke. Tudi MM ne piše o polit...

K o gledamo serijo, kot je na primer bila Adolescence, gledalec ostaja - kljub vsemu - na varni razdalji. Ve, da gleda zgodbo o nekom drugem, nekje drugje. Lahko je pretresen, lahko se zgraža, lahko navdušeno komentira, toda v resnici ni osebno izzvan. Pri knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je drugače. Tam ne gre za izmišljene like. Gre za naše babice, dedke, sosede, starše. Gre za prednike in sedanjike. Gre za pričevanja, o katerih se je desetletja molčalo: spolnost, nasilje, zlorabe, ponižanja, nezvestobo, alkoholizem, trpljenje otrok. Bralec se ne more skriti za misel, da se je to dogajalo nekje v Londonu ali Manchestru. Dogajalo se je v Žireh, Škofji Loki, Mariboru, Prekmurju, na Gorenjskem, Primorskem. Zato je zatiskanje oči pred njihovimi zgodbami še zmeraj tako izrazito in pogosto. Že od nekdaj je, žal, tako, da pogosto radi poslušamo zgodbe o težavah drugih narodov, ker jih te pač ne ogrožajo. Šele takrat, ko nekdo nastavi ogledalo lastni družbi, postane neprijetno. ...

  Ljudje, o katerih zgodovina ni pisala Ko govorimo o zgodovini, največkrat pomislimo na kralje, predsednike, generale, izumitelje in druge pomembne osebnosti. Njihova imena najdemo v učbenikih, enciklopedijah in na spominskih ploščah. O njih se snemajo filmi, pišejo knjige in pripravljajo razstave.  Toda ob njih so živeli milijoni navadnih ljudi, ki so prav tako ljubili, trpeli, delali, se veselili in jokali. O njih se zgodovina praviloma ni razpisala. Prav ti ljudje so me zanimali vse življenje. Ko sem pred več kot štiridesetimi leti začela zbirati življenjske zgodbe, nisem slutila, da bo to postal moj način življenja. Ljudje so mi odpirali vrata svojih domov in še bolj svojih src. Pripovedovali so o stvareh, ki jih pogosto niso povedali niti najbližjim. Govorili so o otroštvu brez elektrike in tekoče vode, o lakoti, vojni, nasilju, težkem delu, izgubljenih ljubeznih, pa tudi o sreči, prijateljstvu in neizmerni volji do življenja. Naj na tem mestu dodam še eno zanimi...

  zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače na rob: Resnične zgodbe imajo lastnost, ki je marsikomu neprijetna: ne olepšujejo življenja. Ljudje imamo radi zgodbe, v katerih so stvari jasne. Dobri so dobri, slabi so slabi, na koncu pa zmaga pravica. Resnično življenje pa je veliko bolj zapleteno. ''Moji'' pričevalci pripovedujejo o nasilju, nezvestobi, spolnosti, zlorabah, alkoholizmu, revščini, strahu in sramu, a – na videz- še zmeraj živijo povsem običajno življenje. Ko nekdo reče, da je takšna knjiga »umazana«, pogosto v resnici pove nekaj drugega: da mu je ob njej neprijetno, ker največkrat prepozna sebe, svoje življenje, svojo družino. Po mnogih letih se ponovno spomni dedka alkoholika, soseda, ki je pretepal ženo, sestre, ki so jo starši prisilili v splav, pozneje pa zaradi tega ni mogla imeti otrok, in še in še! Knjige nam s svojimi pričevanji, hočemo ali ne, odprejo vrata v sobo, ki jo je nekdo desetletja držal zaklenjeno. Slovenci imamo dolgo tradici...