JUTRI 2052

  Zgodbe, ki jih zgodovina skoraj ni slišala V knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače  prebirate zgodbe, iztrgane pozabi. Niso jih niso zapisovali t. i. strokovnjaki, temveč »le« iskrena in vedoželjna radovednica iz Žirov, pa vendar prav zato nosijo posebno težo in avtentičnost.  V svetu, kjer ima vedno večji pomen t. i. citizen science , imajo ta pričevanja izjemno pomembno mesto, ne le v slovenskem prostoru, temveč tudi širše. Podobne zbirke, ki bi na enem mestu združevale tako veliko število raznolikih pripovedi, skoraj ni mogoče najti.  Zgodbe ne govorijo samo o intimnih plateh življenja, temveč tudi o vsakdanjih izkušnjah ljudi v zadnjih sto letih – o družini, odnosih, tišini in molku, ki sta pogosto zaznamovala generacije, in o neizrečenih resnicah, ki so se prenašale iz roda v rod. Pričevanja, zapisana po pripovedovanju, so hkrati tudi dragocen učbenik življenja. Razkrivajo družinske vzorce, ki so oblikovali naše prednike in nas same. Pokažejo tudi, kako un...

  Želja, da dam besedo tudi moškim pričevalcem, je dolgo tlela v meni. Tudi njihove zgodbe so potekale preko intervjujev, kar pomeni, da sem bila – tako kot pri ženskih zgodbah - na koncu le zapisovalka, nikakor pa ne sodnica tega, kar so mi povedali. Na začetku sem, to moram priznati, kolebala, bi ali ne bi povabila k sodelovanju tudi njih. Tisti, s katerimi sem se posvetovala, so me strašili, da iz te moke ne bo kruha. ''Moški zelo neradi govorijo o sebi! Ne bo ti uspelo!'' sem poslušala na vsakem koraku. K odločitvi, da vseeno tvegam, me je potem nagovoril tudi moj uporniški značaj. Še sreča, da me že vse življenje privlačijo poti, ki mi jih odsvetujejo ali pa zanje pravijo, da so drzne in neprehodne. Pa da bi se ustrašila moškega izziva?! Nekaj izpovedi starejših gospodov sem še imela na zalogi, manjkale so mi malo mlajše. Najprej sem poskusila s Facebookom. (hvala vsem svetnikom zanj!) Odziv je bil neverjeten! Več deset prijateljev me je že v prvih dneh po objavi p...

  Če so dedje in sinovi obilo uporabljali zdravo kmečko pamet, ta v mlajših generacijah že izgublja na pomenu. Hecen, a zgovoren primer: če je bilo še pred desetimi, petnajstimi leti logično, da se je preverjalo vreme s pogledom skozi okno, se danes dogaja, da bolj zaupamo Googlovim informacijam kot sami sebi. Tudi dedje in sinovi so iskali partnerice preko oglasov, a le v primeru, če jim je tekla voda v grlo. Ne razumejo, da njihovi otroci (vnuki) nasedejo vsemu, kar piše na Facebooku ali na različnih straneh, namenjenih zmenkarijam. Če so morali moški, rojeni na začetku dvajsetega stoletja, imeti spolne odnose vsaj trikrat na dan, njihovi sinovi pa so se zadovoljili s trikrat na teden, je danes zelo drugače. Stres, alkohol, mamila, težave v službi, slaba samopodoba, depresija in kronično pomanjkanje testosterona, povzročajo, da želja po seksu vedno bolj izginja. Tudi Evropejci postajajo vedno bolj podobni Japoncem. https://old.delo.si/.../japonski-40-letni-devicniki... Piko na i ...

  Ena od zelo poslušanih pesmi prav: Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi  , ko jo slišim, se sama pri sebi vprašam."Bo še kdo zapisoval zgodbe, ki bodo pomagale zanamcem, da bodo bolje razumeli svoje prednike, in tudi sebe, ko mene več ne bo?" Nekaj razmišljanj, ki so se nabirala ob zbiranju pričevanj o intimnem življenju nekoč in danes (citizern science) Še zmeraj se premalo zavedamo, da tudi permisivna vzgoja pušča neizbrisne sledi. Danes se že soočamo s problematičnimi otroki, ki so se rodili staršem iz permisivno vzgojenih generacij. Tudi pri nas se najdejo matere, ki želijo svojemu sinu na silo spremeniti spol, namesto da bi se z njim pogovorili in poiskale razloge, zakaj si tega želi....In šele potem, če bi bilo treba - UKREPALE. Tudi matere niso več le ''žrtve'' otrok, kuhinje in moža, kot so nekoč bile. Njihov vsakdan marsikje in marsikdaj poteka med aktivno in agresivno uporabo pametnega telefona, turškimi nadaljevankami, ljubiči, pasjimi ljubljenčki ...

  O mamah Mama je tista, ki ima veliko srce, v katerem je prostora zame, za očka in za sestrico. Mama ima toplo dlan, ki mehko poboža, ko priteče solza na plan. Mama…kaj je še mama? Mama je droben nasmeh in poljub, ko me je strah teme, ko se sence plazijo pod posteljo in mi nagajajo. O, ja, mama je tudi nagrbančeno čelo, če sem poreden in če nagajam. Mama se ne boji zdravnika, in dimnikarja in policaja. Sploh so mame bolj korajžne kot očetje, res! Mama je tudi kuhinja, ki diši po piškotih, čokoladnem pudingu. Mama je… no, ja:odnesi smeti in pospravi posteljo, vstani, pojdi spat, umij si ušesa in obraz. Včasih je res tečna mama! In kaj je še lahko mama? Ne boste verjeli! Mama sem lahko tudi jaz, če obujem njene čevlje, si nataknem na glavo klobuk in se namažem s pudrom po obrazu. Takrat se prava mama zasmeje in me vzdigne visoko v zrak. Ti moj ljubček, mi reče in me poljubi na obraz. Potem jo poljubim še jaz in sva srečna. Mama in jaz. (Milena M.) O mamah, babicah, prapraprabasbicah...