JUTRI 2052

  Velika noč nam vsako leto, rečeno zelo zelo ''ljudsko'' - prinaša vonj po potici, pirhe in prvo pomladno cvetje tako v naravi, kot na vrtovih, no in tudi na oltarjih naših cerkva. Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker takrat praznujemo največji čudež, ki predstavlja temelj naše vere, to je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Letos bo to 20. aprila. Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga. A to je tisti, kako naj rečem, lepši del Velike noči. Zame osebno je – glede na to, kar se dogaja pri nas in tudi v svetu-  v nebo vpijoč tisti del Velike noči, ko naščuvane množice kričijo:«Križaj ga!« Se ob tem kričanju tudi vam prebudijo asociacije? Duhovniki in farizeji so skrbno gradili nasprotovanje Jezusu. Najprej po tiho, nato pa vedno glasneje. Vedeli so, kako deluje množica. Uporabili so natanko to, kar danes imenuje...

  Roman Milene Miklavčič, "Mehko kot britev", bralca popelje v svet prepletanja osebnih usod in družbenih tabujev, ki so zaznamovali življenje ljudi v vasici z izmišljenim imenom Žagarije. S subtilnim občutkom za detajle in prepričljivo psihologijo likov avtorica ustvarja zgodbo, ki bralca od prve strani povleče vase in ga ne izpusti vse do konca. Zgodba se začne leta 1973, ko se nekaj vplivnih mož takratnega časa dogovori o ustanovitvi tajnega sklada »Donovan«. Na videz humanitarni projekt naj bi pomagal graditi pediatrično kliniko in otroško zdravilišče na Pohorju. Toda v ozadju projekta se skrivajo dosti bolj ''vsakdanji'' načrti :od prostitucije, do trgovine z dojenčki, do tihotapljenja različnih dobrin, vključno z orožjem. Avtorica mojstrsko osvetli to zakulisje, v katerem oblastniške strukture brez pomisleka posežejo tudi po umoru, da bi ohranile svojo moč. Vzporedno z dogajanjem, povezanim z Donovanom, bralec spremlja kruto življenje žensk, ki so jih v ...

  MEHKO KOT BRITEV odlomek iz romana, ki se počasi že pripravlja na tisk. Govori pa o ''prekupčevanju'' z otroki v 70 letih. Verena Nikoli ne bo pozabil, kako se mu je oddahnilo, ko ga je žena med zmerjanjem napodila iz spalnice. Ves prestrašen se je zatekel v shrambo, kjer se je pokril z odejo in si mašil ušesa. Bilo ga je groza zaradi nečloveških krikov, ki so votlo odmevali po hiši. Vmes je nekaj časa molila, nekaj časa preklinjala. Porod je trajal skoraj dvanajst ur, otrok pa je bil še zmeraj zataknjen nekje na medeničnem dnu in se ni hotel premakniti ne naprej ne nazaj. »Po zdravnika bom poslala,« je zagodrnjala babica Nežka in si brisala potno čelo. Bila je na smrt utrujena, a ni ji kazalo drugega, kot da vztraja ob porodnici, dokler bo to potrebno. V križu jo je neprijetno špikalo. Bila je že v letih, ko se ji je zdelo, da ji je vsak dan posebej podarjen. Če bo šlo po sreči, bo septembra s prijateljicami praznovala sedemdeseti rojstni dan. »Nočem zdravnika!« ...

  Gorenjc : » V Žireh je bil gostilničar Katernik. Zanj sem vozil prašiče tudi iz Hrvaške. Nekoč, bilo je ravno v času prašičje kuge, pa šverc ni bil dovoljen. „Vseeno pojdi, če ti rata, prav, če pa ne, pa Bog pomagaj!“ mi je rekel Katernik. Pa sem šel. V kombiju sem prevažal še drugo šaro, prašičke pa sem opil z rakijo, da se ne bi, če bi me ustavili miličniki, oglašali in me izdali. A glej ga, zlomka! Ustavijo me tik pred Brezovico. Žena, ki je bila z menoj, se je zavila v plašč in se naredila, da spi. Mož postave mi pregleduje papirje, kar naenkrat pa zaslišiva, kot da bi nekaj zakrulilo. Miličnik me začudeno pogleda. „Verjetno je žena! Neznosno smrči,“ se mu zlažem. Zelo sočutno me pogleda in skomigne z rameni: „Žal tudi moja ni nič boljša,“ reče in mi izroči dokumente.«   Gorenjc : » Moja žena je Dolenjka. Včasih ga rada da tudi na zob. Če je prej in potem tiho kot miška, se rahlo pijana zmeraj repenči kot pav. Nekoč smo imeli na obisku njeno žlahto. Ženske so začel...

  Ko sem se po dolgih letih spet znašla v Münchnu, si nisem niti v sanjah predstavljala, da bo to tako drugačno. No, stari del mesta je še zmeraj vsaj približno enak, a ljudje, ki tam hitijo drug mimo drugega, so zelo drugačni. Najbolj pa me je pretreslo – vsaj občutek sem imela – da v vsem tem vrvežu vlada nekakšna tiha praznina. Kot bi v množici umanjkal človek. Pozno zvečer, ko smo se s podzemno vračali v hotel, smo sedeli med potniki, ki so brezbrižno strmeli v telefone. Šele takrat sem se začela zelo konkretno zavedati, da se nam morda res zdi, da imamo prav zaradi telefonov danes na dosegu roke več stikov s svetom, kot kdaj koli prej, saj je ta, oddaljen le nekaj dotikov, pa vendar ni tako. Tolažim se, da je ''le'' za velika svetovna mesta, kot je München, normalno, da ljudje drug mimo drugega preprosto zdrsijo, in to brez besed, brez srečanja pogledov. Ja, ja, vem, nič ni narobe z raznolikostjo kultur v velikih mestih. Po moje pa prav zato prihaja še do hitre...

Pisati o gradnji hiš »nekoč« je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujela trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci. Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da so otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj – selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja. Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946 in 1965. Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko narisali na prvi list papi...