JUTRI 2052

MATIC VIDIC IN NJEGOVI PODKASTI Z NASLOVOM  ISKANJE SMISLA pogovor z mileno MIKLAVČIČ

  Julijan (1962): »Mi, Primorci, smo malo drugačni od vas, Gorenjcev. Očeta nikoli nisem poznal, pa se zato nisem metal na zobe! Mama je izhajala iz premožne vipavske družine. Starši so ji omogočili, da se je vpisala na administrativno šolo, a jih je že po nekaj mesecih, ko je bila od doma, močno razočarala. Zanosila je, pa ni vedela, ne kje ne s kom. Domačim je nakopala hudo sramoto! Vsa dolina se je iz njenega očeta norčevala. Smejali so se mu, ko so obirali grozdje, v cerkvi, ko je šel po opravkih v Gorico. Stric, ki je bil edini, ki je obdržal z mamo stike, mi je nekoč pripovedoval, kako je bilo, ko so mamo nagnali od doma. Še psu ne bi privoščil, kar se je dogajalo njej. Da je preživela, se je že visoko noseča prodajala ob cesti, po kateri so se vile nepregledne kolone Jugoslovanov v staro Gorico po nakupih. Nisem se rodil v porodnišnici, temveč pri neki ženski, h kateri se je zatekla. Star sem bil tri tedne, ko se je zaposlila v cementarni v Anhovem. Dobila je tudi stanovanje...

  Pred dnevi, ko sem ponovno zapolnila z novimi dotisi svoje ''mini'' skladišče s knjigami, sem morala najti rezervni prostor za precej veliko in do roba polno škatlo s kasetami, na katerih se skrivajo posnetki številnih pričevanj. »Kaj ti bo ta 'navlaka'?« me je vprašal sin. Pa sem mu rekla:«To je moje življenje.« In tudi v resnici je tako. Te kasete ne predstavljajo le ure in ure trajajoče posnetke, ki so se nabirali skozi leta, na njih je ujet tudi čas, ki sem ga preživela ob poslušanju. Tistih, ki sem jih snemala še na kasetar, že lep čas ni več med živimi. Ali pa so postali stari, betežni, obnemogli. Ena od zgodb, ki se bo vseeno znašla v še zadnji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki izide naslednje leto, je tudi zanimiva zgodba pred dnevi umrlega Igorja. »Moje pričevanje lahko objaviš šele, ko me več ne bo,« mi je rekel. Na prvi pogled ni nič posebnega. Z dve leti starejšo sestro sta imela kar lepo otroštvo. Vse skupaj pa se je zapletlo, ko je nek...

  Knjige MEHKO KOT BRITEV so z dotisom od danes naprej spet na voljo! knjigo lahko naročite tudi pri meni- na mail: jutri2052@gmail.com in to po ugodnejši ceni in s podpisom. Na voljo je tudi na različnih spletnih ponudbah in v knjigarnah. Zgodbe, ki jih poslušamo, si zapomnimo na različne načine. Vsako pričevanje si- na primer - v mojem spominu najde ustrezno mesto, zato se pogosto dogaja, da se že slišane zgodbe ob novih- prav zaradi asociacij- ponovno obudijo. Tudi zadnja knjiga Mehko kot britev je nastala na ta način. Ko sem prisluhnila zgodbi nekega glasbenika, ki je v jugoslovanskih časih delal v baru Nebotičnika, sem se spomnila na pripovedovalca, ki je na zelo slikovit način opisoval, kako so – prav tako v jugoslovanskih časih- tovorili izkupičke iz igralnic na slovenski obali na točno določen naslov v Ljubljano. Tudi zgodbe miličnika Andreja (eno sem nedavno objavila), kako so nekoč delovale prostitutke, so bile zelo zanimive. V Žireh sta njega dni živeli mati in hčerka,...

  Janina zgodba: «Ko sem bila sprejeta na gimnazijo, sem bila neizmerno srečna. To je bila moja prva osebna zmaga, kajti v naši družini so imeli starši zadnjo besedo, z mojo izbiro niso bili niti malo zadovoljni. Bili smo štirje otroci, stroga vzgoja nam je šla vsem bolj ali manj na živce, a smo jo sprejeli kot nujno zlo. Oče je redno, vsak mesec, hodil na govorilne ure k razredničarki in k vzgojiteljici v internat. Nikoli, ampak res- nikoli ni komentiral ocen in mojega obnašanja. Zadoščalo je, da sem ga videla na hodniku, pa so se mi zašibila kolena ob misli, kaj pa, če sem ga kaj polomila, pa sem na to pozabila? V drugem letniku smo dobili novo sošolko Vido, ki se je kar sama, ne da bi me vprašala, usedla k meni. Čez čas sva se nekako zbližali, pa ne preveč. Vsaj z moje strani ne. Ona je živela približno tako, kot sem si jaz od nekdaj želela: svobodno! Včasih me je povabila k sebi domov. Vsi, tudi njen eno leto mlajši brat, so kadili, steklenice z viskijem so se valjale po ...

  ŠPAMPET ali POSTELJA? Ko sem nekoč obiskala otok Elba, smo se ustavili tudi v hiši, v kateri je svoje čase bival veliki vojskovodja Napoleon. Ostal je le deset mesecev, od 3. maja 1814 do 26. februarja 1815, potem pa je z Elbe pobegnil med maškaradno karnevalsko zabavo. V oči mi je padla njegova postelja. Bil je manjše raste (158 cm), zato je bila tudi njegova postelja zelo majhna. Pravzaprav smešno majhna. A preprosta. Vsaj ta – na Elbi. Verjemite- tudi obisk Bavarskih gradov je bil zaradi radovednosti, v kakšnih posteljah so spali tamkajšnji graščaki - zelo zanimiv. Seveda so bile nekaj posebnega tudi postelje naših prednikov. Govorim o tistih, ki so bili rojeni konec 19. stoletja. Dolžina postelje ni bila sorazmerna z njihovo višino. Nekoč, ob nekem obisku pri Alfonzu Zajcu (on je bil eden tistih, ki je znal odgovoriti na čisto vsako moje vprašanje), je beseda nanesla tudi na ''opremo'' postelj. Razložil mi je, da so bile postelje manjše zato, ker v njej po...