JUTRI 2052

  V zadnjem času počasi odhajajo moji ljubi sogovorniki, tisti, ki so bili rojeni med 1925 in1935. To je generacija, ki ni imela ne vem kakšne formalne izobrazbe, imela je pa ogromno izkušenj in predvsem zdrave kmečke pameti. Albin, ki smo ga pokopali enkrat spomladi, mi je večkrat ponovil: »Bolj kot bo živela družba v blagostanju, manj se bo ukvarjala z resničnimi problemi, bolj bo iskala dlake v jajcu.« Da je imel prav, ugotavljam malodane na vsakem koraku. Naši vaši, nakar še ženske kvote Slovenski medijski prostor se šibi od prerekanj na račun »naši-vaši«. Če se za trenutek osredotočimo zgolj na dogajanja znotraj RTV hiše, potem lahko hitro – brez razmišljanja – spoznamo, da je vse, kar sodi v kategorijo »naši«, perfektno in vrhunsko, v tistem drugem predalu pa so sami takšni, ki jim v ljudskem jeziku rečemo bedaki, nesposobneži, kreteni in idioti. Zato je »logično«, da morajo biti na oblasti samo »naši«, ker so pač tisti, ki to niso, za družbo »škodljivi«. S podobnimi podtoni se i

  fotka je simbolična Od šanka do šanka, 1. del   O povojnih zgodbah žensk, ki so prihajale s trebuhom za kruhom iz odmaknjenih krajev, danes vemo bolj malo. Njihove zgodbe so se skozi čas porazgubile, žal se dogaja, da o svoji mladosti ne razlagajo niti domačim. Ena takšnih je tudi Julijana. Odraščala je v zaselku tik za slovensko-hrvaško mejo. V kraju Bogu za hrbtom. Še v šestdesetih letih so bila tla po hiši ilovnata, čeznje so bile, a ne povsod, položene deske. Vode v hiši ni bilo. Stranišče je bilo zunaj, a pot do njega je bila v dežju zalita z gnojnico, ki je tekla iz hleva, v katerem je bilo nekaj prašičev, vol in krava. »Moja mama je bila stara petintrideset let, oče pa šestdeset, ko sem se rodila. On je znal za silo pisati, mama ne. Iz lastnih izkušenj vem, kako pomembno je, da imajo starši vsaj malo izobrazbe, da so vsaj malo razgledani. Moji so bili tristo let za svetom. Niti tega nista vedela, da otrok potrebujem ljubezen, čistočo, da mora obiskovati šolo, da se

  vir fotke Grega Jesenovec:«Mene so starši učili o pravicah in dolžnostih...Tudi v šolah... O samem (redu), pa se takrat sploh ni veliko govorilo. Tako je moralo biti in pika 🙂👍«   V dobrega pol stoletja se je odnos do vrednot precej spremenil. Na marsikaj, kar je bilo pomembno še moji generaciji, smo danes pozabili, oziroma, se iz teh vrednot odkrito norčujemo. Recimo: nedolžnost do poroke. Ne vem sicer, kam bi vtaknila odnos do reda, a imam občutek, da ga je iz leta v leto manj. Nekoč (če uporabim to besedo), je bil red zelo pomemben. Red, ki vključuje tudi hierarhijo znotraj družine, v službi, šoli, v okolju, kjer se je živelo. Otroci so morali, denimo, striktno upoštevati rek:ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Danes?   😊 Red je bil tudi za mizo. Obroki so bili običajno ob točno določeni uri. Kdor ni prišel, pač ni jedel. Mamam na kraj pameti ni padlo, da bi stregle izbirčnežem. Če nisi jedel, si bil pač lačen. Ker garderobnih omar- vsaj pri nas- nismo poznal

  čipka: Iva Sobočan, Žiri Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost. Nihče ni vedel. Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov. Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov. Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala. Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi ( dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi ) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo. Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj. Stari, dobri časi Danes pogosto sliš

  Članek na MMC V minulih letih mi je bilo večkrat hudo, ker so se nekateri bralci spotikali tudi ob zgodbe o ''ukradenih otrocih''. Trdili so, da se v Jugoslaviji kaj takšnega ni dogajalo. Pa se je! Žalostno je tudi, da mi šele danes, ko o teh otrocih vsi govorijo, rečejo, no, kaže, da si imela prav. Veste, nič nam ne koristi, če neprijetnosti - tudi tiste, iz lastne družine- pometamo pod preprogo. Če bi zbirko knjig OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE prebrali, bi bili na neprijetne izzive aktualnega trenutka veliko bolj pripravljeni. A to vam govorim že ves čas, pa me nočete slišati. UKRADENI OTROCI Grozljiv podatek je, da danes na svetu na leto izgine 8 milijonov otrok. Koliko pa včeraj in predvčerajšnjim? O ukradenih otrocih je bilo napisanih že veliko zgodb, posnetih kar nekaj pretresljivih filmov. Vprašanje, kdo so ljudje, ki lahko počnejo te grozovitosti, pa vsaj zame, ostane neodgovorjeno. Po trditvah različnih skupin naj bi bilo v 70. in 80. letih prejšnjeg

  knjižne police okoli mene je ogromno knjig. Knjižne police so polne, še zmeraj kupujem nove. Moj okus se je z leti korenito zamenjal. Včasih se je tudi ''vračal'' na že prebrane tematike, če sem, seveda, odkrila knjigo, ki je obravnavala podobno temo. * Zmeraj so me izzivale ''izzivalne'' knjige. Tipično ''ženske'' knjige so me občasno ''tolažile'', ko sem imela osebne težave in ni šlo vse, kot bi moralo. A ne za dolgo, saj lahko postanejo kot ''mamilo'', zaradi katerega človek svojih lastnih problemov ne vidi več realno. * Pogosto sem se spraševala, zakaj, za vraga, so mi bile blizu knjige, ki niso sodile med ''uspešnice'', ki bi jih moral ''vsak prebrati''. Še danes ne vem odgovora na to vprašanje. * v naši dolini sta v času, ko sem se tudi sama spoprijemala z bolj aktivnim pisanjem, živela dva, ki sta mi ogromno pomagala. Prva je bila Neža Maurer. ko sva se kasneje sre