zakaj brati LUČKINE ZGODBE
Osrednja pripovedovalka je Lučka , ženska, ki že na začetku pove, da je bila od otroštva drugačna: rdečelasa, pegasta, ostra na jeziku, z občutkom, da nikamor čisto ne spada. Sama sebe razume kot nekakšno opazovalko ljudi, živali in njihovih ran. Že kot deklica naj bi znala umiriti podivjanega konja ali renčečega psa, pozneje pa začne ljudem gledati v kavno usedlino in karte. A kmalu se pokaže, da ljudje k njej ne prihajajo le po “prerokbe”, ampak predvsem zato, da odložijo svoje zgodbe, bolečine, ljubosumje, sovraštvo, strahove, ljubezenske polome in družinske skrivnosti. Dokument je zato bolj kot zgodba o vedeževanju mozaik človeških usod . V njih se prepletajo nasilje v družini, prisilni splavi, spolne zlorabe, duševne bolezni, molk o spolnosti, revščina, povojna ideologija, sram, alkohol, zakoni brez ljubezni, odnosi med starši in otroki, pa tudi drobni trenutki humorja, preživetja in samoironije. Posebej močna je Lučkina lastna zgodba: doma je pogrešala dotik, toplino in o...