JUTRI 2052

  Želje – naše večne spremljevalke     Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da se med seboj razlikujemo tudi po željah, ki jih imamo. O nekaterih govorimo na glas, o drugih molčimo. Včasih pa kakšno- neizgovorjeno- odnesemo s seboj tudi v grob.   Pri sogovornikih, ki so bili podobne starosti, le da so živeli v različnih časovnih obdobjih, so se želje med seboj zelo razlikovale.     Če si je otrok pri desetih letih še pred 80 leti najbolj želel, da bi se vsaj enkrat do sitega najedel pa spal v postelji in ne na trdi klopi okoli peči, oziroma v senu, je njegov vrstnik, rojen po 2. svetovni vojni, že sanjal o kolesu, ki bi ga lahko nekoč imel. Tisti, najbolj drzni, pa tudi, da bi se izučili za kakšen poklic.   Otroci, rojeni v zgodnjih 70 letih, so si pogosto želeli, da bi se do sitega najedli banan in čokolade Toblerone. Že deset let kasneje so si že zaželeli igralnih konzol za različne igrice.   Želje današnjih otrok niso ...

  💥💥💥💥💥💥💥💥💥💥 Jeseni izide nov roman z naslovom GOSTILNA PRI DOBRIH LJUDEH. Ko se nekdanji sošolci po dolgih letih ponovno zberejo na obletnici valete v gostilni Pri dobrih ljudeh, se zdi, da jih čaka večer smeha, obujanja spominov in veseljačenja. Toda stare zamere, zamolčane ljubezni in skrivnosti, ki bi morale ostati zakopane, sedijo z njimi za isto mizo. Naslednje jutro ob cesti najdejo truplo Jerneje Mavec. Kriminalista Robert Košir in Gaber Cankar kmalu spoznata, da v Žireh skoraj vsakdo nekaj ve, a nihče ne pove vsega. Jernejina sestra Judita svojo bolečino utaplja v alkoholu. Arhitektka Nina trepeta pred finančnim propadom. Županja Ida Kržan je za projekt Žigonov grič pripravljena zastaviti več, kot bi si kdo mislil. Aljaž laže o tem, kje je bil v noči umora, Jernejin mož Lucijan pa že desetletja varuje skrivnost, ki je zaznamovala njun zakon. Svetinjica v blatu, manjkajoča fotografija in prodane parcele kriminalista počasi vodijo v preteklost. V čas, ko je ml...

  Nedelja je bila nekoč zelo cenjena. Imenovali so jo kar ''Gospodov dan''. To je pomenilo, da so si celo na kmetih, kjer so delali od jutra do večera, v nedeljo privoščili počitek. Šli so k maši, moški tudi na kozarček v bližnjo gostilno. Ljudje so prisluhnili glasniku, ki je pred cerkvijo bral različne razglase. V Žireh, denimo, je svoje delo opravljal še tja do leta 1964. Ob 12 uri je bilo kosilo. če so bili toliko pri denarju, so si privoščili vsaj mesno juho, lahko tudi samo iz kosti. Po kosilu je bil čas za različna druženja. Do mraka, ko se je po navadi molilo. Na svoj račun so prišli tudi zaljubljenci, saj so na ta dan fantje lahko obiskovali dekleta. * Nekaj utrinkov: Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila ...

 tole razmišljanje za ŽIROVSKI OBČASNIK sem napisala pri 68-ih. Danes sem 6 let starejša, v tem času se je marsikaj  spremenilo. Za menoj je še več izdanih knjig, tumor na mehurju, moževa bolezen (možganska kap), pisanje kolumn za še kakšen medij več.... . Seveda pa ostaja marsikaj enako, marsikaj se nadgrajuje in kakšno minuto več posvečam ne le spominom, temveč tudi temu, kaj bo jutri. Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''. Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)   Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da...