JUTRI 2052

  Obletnice naših »prvič« Ko smo mladi, obletnic skoraj ne opazimo. Veselimo se predvsem rojstnih dni. Štejemo leta in komaj čakamo, da bomo starejši. Pri petih letih si želimo šestega rojstnega dne, pri petnajstih osemnajstega, pri osemnajstih pa že sanjamo o tem, da bomo samostojni, da bomo imeli službo, avto in svoje stanovanje. Potem pa se leta začnejo nabirati. Ne samo leta. Tudi obletnice. Sprva so to obletnice naših velikih otroških »prvič«. Prvi šolski dan. Prva šolska torba. Prva petica in prvi cvek. Prva simpatija, zaradi katere nismo mogli spati. Prvi nastop pred občinstvom, ko so se nam tresla kolena. Prvo taborjenje brez staršev. Prva vožnja s kolesom brez pomožnih koleščkov. Takrat se nam je zdelo, da so to največji dogodki na svetu. Kasneje pridejo novi in še bolj ''pravi'' dogodki, ki ta ''prvič seznam'' dodatno razširijo. Prvi dan v srednji šoli. Prva slaba ocena na izpitu. Matura. Prvi koraki na fakulteti. Diploma. Prva zapo...

  POSNETEK

1. Zofija   Ko sem praznovala petdeseti rojstni dan, mi je rekel Ciril: »Videti si imenitno.« Potem se je sklonil in me poljubil na obe lici. Globoko sem zardela, kajti njegove besede so mi godile. Še zdaleč se nisem počutila toliko stara. Vsak dan sem že navsezgodaj pretekla vsaj tri kilometre in od pomladi do pozne jeseni sem prekolesarila več kot tri tisoč kilometrov. A s tem slednjim se nisem preveč hvalila, ker mi tako in tako ni nihče verjel. »Števec na kolesu kaže narobe,« je rekla Zdenka, ko smo pozno popoldne sedele ob kavi in torti. Zdelo se mi je samo po sebi umevno, da povabim prijateljice, kajti okrogla obletnica se ne zgodi vsak dan. »Pokaži mi roki,« se je Dita, ki je bila zdravnica, odločno nagnila čez mizo. Ubogljivo sem zavihala rokave. S spretnimi prsti me je pretipala od ramena pa tja do prstov. »Preveč ohlapno,« je nazadnje ugotovila in si obrisala roko v papirnat robček. Začudeno sem jo pogledala. »Kako ohlapno?« »Če res toliko kolesariš...

Koliko in kdaj imamo v življenju srečo, ne razmišljamo ravno pogosto. Razlog zato je zanimiv: včasih šele s časovnim zamikom spoznamo, kaj sploh je sreča in kdaj smo jo imeli. O sreči, ki je povezana z mojo družino, in z intimnimi trenutki ne bom razpredala. Lahko pa rečem, da sem imela velikansko srečo, ker mi je dano, da poslušam, da tudi slišim, da potem zapišem, kar mi sogovorniki zaupajo. Delček sreče tiči tudi v dejstvu, da mi o slišanem ni nerodno spregovoriti.  Všeč so mi podkasti. Morda si boste vzeli čas in kakšnemu prisluhnili? PODKASTI Knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , Mehko kot britev, Kje je otrok in Ženske niso čisto običajne knjige.  So ogledalo časa, v katerem so živeli naši starši, babice, dedki – in mi sami. V njih se srečamo s pričevanji resničnih posameznikov, z resničnimi bolečinami, ljubeznimi, strahovi in skrivnostmi, o katerih se je dolga desetletja molčalo. Morda jih starejši berejo zato, da bi končno razumeli svoje (podedovane?) rane. Mlad...

MATIC VIDIC IN NJEGOVI PODKASTI Z NASLOVOM  ISKANJE SMISLA pogovor z mileno MIKLAVČIČ

  Julijan (1962): »Mi, Primorci, smo malo drugačni od vas, Gorenjcev. Očeta nikoli nisem poznal, pa se zato nisem metal na zobe! Mama je izhajala iz premožne vipavske družine. Starši so ji omogočili, da se je vpisala na administrativno šolo, a jih je že po nekaj mesecih, ko je bila od doma, močno razočarala. Zanosila je, pa ni vedela, ne kje ne s kom. Domačim je nakopala hudo sramoto! Vsa dolina se je iz njenega očeta norčevala. Smejali so se mu, ko so obirali grozdje, v cerkvi, ko je šel po opravkih v Gorico. Stric, ki je bil edini, ki je obdržal z mamo stike, mi je nekoč pripovedoval, kako je bilo, ko so mamo nagnali od doma. Še psu ne bi privoščil, kar se je dogajalo njej. Da je preživela, se je že visoko noseča prodajala ob cesti, po kateri so se vile nepregledne kolone Jugoslovanov v staro Gorico po nakupih. Nisem se rodil v porodnišnici, temveč pri neki ženski, h kateri se je zatekla. Star sem bil tri tedne, ko se je zaposlila v cementarni v Anhovem. Dobila je tudi stanovanje...