JUTRI 2052

  Kej čem jamrat?! Francka Mlakar živi visoko v hribih nad Sovodnjem, mnogi bi rekli, da bogu za hrbtom. Njena hiša je nenehno na prepihu in redke so zime, ko je zameti ne bi zasuli z vseh strani. V življenju jo je doletelo več hudega kot dobrega. Toda še zmeraj se zna na široko zasmejati in tudi iz slabih trenutkov potegniti kakšno dobro misel. »Med vojno je bilo zelo hudo. Še tisto, kar smo imeli, so pobrali, ko so prišli k hiši,« je povedala. Po vojni si je našla delo zdaj tu, zdaj tam, vendar se je pogosto vračala domov, saj je na kmetiji zmeraj primanjkovalo pridnih rok. »Bila sem za pesterno pa tudi za furmana. Daleč naokoli sem prefurala. Bila sem varuška vsem otrokom, ki so se rodili v naši družini. Več kot petnajst sem jih spravila pokonci. Otroci so me imeli zelo radi, bila sem jim kot druga mama.« Nekoč pa se je pri njej oglasil Janko Kalan in jo prosil, naj prevzame skrb za njihovo mamo, ki je živela sama. Splet okoliščin ji je pozneje, ko je bila že v najboljših ...

VIR FOTKE SPOMINI LOJZETA FILIPIČA   Moji prvi spomini segajo v čas prve svetovne vojne. Tam, kjer sem bil doma, so bili nastanjeni vojaki. Na naših njivah so pasli konje, zato je mama stopila do njih in jih prosila, naj pazijo, da ne bodo naredili preveč škode. Toda vojaki se niso kaj dosti menili zanjo. Vsa prestrašena je pritekla nazaj in se v zadnjem trenutku ujela za kljuko na vratih, da ni padla. Spominjam se tudi letal, ki so preletavala Ledinico. Še danes vidim pred seboj očeta, ko se je vrnil domov. S seboj je prinesel lesen kovček, v katerem je hranil paštete. Ko je mama pozneje skuhala žgance, je pašteto nadrobila po njih. Pri hiši je bilo več revščine kot bogastva. Bilo nas je šest otrok. Eden od bratov je bil invalid, imel je špansko bolezen. Oče ga je dvakrat peljal z vozom v Idrijo k zdravniku, vendar mu niso mogli kaj dosti pomagati. Bil je zelo bister. Sproti se je naučil vsega, kar sem prinašal iz šole. V mladosti mi ni bilo nič podarjeno. Že kot otrok sem mora...

  (fotka:GROK) Bil je plešast, a ni imel brkov »Koliko kilometrov je še do Kendovega dvorca?« sem vprašala starejšo gospo v sivo-črni jopi, ki je pred cvetličarno nasproti cerkve prodajala pelargonije in bršlinke. Za spoznanje sem se nagnila skozi okno, potem ko sem zapeljala na pesek pod bližnjim kostanjem. »Ne slišim vas dobro,« je zavpila, obenem pa se je s prsti potegnila za levo uho, kar je verjetno pomenilo, da je bodisi gluha bodisi je hrup mimoidočih avtomobilov s seboj odnesel tudi moje vprašanje. »Kje zavijem proti Kendoveeeeeeem dvorcuuuuuuuuuuu?« sem še enkrat poskusila srečo. Kazalci so se malo prehitro pomikali proti šesti uri, ko bi se morala sestati z Damjanom. Ženski je zažarel obraz. Dvignila je roko in pokazala nekam nad mojo glavo. Nato se mi je nasmehnila in prikimala, ko je videla, da sem presenečeno skomignila z rameni. »Na desno, pa ste tam!« je zakričala na ves glas. Možakarja, ki sta kakšnih deset metrov naprej pred neko gostilno pila pivo, sta...