Pomočila je prst v hladno vodo
Pomočila je prst v hladno vodo I. Zgodbe mojega življenja preprosto ni. Moja mama je rada nosila klobuke. Na vseh fotografijah, ki sem jih hranil v spodnjem predalu nočne omarice, se je fotografu smehljala izpod širokih krajcev. Včasih ji je na ustnicah lebdel koketen nasmeh, spet drugič se je po njenem razpotegnjenem obrazu razlila milina zgodnjega jutra in jo naredila bolj dostopno, skoraj materinsko. Nikoli ni priznala svojih let, zato tudi ni marala, da bi se v javnosti družila z menoj, svojim edinim sinom. »Pridem za teboj, potrpi,« mi je rekla, ko sem nestrpno cepetal na mestu in krčevito stiskal k sebi vrečko s svežo zelenjavo. Previdno se je ozirala po ulici v vse smeri in opazovala brezimno množico, ki je hitela mimo. Če je opazila kakšnega postavnega moškega, visokega vsaj meter osemdeset, si je narahlo spustila šal, ki ga je nosila ovitega okoli vratu, in se nasmehnila. Šele kasneje, ko je bila že bolna in oslabela, me je nekoč, povsem iznenada, prešinilo, ...
