JUTRI 2052

  Milena Miklavčič o svoji zbirki kriminalnih romanov pravi: »Po romanu Kje je otrok, ki govori o ukradenih otrocih, in Mehko kot britev, ki opisuje izkoriščanje žensk in deklic v času socializma, sem letos izdala še tretjega z naslovom Gostilna pri dobrih ljudeh . Roman se začne na predvečer državnozborskih volitev 2026. Nekdanji sošolci se zberejo, obujajo spomine, malo se hvalijo in zbadajo, vmes pa preverjajo, komu je življenje v letih, odkar se niso videli, več dalo in komu več vzelo. Naslednje jutro najdejo mrtvo njihovo sošolko Jernejo. Njena nasilna smrt predstavlja le začetek odkrivanja travmatičnih dogodkov, ki so se dolga leta skrivali pod površjem v kraju, kjer se vsi poznajo med seboj in kjer vsi o vseh menda vse vedo. Med pisanjem me je spremljalo vprašanje, ki se mi glede na moje izkušnje zdi izjemno pomembno: kolikokrat lahko človek umre, še preden ga pokopljejo? Koliko ljudi v resničnem življenju počasi ugaša, ker jim opravljivci in škodoželjneži dan za dn...

  DOMEN TOMIČ: O OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  PROTEUSU. članek v PROTEUSU Prof. dr. Irena Novak Popov z ljubljanske Filozofske fakultete je v znanstvenem članku iz leta 2024 Ženska pesniška govorica v obdobju slovenske moderne: subjekt, ideali in intima navedla kar prvi in drugi del  zbirke. Zraven so dela Alenke Puhar, Alenke Šelih, Katje Mihurko Poniž – in Marte Verginella.  Ker je lirska poezija najbolj intimen literarni izraz, ga je smiselno misliti tudi na ozadju neliterarnih (ustnih) pričevanj žensk. Milena Miklavčič je pripovedi iz Poljanske in Selške doline, ki segajo do začetkov 20. stoletja, zbrala v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače (2013, 2017). Iz njih se ob pomanjkanju slovenske zgodovine seksualnosti abstraktni pojem »patriarhat« konkretizira v krutih podrobnostih.15  Zgodovinarka Meta Remec je Ogenj, rit in kače niso za igrače uvrstila med uporabljeno literaturo v znanstveni monografiji Bakh, tobak in Venera: Grehi in skušnj...

  Z zanimanjem sem prebrala članek v Sobotni prilogi o zamolčanih ženskih travmah med vojno in po njej. Prav je, da raziskujemo tudi italijanske zgodbe, prav je, da poslušamo zgodovinarje in pogledamo čez mejo, saj noben narod nima monopola ne nad trpljenjem ne nad resnico. Ob branju pa me je vendarle prešinila nekoliko nagajiva misel: ali res poznamo vse zgodbe, ki jih imamo doma, preden jih začnemo iskati drugod? Že desetletja poslušam slovenske ženske in moške, ki so mi pripovedovali o vojni, prvih povojnih letih, revščini, nasilju, posilstvih, neželenih nosečnostih, splavih, nezakonskih otrocih, političnem strahu, molku in sramu. Marsikaj od tega bralec izve iz pričevanj, zapisanih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače . To niso zgodbe, ki bi nastale za pisalno mizo, niti niso naknadne akademske razlage nekega časa. Pripovedovali so jih ljudje, ki so ta čas živeli , ki so nosili njegove posledice na lastni koži in ki so o marsičem spregovorili šele takrat, ko so bili že st...

 

  Milena Miklavčič (1952) je pisateljica, publicistka in raziskovalka življenjskih zgodb. Rodila se je in živi v Žireh. Je mama štirih otrok in babica petih vnukov. Njena ustvarjalna pot je tesno povezana z ljudmi in njihovimi usodami. Konec osemdesetih let je začela sodelovati z Radiem Sora, kjer je ustvarjala otroške in kulturne oddaje ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami . Iz pogovorov, ki jih je takrat začela zapisovati, so pozneje nastale tudi  Usode , ki jih v Gorenjskem glasu objavlja že več kot tri desetletja. Posebno mesto v njenem opusu ima zbirka 5 knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V več desetletjih je poslušala in zbrala več tisoč pripovedi o življenju naših mater, babic in dedkov ter o svetu, o katerem se je dolgo raje molčalo. Zanimajo jo odnosi med moškimi in ženskami, spolnost, materinstvo, družina, revščina, nasilje, vera, odpuščanje, izgube in vse tisto, kar človeka zlomi ali pa ga naredi močnejšega. Pričevanj nikoli ni zbirala zgolj kot...

  Ko danes pomislim na svoje tri kriminalke – Kje je otrok?, Mehko kot britev in Gostilna pri dobrih ljudeh – se mi zdi, da sem v vsaki napisala drugačno zgodbo, pa vendar sem se v vseh treh pravzaprav vrtela okoli istega vprašanja: kaj se dogaja z ljudmi, ko resnica postane pretežka, da bi jo povedali na glas? V romanu Kje je otrok? je v središču nekaj, česar se boji vsak starš: njegov otrok izgine. V trenutku se podre svet, ki se je še malo prej zdel samoumeven in varen. Ostanejo vprašanja, iskanje, upanje, obup in tista strašna nemoč, ko bi človek naredil kar koli, samo da bi lahko zavrtel čas nazaj. Toda v nesreči hitro spoznamo še nekaj: ljudi okoli sebe v resnici ne poznamo tako dobro, kot smo pred tem mislili. Pri Mehko kot britev sem šla še globlje v preteklost. Skozi pričevanja, ki jih zapisujem, vem, kako močno je preteklost povezana s sedanjostjo. V odmaknjenih Žagarijah najdejo človeške kosti, z njimi pa začnejo razkrivati zgodbe, ki bi - tako menijo nekateri ju...