Ogenj, rit in kače niso za igrače - kot nepozabno darilo!

December je čas obdarovanj.
Svoje bližnje boste zelo razveselili s knjigo 
Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del
Potovanje v svet resničnih izpovedi bo bralcu in bralkam razkril marsikatero podrobnost, ki je bila ali pozabljena ali pa se zanjo ni vedelo.

Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi

https://goo.gl/1qx5mf

 

Ena od ''lastovk'' 20. stoletja

 

 

 

 

malo drugačna ženska iz 20. stoletja

Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače·

 

(Zgodba iz 2. knjige Ogenj rit in kače niso za igrače. Gospa, ki se v zgodbi imenuje Klarisa, je umrla na začetku septembra 2018)

Knjigo lahko naročite po praznični ceni na povezavi

https://goo.gl/1qx5mf

Klarisa (1926)

»Naša družina je bila že od nekdaj zelo napredna. V času mojega odraščanja je to pomenilo, da smo bili sicer verni, a v cerkev nismo hodili. Mama je še kdaj na skrivaj zavila v božji hram, a le, če oče ni izvedel. Leta 1938 so spet zmagali klerikalci. Oče jih živih ni mogel videti. Navzela sem se njegovih idej in jih ponavljala tudi v razredu. V šoli že tako in tako nisem bila zgledna, pa so me kazensko premestili na drugo šolo. Oče je bil pragmatičen: ne glede na to, kaj si je mislil o cerkvi, je po drugi strani vedel, da mi bo vzgoja, ki jo bom dobila pri nunah, koristila.

V internatu je bilo zatohlo, dan je bil napolnjen z drobnimi spletkarjenji. Nun nisem marala, kar sploh ni bilo čudno: že doma sem se naslišala grozljivih zgodb o njih! Mama nam je neštetokrat povedala zgodbo o veliki jedilnici, v kateri so gojenke jedle. Prednica je zmeraj sedela na stolu, ki je bil postavljen na podestu. Zraven nje je sedel kaplan.

V prvih treh klopeh so potem sedele plemiške hčerke, sledile pa so mize za srednji sloj. Če so dekleta govorile po slovensko, so bile za kazen zaprte. Kaznovali so jih tudi tako, da niso dobile jesti, prinesli so jim le malo vode. Ob petkih je moral biti postni jedilnik. Na krožniku je plavala prežganka in nič drugega.

V jedilnici, čisto zadaj, so se gnetle revne punce. Mama je poudarjala, da so še prašiči bolje jedli kot one.

Nune so bile zelo natančne tudi pri plačilu: če ni bilo prvega plačano, so revše v trenutku postavile pred vrata!

Na osebnem in posteljnem perilu sva z mamo že doma izvezli monograme. Imela sem tri brisače, tri rjuhe, tri prevleke. Spominjam se, da je en sam gumb zanjo stal dva dinarja in pol. Za gimnazijo je bilo treba plačati šolnino, oproščeni so jo bili le otroci državnih uradnikov, delavcev in revnih obrtnikov. Šolnina za bogatejše je znesla tri tisoč dinarjev, kar je bilo veliko več, kot je znašala plača strica, ki je bil direktor v Idriji.

Prvo leto sem imela v šoli same odlične ocene, le vedenje je bilo ocenjeno slabše.

Jeseni nune pokličejo starše na razgovor. Povedo jim, da mi odrekajo gostoljubje, ker s svojimi manirami zelo negativno vplivam na druge dijakinje. Oče se je postavil zame, nunam pa je zabrusil, da jim bo še žal, ker so se grdo obnašale do njegove hčerke. Ker pa je vztrajal, da si pridobim odlično izobrazbo, sva skupaj napisala prošnjo na banovino, mimogrede, takrat – pred drugo svetovno vojno, je bilo tam nameščenih le šest ljudi – z banom vred! Morala sem dobiti dovoljenje, da se lahko prešolam drugam.

Žal se je potem začela vojna. Če sem iskrena, je minila, ne da bi se sploh zavedali njenega krutega dogajanja. Brata je oče poslal k svojemu poslovnemu kolegu v Milano, kjer si je po vojni našel tudi ženo. Nista imela otrok, brat pa je iz še danes neznanih razlogov pri štiridesetih naredil samomor. Njegova žena se je vnovič poročila, iz drugega zakona ima dva otroka, a tudi z njimi nimam nobenih stikov.

Po drugi svetovni vojni se je za našo družino začel križev pot. Oče se kot zaprisežen liberalec nekako ni in ni znašel med nekdanjimi somišljeniki, ki so se začeli zavzemati za sovjetizacijo vsega obstoječega. Kot je bilo v njegovi navadi, jim je ostro, a odkrito in pošteno nasprotoval. Zaradi neomajnih stališč so ga strpali v zapor, iz katerega se je leta 1952 vrnil domov telesno in duševno strt. Sledil je še hujši udarec, ki se ga ni nadejal niti v najbolj norih sanjah: oblast nam je odvzela vse premoženje, od trgovine, hiše na Gorenjskem do stanovanja v Ljubljani. Lahko smo obdržali le sobo, ki je merila triindvajset kvadratnih metrov.

Takrat sem bila že poročena in visoko noseča, mož pa je bil bančni uradnik. Zagrozili so mu, da bo izgubil službo, če se ne loči od mene. Ni dolgo omahoval: napisal je pismo, s katerim se je odpovedal meni in še nerojenemu otroku. Pismo je overil odvetnik, ki je bil nekoč celo naš družinski prijatelj.

Ko sva se veliko pozneje kdaj srečala v Tivoliju, kamor sem peljala na sprehod najinega sina, je zmeraj pogledal stran. Bal se je ovaduhov, ki so ga verjetno ves čas zasledovali. Lomilo se mi je srce, saj sem ga še zmeraj ljubila. Še dobro, da je mama pred komunistično inkvizicijo skrila večji del zlatnine. Vrsto let smo živeli na račun njenih prstanov in verižic.

V naše stanovanje je oblast naselila tri družine. Bili so neuki, prostaški, brez manir. Spremljali so vsak naš korak in nas po potrebi tudi ovajali. Meni je bilo vseeno, saj sem se na nov način življenja nekako navadila, oče se ni mogel.

Septembra 1956 je legel k nočnemu počitku in se ni več prebudil. Z mamo sva se odločili, da se odzoveva na povabilo njegove tete, ki je živela v neki vasi v bližini Celja.

Opravila sem tečaj za laborantko in se zaposlila v laboratoriju v celjskem zdravstvenem domu. Tam sem spoznala šoferja reševalnega vozila, s katerim sem navezala stike. Že po prvih intimnih trenutkih se je zgodilo nemogoče: okužil me je z gonorejo.

Ker sem delala v laboratoriju, sem hitro vedela, kaj pomenijo pekoče uriniranje, gnojen nožnični izcedek in vmesne krvavitve. Morala bi ga prijaviti, a ga nisem, ker bi lahko tudi jaz izgubila službo.

Bližala sem se že štiridesetemu letu, ko sem, razočarana nad moškimi, spoznala Veroniko. Po dobrem letu druženja sva postali par. Preselila sem se k njej. Hčerka je ostala pri mami, kajti ni želela, da bi izvedela za mojo razvratno in izprijeno odločitev.«

OBJEM

Mali letos obiskuje drugi razred. Vsako jutro, ko vstane, se jezi, ker še ni velik in močan. Rad bi poletel v vesolje, če pa tja ne, pa vsaj na Antarktiko, ki ga zelo zanima. Zdi se mu, da čas caplja na mestu. Smeji se mi, ker mislim, da polzi med prsti s svetlobno hitrostjo. Šefica meni, da je takšen zato, ker ne mara čokolešnika.

Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake, narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo.

Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''.

Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila Šefica. Pa tudi to, kako je čisto malo manjkalo, pa bi ji, ko je bila še dojenček, v usta stlačil polno žlico rižote, ki je nikoli ni preveč maral.

Lansko leto ob tem času se je rodila še ena Zakajčica. Ne vemo še, kako jo bomo poimenovali. Ali bo Terminatorka, ker je tako neustrašna? Čebljačka, ker kar naprej govori, pa je še nihče ne razume? Vztrajnica, ker zmeraj potrpežljivo čaka, da zleze tja, kamor se je namenila?

Na začetku šolskega leta se je Mali odločil, da bo zgodbe po novem pisal kar sam. Mamica je pripravila poseben zvezek in sedaj fant, ne da bi ga bilo treba siliti, kar je zelo pomembno, vsak dan sede za mizo in napiše sedem do deset stavkov. Toliko, kot jih gre na eno stran.

»Zakaj ne enajst ali petnajst stavkov?«mu rečem nagajivo, ko žuli svinčnik, ker ne ve točno, kako bi postavil zadnjo piko na i.

»Zato, ker pretiravati ni dobro!« modro odgovori.

Danes piše o palačinkah. Obvlada jih na ''približno'', tako kot je videl pri meni: malo mleka, malo radenske, ščepec soli, olje, jajce in moka. Včasih prehitro vklopi mešalec in potem se zgodi aleluja! Preden maso za palačinke pobriševa z omar, mine kar nekaj časa.

Nikoli se ne jezim, če pride do kakšne podobne nesreče! Zakaj bi se le? Naj se fant uči, da so nepredvideni dogodki nekaj, kar spremlja vsako kuharico.

Zadnjič je šel z menoj na obisk k Nadji. Ujela sva jo ravno sredi priprav na kosilo. Mali se je ponudil, da poskrbi za pribor in prinese na mizo tudi krožnike.

»Mar nisi še premajhen za takšne reči?« ga je nejeverno vprašala prijateljica.

Mali je resno odkimal z glavo:«Bil sem še v plenicah, ko me je babi začela trenirati!« Ko je končal z delom, je prosil še za flomaster in papir. Zraven vsakega krožnika je potem položil listek, na katerem je bilo napisano ime tistega, ki bo tam sedel.

Čez kakšni dve uri, ko sva sedla v avto, je imel namesto ''plačila'' v naročju polno vrečko sladkarij. »Kaj boš z bomboni, čokoladami in žvečilnimi gumiji?« me je zanimalo.

Ni mi takoj odgovoril.

»A bomo tudi letos pripravili darila za revne otroke?«

Obrnil se je proti meni in me resno gledal v oči.

»Seveda! Tako kot zmeraj!«

»Potem bodo slaščice zanje. Velja?«
V grlu se mi je naredila kepa. Objela sem ga in ga stisnila k sebi.

ženska zgodba, zelo vsakdanja

 

 

 

 

 

 

 

Mira (1972)

 

»Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame.

Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo.

'Mogoče sem pa res smrad, saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna.

V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se.

Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila.

Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol.

Zadnje čase vedno pogosteje opažam, da se mi moški gnusijo, enako tudi spolnost. Truditi se moram, da ne mešam njihovih imen, da Janezu ne rečem Miro in Niku Samo. Vonj po spermi me sili na kozlanje.

Zatekam se v samoto, veliko berem, razmišljam, tudi postim se. Ko mi zmanjka denarja, požrem dane obljube. Ne zmorem biti boljša.

Sin je pri očetu, tako da v bistvu nimam nikogar, za katerega bi skrbela. Res se bojim, da so moški navadni prasci. Ali pa je z mano nekaj narobe?«

Zgodba o Petri

 

 

 

Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom.

V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko.

Dokler ni naredil samomora.

In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi.

Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec.

Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''.

Namesto da bi si priznala, da mora najprej ozdraviti svojo dušo, si priznati, kdo so bili dejanski krivci njenih težav, je raje bežala, bežala, bežala….

Recimo, da je vseeno imela veliko, veliko srečo: pred nekaj leti je zbolela za boleznijo, za katero se je zdelo, da je neozdravljiva.

V trenutkih, ko je šlo za ''biti ali ne biti'', je k njeni cimri v bolnišnici prišel duhovnik. Da se je spovedala. Petra ni bila verna, a se je kljub temu v njej nekaj premaknilo. Začela je razmišljati, kaj pa, če je eden od razlogov, da umiram tudi ta, da si nočem priznati, kaj vse se mi je v življenju zgodilo, kaj vse je zaznamovalo mojo trpko usodo? Mar ni že čas, da se neham sprenevedati, da je svet ''samo lep''?

Ni že čas, da neham trobezljati, da moram ravnati le ''pozitivno'', pozitivno, pozitivno? Mar ni že čas, da se pošteno razjočem? Da udarim po mizi? Preklinjam? Kričim? Si priznam, kakšno kurčevo življenje sem imela?

Mar ni že čas, da se neham brigati, kaj bodo rekli ljudje, če se bom razgalila?

Kljub temu da je bila že na kisiku in so ji zdravniki odsvetovali naprezanje, je ob pomoči tega duhovnika navezala stike z neko psihoterapevtko. Recimo, da ji je bilo ime Smiljana. K Petri je začela prihajati v dopoldanskem času, ko se je še kolikor toliko dobro počutila. ''Čiščenje duše'' se ni zgodilo čez noč. A ob vsakem obisku, ko je lahko govorila o sebi, se je počutila lažje in bolj zdravo.

Kamen, ki ji je ležal na prsih, se je počasi drobil. ''Prijela'' so celo nekatera zdravila, ki se jim je pred tem njeno telo upiralo.

Psihoterapevtka jo je naučila, kako biti srečen in realen hkrati. Kako reči ''bobu- bob'', ne da bi hkrati pomislila, ''kaj bodo pa ljudje rekli''.

Naučila jo je tudi, da se nikoli več ni lagala ljudem, predvsem pa se ni lagala sebi. Stvari je začela poimenovati s pravim imenom. Spoznala je tudi, da ni greh, če očetu ni pripravljena odpustiti, temveč njena pravica!

Četudi so ji napovedovali, da je pred njo le še ''nekaj tednov življenja'', je še zmeraj tu - med nami! Resda na ''kisiku'', a ni pomembno!

Živa je!

In kot pravi, je tako zato, ker njene duše nič več ne vleče k tlom zaradi preštevilnih bremen, kakršne si nalagamo predvsem zato, ker se ne znamo pogledati v ogledalo!

Lagati sebi - je to prekletstvo ali božansko?!

Petra pravi:” Manj, kot je v duši skalovja, lažji smo. Lažje se soočamo s takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Lažja, kot je naša vest, bolje se počutimo.”

Če ne bi poznala Petre, morda tega ne bi vedela. Iz vsega srca sem ji hvaležna, da je svojo zgodbo delila z menoj.

(avtorica naključnega portreta, najdenega v Googlu, je Meta šolar)

KAKO RAZVESELITI IN PRESENETITI BLIŽNJE?

Zakaj bomo letos kupili bližnjim knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače za darilo ob rojstnem dnevu, za Božička, ob Novem letu ali kar tako?

Morda tudi zato, ker je to knjiga, ki bi jo moral imeti vsak doma na nočni omarici?

''Sanjalo se nam ni, da so naši dedki in babice živeli na takšen način!« so povedali dijaki, ko sta pesnik in profesor Milan Vincetič ter Milena Miklavčič pred polnim razredom zaključila literarno-pogovorno uro o ''starih časih'', o katerih beremo v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače.

»Marsikje je še zmeraj podobno, pa tega, ker se ne pogovarjamo, ne vemo!« so razmišljale slepe in slabovidne gospe na Okroglem pri Kranju.

»Nikoli si nisem mislila, da mi bo knjiga pomagala pri razumevanju zamer do staršev,« je povedala Jagoda K., ki zaradi težkih razmer otroštvu že leto in pol obiskuje terapevtsko skupino.

»Odgovore na vprašanje, zakaj smo Slovenci polni zamer, zakaj se številni negativni vzorci prenašajo iz generacije v generacijo, najdete zgolj v tej knjigi!«

»Knjiga ruši tabuje, osvešča in nas nagovarja, naj se o sebi, svojih čustvih in medsebojnih odnosih več pogovarjamo!«

»Ste vedeli, da sta knjigi (prvi in drugi del) že ves čas- od izida naprej- na prvih mestih po branosti v slovenskih knjižnicah?«

Lahko jo kupite v bližnji knjigarni ali pa naročite preko virtualne naročilnice (s popustom in po želji tudi z avtogramom).



NAROČILNICA ZA KNJIGI

Lahko pa pokličite na telefon 064 110 466, če imate še kakšno dodatno željo.

Založba Jutri 2052

kako se delajo krožniki iz porcelana

Nekatere prigode naših pradedov in prababic se v različnih inačicah pojavljajo v zgodbah, ki so slišane zdaj tu, zdaj tam. Tole mi je povedal tudi Žiga O. Hvala Žiga! 

 

 

Gospodarica je ukazala dekli naj pomije posodo

Ker pa je bila dekla mlada, neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše.

Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec.

»Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal.

Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi.

»Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!«

Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet.

Ko je dekla prišla zvečer v kamro, ji je hlapec rekel, naj se nagne čez posteljno stranico in dvigne kiklo.

Vsakič, ko je to storila, je hlapec potegnil na plano krožnik in ga ji predal.

Zjutraj je dekla vsa vesela prišla v kuhinjo predala krožnike gospodarici. Ta jo je začudeno gledala, nazadnje pa jo je le vprašala:«Ja, otrok božji, kje si jih pa dobil?«

Dekla ji je prostodušno in z nasmehom razložila.

Gospodarica se razjezila, dvignila roko in ji eno primazala okoli ušes.«Presneta lažnivka!« je kričala nanjo.

Dekla je med jokom dvignila krilo:«Nič ne lažem. Kar sami poglejte, porcelan se mi še sedaj poceja po stegnih….«

fotografija je simbolična (stare slike Cerknica)