HUDIČEVKA
Že od nekdaj trdim, da ni pisatelja niti scenarista, ki bi premogel tako bujno domišljijo, kakršno imajo lahko povsem običajne življenjske zgodbe. Resničnost zna biti včasih bolj neverjetna od najbolj drznega romana. Ker sem v Andrejini zgodbi »ločence« omenila v nekoliko negativnem pomenu besede, se je eden od bralcev odločil, da mi – in nam vsem – pošlje svojo izkušnjo. »Živel sem z žensko, ki je bila zelo navezana na svojo družino, predvsem na mamo. Na začetku zaradi tega nisva imela nobenih težav, sčasoma pa so se začele hitro kopičiti. Zlasti po rojstvu sina. Dojenček je imel krče in je veliko jokal. Tašča je ponoči večkrat nepovabljena in nenapovedana vdrla v najino stanovanje, naju odrinila od otroka, ga dvignila in začela nositi sem ter tja po sobi. Po mojem se je prav zaradi tega navadil na naročje. Vse do petega leta ni hotel zaspati, ne da bi ga prej vsaj nekaj časa pestovali. Zaradi njenega vmešavanja sva si s taščo večkrat skočila v lase, kratko pa je potegnila tudi ...
