JUTRI 2052

  Pisati o gradnji hiš ''nekoč'' je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujeta trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci. Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da smo otroci imeli dom. Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj –selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja. Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946-1965.   Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih prejšnjega stoletja   Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno ro...

  Naj bo tudi v vašem domu dovolj svetlobe, da boste videli dobro, in dovolj bližine, da boste to dobro lahko delili. Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike vam želi Milena.

  Videla sva se na Knjižnem sejmu. Pa sem sva se zaklepetala in potem sem kupil knjigo - Ženske. Priznam, nekaj drugega sem želel kupiti, a OK...odločil sem se zate. V zame zagamani Ljubljani, če**rski Ljubljani si si vzela čas za pogovor. Lepo. Cenim to. Nekoč, dolgo je od tega, sem 20 let bival v nekem oficirskem bloku, še prej v Postojni. Oče je delal v JLA kot civil, mehanik orožja-puškar, priznan mojster, a okolje mi ni nikoli ležalo. Hudeeee zgodbe bi ti pisal… OK, greva na knjigo. Recenzijo ti bodo pisali pisatelji, gospoda, ki se spozna na to, zato moje skromno mnenje lahko daš v hladilnik ali pa kuram za pozobat. Priznam, že vse dele Ogenj, rit in kače niso za igrače sem prebral v šusu.... Mogoče tudi zato, ker sem v dveh knjigah imel svoj lonček zraven. A tukaj se mi je ustavilo, pri Ženskah. Na kratko, zgodbe iz bogatejših krogov, ki jih je v knjigi kar nekaj, so zgodbe družbe, ki je bogata, ki ne ve, kako bi se preseravala. Potem se zgodi marsikaj: razni odv...

Tonka bi v času dru ge svetovne vojne morala obiskovati osnovno šolo, a kaj, ko je le-ta delovala komaj kdaj. Za silo se je naučila brati, ko pa so njen rojstni kraj zasedli Nemci, se je oče, razgledan kmet, odločil, da edina hči lahko obiskuje nemško osnovno šolo. Učiteljica je bila zelo dobrosrčna, rada je imela drobno deklico, ki je bila v ranem otroštvu močno rahitična, kar je pustilo posledice na njeni hoji in postavi. Hitro se je naučila nemško, učiteljica ji je potem posojala različne knjige, celo sveto pismo je najprej prebrala v nemščini. ''Učiteljica me je, ko so se Nemci morali umakniti, vabila s seboj, v Nemčijo. Očetu je obljubljala, da bo poskrbela za mojo izobrazbo, da me bo imela rada kot svojo hčerko. A oče ni dovolil. Jokala sem kot dež, vendar je v svoji odločitvi ostal neomajen. Ponovno sva se videli šele leta 1973, v Celovcu.  Od srca sem ji hvaležna, da je v mojem srcu zasejala seme znanja, naučila me je ljubiti pisano besedo, spodbujala me je, da sem se u...