JUTRI 2052

  Zbirka knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače, predvsem ozavešča. Tako menijo tudi tisti, ki- po drugi strani- trdijo, da ni bilo tako, kot pričevalci pripovedujejo. Resnici je, žal, težko pogledati v oči, zlasti še, če nas je mehurček, v katerem živimo, že od otroštva naprej božal in nam omogočal udobno življenje. Samoizpovedi razkrivajo tisti del našega življenja, o katerem ne govorimo na glas. Redki so, ki se jim ne bi od časa do časa dogajale tudi hude reči. Nekateri potem poiščejo psihoterapevta, da jim pomaga prebroditi težke trenutke, drugi se želijo zgolj spovedati. In zgodbe, ki jih prebirate tudi v teh knjigah, so prav to – osebne spovedi. V slovenskem prostoru so te zgodbe nekaj unikatnega in izjemno pomembnega za t.i. občansko znanost (ang. citizen science). Pravijo, da sem ena zadnjih še živečih zgodbark. Značilno za moje delo je, da ga mi nihče ne plača. Svoje dni so zgodbarke v zimskem času hodile iz vasi do vasi, od ene hiše do druge. Ob dolgih večerih so sedel...

  Vsako leto namenim nekaj svojih                  knjig tudi za          po precej znižani ceni.          * OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE  (vseh 5 knjig) * KJE JE OTROK * MEHKO KOT BRITEV * ŽENSKE Dokler ne poidejo zaloge, so na voljo po polovični ceni  15 evrov ! Pišite na mail:  jutri2052@gmail.com 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 KNJIGI ZA OTROKE PA LE PO 10 EVROV!

    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...

  Otova zgodba: V IMENU LJUDSKE OBLASTI France je izhajal iz zelo revne družine na Lokvici. Ker je bil premlad, je vojno preživel doma. Šele proti koncu vojne so ga kje porabili za mladinsko propagando. Kmalu se je priženil v belokranjsko hribovsko vas. Ker je bil zelo postaven - skoraj dva metra velik in temu primerno samozavesten, so ga kmalu izvolili v krajevno skupnost. Tu mu je samozavest še malo zrasla. Počutil se je, kot Bog že s tem, da pripada novi ljudski oblasti. Potem pa so ga nekoč sodelavci po funkciji opozorili, da bi bilo dobro, da si uredi "dvojna leta borca NOB". Malo se je zamislil , potem pa krenil na Lokvico in obiskal krajevne funkcionarje , da se pogovori. Potreboval je priče. Moj oče in stric Koščev sta vedela, da ni bil nikoli partizan. Pravzaprav nista niti vedela, kje je bil med vojno. Vseeno pa sta mu šla na roko, prepričana, da se ne bo svet podrl, če dobi "kake groše", saj je bil vedno reven kot "cerkvena miš". Nazadnje sta s...