JUTRI 2052

  Melita: «Moja mama je bila še zelo mlada, ko se je poro čila z vdovcem, ki je pripeljal v zakon dve hčerki, ki pa sta se na njuno srečo že kmalu preselili k svoji babici.  Kako je bilo na začetku zveze, ne vem, ker se o tem pri nas ni govorilo, vem pa, kako je bilo potem, ko sva z bratom (rojena sva bila z enoletnim zamikom) odraščala.  Oče je imel več obrazov: zunaj našega doma so ga poznali kot uspešnega in priljubljenega managerja, imel je tudi več prijateljev, ki jih je bogato častil, ko so prihajali na obiske.  Doma pa je snel maske in postal satan v človeški podobi. Z mamo je zelo grdo ravnal. Pretepal jo je vpričo naju z bratom, neštetokrat se je zgodilo, da je zaradi malenkosti   ( recimo, da se je eden od naju z bratom ponoči polulal v posteljo, kajti oče je ukazal, da od drugega leta naprej nisva več imela plenic ) morala preklečeti vso noč.  Potem, ko je začel več piti, mu je bilo v največji užitek, če jo je zvlekel v sobo in pri odprtih vratih...

Še v 70 letih je bilo devištvo tudi pri nas marsikje še zmeraj izjemno cenjeno, o njem se je govorilo in razpredalo kot o ''obvezni'' doti takratnih nevest. Ženske, ki so šle k poroki noseče (tudi jaz sem bila med njimi) pa smo bile deležne marsikatere opazke tistih, ki so skrbno ''beležili'', katera je po tej plati vredna spoštovanja in katera ne. Nezakonske matere so bile frdamane, ničvredne, stanovanjskim blokom, kjer so dobile stanovanja, so marsikje rekli ''kobilarne''. S tem so namigovali, da so ''radodarne'' do vseh, ki potrkajo na vrata. Pred 2. sv. vojno je bil njihov položaj še veliko težji. V zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače je kar nekaj zgodb teh nezakonskih mater in nezakonskih otrok . Šele po Drugem vatikanskem koncilu (od cca 1965 naprej) so iz Družine in Ognjišča začeli počasi izginjati članki o pomenu devištva in so jih nadomeščali članki o družini kot celoti, odgovornem starševstvu, spolnosti v za...

  »Pravica prve noči« (jus primae noctis) v Evropi Gre za staro pravno-legendarno zgodbo, po kateri naj bi imel fevdalni gospod pravico do prve poročne noči z nevesto svojega podložnika. Etnologi in zgodovinarji (npr. Alain Boureau, Le droit de cuissage, 1995) opozarjajo, da je šlo večinoma za mit, ki se je širil kot propaganda proti fevdalizmu in Cerkvi, in ne za dejansko pravno uzakonjeno prakso. Z njimi se ne bi v celoti strinjala prav zaradi zgodbe neke Slovenke, ki je spoznala fanta iz južne Srbije v času, ko je v Sloveniji služil v JLA. Pri njegovih bi- tik pred poroko- doživela prav to, če ne bi od njih zbežala in se potem podala na več mesecev trajajočo pot nazaj domov. 2. Na Balkanu in v Jugoslaviji Etnološki viri kažejo le na lokalne običaje, povezane s poroko, ki so jih ljudje kasneje radi razlagali v tej luči: Obredi preizkusa devištva – npr. da je svat ali starešina pregledal nevesto, a šlo je za ponižujoč nadzor, ne za spolni odnos. Simbolni posegi tasta ali starešine...

  Spoštovana gospa Milena! Oprostite, da na ta način »vdiram« v vaš dom in vam s svojimi zgodbicami »kratim« vašo zasebnost. Sem eden od tistih, ki smo v poznih štiridesetih in začetkih petdesetih let prejšnjega stoletja, ''delali'' otroke še po starem, in ti otroci že tudi imajo otroke, tako da se danes z vso radostjo ukvarjam z vnuki s pravnuki. Mojih je devet (9), če se ne motim. Pravnukov namreč. Moram priznati, da vaše knjige »Ogenj, rit in kače niso za igrače« nisem v celoti prebral. Sem pa poslušal nešteto vaših pripovedi na TV-ju in prebral nekaj vaših člankov na to temo v časopisju. In o tej temi bi vam rad posredoval nekaj svojih otroških izkušenj ter kasnejših spoznanj. Doma sem na Angelski gori, natančneje na Otlici nad Ajdovščino in tudi pri nas se o spolnosti ni govorilo. Morda le v gostilni. Vulgarno, grdo, ponižujoče (za ženske predvsem) in grešno. Edina moja spolna »vzgoja« je bil kozji prs. Pri nas doma smo imeli samo eno kozo. Koza je bila zaupana men...

  Danes, 5. marca 2026, praznujemo prvi Nacionalni dan branja v Sloveniji! Vlada ga je razglasila ravno na rojstni dan dr. Mance Košir (1948–2024), ki je svoje sledilce in tiste, ki so ji hoteli prisluhniti, desetletja prepričevala, da branje ni samo preganjanje dolgčasa, ampak veselje, osebna rast, empatija in temelj svobodne družbe. Letošnji slogan je preprost in močan: BRANJE JE VESELJE. Zakaj ga potrebujemo? V prvi vrsti zato, ker bralne navade upadajo – pri otrocih, mladostnikih in odraslih. PISA rezultati in raziskave knjižnic to potrjujejo. Premalo se zavedamo, da branje krepi kritično mišljenje, bogati jezik, lažje razumemo druge, ščiti pa nas tudi pred manipulacijami, saj si iz knjig naberemo tudi praktične izkušnje o ljudeh in o prevarah, ki jih imajo v malem prstu. Žal mi je, da bomo slišali klic k branju bolj kot ne le danes. Slišati bi ga morali vsak dan v letu! Uvesti bi morali ''dan brez telefona- dan za knjigo'', pa ne le za mlade tudi za odrasle! LEPO B...