JUTRI 2052

  Roman MEHKO KOT BRITEV, ki je izšel lani, je med bralci doživel veliko odzivov. Več kot dobrodošel je bil obisk gospe, ki je v času podiplomskega študija na Poljskem, raziskovala vlogo tajne policije, povezane s komunističnimi režimi zlasti v odnosu do žensk in otrok. Kaže, da so posamezniki tako pri nas kot tudi drugje po vzhodni Evropi pred 30 in več leti počeli grozljive stvari. Mrhovinarji so se s svojimi zločinskimi dejanji zalezli v vse pore takratne družbe, izkoriščali nedolžne ljudi, jih silili, da so počeli grozljive stvari tudi svojim najbližjim. Nekateri od storilcev so pri nas in tudi tam še zmeraj živi, a jih zaradi različnih razlogov danes ščitijo. Na voljo je kar nekaj literature, morda se bo tudi komu od vas zahotelo, da bo segel po njej. Ker le tako, če bomo vedeli, bom nehali verjeti v pravljice, ki so nam jih o tistih časih pripovedovali.   1. Dagmar Šimková: Byly jsme tam taky — Češkoslovaška, osebno pričevanje Naslov pomeni približno »Tudi me sm...

  »Če si o sebi kaj pozabil, stopi do soseda. Povedal ti bo tudi tisto, kar se ni zgodilo!« Ta rek sem zapisala tudi v uvodu romana Gostilna pri dobrih ljudeh. Malo za ''splošni razmislek'', čeprav posledice takšnega stanja med ljudmi v kateri koli skupnosti niso zmeraj smešne. Saj veste, kako gre. Nekdo nekaj vidi, drugi nekaj doda, tretji pozna nekoga, ki ''zagotovo ve''. Ko zgodba pride do petega človeka, ima že toliko podrobnosti, da se ji začudi še tisti, ki je vse skupaj zakuhal. Če se brani, nekaj skriva. Če molči, je pa sploh vse jasno, da je kriv... Kriminalistu v romanu GOSTILNA PRI DOBRIH LJUDEH takšna vaška poročanja verjetno niso v posebno pomoč, meni pa so čenče, ki se širijo- žal tudi po spletu - zmeraj dale misliti. Koliko ljudi smo v življenju že obsodili, ne da bi jih sploh poslušali ali poznali? In kolikokrat smo neprijetno resnico zavrnili samo zato, ker nam je bila prijetnejša laž bolj všeč? Tudi skozi takšna vprašanja vodi zgodba m...

  Tisti, ki berete moje knjige, že veste, da me zanimajo ljudje. Tudi takrat, ko bi bilo precej udobneje pogledati stran. Zanima me, zakaj nekdo leta in leta molči. Zakaj drugi verjame vsaki vaški govorici, človeka, o katerem se govoriči, pa nikoli ničesar ne vpraša. Kaj ostane od ljubezni, ko se vanjo naselijo zamere, in koliko hudega lahko naredimo s prepričanjem, da samo ščitimo svoje najbližje? Vse to se prepleta tudi v mojem novem romanu Gostilna pri dobrih ljudeh. Seveda kriminalisti iščejo morilca. A pot do njega vodi skozi življenja ljudi, ki bi si želeli, da bi kakšna vrata ostala zaprta. Po romanih Kje je otrok in Mehko kot britev s to knjigo zaokrožam krimi - trilogijo. Če ste z menoj že prehodili prvi dve zgodbi, bom vesela, če se mi pridružite še pri zadnji. Če poznate koga, ki ju je rad bral, mu le povejte zanjo! Za naročilo mi pišite na mail: jutri2052@gmail.com

  Ko napišem zadnjo piko, si zmeraj malo oddahnem. A ne za dolgo. ker tudi Gostilna pri dobrih ljudeh izide v samozaložbi , me tudi od »zadnje pike« naprej, čaka še veliko dela. Samozaložba je za avtorja ogromen zalogaj. Vse stroške, od lekture, oblikovanja naslovnice in preloma do tiska, moram pokriti sama. Še preden knjiga pride do prvega bralca, je treba poravnati račune, za katere nihče ne jamči, da se bo vloženi denar kdaj povrnil. Potem pride na vrsto prodaja. Nimam svojega piarja, nimam ekipe, ki bi skrbela za oglase, predstavitve in za to, da bi knjiga prišla med ljudi. Tudi to delo je samo moja skrb! O knjigi vam pripovedujem sama, odgovarjam na vaša sporočila, sprejemam naročila in poskrbim, da vse, kar naročite pri meni, pride v prave roke. Če se vam zato kdaj zazdi, da o svojih knjigah veliko govorim, zdaj veste, zakaj. Kako naj bralec poseže po knjigi, če niti ne ve, da obstaja? Gostilna pri dobrih ljudeh je tudi zato zame nekaj posebnega. V njej so meseci...

  Tri knjige, ki kar same ponujajo veliko vprašanj o tem, kaj vse ljudje skrivamo drug pred drugim. Kje je otrok, Mehko kot britev in zdaj še Gostilna pri dobrih ljudeh. V mojih krimi - romanih imajo ob iskanju storilca pomembno mesto tudi molk, družinske skrivnosti, stare zamere in odnosi, ki so na zunaj videti povsem drugače kot za domačimi vrati. Zanima me, kaj človeka pripelje tako daleč, da prestopi mejo. Pa tudi, koliko ljudi ob tem gleda stran, ker se nočejo nikomur zameriti. V Gostilni pri dobrih ljudeh, ki izide v prvi polovici novembra, se nekdanji sošolci zberejo na obletnici valete. Obujajo spomine, plešejo, se smejijo. Naslednje jutro je ena od njih mrtva in v Žireh se začnejo razkrivati zgodbe, ki bi jih marsikdo najraje odnesel v grob. Ime gostilne je prijazno, kajne? A kdo so v resnici dobri ljudje, boste presodili sami. Ste kateri od prvih dveh romanov že prebrali? 👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇👇 Naročila sprejemamo na mail: jutri2052@gmail.com

 Ni mu hotela lagati, resnice pa mu ni zmogla priznati. »Malo smo se pa vseeno postarali,« se je opogumil in se obrnil k Jerneji. Ta se je namuznila in ga pogledala naravnost v oči. »Vsakič, ko se pogledam v ogledalo, imam kakšen siv las več.« Odgovor ga je razorožil. Tepec neumni, ti pa res nisi za med ljudi. Kaj si bo mislila, ko ji govoriš o staranju? Najraje bi vstal in se umaknil k točilnemu pultu. Tako rad bi ji rekel kaj lepega, vendar ni našel pravih besed. »Tudi Ajda je bila siva že pri tridesetih,« je nadaljevala Jerneja. S prsti se je oklepala prazne skodelice, z očmi pa švigala od enega do drugega. »Prepričan sem, da je po mami podedovala najboljše lastnosti,« je pripomnil Pavle. Ko se je zavedel, kaj je izrekel, mu je spet postalo nerodno. Jerneja je dvignila obraz in se mu zazrla v oči. Zabolelo jo je, ko je v njih opazila žalost, ki je ni mogel pregnati niti bučni večer, sredi katerega sta se znašla. Nekoč ti bom povedala, zakaj ti nisem odgovarjala na pisma, si je o...