JUTRI 2052

 https://zastarse.si/druzina/odnosi/ogenj-rit-in-kace-niso-za-igrace/ mnenje

  Dragi prijateljice in prijatelji, Dan po rojstnem dnevu je, vsaj pri meni, namenjen pospravljanju. Danes je bilo drugače, saj so pospravili drugi. Za kar sem jih zelo hvaležna. * Vesela sem, da sem se že pred tedni spomnila na ''dan odprtih vrat''. Bilo vas je veliko, ki ste prišli na obisk, na klepet ali na ''zaupljiv pogovor''. Ljudje se moramo družiti, se gledati v oči, ko se pogovarjamo! Morda se bomo še kdaj srečali, morda se boste udeležili kakšnih drugih ''odprtih vrat'', vesela bi bila, če bi se ta navada prijela in bi se bolj družili, bolj obiskovali. * Starejši, kot smo, debelejša bi bila knjiga, ki bi jo želeli napisati o svojem življenju. Kaj pa bi v njej napisali? Bi izpostavili zgolj lepe trenutke, bi raje jamrali, se pritoževali? Komu bi knjigo posvetili? Zanamcem – v poduk? Če po pravici povem, občudujem tiste, ki se lotijo avtobiografije. Ne predstavljam si, da bi jo napisala. Številna vprašanja bi se porajala že v tren

  Včeraj sem si ogledala Tarčo. TARČA Razlog? Govorili so o družinskem nasilju, ki je tema, ki jo zelo dobro poznam. Žal so pri družinskem nasilju veliko preveč v ospredju ''človekove pravice nasilneža'', zelo malo, pogosto pa nič, pa pravice žrtev. Zakaj? Namesto da bi iz družine za zmeraj odstranili nasilneža, mora bežati žrtev, njemu pa se- razen v zelo redkih primerih- ne zgodi nič. * V Sloveniji - to se verjetno nagonsko ve- se z nasiljem da priti zelo daleč. Oziroma: da se doseči vse in še marsikaj. Vsakodnevna praksa- ne le znotraj družine, tudi izven nje- priča, da je res tako. * Nasilnež ne ustrahuje samo družine, temveč tudi okolico. V stilu: " Če boš šel na policijo te bom tako premlatil, da te lastna mater ne bo več spoznala." Tudi zato okolje te nasilneže tolerira. * O nekaterih med njimi se- preprosto rečeno- javno ne govori. Največkrat zato ne, ker prihajajo iz drugih kulturnih okolij in so zato na nek čuden način, ki ga ne razumem- nedotakljiv

  Moja jutra so že leta in leta zelo enaka: ko vstanem, si skuham kapučino in potem berem, berem, berem. Mediji, levi in desni in tisti vmes- to so moji vsakodnevni spremljevalci. Ni nujno, da zmeraj po enakem vrstnem redu, a (skoraj) nič, kar zapišejo v Dnevniku, Domovini, Delu, Mladini, Novi24, Večeru, pri Požarju, na Pravi, Siolu, MMC-ju, Necenzurirano, Kavarna Hayek, Portalplus….mi ne uide. Preberem tudi twiter in nekatere bloge, žal lastniki slednjih ne objavljajo redno. Če se le da, preberem tudi komentarje. S časom sem se že naučila, da vsaj približno vem, kje bo kakšen novinar (tudi medij nasploh) postavil piko. Ki je zelo zelo pomembna! V času, v katerem živimo - celo vedno bolj! Zanima me torej, kje bo kakšen novinar zaključil svoje pisanje. Čemu bo dal več poudarka, čemu manj, kaj pa bo- četudi je pomembno- izpustil. V bistvu se mediji & novinarji- glede na politično pripadnost- ločijo med seboj tudi (ali predvsem) po tem, kje ta končna ''pika'' stoji, oz

  Žalostna in v srce segajoča vest o samomoru deklice iz okolice Laškega, me je strašno prizadela. Ne le po človeški - zelo nemočni plati, tudi kot mamo in babico. Za njeno smrt niso krivi le nasilneži, ki so v lokalnem okolju dobro znani, a nedotakljivi, kriva je družba, v kateri živimo- nasploh. DRUŽBA TO NASILJE DOPUŠČA IN GA TOLERIRA. GLEDA STRAN IN UPA, DA SE BO ZGODIL ČUDEŽ: NASILJE BO KAR IZGINILO, ŽRTEV BO ŠE NAPREJ TIHO, NASILNEŽ PA BO ODRASEL IN IZGINIL IZ SPOMINA.... Krivi smo zato, ker takšne nasilneže, ki jih najprej oblikuje lastna družina, potem pridobivajo na moči v vrtcu, šoli, na ulici, kjer živijo in to zato, ker NIHČE NIČ NE UKRENE. VSI SE BOJIJO ZAMERITI! VSEH JE STRAH, KER IMA VSAK, ČE NE LASTNE OTROKE PA VNUKE, KATERIM SE NASILNEŽI LAHKO MAŠČUJEJO! Z gledanjem vstran pa te nasilneže ''hranimo'', da so iz dneva v dan hujši, bolj agresivni, bolj morilsko nastrojeni. * Pa odrasli takšni, jebivetrski, prestrašeni, porinjeni v kot…..zaradi nasilnežev,

  Pogled z drugega zornega kota (zapisano 2004 leta) Tinca Bašelj je še kot mlada učiteljica prišla na Trebijo, in to v času, ko je bilo otrok še za 4. razrede osnovne šole. Vzljubila je stavbo, ki je postala njen drugi dom, otroke, ljudi.   Šola na Trebiji je bila zgrajena 1913 leta. Med   vojno so jo partizani požgali, vendar je bila po vojni obnovljena. V šoli je bilo potem tudi stanovanje za učitelja. Tinca je prišla na Trebijo 1956 leta. Otroci so se vpisovali v šolo vsako drugo leto. Po sedemdesetem letu so začeli   podružnične šole zapirat. Na Trebiji je bilo v 4 razredih okoli 40 učencev. Šolski okoliš je obsegal   manjše kraje od Kladij, Trebije, Fužin in Podgore. Vmes je bilo, sem ter tja, tudi nekaj otrok iz Oselice. V Tinčini učilnici je bila na začetku še krušna peč, na kateri so se otroci pogreli in posušili. Tudi oprema je bila na začetku stara in dotrajana, v šestdesetih letih pa so jo na novo opremili. »Ves čas se je nekaj dogajalo,« se spominja Tinca. »Včasih

      Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalkanja.

  Ni večje katastrofe za dojemanje realnosti časov polpretekle zgodovine, kot da jo- za potrebe mladega rodu- preveč idealiziramo. osebi, ki je napisala zgornje besede, dajem eno veliko črno piko! Poljanska dolina , denimo, je imela zgolj dva /2/ zdravnika: dr. Bernika in dr. Gregorčiča (najprej očeta Milana, potem sina Bojana). Za okoli 12.000 prebivalcev. Danes imamo samo v Žireh 3 splošne zdravnike, v Gorenji vasi prav tako tri. Dr. Bernik je bil, denimo, tudi pediater, ginekolog in zobozdravnik. Vse obenem. Zato res zelo lepo prosim, ne idealizirat časov, ki so bili tudi zaradi pomanjkanja zdravnikov zelo kruti. Vem, ker sem jih doživela. Tisti, ki ne verjame, naj si, za božjo voljo, prebere vsaj kultno knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. del. Ker potem ne bo toliko ustreljenih kozlov, kot jih je. Dobite jo tudi pri meni. PS Če ste starejši, bom vesela vaših izkušenj z zdravstvom izpred leta 1990. Hvala

  O Jernejevi zgodbi danes le na kratko, na dolgo bom napisala, ko najin pogovor ''prenesem'' z diktafona na računalnik. Jernej je že od otroštva veljal za nasilnega in problematičnega. Mama je bila ''potuhnjena'' pijanka. Jernejev oče je mislil in upal, da jo bo z udarci spravil k pameti. Pa je ni. Prej se je naveličal in šel k drugi. Njegovo obnašanje so ''podedovali'' trije otroci. Ko je zmanjkalo denarja za hrano, so mamo pretepli in po nekem čudežu je to govorico razumela in pričarala vsaj nekaj denarja za najnujnejše. Po osemletki se je Jernej čisto izgubil. Pol leta je bil zaradi kraje in nasilja celo v zaporu. Potem je njega in brata vzel k sebi oče. Zaposlil se je in ob delu končal poklicno šolo. Nekoč je spoznal Greto, zobno asistentko. Zatrapal se je vanjo, čez pol leta sta se poročila. Mislil je, da je končno dočakal srečnejše obdobje svojega življenja. A se je zmotil. Nekoč ga je v mehanični delavnici, kjer je delal, obiskala

  DVE IZJAVI DVEH RAZLIČNIH ŽENSK. PA NE IZ PRETEKLOSTI, TEMVEČ IZ DANAŠNJEGA SVETA! 1. Jana Fleišer: Šokantno je, koliko otrok nikoli ne sliši od staršev, da jih imajo radi... . 2. Mateja Debeljak: Zaradi mame sem morala živeti kot nečuteče bitje Po včerajšnjem nastopu v oddaji na Dobro jutro, so se usuli številni klici. Zgodb, podobnih tej, kot jo je javnosti zaupala ena od žensk med samo oddajo, ni bilo malo. Slovencev ne pesti lakota, pesti pa nas kronično pomanjkanje dotikov in ljubezni! Navajena sem zgodb, ki bolijo. A sem in tja me kakšna še zmeraj ''vrže iz tirnic''. To, da nimamo NIKOGAR, ki bi nas objel, da zato obilo objemamo hišnega ljubljenčka, mora biti zelo, zelo, zelo boleče. Še enkrat povem: vrata so pri meni še zmeraj odprta. Lahko pridete tudi ''samo'' na pogovor.

Blaževa ''moma''....   spominjam se, da sem - ko sem hodila po terenu in zbirala zgodbe - pogosto odgovarjala tudi na vprašanje, ''čigava sem''. In če sem povedala zgolj priimek, sogovorniki niso bili zadovoljni. " Kako se je pri vas reklo po domače ?" so me spraševali. Ko so slišali, da sem vnukinja Luke Pivkovega, so bili zadovoljni. V svoji glavi so me lahko ''umestili'' v točno določen predal. Moj priimek jim ni čisto nič pomenil. Zadnjih nekaj let počasi odhajajo tisti starejši, ki smo jih poznali po ''hišnih imenih''. Kako so se pisali, največkrat nismo niti vedeli. Zanimivo je tudi, da dolgo časa nisem poznala babičinega imena. Vedela sem, da je ''mama'' in da ji drugi rečejo Pivkovca. Tudi zaradi teh ''hišnih imen'' smo nekako, na nek način, pripadali širši družini, nekakšnemu ''klanu'', če hočete. V mlajših generacijah se ta pripadnost počasi izgublja. Ni t

Moje tri ljubezni moje tri ljubezni, ki mi lepšajo življenje so vnuki, knjige in rojstni kraj. Zakaj bi iskala srečo drugje, ko pa jo imam doma? * Žiga, Gal, Ajda, Julia in Jakob. Pravo življenje se šele začne, ko prvi vnuk prijoka na svet. * Knjige so moji ''papirnati'' otroci. prav tako zelo dragoceni in neminljivi. * Ogenj, rit in kače niso za igrače - vse tri knjige- ki so večno zaznamovale tako imenovano ''citizen science''- prebrati pa bi jih moral vsak, kajti o intimni preteklosti prednikov vemo komaj kaj. * Knjige za otroke in babice KUHARSKE PRISMODARIJE ter Ajda in čarovniške težave v pravljični deželi , da o WIZARD TROUBLES IN THE LAND OF FAIRY TALES (prodaja jo Amazon) ne govorim....napisane so bile v sozvočju z ljubeznijo, ki jo dajejo, hote ali nehote tudi vnuki. * Na prevod v angleščino čakata še PIKA NA B. (DOT ON B.) detektivka za najstnike in KJE JE OTROK? WHERE IS THE CHILD? napet kriminalni roman, ki vas priklene nase vse do zadn