kako sva se spoznala?

Na kako zanimive načine lahko dve usodi trčita skupaj! In leta pri tem sploh niso pomembna!

O prvem srečanju ima vsak od nas kakšno zanimivo zgodbo. Nekateri jo obdržijo zase, drugi jo mirne duše povedo na glas.

*

Aleš je pogosto pomagal sodelavcu v vinogradu in tudi v vinski kleti. Bil je tih in miren fant, po naporni službi (delal je v računalniški firmi) mu je bil odklop med vinsko trto kot naročen. Mimo vinograda je vodila pohodniška pot. Pohodniki so ga pozdravili ali pa tudi ne. Po kakšnem letu je opazil neko dekle, ki je zmeraj hodilo samo. Ko jo je nekoč zagledal, je avtomatično dvignil roko v pozdrav.

''Kaj pa klobuk? A ga ne boste sneli?'' je zaklicala od daleč.

Ko je videla, da ni odreagiral, je špiknila: ''Seveda ne, ker ste plešasti, pa vam je nerodno.''

»Madona so babe danes nevzgojene!« si je mislil Aleš in se obrnil stran od neznanke.

Naslednjič ni bila sama, mimo jo je maširala z neko starejšo žensko.

»Pa rovnice tudi ne držite v pravi roki!« je zaslišal.

Res je ni, ker je bil levičar in je zato imel tudi pri okopavanju malo več dela.

Nekoč, ko je bil sodelavec službeno odsoten, je moral Aleš- in to zelo nerad- skočiti na pomoč na OŠ, ki so jo obiskovali učenci s posebnimi potrebami. Eden od računalnikov je ''fasal'' virus. Prva oseba, v katero je trčil, je bila tista Jezikavka. Naredil se je, kot da je ne pozna. A ni dosti pomagalo. Ves čas, ko je sedel za računalnikom, se je motala v bližini in ga motila z različnimi pripombami.

To ga je spravljalo ob živce, saj ni mogel biti skoncentriran. Enkrat pa mu je bilo zadosti, obrne se in ji s povzdignjenim glasom reče, da bo dobila ene tri čez koleno, če ne bo dala miru.

Takrat šele so se ji zasvetile oči!

»Komaj čakam!« je dejala, a se je za vsak primer vseeno umaknila iz učilnice.

Naslednjič, ko je bila na sprehodu, mu je prinesla še tople piroške (njena babica je bila Rusinja). Aleš se je zaklel, da se jih ne bo dotaknil, a so ga vseeno premamili.

Potem mu je prinesla v termovki kavo.

»Je ne pijem!«

»Jaz tudi ne!«

Pa je odprla termovko in vsebino zlila na tla.

Šele enkrat jeseni, že po trgatvi, si je priznal, da bi njeno zafrkavanje, če ga ne bi bilo več, prav pogrešal.

Kdaj točno sta se začela družiti, ni znal povedati.

»Njo vprašajte!« je dejal, "ona vse ve, ker je tudi ona vse skupaj zakuhala!«

*

Anko je med počitnicami pustil fant. Pred njo je bila matura, ona pa je bila psihično čisto na tleh. Popustila je zlasti pri matematiki, stanje v redovalnici je bilo podobno katastrofi. Doma niso bili pri denarju, vseeno so - kljub Ankinemu ugovarjanju - poiskali inštruktorja. Jani je bil preprost fant, doma iz naših koncev. Govoril je v izrazitem poljanskem narečju, ki se je zdel Anki zelo smešen in butast. Kadar sta se učila ob sobotah, je potem ostal še na kosilu. Sem in tja je ujela, da se ''štipendira'' sam, da veliko inštruira, ob nedeljah pa kelnari v domači gostilni.

Anka je na skrivaj zavijala z očmi. V primerjavi z njenim nekdanjim fantom je bil pravi kmetavzar! Šele potem ko je pri matematiki ponovno dobivala dobre ocene, je začela gledati nanj z drugačnimi očmi. Pa bi se morda že takrat rodila tudi simpatija, če je ne bi mama v kali zatrla z nenehnimi pohvalami na Janijev račun.

Ponovno sta se srečala šele čez nekaj let, ko je delala kot počitniška turistična vodička. Skupina, ki jo je pripeljala v Poljansko dolino, se je v gostilni, kjer je občasno delal tudi Jani, ustavila na kosilu. On je ni prepoznal, ona njega v trenutku.

Tako se je začelo.

*

Ana (1965), moja FB prijateljica, je spoznala Alojza kje drugje kot na FB! Najprej sta si pisala, potem sta se pogovarjala po telefonu…

»Prvo srečanje sva imela na postajališču v Tepanjah. Potem sva se šla kopat v Zreče….Čez tri mesece se je preselil k meni. Od takrat sva že osem let skupaj….«

https://www.pinterest.com/pin/19069998397597962/