JUTRI 2052

PONEDELJEK POPOLDNE- PRED KAMERO. O SEBI . Če bi koga zanimalo?

Ko sem šel pred mnogimi leti s punco na njen dom, na Vinico, je prišla k njim soseda stara čez 80 let. Že na vratih je potarnala da ji je " pofuklo "in je padla kot je dolga in široka. Nikakor mi ni šlo v glavo :"Tako stara pa tako potrebna , da je pred polno hišo  ljudi priznala, da se ji je pofuklo , pa da je pri tem celo padla po tleh!'' ''Sicer se pa res dobro drži za ta leta, a vseeno,'' sem modroval sam pri sebi. Ko sem končno zbral pogum in omizju povedal, da se mi ne zdi prav, da stara gospa nespodobno govori, so se začeli na ves glas krohotati. Potem so mi obrazložili ,da pofuklo pomeni, da ti spodrsne .   Kar nerodno mi je bilo, ko sem videl, kako sem se motil! Reva je padla, ker ji je spodrsnilo in ne zaradi nekakšne pohote! Ti, ti Oto! (Oto Nemanič)

Žmoht slovenskega jezika predstavljajo tudi narečja. Zdi se mi, da je slovenski jezik prav zaradi njihovega izginjanja vedno bolj siromašen. Ravno danes sem (ob pisanju neke zgodbe) razmišljala, koliko različnih pomenov je nekoč imela beseda ''kurba''. Bile so: nastavljačke, lajdre, radodajke, prasice, dobrotnice, usmiljenke, razuzdanke, grešnice, lahkotnice, jahačice, pokvarjenke (mestne, vaške).... O tem, kaj pomenijo besede: abarnk,ciknen, čerfa, potrkon, špula, zevačka, prhulen, kampl ...pa se mladim danes niti sanja ne.... vir fotografije

V Trstu, na Via Colognia je živela moja teta Rozi. k sebi sta jo povabili Nežika in Marjana, sestri deda Luke. Bila je zelo lepo dekle. Njene zgodbe iz časov, ko je kot služkinja služila pri premožnih Tržačanih, so bile grozljive. Nečloveške. Že kot dijakinja sem pogosto sedla na vlak in se zapeljala k njej. Med nabožnimi knjigami na njenih policah so bile tudi Balantičeve poezije. Teta jih je znala malodane vse na pamet. Nekoč, ko je popila kozarček (pre)več, mi je pripove dovala, pred kom je po vojni morala pobegniti. In kaj vse ji je ta človek počel... Kasneje tudi, kaj so ji počeli oni- častitljivi meščani- pri katerih je služila... Takrat sem prvič slišala, da imajo lahko zmagovalci še drugo, precej temnejšo plat. "Tega, kar govoriš, ti ne morem verjeti!" sem vzkliknila. Kot otrok socializma, ki so mu bile partizanske zgodbe izjemno privlačne, sem se ob njenih besedah zgražala. A vedoželjnost je bila prebujena - nazaj ni bilo več poti! ''K

Prejšnji teden se je od svojih bližnjih poslovila Sonja. Gospa pri skoraj devetdesetih letih. Zmeraj, ko sva se srečali, je rada povedala:''Okoli nas je veliko lepih fasad, skrbno umitih oken, na njih visijo oprane zavese, s polic nas razveseljujejo rože. Zaradi takšnih ''fasad'' smo v sebi nekako prepričani, da za njimi živijo srečni ljudje, brezskrbni ljudje, ki jim nič ne manjka, še sreče ne. Pa po navadi ni tako. Za vsako fasado živijo ljudje, ki imajo - ali pa so imeli-  v življenju veliko preizkušenj. A jih skrivajo podobno, kot skrivajo skrivnosti, katere najpogosteje odnesejo s seboj v grob, ne da bi jih komurkoli zaupali. Žal je tako, da preko ''izobraževalnega'' in še kakšnega drugega sistema, delimo ogromno informacij bolj ali manj ''splošnega'' značaja. Z informacijami o tistem - resničnem, morda tudi skrivnostnem, zelo intimnem življenju, ki nas je skozi leta oblikovalo, pa skoparimo. In prav te- slednje- infor

Kadar pridem med mlade, jim pripovedujem zgodbe iz mladosti njihovih (pra)prababic, ki so bile rojene pred letom 1960. Pogosto me boli srce, ko po eni strani vidim, kako vedoželjni so, po drugi strani pa ne razumem, zakaj si nihče ne vzame časa, da bi jim preteklost predstavljal takšno, kot je v resnici bila. Mlajši, kot so, bolj jim je zabavno, da so se v tistem času bolj poredko umivali. Če pa že, pa le ob sobotah, ko je mama zlila toplo vodo v škaf, otroci pa so se zdrenjali vanjo. Pritegne jih tudi sam ''proces'' pranja perila. Od namakanja, do žuljenja, do izplakovanja v bližnjem potoku. Z neke podružnične šole so mi z zamikom poslali risbice, ki so jih narisali po mojem odhodu: na njih pa je bilo perilo, ki se je sušilo v vetru, na vrtu. Zelo lepo! Dojenčke se je zavijalo kot ''štručke''- s povoji, mame so uporabljale plenice iz blaga, le-te pa se je menjalo ''kakor kdaj'' in ''kakor kje''. Malčki s

Bližajo se zelo intimni prazniki, ki jim- nekateri bolj, drugi malo manj- posvečamo kar nekaj pozornosti. Na vrata že trka marec, ki nam bo postregel z Dnevom žena (8. 3.), Gregorjevim -12. marca, ko se ''ptički ženijo'' ter s praznikom 40 mučenikov (10.3.) Pogosto ne vemo, kaj bi podarili bližnjemu. Včasih se celo zdi, da smo se pri izbiranju daril- izpeli. Želimo si, da bi bilo letos drugače. Predlagamo vam, da bi posegli po eni od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače . Resnične zgodbe, ki jih najdete v knjigah, je zbrala Milena Miklavčič . Prva knjiga je zelo primerna za tiste, ki jih zanima preteklost, tiste, ki bi želeli izvedeti nekaj več o intimi naših prednikov, o kateri do izida te knjige (2013) nismo vedeli skoraj nič. Druga knjiga s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje razkriva ''vzorce'', ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Zaradi molka, ki je tako značilen za Slovence, trpijo tudi mlajši rodovi. Tretja k

nekdo me je vprašal, kdaj bo o Nadijinem življenju nastala knjiga.... Hm... Glede na to, da večina ljudi vidi zgodbe tistih, ki v življenju doživijo tudi marsikaj trpkega, grdega, težkega....kot nekaj, o čemer bi morali molčati, ker ni primerno, da nas kdorkoli obremenjuje z usodami, ki so  žalostne in težke, je takšno vprašanje malodane neresno. Neštetokrat mi rečejo:''Zakaj raje ne pišeš o  srečnih zgodbah? Veš, s kakšnim veseljem bi jih brali!''  Osem let je že od prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Ves ta čas se trudim ljudem dopovedati, da so v vseh 3 knjigah objavljene zgolj zgodbe s srečnim koncem!  Zakaj? Zato, ker so vsi sogovorniki življenjske padce na kolena - preživeli, se iz njih marsičesa naučili in bili potem v nadaljevanju boljši, izkušenejši, bolj pripravljeni slišati, razumeti in prisluhniti drugim! Pokažite mi človeka, ki ne bi šel skozi trpke življenjske preizkušnje! Je sploh kdo, ki se mu - od rojstva pa do danes- ni vsaj e