Objave

Prikaz objav, dodanih na oktober, 2022

KJE JE OTROK

Slika
  KJE JE OTROK? Tastovo devetdesetletnico smo včeraj čisto slučajno praznovali v gostilni ''Na Vidmu'' v Poljanah. Zelo stara gostilna, takšna, s tradicijo. Svetlolasa gospa, ki nam je stregla, je še prav takšna, kot sem jo imela v spominu iz neke druge priložnosti. Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je ''služila'' za mimobežen lik v moji zadnji knjigi, ko se eden glavnih junakov, kriminalist Robert, po službeni dolžnosti zapelje v Poljane in potem še naprej v eno od vasic pod Starim vrhom ter se mimogrede ustavi še Na Vidmu. Prijazna natakarica tudi njega premami, da si privošči obed in nekaj dragocenih trenutkov, ko se mu ni nikamor mudilo. ** Knjiga K JE JE OTROK? ., ki govori o perečih težavah slovenske družbe, v kateri letno neznano kam izgine več kot 500 oseb, je zelo brana in priljubljena med tistimi, ki radi segajo po krimi-romanih. Lahko jo kupite za 20€. Na voljo so še tudi vse druge, ki so - priznamo ali ne- primerno darilo za vas osebno a

NORO DOBRA NOVICA!

Slika
  NORO DOBRA NOVICA! Granny’s Sexual Life Slovenia / France Directors:  Urška Djukić & Émilie Pigeard Produced By:  Studio Virc, Ikki Films, Ciclic Animation (residency) Synopsis:  Four old women reflect on their youth and how different the relationships between men and women were back then, merging into the single voice of grandmother Vera, who shares her story in detail. This reflection on the intimate life and status of Slovenian women in the first half of the 20th century is based on Milena Miklavcic’s book  Don’t Play with   Fire, Ass and Snakes. Qualifying Wins:  Tampere Film Festival – International Grand Prix, Go Short – Best European Short Animation Granny's sexual life is nominated for EFA!!! #europeanfilmawards VEČ O NOMINACIJI kratki film Babičino seksualno življenje je bil posnet po predlogi prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. o knjigi pa je pisateljica VIDA KOKALJ povedala tole: Knjiga Ogenj riti in kače, niso za igrače me je pritegnila že s svojim

na ''Dnevu odprtih vrat''

Slika
pred časom so se pri meni, na ''dnevu odprtih vrat'' hkrati znašli štirje, ki se med seboj niso poznali. Gospod, ki se je s svojo gospo pripeljal z motorjem, se je odločil, da bo- četudi nismo bili sami- kar vsem povedal svojo življenjsko zgodbo. Pa jo je res. Več kot eno uro smo bili tiho kot miške in ga samo poslušali. Ko je končal, je nekdo vzkliknil: ''Tega, kar ste povedali, ne verjamem! Ne poznam nikogar, ki bi se mu zgodilo kaj podobnega!'' Motorist se ni dosti razburjal. Kakšen drug na njegovem mestu bi bil celo užaljen. Malo je počakal, potrem pa mu je odgovoril: 'Glede na vaše besede, se bojim, da poznate zelo malo ljudi. Pa še tiste, ki jih, jih poznate zelo površno.'' Pogovor je potem krenil v čisto drugo smer, kot smo se sprva nadejali. Motoristovo zgodbo smo za nekaj časa pustili ob strani. Začeli smo se pogovarjati o izkušnjah. O tem, kako nam zgodbe drugih pomagajo, da si o življenju nasploh širimo obzorje. Dva človeka, četudi

Romeo in Julija iz Metlike

Slika
  fotka-vir "Romeo" je bil doma v Ponikvah pri Trebnjem, "Julija" pa je bila moja teta iz Lokvice. Zgodba sega v čas pred drugo svetovno vojno. Večina porok se je takrat zgodila po dogovoru staršev ali pa mešetarjev. Malka in France pa sta bila mlada in zaljubljena do ušes in še več. Na kraj pameti jima ni prišlo, da bi upoštevala karkoli drugega kot svoji srci. Potem je Malka zanosila. Starši niso nasprotovali, želeli so le, da pride čim prej do poroke. S Francem sta se dogovorila, da pride Malka v Ponikve, da se pogovorita še z njegovo mamo. Prišla je z vlakom nekoliko prej, preden je Franc prišel iz službe. Mama jo je lepo sprejela. Ko pa je opazila, da je noseča, je prebledela. Iz hiše se je zaslišalo histerično vreščanje in   zmerjanje. Malka je opotekaje stekla na železniško postajo in sedla na vlak za Metliko. Šele takrat se je začela tresti in solze so ji zalivale oči. Nasproti nje je sedela nuna, ki se ji je Malka zasmilila. Poskušala jo je potolažiti.

Bi sodelovali?

Slika
  (fotka: Šimen Zupančič) Za menoj je 70 let življenja. V minulih letih se je dogajalo marsikaj. Ni zmeraj ''sijalo sonce'', bilo je tudi ''oblačno'', včasih je ''grmelo'', švigale so strele in različne ujme prav tako niso prizanašale. A mi je prav takšno življenje dalo nekaj, kar je poleg moje družine, zelo zelo dragoceno.  *** Že zelo zgodaj so me začele zanimati zgodbe drugih ljudi. Bila sem še skoraj brez življenjskih izkušenj, ko sem jim prisluhnila. Z leti je poslušanje in zapisovanje zgodb postal moj način preživljanja tako imenovanega ''prostega časa''. *** Iz teh zgodb sem črpala moč, ko mi je bilo hudo. Zgodbe so me o življenju naučile več kot kateri koli učbeniki. Ko naletim na življenjsko uganko, ki se mi zdi nerešljiva, odprem eno od knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače. *** Življenjski vzorci se, žal, ponavljajo iz roda v rod. In v mojih knjigah jih je ogromno.  ***   Še malo, pa bo izšla

Zgodbarka in njeni spomini

Slika
  Se spomnite, kako preprosto je bilo življenje v času naše mladosti? Če ste, seveda, ta trenutek starejši od vsaj 40 let? Komaj smo čakali, da bomo stari vsaj 18 let. Da nam ne bo nihče postavljal pravil, niti ukazoval! Zmeraj je bil nekdo doma: mama, teta, babica. Pravočasno so nas prebudili, na mizi pa nas je pred odhodom v šolo čakala skodelica z vročo kavo, iz katere se je prijetno kadilo. Hrane še nismo delili na zdravo in nezdravo. Jedli smo to, kar je bilo v špajzi ali hladilniku. Če ni bilo nič, smo šli od doma lačni. Je kdo zaradi tega poklical CSD? Ni. Ker jih še ni bilo, ali pa zanje nismo niti vedeli. Učitelji so imeli pogosto težko roko. Če tisti, ki so si zaslužili (ali pa tudi ne) eno okoli ušes, niso odnehali, je na pomoč priskočil tudi ravnatelj. Nekateri otroci so tudi za tri leta obtičali v petem razredu. Je bilo komu mar? Ni bilo. So pa takšne gaunarje , ki so bili za glavo višji od vrstnikov, z veseljem uporabili hišniki, da so jim pomagali pri različnih fi

Nekaj zgodb v angleščini

Slika
 SOME STORIES Dear readers! The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them. I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth. Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpecte