ŽENSKE, KI SO SE SAME PONUJALE

-

 


vir






(ta fotka ni fotomontaža, je zapisal B. Požar)


Ko je izšla moja knjiga Mehko kot britev, so se mi začele oglašati bralci obeh spolov z zgodbami, ki so na prvi pogled zvenele kot iz časov nekoč popularnih »groupijev«. Kaže, da ženske niso bile le žrtve – kot v mojem romanu, znanim osebnostim so se tudi same ponujale.

Gospod X X, ki je skoraj 46 let igral v nekem znanem narodno zabavnem ansamblu, je na zelo slikovit način opisal pretep dveh, ki sta se borili za pozornost njihovega kitarista, ki je bil v resnici ''srečno'' poročen, a ju to ni odvrnilo od tega, da bi se mu nastavljali. Več podobnih zgodb sem prebrala tudi v knjigi JOŽETA GALIČA. ''DOBR' SMO GA SRAL''.

Spominjam se svojih dijaških let. Vrstnica je bila na smrt zaljubljena v danes že pokojnega kitarista, ki je špilal v takrat zelo znani skupini. Meni se je zdel grd kot smrtni greh, ona pa je njegovo koščeno postavo z umazanimi dolgimi lasmi oboževala. V zameno, ker sem mu napisala kar nekaj pisem v njenem imenu, me je – če sem ostala konec tedna v internatu- povabila na kosilo. Njena mama je bila odlična kuharica in pri njih sem jedla stvari, ki so bile nekaj posebnega.

Zakaj se ženske (in včasih tudi moški) tako močno lepijo na slavo? Je izkušnja res tako sladka, da jih odreši ali vsaj za trenutek poteši? Očitno! Če skočimo na Instagram, tam- kar se mi zdi neverjetno- objavljajo celo fotografije tipov, s katerimi so bile v seksualni zvezi.

Kdaj je nastal izraz ''groupie''?

Izraz groupie se je pojavil v šestdesetih letih, tam okoli 1965, v času Rolling Stonesov. Z njim pa so opisovali »obsesivne oboževalke rok zvezd, ki menjajo seks za prestiž in bližino v svetu slavnih«

Nekateri so z groupie označili »mlado žensko, ki redno sledi glasbeni skupini ali slavni osebi v upanju na spolni odnos. Predstavljajo tudi nekakšne »nadomestne partnerke«, ki skrbijo za ''socialno življenje zvezdnika'', karkoli bi to že pomenilo.

 

Zakaj so ženske tako nore, da jih (spolno) vzburjajo znane osebnosti?

Ali res tudi zato, ker slava deluje kot magnet?

Morda zato, ker se lahko potem s takšnim seksom hvalijo pred nevoščljivimi vrstnicami, kar jim prinaša vznemirljivost in beg iz vsakdana?

 Koncert ali zakulisje predstave je tudi prostor, kjer kakšen brutalen seks v zakulisju, na stranišču, ko on še zmeraj nagravžno smrdi po švicu, za kratek čas dobijo ''filmski prizvok''.

Koliko posilstev se tam zgodi? Vprašanje je tudi, koliko ''podtonov'' bi lahko razkril znani škandal z radiatorji v Fotopabu na Tivolski 44?

Ali drži, da bližina slavne osebe pri ženski, ki je ''pripravljena na vse'', za trenutek ''dvigne'' celo občutek lastne vrednosti?

 Vendar pa ni vse tako črno-belo.

Raziskovalka Tasha Howe je s sodelavci opravljala študijo, v kateri so, žal, ugotovili,  da takšne ženske, dekleta in celo najstnice, ki bi rade spale s člani bendov, znanimi umetniki, politiki in drugimi postopači, izhajajo iz težkih družin, kjer vlada nasilje in alkohol.

Drug razlog je erotika moči. Seks z znanim moškim, ki je hkrati slaven, vpliven, bogat in občudovan, lahko deluje kot potrditev lastne privlačnosti.

V tretji knjigi MOŠKE ZGODBE, iz cikla Ogenj, rit in kače niso za igrače, imam zelo zanimivo zgodbo enega od lastnikov znanega diskača izpred xx let. Povedal mi je, da je spal z več kot 2.000 ženskami, večina od njih je sodila v krog obiskovalk njegovega diskača. Zgodilo se je celo, da se bo kakšnem ''navalu'' med dvema ''zadovoljitvama'' ni utegnil niti umiti….

 

Tretji razlog je mit, ki si ga ženske ustvarijo okoli svojega princa. Streznitev je običajno zelo kruta, sploh če se zvezdniki ne spomnijo niti tega, da so se poongavili z njimi.  

Seveda pa obstajajo tudi moški »groupiji«, ki sledijo zvezdnicam; družba jih pogosto ne vidi ali jim pripisuje drugačne motive. A to je že druga zgodba, saj se sem in tja celo zgodi, da se kakšna s takšnim poroči.

Morda bi kdaj kakšno rekli tudi o t. i. ''spremljevalkah'', ki popestrijo marsikatero konferenco tako politikov kot gospodarstvenikov.

Znana je zgodba še iz časa neuvrščenosti, ko je bil v Beogradu na obisku nek predsednik takšne države. Vsak večer so mu morali pripeljati deklico, mlajšo od 15 let. Pa so potem vprašali eno od mam, zakaj je kar sama dala na razpolago svojo hčerko. Ta je odgovorila:«Z denarjem, ki smo ga dobili, bomo lahko pol leta živeli.«

Toliko.




Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

KADAR SREČAM TE, MOJE NEKDANJE DEKLE

-
Slika
  Dolgo sem zbirala pogum, da bi zapisala svojo zgodbo, pa si nisem upala. Šele, ko sem prebrala Milenino knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem se usedla k pisanju. To sem naredila tudi ob moževi spodbudi, ki pozna vse podrobnosti. Po tem, ko sem zapisala vse, kar sem nosila v sebi, se bolje počutim. Bila sem vesela srednješolka. Moja družina je živela na Bledu, kjer nam nikoli ni bilo dolgčas. Če s prijateljico nisva imeli drugega dela, sva opazovali tuje turiste, zlasti turistkinje, ter občudovali njihova oblačila. Med tednom sem živela v internatu, obiskovala gimnazijo in počela še tisoč postranskih stvari, saj mi je šlo učenje dobro od rok. 15. aprila, bila sem že v 3. letniku, sem na avtobusni postaji v Ljubljani stala v vrsti za krofe. Če se prav spomnim, so jih sami cvrli. Bili so zelo dobri! Ko pridem na vrsto, ugotovim, da nimam dovolj denarja! Če bi kupila krof, bi mi zmanjkalo za avtobus. »Bom jaz častil!« se oglasi za mojim hrbtom. Ozrem se! Za menoj je ...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več
-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več