JUTRI 2052

  fotka je simbolična, najdena  tukaj O, KO BI LE DOBIL "TRIPER"... Blizu vojašnice je bila majhna hišica. V njej sta živeli Sonja in njena mama. Dalj č asa, ko smo bili v vojski, lepša se nam je zdela. Med vojaki je pogovor ve čkrat nanesel nanjo. Nekateri so trdili, da rada da. Nih č e pa ni vedel komu. Vanjo se je zagledal tudi sanitetni oficir. Ni bil uspešen. Zato je skoval na č rt, kako jo bo z obrekovanji osramotil. Neko č, bila je ravno nedelja, nas je zbral na letnem prireditvenem prostoru, ki smo mu rekli "Brioni". Tri ure nam je predaval, da je Sonja "radodajka", da bi bila velika napaka, č e že ne katastrofa, č e bi se kakšen vojak spozabil in se spe č al z njo. Na koncu je, o groza, resno zatrdil, da je nekje ''slišal'', da ima punca "triper". Nekateri smo med predavanjem dremali, kot se za starega borca spodobi, nekateri pa so vneto poslušali. V glavnem pa smo vedeli, kam pes taco moli. Ko je

  Kot ste morda prebrali, izšla je že četrta knjiga iz niza Ogenj, rit in kače niso za igrače. Več kot 400 strani knjige s podnaslovom, Poglejte, moji ljudje prihajajo , je na voljo po promocijski ceni 25 €. ** Še zmeraj pa lahko kupite tudi prvi, drugi in tretji del (posamezno 20 €, skupaj 50 €) ** Ljubitelji krimi zgodb, ne pozabite na roman KJE JE OTROK? (20€) ter KUHARSKE PRISMODARIJE (15€) Slednja je odlično darilo za Miklavža ali Božička! Lahko pa se odločite in kupite knjige po principu Kupim dve, dobim tri. Pišite mi na jutri2052@gmail.com

    N ekoč je nekdo dejal. 'Vsak človek bi si moral vsaj nekaj časa služiti kruh z rokami, preživeti kakšen mesec na Onkološkem, kakšen mesec na Soči in kakšen mesec na psihiatriji.'' Jaz nisem tako ''stroga'', pravim le, da bi se morali več slišati, bolj  prisluhniti tudi drugačnim zgodbam. Tiste pa, ki jim je življenje naklonjeno in jim ni bilo nikoli hudega, pa bi lepo prosila, naj raje pomagajo, kot pa da tistim, ki so v stiski, govorijo, da ''pretiravajo''.... Na Knjižnem sejmu- pravzaprav že takrat, ko sem odhajala z njega, sem srečala Sonjo. Četudi se mi je rahlo mudilo- ob petih smo imeli v domači knjižnici neko prireditev- me je najprej pospremila do Maxija, potem pa sva skočili še na kavo. Sonja je ''tipičen'' otrok ženske, ki se ni znala odtrgati od nasilnega partnerja. »Mama je izjemna strokovnjakinja na svojem področju,« pripoveduje Sonja, »cenjena in spoštovana, a zasebno- znotraj družine, je pa živ pogreb. Je vi

  Juditi, četudi ne uporablja interneta, je uspelo izbrskati mojo telefonsko številko. Hvala ti Frenk Martinucu za vsako posredovanje 😊 Judita je želela kupiti vse štiri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, a ker je imela čas, mi je v tisti uri, ko sva bili na telefonu in kramljali, kot bi se poznali že ''sto let'', povedala tudi nekaj zanimivih zgodb. O, kako sem jih bila vesela! Najbolj me je pritegnila tista, ki je govorila o prvem srečanju z njenim poznejšim možem. Judita je živela v odročni dolenjski vasi, do katere je peljala le ozka, makadamska pot. Avtobus, ki je začel voziti leta 1963, je prisopihal po klancih do trga sredi vasi, pred cerkvijo, pobral delavce in šolarje ter jih zapeljal nazaj v dolino. Bil je ponedeljek, pozimi je zametlo veliko snega. Domačini so ga začeli kidati že kmalu po polnoči. Do petih zjutraj, ko so opazili luči avtobusa, je bila cesta vsaj za silo očiščena. Judita se je kot po navadi usedla bolj zadaj. Tam je imela m

    Kako se je vse skupaj začelo? Zapleteno. Na radio Žiri sem prišla zaradi pravljic, ki sem jih brala v torkovi rubriki ''Zakajčkova ulica''. To se je dogajalo v času, ko so bili štirje otroci še majhni in sem pisala pravljice predvsem zaradi njih! Mimogrede: v cca 20 letih, kar sem jih brala na radiu, jih je nastalo več kot 600! Potem pa mi je nekoč urednica Jelka, vedoč, kako rada obiskujem starejše in jih sprašujem o ''intimi nekoč'', dejala, kaj, če bi pa tisti del teh pogovorov, ki bi bili zanimivi za poslušalce, predvajali tudi na radiu! Rečeno storjeno! Nastala je ponedeljkova oddaja ''Zanimivi ljudje živijo med nami'' , ki sem jo urejala več kot 10 let. Nekoč je enega od teh pogovorov slišala takratna, žal že pokojna urednica Gorenjskega glasu, Poldka Bogataj. Povabila me je k sodelovanju. Pred okoli 25 leti je tako nastal podlistek '' Usode' '. Z zgodbami, ki mi jih pripovedujejo, razveseljujem bralce še dane

  UPAM, DA SE DANES VIDIMO NA KNJIŽNEM SEJMU V LJUBLJANI- tam, kjer ima svoje prostore ZALOŽBA PRIMUS! po dogovoru z Založbo Primus, ki mi je knjigo OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 4. del, s podnaslovom '' POGLEJTE, MOJI LJUDJE PRIHAJAJO'' natisnila - pri njih jo lahko tudi kupite - se bomo na tokratnem KNJIŽNEM SEJMU podružili DANES, v četrtek, 24. novembra med 11. in 13 uro. Jaz bom tam, če pridete tudi vi, bom vesela! * Pri zajtrku pa lahko preberete tudi zapis na portalu ''Berimo.si'' INTERVJU

Te dni sem brala intervju z znanim pisateljem. Med drugim je povedal, da ''njegov želodec ne bi prenesel, č e bi moral sesti za mizo z nekaterimi ljudmi''. Takšnimi, ki jih ne mara (sovraži). Odkrito povem, da mi je zelo iskreno žal, da nekdo, ki ustvarja ZA VSE LJUDI, to izjavi. Moje mnenje je, da pravi umetniki ne morejo in ne smejo izbirati, kdo bo bral njihove knjige, si ogledoval njihove razstave, kupoval umetnika dela…. To ne gre. Preprosto re č eno: ne gre!   V skoraj štiridesetih letih so se pred mojim diktafonom zvrstili razli č ni posamezniki. Enkrat samkrat nisem našega sre č anja pogojevala ne s politi č nimi prepri č anji, ne z moralnimi vrednotami, ne s statusom, ki ga imajo v družbi. Pogovarjala sem se z žensko, ki je umorila svojega partnerja, pogovarjala sem se s povojnimi likvidatorji, njihovimi žrtvami, pogovarjala sem se s partizani, z vojaki iz prve svetovne vojne. Moje sogovornice so bile partnerice pokojnih in še žive č ih politikov.

  Med tistimi, ki so mi povedali zgodbo, je bilo tudi nekaj takšnih, ki so se tik pred zdajci- skesali. Ustrašili so se, kaj bodo rekli njihovi bližnji - oziroma tisti, ki so bili krivi za njihovo gorje. Ena od teh je v službi doživljala mobing . In to s strani ženske, zaradi katere je v preteklosti- vsaj tako mi je rekla- več oseb doživelo živčni zlom. Janez mi je pripovedoval zgodbe o ljudeh, ki so jim z različnimi medijskimi objavami najprej umazali ime, potem pa še izsiljevali. O strašljivih grozljivkah je pripovedovala gospodična, ki je doštudirala pravo. To, kar je slišala v času pripravništva (korupcije, podkupovanja, izsiljevanja, grožnje) jo je odvrnilo od tega poklica. Preusmerila se je v druge vode. Lahko bi prebirali zgodbo gospe, ki je doživela posilstvo. Zelo brutalno posilstvo, moški, ki ga je zagrešil, jo je tudi fizično iznakazil in poškodoval. Žal se je ustrašila, ker je posiljevalec dobil ''le'' pogojno kazen in bi se lahko v zgodbi prepoz

  dragi prijatelji,   Od srca vam hvala za velik odziv. Veste, pisanje in zbiranje zgodb je še najlažje delo. Pridete k meni, pogosto grem tudi sama na ''teren'', zgodbo mi pošljete po mailu. Ko jih potem prebiram in malenkostno urejam, se ob njih tudi učim. Vaše zgodbe so kot učbenik življenja. V njem so ''primeri'', kako v kočljivih situacijah ravnamo prav ali pa tudi narobe. Iz nobene knjige se ne naučimo toliko kot ravno iz teh- zelo resničnih zgodb. A knjiga, v katero je vloženega nemalo truda, ne sme obležati v predalu. Vsaj takšna ne, ki govori o življenju, o izkušnjah, o tem, kako rešujejo težave drugi, kako se veselijo… * Včasih so potovke (zgodbarke) hodile iz kraja v kraj. V hiši, ki jih je sprejela pod streho, so potem zbranim pripovedovale zgodbe, ki so jih slišale in doživele na svoji poti. Danes, žal, potovk ni več. In tudi teh, ki bi zbirali resnične zgodbe – ne. Pravijo, da sem ena zadnjih, če ne zadnja? Škoda.   ☹ *