pogum pri odpiranju prepovedanih tem.
Povezava med zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače in pisanjem Vedrana Rudan je na prvi pogled morda manj očitna, kot se zdi. Rudanova piše romane, kolumne in osebno izpovedno prozo, Milena Miklavčič pa je ustvarila obsežen dokumentarni arhiv resničnih življenjskih pričevanj. Kljub temu ju povezuje nekaj zelo pomembnih skupnih točk. Prva je pogum pri odpiranju prepovedanih tem. Ko je Vedrana Rudan začela odkrito pisati o nasilju v družini, o poniževanju žensk, o spolnosti, staranju, bolezni in družbeni dvoličnosti, je marsikoga šokirala. Ne zato, ker bi si te teme izmislila, temveč zato, ker jih je iz zasebnosti prenesla v javni prostor. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače . Pred njenim izidom so bile zgodbe o spolnem življenju naših babic in dedkov, o nasilju, incestih, posilstvih, neželenih nosečnostih, prisilnih porokah in ponižanjih večinoma zaklenjene za štirimi stenami. Knjige so odprle vrata v svet, o katerem se je govori...