JUTRI 2052

  Naša Julia se je danes vrnila z dopustovanja. Skupaj z vrtčevsko skupino so tri dneve preživeli na kmetiji pri Ljubici v Vinharjah! Kakšno navdušenje! Prišli so v svet, ki ga niso poznali! »Pomagali smo molsti kravo, božali smo zajčke, celo kruh smo pekli!« je vsa navdušena razlagala prej, preden je odložila bundo in se sezula. Življenje na kmetiji jo je čisto prevzelo. Prvič je bila v hlevu, prvič je od blizu videla živali, o katerih je brala v knjigah ali jih gledala v risankah. Vse, kar je Ljubica prinesla na mizo, je zelo dišalo. »Drugače kot doma!« je trdila. Ob njenih besedah sem se spomnila svojega otroštva. Takrat je bilo v Žireh še kar nekaj kmetij. Vsako jutro, še pred odhodom v šolo, sem vzela kanglico in stekla k Žnidarčku po mleko. Dokler je bil ded še toliko pri močeh, da je lahko poskrbel za kokoši in pujska, so bila domača jajca nekaj samo po sebi umevnega. V krušni peči se je kuhal krompir za prašiče. Ko se je zunaj, na trotoarju pohladil, smo otroci zavihali r

Jugoslovanski komunisti - to se ve iz prakse ali učbenikov - so se na začetku, po vojni, trudili vzpostaviti državo po vzoru Sovjetske zveze. Po vzoru sovjetske KGB je bila ustanovljena tajna policija UDBA. Velik del industrije je bil nacionaliziran, vzpostavljeno je bilo centralno planiranje kot v Sovjetski zvezi. Imetje Nemcev, Italijanov, kolaborantov, bank, zasebnih podjetij in cerkve je bilo nacionalizirano. Zgornja meja za zasebno lastništvo zemlje je bila postavljena pri 45 hektarjih. ''Viški'' so bili razdeljeni približno 70 tisoč družinam, večinoma družinam partizanov. Razlastitve so potekale tudi po merilu, ali je lastnik obdeloval zemljo sam s svojo družino ali pa z najeto delovno silo. Po sili razmer so se kmetje zaposlovali v industriji in postajali ''dvoživke'', da so sploh lahko preživeli... Leta 1948 je Jugoslavija izvedla nadaljnjo nacionalizacijo in uvedla nov davek na žito, s čimer so želeli Sovjete prepričati o svoji ortodoksnosti. P

Še ena misel je, ki jo večina med nami v času življenja večkrat ponovi:«…Pa tako sem se trudil/a, pa se je vseeno vse sfižilo…« Večina med nami ima čisto povprečno življenje z vzponi in padci. Padce občutimo različno: za nekatere nam ni mar in gredo mimo skoraj neopazno, za druge se pa sekiramo. Bolj, kot se za nekaj ali za nekoga trudimo, bolj nam je hudo, če nam trud ne uspe. * Najhuje je, ko se trudimo zato, da bi nas imeli radi, nas cenili, spoštovali. Včasih traja leta in leta, preden spoznamo, da je bil trud zaman. Namreč: vse se da kupiti, le ljubezni in spoštovanja ne. Eno in drugo pride – če pride- samo od sebe ali pa tudi ne! ''Okus'' ljudi je različen.   Nekatere sprejmejo v trenutku, ne da bi se jim bilo treba kaj truditi, druge- nikoli. Četudi so se zato zelo trudili. * Lahko se začne že v osnovni šoli. Tako kot pri Agati. Na vse možne načine je pomagala sošolkam, prišepetavala jim je, ko so bile vprašane, od nje so prepisovale domačo nalogo

  Špela : »Zaposlitev vedeževalke sem prevzela po stečaju firme, kjer sem delala. Izhod v skrajni sili. Kredit za stanovanje, štiriletni sin, nobene preživnine pa še kaj se je nabralo, so mi kot Damoklejev meč viseli nad glavo. Saj bi kradla, pa me tega nihče ni naučil. Že zelo kmalu se je moj finančni položaj spremenil. Zdelo se mi je, kot bi nad menoj stala kokoš, ki nese zlata jajca in mi jih meče v naročje. Preden popljuvam sebe in kolege, naj povem, da v napovedovanje vseeno verjamem. So stvari, ki sem jih ljudem prav napovedala, a mi še danes ni jasno kako. Delala sem na liniji 090 in občasno vodila radijske kontaktne oddaje, predvsem v nočnem programu. Poznali so me kot vedeževalko Špelo. Zakaj sem nehala, če sem bila tako zelo uspešna? Zato, ker so me sesuli in razstavili na prafaktorje, češ da sem izkoristila nekoga, ki je bil bolan. Sem res spregledala notranji kompas? Prestopila mejo? K sreči sem odnehala, kolegica ni in je končala na psihiatriji. Kasneje je naredila samom

  Ernesta : »Stara sem bila šestnajst let in še malo, naivno sem bila prepričana, da se bo otrok rodil skozi popek. Ja, ja, kar smejte se mi! A mislite, da so tisti, ki bi mi morali povedati, kako in kaj, stali v vrsti pred menoj?! Živ krst ni zinil niti ene koristne besedice! Še dobro, da je bil stric toliko priseben, da je stopil do Frančke, ki mi je potem pomagala v najtežjih trenutkih. Sprašujete me, zakaj nisem šla rodit v porodnišnico? Ni bilo v navadi. Sanja se vam ne, kako smo živeli! Namesto da bi ljudje kupili opeko in cement, so denar raje zapili. Na srečo stric, pri katerem sem živela, ni bil tak. Glavno prevozno sredstvo je bil še zmeraj voz, ki ga je vlekel vol. Nisem bila niti zdravstveno zavarovana. Je bilo škoda denarja. Frančka je ukazala, naj se uležem in razkrečim noge. „Koliko kosmatin!“ je vzkliknila, ko me je pogledala med noge. Šele, ko se je 2. junija 1963 rodila hči, mi je postalo jasno, kje vodi otrokova pot na svet. Dolgo je trajalo, preden je zajokala

  Dorica Golob Žuber "Danes berem knjigo  Ogenj, rit in kače niso za igrače , drugi del. Govori pa o babicah, hčerkah in vnukinjah. Ta knjiga mi daje moč in spoznanje, da moje življenje v primerjavi z življenji, ki so opisani v knjigi, ni bilo tako kruto! Prisrčno hvala vsem ženskam, ki ste se zavedale, da ste ženske,  se borile ter ohranile svojo moč! Hvala Vam, ki ste zbrale pogum in svojo življenjsko zgodbo zaupale gospe  Milena Miklavčič , Globok, prisrčen poklon tudi vam gospa Miklavčič, ker se niste ustrašili in ste zapisali zgodbe prednikov in s tem pustili neizbrisen pečat, kajti brez vaših knjig, bi bili prikrajšani za intimne zgodbe, za resnico.  Vsem, ki vam je hudo, ki ne veste, kaj se je skrivalo za molkom v vaši družini, preberite te  knjige! Lažje vam bo, ker boste spoznali tisto, kar je bilo zamolčano!" Takšna in podobna sporočila prihajajo skoraj vsak dan. Marsikdo knjige vzame v roke s skepso, češ, kaj neki se skriva za tako nenavadnim naslovom... Šele potem

 v času Velike noči se vedno znova zavemo, da je življenje močnejše od smrti, ljubezen močnejša od sovraštva. Veselo Veliko noč vam želim!

  S preprostim klikom na mail, pa lahko naročite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, Kje je otrok? in Babičine prismodarije. Vse so po zelo ugodni ceni (kupiš dve, dobiš tri) jutri2052@gmail.com INTERVJU Milena, pogovarjava se v letu, ko sva oba že dopolnila 70 let. Rojena sva torej v istem letu 1952 in v istem kraju – Stari vasi. Vasi, ki je ni več, postala je osrednji del Žirov. Povej za začetek nekaj več o svojem rojstvu in prvih letih življenja . Rodila sem se na Voleriji, na današnji Starovaški. Menda je bil porod zelo težak, mama je komaj preživela. To vem zato, ker sem bila zgodb o tem, kako hudo je bilo, velikokrat deležna. Hiša je bila od tete Mici, ki se je v letu mojega rojstva preselila k možu v Kanado. V eni od sob, ki so gledale na cesto, pa je pustila za seboj ''modroce'', ki so bili zloženi eden na drugega. Kot majhna punčka sem splezala na vrh in sedela na njih, dokler me niso poklicali h kosilu. Stanovali smo v zgornjem nadstro