JUTRI 2052

  Biti danes ''radoživka'' ni več noben problem. Ljudje se ne zgražajo, kvečjemu ti zavidajo, da ''znaš'' živeti. Kar so imeli včasih za ''kurbarijo'', se danes brez težav tolerira kot malo izrazitejšo ''živahnost''. Matias M. mi je poslal zanimivo zgodbo, ki jo bom objavila kakšen dan kasneje. Govori tudi o tem, da si strastne ženske nikoli ne ustavijo pred osvajanjem moškega, ki jim je všeč. Ne glede na to, da je ta moški sestrin ali prijateljičin partner. * Včasih je bilo drugače. Zelo drugače. prilepila bom en kratek odlomek tega, ki se imenuje ''drugače''. * Zgolj v vednost. * Pravica do ženinega telesa je bila v moških močno zakoreninjena. Med ljudmi še zmeraj živi zgodba o Gašperju, ki se je pred sopivci v gostilni Pri Bahaču v Žireh rad pohvalil: ''Tudi če bi imel vlak zapeljati čezme, ne bi šel dol z nje.'' Nekateri zakonski pari zaradi pomanjkanja prostora ali pa kakšnih drugih vz

  Marija:«Rojena sem bila leta 1959. Oče je prišel iz vojne kot hud duševni bolnik. Kljub temu ga je mama vzela, saj sta si obljubila zvestobo, ko je bilo z njim še vse v redu. Spominjam se ga, kako je sedel za pečjo, ogrnjen z odejo in strmel skozi okno. Včasih ni ure in ure premaknil pogleda. Zvečer je ubogljivo dovolil mami, da ga je preoblekla in odpeljala v spalnico. Imel je le tri leta delovne dobe, ko se je invalidsko upokojil. Pa smo z denarjem, ki ga je dobival, kar dobro shajali. Po končani gimnaziji sem se preselila v Ljubljano, na pedagoško akademijo. Življenje v študentskem naselju mi je bilo všeč. Veliko sem obiskovala plese, se družila s prijateljicami. Bila sem zelo družabna. Ker moja mama ni skoparila z žepnino, sem pogosto pomagala tudi cimri. Ali kateri drugi. V bloku, v katerem sem bivala, so se ''navadili'', da si lahko denar izposodijo pri meni. Če so ga mi kasneje vrnili- prav, če ne, jih tudi nisem terjala. Kot mlada učiteljica sem se zaposli

  o fotki Tri ženske Igor danes živi v nekem gorenjskem mestecu. Kljub trdnemu sklepu, da se v rojstni kraj nikoli več ne vrne, so ga k tej odločitvi prisilili težki časi. Hiše, ki so mu jo zapustile njegove ženske, ni mogel prodati, stanovanje, ki pa ga je imel v mestu, je z lahkoto dobilo podnajemnika. Hiša je, žal, polna spominov. Mnoge bi želel za zmeraj izbrisati iz spomine, tisti najzgodnejši, še zelo otroški, pa so mu ljubi in mu veliko pomenijo. Toda, če pod vse, kar se je v njegovem življenju dogajalo, danes lahko mirno reče, da so mu njegove tri najljubše ženske uničile vse, kar je- poleg njih- imel rad. Igor svojega očeta ni nikoli poznal. Kakšen teden prej, preden se je rodil, je imel delovno nesrečo in ker je zdravnik presodil, da se zaradi ''ene buške ni vredno sekirati'', je čez nekaj ur, ko je kri zalila glavo, umrl. Dve sestri, ki sta bili že šoloobvezni, je za nekaj časa vzela k sebi babica, očetova mama. »Mojo mamo je nesreča zlomila in me

  ….« Gospodarica je ukazala dekli, da naj pomije posodo Ker pa je bila dekla neizkušena in štorasta, je razbila nekaj porcelanastih krožnikov: Gospodarica je bila huda in je zahtevala, da krožnike nadomesti z novimi ali pa naj gre od hiše. Dekla se je zbala, planila je v jok in zbežala na dvorišče, kjer jo je videl hlapec. »Zakaj tako neutolažljivo jokaš?« jo je vprašal. Reva mu je razložila in hlapec ji je obljubil, da bo vse uredil. Naj ne skrbi. »Pridi zvečer k meni v izbo in skupaj bova naredila nove krožnike!« Dekla je veselo prikimala. Pomirjena je nestrpno čakala, kdaj bo padel mrak. Hlapec je medtem skočil do gostilničarja. Vedel je, da ima za goste prav takšne krožnike, kot jih je dekla razbila. Za nekaj beličev jih je kupil pet ter jih skril za svoj špampet. Ko je dekla prišla zvečer v kamro, ji je hlapec rekel, naj se nagne čez posteljno stranico in dvigne kiklo. Vsakič, ko je to storila, je hlapec potegnil na plano krožnik in ga ji predal. Zjutraj je dekla vsa vesela prišl

  Hermina in Florjan sta bila par že iz otroštva. Začelo se je s šolskim pretepom v 3 razredu OŠ, na temo praznikov ali Božič ali 29.november. Njuna očeta sta se namreč borila vsak za svoje. Gimnazijo sta obiskovala skupaj in se med študijem na grozo obojih staršev poročila. Sekira jima je padla v med z dedovanjem velike hiše, zgrajene v secesijskem slogu sredi mesta. Obnova in dokup sosednjega zemljišča je naredila pravljico. Ker pa v vseh pravljicah nastopa tudi hudič in zli duh je svoj obraz pokazal tudi tukaj. Načrtovala sta otroka, a bila sta stara skoraj 40, ko sta ga dobila. Rodil se jima je sin z Downovim sindromom in nekaterimi pridruženimi motnjami. Častna človeka kot sta bila, sta obiskovala od prof . Matajca v Ljubljani do dr.Hellerja v Hamburgu, vse torej, ki so bili pripravljeni pomagati, a žal brez uspeha. Vinkov razvoj je sledil nekim čudnim načrtom. Njuno vez je to utrdilo, toda še kakšnega otroka si nista želela, Vinko je zapolnil ves njun čas. Odločila sta se za ster

POSTELJE - NEKOČ Naš dedek ali nono po domače je bil pravi kerlc. Njega že ne bi nihče izpodrinil s posestva! Je hitro poskrbel, da so se pobrali drugi. Imel je otrok, da jim ni vedel števila! Nekaterim med njimi so bili očetje na papirju celo njegovi sinovi. Kako je do tega prišlo? Ko so Italijani zasedli Slo 1941, je najprej izginil najstarejši sin, nikoli nismo izvedeli kako, srednji je šel v italijansko vojsko, najmlajši se je skrival leto dni, potem so ga prevzeli partizani. Doma so ostale 3 vdove ob dedu vdovcu. Sami - na kmetiji visoko v gorah. Najstarejša vdova je hitro ušla v dolino in si poiskala tujega vojaka, ostali dve sta sprejeli usodo in življenje, kakršno sta jima namenili teta Ela in moja mama Angelca. Do konca druge svetovne vojne je na svet privekalo 5 otrok, vsi smo še živi. V življenju smo bili zdravi in uspešni. ''Uradna očeta'', ki sta vpisana v krstnem listu, sta se vrnila domov šele leta 1945. Naš biološki oče je pravzaprav naš ded. Ne spominj

**** Zaradi tvoje spodbude, Milena, nas je že kar nekaj, ki raziskujemo, kako živimo Slovenci. Če dovoliš, naj še jaz nekaj napišem o nekem svojem življenjskem obdobju, ki ga ne obžalujem, le hudičevo me je prizadelo. Otrok nimam, študij in nakup stanovanja sta se zavlekla do 40 leta. Meni starši niso nič pripisali, doma sem pod krutimi pogoji živela do 35 leta. Oče je udaril, če mu ni bilo kaj prav. To je storil tudi zadnji dan, ko sem se odselila. Plače so bile nizke, zato je ta odvisnost tako dolgo trajala. Fraze, vse se lahko, če se hoče, držijo le v primeru, če se s plačo lahko preživiš. Za mlade so to krute razmere, zato postajajo vedno bolj brezobzirni. O metanju staršev iz stanovanj tudi sama precej vem od svojih znancev. Sodelavka je mamo pri 56 postavila na cesto, čisto hladno in brezobzirno. Sedaj živi kot podnajemnica v Kranjski gori, kjer je vsaj službo tam dobila. O sebi sem vam že veliko povedala, danes sem se odločila, da par stvari zapišem še o prijateljici Radi. Rado