JUTRI 2052

  Kakšno je bilo življenje žensk - posredno pa tudi slovenskih družin – v zadnjih 100 letih? So bile srečne, so trpele, se razdajale, žrtvovale? So imele priložnosti, da so mislile tudi nase - na svoje želje, hrepenenja? So lahko ljubile, kot jim je narekovalo srce? Kakšno ''doto srca in vrednot'' so prenašale na potomce? Kako razmišlja sodobna ženska, sodoben moški?   Povedale vam bodo kar same! Zgodbe, ki so se zbirale več kot 40 let, lahko prebirate v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače ( star slovenski pregovor ). Takšne zbirke zgodb iz resničnega življenja v slovenskem prostoru še ni bilo! Zelo primerno in tudi zelo dobrodošlo darilo ob 8. marcu! Prva knjiga iz trilogije je uvrščena med najpomembnejša dela zadnjih 10 let. Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf Avtorici pa lahko tudi pišete na jutri2052@gmail.com    

  Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo . Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok. »Z Janezom sva se domenila, da se bova poročila, čeprav sem bila stara komaj sedemnajst let. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seli na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla. V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče ga je razdedinil in kmetijo prepisal na drugega sina.   Suzana (1947): »Moji starši so želeli zgraditi lastno hišo. Vrsto let sta sanj

  Naše prababice, rojene na začetku 20. stoletja, so imele v omari le dvoje, morda troje spodnjic. Po navadi so bile brez. Kdo bi se pa sekiral, jih pod krili in birtahi nosijo ali ne! Spodnjice so imele v razkoraku luknjo, skozi katero so v stoje lulale. Stranišč ni bilo, vsaj takšnih ne, kot jih imamo danes. Šele kasneje, tam v 30. letih, ko so šivilje začele izdelovati vložke iz blaga, spodnjice pa z nekakšnim žepkom prilagodile tako, da so lahko ženske vanj ''zataknile'' vložke, so jih ženske uporabljale vsaj v dneh, ko so imele ''ta rdečo''. Z znamenitim birtahom, o katerem je napisal Oto Nemanič nepozabno zgodbo, pa so se brisale tudi po mali potrebi. O teh spodnjicah sem našla kar nekaj zgodb. Še posebej me je ganila ena, ki pripoveduje o gospodinji s Sv. treh kraljev. Nadela si jih je zlasti pozimi, ko je bilo mrzlo in šla z njimi k jutranji maši. Ko se je vrnila, jih je izročila dekli, ker ni želela, da bi se prehladila, ko bi sedela v ledeno mr

Ljubljanski knezoškof Jeglič je bil eden tistih prosvetljencev, ki je za boljše razumevanje spolnosti naredil zelo veliko. Pa naj se sliši še tako čudno in nemogoče. Če bi vsaj mičkeno poznali razmere na področju spolnosti, ki so vladale na začetku 20. stoletja, bi mi, seveda, hitro pritrdili. ** 31. oktobra 1909 je izdal drobno rdečo knjižico z naslovom: Ženinom in nevestam (Pouk za srečen zakon). V njej je zapisal vrsto priporočil in nasvetov, ki naj bi jih mladi, v spolnih odnosih neizobraženi ljudje s pridom uporabljali. Odziv javnosti na omenjeno knjižico je bil tako silovit, da jo je škof po treh dneh umaknil iz prodaje. Liberalni časnik Slovenski narod je zapisal, da gre za navaden popopran »pornografičen spis« spis, kakršnega v slovenskem jeziku še ni bilo, zato so izdali svojo, zeleno knjižico s škofovimi citati. Katoliški tabor je potem v podporo škofu na Kranjskem pripravil kar 57 shodov. Šele konec leta se je liberalna (!!!) gonja proti škofu postopoma umirila. ** Jeglič pr

  če bi bilo treba, bi bila v prvih vrstah, ko bi se bilo treba boriti za pravice žensk, če bi jim bile te na kakršenkoli način kratene. A prav tako pa si drznem reči, da mi ni všeč, da nekatere med nami (ne)kritično postavljamo na piedestal, ki si ga ne zaslužijo. Ocenjujmo sočloveka po dejanjih, ne po spolu! V življenju sem, žal, srečevala tudi ženske, ki bi se jim, če bi se jim lahko, izognila v velikem loku. Uničevale so življenja bližnjim, sodelavcem, zastrupljale okolje, v katerem so živele. Tudi za zdrahe v partnerstvih še zdaleč niso krivi le moški. Prav tako ne za nasilje, ki ga občutijo zlasti otroci. Ni mi všeč, da smo se znašli v obdobju, ko se na račun ženske ne sme reči ene same žal besede. Smo takšne, in smo tudi precej drugačne. Kdor tega ne vidi, je slep in gluh. * Pa da se spet malo vrnem v čas pred sto leti: Te isti Gerling je v knjigi ''Sitni možje, vzgoja za zakon'', že pred stoletji zapisal: ''Vzgajajte svoje hčere k samostojnosti, omogoči

  Janko, Pepi in Gajček so delali v mesariji v Mokronogu. Bilo je okoli leta 62, ravno za pusta. Ko so se vračali proti Beli krajini, so se med potjo ustavili v gostilni, kjer je delala nova, zelo fejst kelnarca. Ker je ni bilo za šankom, je Janko vprašal šefico kje je nova kelnarca. "Gor v sobi leži. Nekaj je bolna."je rekla šefica. "Kaj ji pa je?"je vprašal Janko. "Z nami je doktor pa jo lahko pregleda,seveda če dovolite."je rekel Janko in pokazal Gajčka, ki je bil najstarejši in je imel v torbi čist novo belo mesarsko haljo. Gospa seje strinjala. Gajček je oblekel haljo in že so krenili proti pacientki. Gredoč je novi doktor naročil Janotu naj prinese lavor tople vode. Ko je Janko prišel z vodo do vrat sobe in zagledal sodelavca Gajčka, kako vneto tiplje in boža ter raziskuje golo kelnarco, je prasnil v smeh. Ta trenutek pa jih je kelnarca spoznala in zagnala vik in krik. Med vsesplošnim kričanjem so jo nesojeni mesarski ''zdravnik

  DANAŠNJI DAN JE PAČ TAK, DA NEHOTE, zelo spontano, POMISLIMO na Ivana Minattija in..... Nekoga moraš imeti rad Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči - nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti... odnos do ljubezni, do ''nekoga moraš imeti rad'', se je skozi desetletja močno spreminjal. Je danes ta odnos na splošno bolj neoseben, kot je bil nekoč? Vprašanje, na katerega težko najdemo odgovor, sploh če preteklosti ne poznamo. Tomaž iz Založbe Maks-Viktor mi je najprej poslal knjigi: Dekleta, ki niso za zakon + Zablode ljubavnega življenja. Pred dnevi pa me je presenetil (hvala ti, Tomaž!) še z dvema: Ženinom in nevestam ter Vzgoja mož za zakon In če boste zraven prebrali še trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače , boste o zabloda

  Mali in Šefica sta svoje poslanstvo- žrebanje nagrajencev - vzela zares! Hvala jima! Nagrajenci: JANEZ, URŠKA KAKER - trilogija MARIJA LEIBL - 1. del PATRICIJA ŠKVORC 2. del BERNARDA BABIČ - 3. del BRIGITA BEDRAČ - majica iskrene čestitke ! Svoje naslove mi sporočite na ZS! Vsem se iskreno zahvaljujem za sodelovanje, hkrati pa vas res lepo prosim: berite knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače še naprej, le tako bodo tisti, ki imajo srečno in urejeno življenje cenili to, kar imajo. Le tako bodo tisti, ki so ali sami doživljali nasilje, ali ga zaznavajo v neposredni bližini, spoznali, da niso sami, da je treba ukrepati! Tudi zato, ker se vzorci ponavljajo že dolga desetletja! Namesto da bi spregovorili, molčimo o njih! Zgodbe iz Ogenj, rit in kače niso za igrače , ki sem jih zbirala skoraj 40 let, so vzete iz življenja in tudi zato imajo neprecenljivo vrednost!

  morda boste rekli, da sem tečna, a dokler ne boste prebrali izpovedi v Ogenj, rit in kače niso za igrače , ki so se nabirale 40 let, toliko časa boste težko razumeli, kaj se na področju tudi spolnega nasilja dogaja danes. (naročilnica) https:// goo.gl/1qx5mf

  Z raziskavo medsebojnih odnosov se na poljuden način – zgolj s poslušanjem in zapisovanjem zgodb – ukvarjam že skoraj 46 let. V teh letih sem, res, da le kot laik, prišla do spoznanja, da ''jutrišnjega dne'' ne moremo graditi, ne da bi poznali preteklosti. Zelo enako velja za spremembe v družbi in za spremembe, po katerih hrepeni posameznik. Dejstvo je, da bolj, kot zdravnik pozna bolnika, bolj, kot pozna kronične bolezni tudi njegove družine, lažje bo pomagal. Tako imenovane ''ženske zgodbe'' so mi odgovorile na številna vprašanja, zakaj sem takšna, kot sem, zakaj ženske – javno ali v zakulisju – danes vladajo svetu, moške zgodbe pa so me šokirale in mi dale misliti. Počasi sem spoznala, da sem bila v preteklosti tudi sama marsikdaj ''žrtev'' pavšalnih ocen o tem, kakšni so moški, kako čutijo, kaj zmorejo, kaj hočejo, pričakujejo in kako ravnajo, ko so potisnjeni ob zid. Streznitev, da je realno življenje na stotine svetlobnih milj odd

Včeraj sva se po Skypeu pogovarjala z Maksom. ''Komaj čakam, da bodo knjižnice spet odprte, da pridete na literarni večer tudi v našo, Cerkniško,'' mi je dejal. Pri kosilu je beseda dala besedo. Zet, ki ima zmeraj kup dobrih idej, mi je predlagal tole. ''Naj ti tvoji FB prijatelji postavijo vprašanja, ti jih boš v ''živo'' posnela na YouTube kanalu in to bo - to.'' Ideja se mi je zdela zanimiva! Zelo! Zakaj se ne bi poigrala s tehniko, če se lahko? ** A brez vas ne bo šlo! Postavite mi vprašanja, predlagajte mi, kaj bi radi slišali, jaz pa se bom pripravila in vam odgovarjala. **