JUTRI 2052

   revija NIKA (2012) nekaj odlomkov iz intervjuja - Kdaj ste se odpravili v svet iskat zgodbe? Bila sem zelo osamljen otrok, odraščala sem v času, ko je bilo pomembno delo v stilu ''krampa in lopate'', ne pa nekakšno ''zapravljanje časa'' kot je branje ali pisanje. Zelo rada sem se pogovarjala, še raje poslušala. Če se že kot otrok narediš nevidnega, je takšnih priložnosti veliko. Mama ni bila materinski tip. Zelo redko, če sploh kdaj, je pokazala čustva. Ko sem kasneje začela delati na radiu, sem za oddajo ''Zanimivi ljudje živijo med nami'', iskala predvsem starejše sogovornike. ''off the record'' sem jih potem spraševala tudi o njihovem odnosu do otrok, moža, znotraj družine. Na nek način, ki se ga sprva še nisem zavedala, sem želela dobiti potrditev, da moje – vsaj zame- žalostno in osamljeno otroštvo, ni bilo edino.   Kako so posamezne zgodbe nastajale? Prej, preden odgovorim, moram reči, da sem hvalež

  Milena Miklavčič (1952)   Milena se je rodila v Žireh. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Pedagoško gimnazijo v Ljubljani. Pri dvajsetih si je ustvarila družino, rodili so se štirje otroci. Leta 1988 se je kot honorarna sodelavka pridružila ekipi lokalnega radia Sora (Škofja Loka). Začela je pisati za več lokalnih glasil. Uredila je številne zbornike različnih društev. Skupaj z Damijanom Bogatajem iz Idrije sta ustvarila kar nekaj prispevkov za oddajo Pomagajmo si TV Koper. Leta 1999 je v okviru Tednov vseživljenjskega učenja za svoje radijsko delo s področja zbiranja ''terenskih zgodb'' prejela Priznanje za izjemne učne uspehe in bogatitev lastnega znanja . Že več kot trideset let v Gorenjskem glasu objavlja Usode (resnične zgodbe) ( Gorenjski Glas ) Še zmeraj piše odgovore na različna življenjska vprašanja za časopis Nedelo ( Nedelo ), njene kolumne pa lahko berete  v reviji Reporter, v Domovini ( Domovina ) in Portal24 ( portal24.si ). Piše tudi blog ( jut

  Življenje je polno naključij, nekateri temu rečejo tudi ''božja volja'', drugi splet okoliščin, tretji ''saj ni res, pa je'', ''sej ne moreš verjet'' in podobno. Lansko leto me je Irna Tršinar prosila, naj nekaj svojih lastnih izkušenj prispevam za njeno knjigo. Žal se je primeril ''splet okoliščin'', da sem malo pozabila, ona pa me tudi ni bolj odločno postavila pred zid, češ a boš napisala ali ne. 😊 Vem, da so moje izkušnje kaplja v morje v primerjavi, denimo, z Alexandrom Flemmingom, ki je leta 1929   povsem po naključju naletel na enega izmed največjih odkritij v zgodovini medicine. Flemming je v svojem kletnem laboratoriju med poletnimi počitnicami pomotoma pustil odprto petrijevko. Ko se je vrnil, je bila petrijevka s stafilokoki prekrita z modro-zeleno plesnijo, ki je pobila vse bakterije okrog sebe. Po nekaj letih izpopolnjevanja formule je- zaradi naključja-   nastal prvi antibiotik v zgodovini – penicilin.

  Slovenija po številu izdanih knjižnih naslovov na prebivalca zaseda zavidljivo prvo mesto na svetu. V slovenskih knjižnicah pa je včlanjenih več kot pol milijona bralcev. V 2008 je bilo v Sloveniji izdanih 3.813 naslovov knjig, od tega 18,8 % iz skupine jezikoslovna, leposlovna in literarna dela, 13,4 % iz skupine družbene vede in 8,9 % iz skupine uporabne znanosti, medicina in tehnika. Knjige za tri evre je v okviru »Ljubljana – svetovna prestolnica knjige«, kupilo kar 35 tisoč ljudi. Po vsej Sloveniji in tudi v zamejstvu, se dnevno vrstijo različne kulturne prireditve, kajti skozi zgodovino smo se Slovenci le-te oklepali tudi zato, ker je bila vir naše narodne identitete. Materni jezik in kultura sta že od nekdaj igrala pomembno vlogo. Skozi kulturo podoživljamo tudi svoje duhovno bogastvo, ki ga – vsaj zaenkrat kaže tako- ne more uničiti niti potrošništvo, niti globalizacija, niti množično priseljevanje, ki spreminja podobo naših večjih mest. Je pa lepo in prav, če dodam, da so

  Z Damjanom sem se pogovarjala tam okoli leta 2010, ko je bil aids še smrtno nevarna bolezen. Tudi strah pred njim je bil daleč večji kot danes.      Damjan je okužen z  aidsom.  Teoretično ne sodi v nobeno rizično skupino, saj  je mamila , na primer,  užival  le priložnostno.  In še to ne doma, temveč na potovanjih. Niti ni homoseksualec.  Priznal je, da je sicer že imel moškega partnerja, toda  to se je zgodilo  pred leti, ko je  na življenje gledal  še z drugačnimi očmi kot danes. Damjan je na prvi pogled prijeten, mlad moški, urejen, oblečen   po modi, tak, za kakršnim se na ulici ozre marsikatera ženska.    Nikomur ne   dovoli, da bi   mu   prišel blizu, da bi   odkril njegovo dušo in pokukal vanjo, kaj se tam dogaja.    Četudi ima težave in skrbi, tega ne pokaže. “Življenje, ki je še pred menoj, živim polno in z   veliko    veselja.    Možno je sicer, da bolezen ne bo nikoli   izbruhnila na dan, kajti to bi pomenilo, da bom   potem v doglednem času umrl. In izginil z r