ena zlo lepa ljubezenska zgodba

 

ena zelo zelo lepa ljubezenska zgodba. Pravzaprav sta dve vzporedni v eni sami....

Spolnosti sem še učil od starih staršev. Takrat sem jima to zameril in zdela sta se mi zmešana stara norca. Danes na to gledam drugače, onadva sta za razliko od njunih otrok živela težko, a bila sta na nek poseben način srečna.

Skupaj s sestrično sem pristal v hiši ome in deda še ne dveleten. Simona je bila stara 5 let več. Meni je mamica umrla, Simono je njena zapustila, o očetu so ugibali, a bil je nekdo od ožje žlahte. Moj oče je delal vse dni v tednu, kupoval je stanovanje za naju. Videvala sva se le preko vikenda, v njegovi podnajemniški sobi. MORAL sem k njemu, čeprav bi raje, da bi oba živiva pri tastarih. A to nista dovolila.

Spali smo skupaj v veliki spalnici. Moj kavč je bil postavljen zadaj, za debelo stranico zakonske postelje. Lahko sem ju slišal, videl pač nič. Dobro se spominjam smeha in ropota ter vzdihovanja ali prepirčkov, ki sta si jih delila ponoči. Nerazumljiv mi je bil stavek, ko ji je šepetal in večkrat ponovil: »Ali ti je bilo najlepše? »(kaj je tisto najlepše me je grizlo in grizlo do odrasle dobe)

Sestrična je spala v kabinetu posebej. Kot čisto majhen sem se hodil gret k njej, ob vstopu v šolo, je oma to prepovedala. Onadva me nista nikoli vzela k sebi, pa sem si tako želel, mnogi otroci so spali med starši.

Kot sem že povedal, ob sobotah in nedeljah ni bilo milosti zame. Najraje sta videla, da je oče odpeljal oba, tudi Simono in to se je včasih zgodilo. Še dobro, da sva se razumela.

Nek petek pred pustom je bilo v hiši posebno napeto. Kot je omica to počela z vso skrbnostjo skoraj vsak petek, razen redkih tihih petkov ( ko je bil ded kaznovan) so se pričele priprave za peko piškotov in raznih drugih sladic. Posebno dobre so bile neke t.i. breskvice,rumeno - rdeče velike kuglice, polnjene z rjavim nadevom. Pa rolade, janežovi upognjenci...Do ponedeljka je ostalo potem zelo malo ali nič, ker je ded vse to oboževal. Po kosilu se je odpravil s kolesom v bližnji vinotoč in obredno kupil visoko zeleno steklenico. Če sem bil priden, sem smel zraven in bil deležen priboljškov.

No tistega nesrečnega petka ne bom pozabil. Oče je po sodelavcu sporočil, da pride šele v nedeljo. Dvignil se je orkan. Ded je vpil, da mu dihat ne da več ta prekleta mularija, in da naju bo peljal pod Savski most. Jokala sva v kleti, nisva mogla razumeti, da naju naenkrat ne marata. Potem mi sestrična pove, da se preko prostih dni in praznikov igrata zaljubljence. Kaj je to, sem spraševal.

Ja, veš, najprej se skopata, potem si hrano zneseta v spalnico, se zakleneta, naštimata muziko in gledata diapozitive ali filme na projektorju. Potem se smejita...itd.

Aha, to je to, seveda, a kot majhen otrok še vedno nisem bil potolažen. Vseeno je nekako šlo. Tudi pustno soboto smo prebrodili, šli na žur v zadružni dom, a moj ata jih je slišal, saj so vsi vedeli, da laže, ko je trdil, da ne more priti po naju. Za pusta je bila namreč obletnica poroke starih staršev in tistikrat celo okrogla, zet pa gre na luštno.

Igra zaljubljencev mi ni šla iz kište. Ko sta oma in ded odhajala od doma, sem pričel zarotniško raziskovati po spalnici. Navdušila me je zaklenjena velika lesena češnjeva omara. Ključa ni bilo težko najti, vsi so jih takrat skrivali po vazicah…Odprlo se mi je carstvo!

Najnižje so bili predali z kombinežami in untarcami, raznoraznimi spodnjim hlačami in hlačkami, modrčki z vzorci, nobene ga sledu o firtahih, ki sem jih bil pri omi vajen. Na obešalnikih pa oblekce z volančki, dedkove kravate, uniforma še iz vojne, pištola… Nad vsem tem pa polica, na njej dve veliki rdeči škatli z zlatim robom in kup pisem povezanih z pisano vrvico. Odprem, prebiram...Oma je imela čisto zaobljeno razumljivo pisavo. Posebno mi je ostal stavek: Mož moj, ljubezen moja, z mamo odhajava na osvobojeno ozemlje, če se ne vidiva nikoli več, ostajaš v meni…Zmrazilo me je, zložil sem pisma in se lotil škatle, toda groza, padla je dol, se odprla in po spalnici so se stresle sive in rjave fotografije. Vzamem jih v roke. Pa to ni res!

Na njih sta bila ded in oma gola kot rojena. Ded v objemu ome, z ominimi golimi prijateljicami, pa neki drugi moški, pa oma se kopa, pa oma se umiva med nogami. In vse to za Savo, tam, koder smo se hodili skupaj kopat. Pokvarjenca! Obupna sta se mi zdela...

Nadaljnje raziskovanje mi je preprečil atek, ki je že parkiral pred hišo. Seveda mi slik ni uspelo pospraviti. Bilo je hudo, a se je potem le pomiril in oma mi je razložila, da se imata z dedom rada, da se ljudje lupčkajo, da dobijo otroke ( ja zakaj se pa še sedaj lupčkata ko sta že stara? A bosta še imela otroke, saj že nas ne marata…)

Ja, ja, in seveda, da so se pred vojno lahko nagi kopali, sedaj, v socializmu, je to prepovedano, hahaha. No, takšna je bila moja spolna vzgoja.

Očetu tega, kar sem odkril, nisem nikoli priznal. Bilo me je sram. Stara starša sta bila celo bolj odprta kot oče, morda zato, ker ga je usoda tako zelo udarila.

Ko se danes spominjam deda in ome zaključujem, da sta bila v bistvu fajn, takrat tega nisem razumel. Skrbela sta za naju s sestrično, saj jima ne bi bilo treba, imela sva vse kar so imeli drugi otroci, od superg do prvih kavbojk, imeli smo med prvimi TV. Zaradi otrok sta rekla—

Danes vem, da sta želela imeti tudi eden drugega, vojna jima je marsikaj vzela.

Na vse je ostal le spomin, oče je tudi mlad umrl, zato sem se zgodaj poročil in dobro mi je. Žena je živahna, kot je bila moja omica in jaz se potrudim, da ji ustrežem. Prepire in nesoglasja rešujeva včasih burno, tudi perje frči ali krožniki, drugič v miru, ker sva kmalu spoznala, da je nama lepo, ko voziva v isti smeri. Moram reči, da sva morda še bolj sramežljiva kot stara dva. Nikoli se nisem šel gol kopat ne za Savo ne v Umag, tega si ne predstavljam…

Pa da bi kdo gledal cicke moje žene?! Nesprejemljivo!

To je moje, to je najino.

FOTKA