»Če bo kaj, ne bo nič. Če pa ne bo nič, bo pa pet soldov.«

-

 


Ciril (…)

»V naši stolpnici so se naselile Ukrajinke. Stanovanje jim je ponudil sosed, ki je bil sicer zaposlen na nekem Ministrstvu. Na stara leta sva bila z ženo ne po svoji volji soudeležena pri mobi seksu.

Stranke, ki so včasih pomotoma potrkale tudi na naša vrata, so iskale masažni salon. A je bila v igri čisto navadna kurbarija.

V mojih časih so fantje hodili na fuk patruljo le zvečer. Mobi seks pa danes poteka sredi belega dne.

S sosedi, ki to dejavnost izvajajo, imamo skupno predsobo, ki jo zaklepamo. Tudi tipki za hišna zvonca sta skupaj in sicer na podboju vežnih vrat. Čez dan se je v sosednjem stanovanju zvrstilo približno deset strank. V ordinaciji sta bili stalno zaposleni po dve maserki, ob konicah pa sta dobivali dodatno pomoč. Lastnik bordela, me je zaprosil, da v času obratovanja njegovega masažnega salona ne bi zaklepal vežnih vrat. To svojo prošnjo je utemeljil z dejstvom, da stranke nimajo ključa, pa tudi spodobi se ne, da bi njegove hostese v delovnih oblekah hodile odklepati vrata vsakemu gostu posebej. Nekajkrat sva z ženo zaradi moči navade predsobo zaklenila. Šele takrat sem razumel, kaj pomeni, če je stiska zelo huda.

Pri nekaterih je bilo celo tako hudo, da je z eno roko držal mobilni telefon in klical pomoč, z drugo pa se je držal za mednožje. Nekega dne, ko so bila vrata zaklenjena, je potrebnež v svoji vnemi pomotoma pozvonil na naš hišni zvonec.

Ko sem obiskovalcu odprl vrata, se me je zelo ustrašil, ker me ni pričakoval. Vprašal sem ga, kaj želi, pa se je samo zazrl v mojo plešo, prebledel in pobegnil kar po stopnicah, saj ni imel časa čakati na dvigalo.

Po naravi z ženo nisva pretirano firbčna. Včasih pa človeka le premami radovednost. Nekega dne je obiskovalec prinesel v masažni salon veliko pizzo. A se je med maserkami zadržal več, kakor je potrebno za normalno plačilo pizze.

Spomnil sem se na čevljarja iz naše vasi, ki je neki fini in zelo dostojni gospe popravil pete na njenih salonarčkih. Ko je prevzela popravljene čevlje, je povprašala po računu. Čevljarček pa ji je zvito in dvoumno odgovoril: »Če bo kaj, ne bo nič. Če pa ne bo nič, bo pa pet soldov.«

Skratka, v predsobi so si odjemalci masažnih storitev kar podajali kljuko vrat. Bili so v delovnih oblekah s sosednjega gradbišča in taki v zlikanih hlačah, beli srajci s kravato ter v močno ošiljenih šolnih. 27. februarja 2008 smo stanovalci doživeli policijsko racijo, saj je že zjutraj prišlo osem policistov, civilistov in v uniformi. Ker je bilo vse zaklenjeno, so razbijali po vratih in zvonili tudi na najin zvonec. Žena je pojasnila, da masažni salon začne običajno poslovati šele po deveti dopoldan. Potem so z dolgim nosom odšli.

Tudi v času mojega uniformiranega službovanja, smo opravljali podobne racije, a ne tako hrupno. Običajno sem kar sam v svojem okolišu pospravil kurbetine, klošarje, potepuhe in klateže, berače in druge sumljive osebe, ki bi s svojim vedenjem lahko motile javni red. Bolj popolno čiščenje se je odvijalo le ob obiskih visokih tujih državnikov. Socializem bordelov pač ni poznal in kakšen nepoučen tujec bi si, če bi naletel nanj, lahko celo ustvaril sliko, da tudi kupleraji sodijo v samoupravljanje.

Predstavljate si mojo miličniško grozo, da bi tujec prišel v stik s klošarjem, ki bi imel v roki steklenico Grajske črnine in bi, kakšna katastrofa, tega našega visokega gosta celo prosil

ubogajme?! Socializem tega ne bi zlahka prenesel!

Na to, da bi kakšna pokvarjena deklina na stopnicah sredi mesta ponujala svoja zajetna bedra, v službenem času niti pomisliti nisem smel!

Še anekdota iz mojih starih, miličniških časov: neka prostitutka sredi Ljubljane je vedno delala težave, kadar je bilo treba z miličnikom na postajo. Slekla se je do golega in ni hotela nikamor. Zato so se je vsi starejši miličniki izogibali. Moj prijatelj, komandir pa je v neki raciji poslal ponjo mladega pripravnika. Naročil mu je, da mora žensko pripeljati na postajo za vsako ceno, vsak njen odpor pa mora odločno ignorirati. Čez nekaj časa je miličnik v splošno presenečenje poročal komandirju, da je nalogo opravil. Na vprašanje, kako mu je uspelo, je mlad miličnik strumno odgovoril: 'Kakor ste ukazali, tovariš komandir. Ko se je slekla, sem jo, hm, ignoriral. In to kar dvakrat! Potem je čisto mirno šla z menoj …'«

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več