ko je čisto nič bolje kot kaj drugega

 

Nika mi je poleg voščila poslala tudi rojstnodnevno zgodbo.

Ja, tudi to se včasih zgodi. Pa res upam, da le včasih!

''S fantom sva bila rojena dva dneva narazen istega leta. Šest let sva praznovala vedno skupaj. Pravzaprav sem zakusko pripravila jaz, on je le prišel in si postregel.

Najinim staršem ta dan ni nič pomenil, oni so praznovali god.

Rojstnega dne sem se zmeraj veselila, zelo sem se potrudila, da sem fantu pripravila kakšno presenečenje..

On pa ni bil takšen….To me je zmeraj zelo bolelo.

Potem sem se odločila, da ga malo predramim, da se bo začel zavedati, kako lepo je, če se za dekle malo potrudi.

Odločila sem se, da mu kupim verižico. Boštjan si jo je že dolgo ogledoval v izložbi zlatarne Celje.

Če je ženska zaljubljena, je pripravljena za svojega ljubega storiti čisto vse. Po tihem sem upala, da me bo končno tudi on presenetil. Morda s kakšnim lepim darilo, morda na kakšen drug način? Nisem bila zahtevna.

Vzela sem kredit na čeke. Znesek je bil za moj žep gromozanski, a nič zato.
Nestrpno sem čakala, da se vidiva, da mu stisnem roko. Z velikim ponosom sem mu jo izročila darilo, za katerega sem bila prepričana, da bo naju še bolj povezalo.

Odprl je škatlo, pogledal, na obrazu se mu je videlo, da mu je nerodno. Sama pri sebi sem se zabavala ob pogledu na rdečico, ki mu je zalila obraz.

Potem mi še on izroči darilo.

Odprem in onemim. Prisežem, da sem mu vse nerodnosti iz preteklosti odpustila, a to, kar sem videla pred seboj, je bilo pa preveč.

V čisto običajni škatli, ki ni niti malo spominjala na darilno, je bila svetlovijoličasta plastična kombineža.

Stvar, ki je nisem nikoli uporabljala, in nosila.

Toda to še ni bilo vse! Ob strani sem zagledala nalepljeno ceno. Ceno!

Ne boste verjeli: znesek se je glasil še na dinarje!

Katastrofa! Za zjokat! Kakšno ponižanje!

Brez besed si ogledujem pakiranje: pod kombinežo sem otipala zmečkan, že porumenel polivinil, ki je pričal, da je njegov rok trajanja že zdavnaj minil.

Šlo mi je na jok, v grlu me je stiskalo. Zavedala sem se, da mi je (spet) poklonil nekaj, kar se jim je doma valjalo po predalih, pa so pozabili vreči v smeti.

Bila sem zelo zelo nesrečna.

Kmalu zatem sva se razšla.

Njegova sestra mi je nekoč, kasneje, povedala, da mu je darilo zame dala mama.

»Zanjo bo dobro, sine!« mu je rekla.

Očitno ji je verjel.

Kdove, kakšen mož bi bil, če se mu je zdelo škoda enega samega evra zame?''