JUTRI 2052

  Letošnje poletje sem za zelo zanimiv in obširen zbornik zbrala podatke (citizen science) o tem, koliko kulture so imeli nekoč naši predniki v Žireh, deloma tudi v Poljanski dolini na voljo in koliko obiskovalcev so imele različne prireditve. Podatki so me precej presenetili. Z eno besedo: če literarni večeri danes beležijo komaj nekaj deset obiskovalcev (ali še to ne), so jih včasih našteli tudi 500, 600 ali celo več! Pred vojno, ko je bilo v našem kraju pol manj prebivalcev, kot jih je danes, je delovalo več gledaliških skupin. Imeli so tudi po šest premier na sezono. Gledališčniki so bili zelo aktivni tudi še v šestdesetih, sedemdesetih letih. Dvorana Partizan, kasneje novozgrajena kinodvorana Svoboda sta pokali po šivih. Filmske predstave so bile na sporedu najmanj dvakrat tedensko, včasih tudi večkrat. Do sedeža je bilo težko priti. Nastopali so različni okteti, narodnozabavni ansambli. Lutkovno skupino so imeli tudi na OŠ (Marko Kosmač). V Žireh smo imeli zelo močno skupino slik

  (George W. Hales/Fox Photos/Hulton Archive/Getty Images) Ko sem se nekega dne vračal sam iz šole, sem šel mimo hiše, obzidane s kamnito škarpo. Na škarpi je sedela neka smrklja. S kamnom je tolkla obnjo, kar tako pač… da je ropotalo. "Ali hočeš, da ti kamen v glavo hitem  (vržem)?"se je zadrla. "Samo probaj! Takoj ga boš dobila nazaj! "sem ji odvrnil. "Mami! Mami! Ta fant pravi, da me bo s kamnom !"je začela na ves glas vreščati. Iz hiše je prirjovela malo večja kopija smrklje, pograbila palico in se zakadila proti meni. Seveda sem stekel, kar so me noge nesle. Saj bi jih preveč dobil, če bi ji začel razlagati kdo koga napada. Od takrat sem se te hiše raje ognil.(Oto N.)

  Dijak, 3. letnik »Starši in stric so skupaj zgradili dvojčka. Pri obnovi strehe sta se hudo sporekla. Stric je porinil atija z balkona. Od takrat naprej je na vozičku.«   Pavla in Janez sta se poročila leta 1948. Poznala sta se že od prej, saj sta skupaj hodila v osnovno šolo. Janezovi starši so mislili, da bo ostal doma na kmetiji, vendar je raje krenil po svojih poteh in se potem odločil za šuštarijo . Pri Pavli je bilo veliko otrok, zato je že od tretjega leta živela pri stari mami, ki ji je po svoji smrti tudi nameravala zapustiti hišo in malo zemlje. Naneslo je tako, da je stara mama zbolela, in tako so pri hiši čez noč potrebovali par moških rok. »Z Janezom sva se domenila, da se preseliva k njej. Njegovi domači so mu to zelo zamerili, saj se jim je zdelo pod častjo, da se z velike kmetije seliva na bajto, kjer ni bilo drugega kot par krav in nekaj najete zemlje,« pripoveduje Pavla. V prepirih so šli celo tako daleč, da so mu prepovedali, da bi se vračal domov, oče

Smo generacija, pri kateri je pregovor: 'Po toči zvoniti je prepozno'', še veliko bolj izrazit, kot je bil kdaj koli poprej v preteklosti. Naši predniki so - če ne drugega -znali svoje potomce veliko bolje pripraviti na življenje, kot to znajmo danes, ko dlje od ''ujčkanja'' običajno ne pridemo. Primerov, da se dosti ne motim, je na tisoče. Eden zadnjih je ukrep Ministrstva za kmetijstvo, ko uradniki za uboge, neuke in nevedne ovčice skačejo po trgovinah in iščejo najcenejšo košarico. Ljubi moji, predragi! Tega, kar počnejo oni, bi vas (nas) morali naučiti že doma! Enako, kot bi nas morali naučiti, da ima mesec 30 dni, da denarja, ki ga dobimo, ne moremo potrošiti že v prvem tednu! Popolnoma nepripravljeni smo na življenje! Kljub grozljivim katastrofam, denimo v Železnikih leta 2007. Vodotoki s svojimi priključki so neočiščeni, polni nesnage in invazivnih rastlin. Bregovi Sore- vsaj na našem koncu- že dolgo niso videli roke, ki bi odstranila polomljeno

  ( fotka najdena na FB A. Tomažiča) Med mojimi FB – prijatelji je kar nekaj generacij, vsakdo od nas pa je mladost doživljal na malo drugačen način. Rojena sem leta 1952, v srednjo šolo /Pedagoško gimnazijo/ 1967. Spominjam se, da kako sem uživala v škrniclu s ponfrijem, malo kasneje tudi ob hot dogu, pa poslušanju Belih vranin Slakov. Zelo popularna je bila pesem Titanik. Posedali smo ob kavi s smetano v Petričku po kino predstavi v Komuni. Pa ob igralskih stvaritvah Staneta Severja. Hodili smo se vozit po tekočih stopnicah v Namo. Se v gručah sprehajale po ulicah in občudovale lepo oblečene tovarišice. Avtobusi so bili zmeraj nabito polni, takrat smo imeli še sprevodnika. Marsikatera cesta je bila še makadamska. Po poletnem deževju so se nabrale luže, v katerih je bilo, ker so bile polne tople vode, lepo čofotati. Poleti sem dopoldne delala v Alpini, popoldne nabirala borovnice. Pri nas se lenuhov, ki bi posedali, ni dobro prenašalo. Do danes se je marsikaj spremenilo, l

  fotka najdena Robi (1978):« Če dovolite, bom zgodbo začel s poroko. Z Majo sva povabila prijatelje, ki jih nisva imela malo. Sredi noči smo se že precej okajeni odpeljali do hiše, kjer sva si uredila gnezdece. Zbasali smo se v spalnico, steklenice s šampanjcem so se odpirale ena za drugo. Sredi razposajenega smeha povzdigne glas Mira, ki je bila pravnica. Nikoli ne bom pozabil njenih besed. Zabičala je Maji, da takšne hiše, če slučajno pride do razveze, ne sme nikoli izpustiti iz rok. Pa da ona že pozna načine, s katerimi se da dedca v nulo zatreti. Fantje smo se iz slišanih predrznosti norčevali, a čisto po neumnosti. Besede bi morali resno vzeti na znanje in si jih zapomniti. Po rojstvu hčerke se je tudi med nama z Majo marsikaj spremenilo. Po štirih mesecih se je naveličala otroka, mene, obveznosti, dojenja, umazanih plenic, prvih zobkov. Tašča je prihajala že zarana, da ji pomaga, a sta se do kosila običajno že na smrt sporekli. Seksa si je poželela ob nemogočih urah. Najraj

 Vsem, ki mi pišete in me kličete, kar na tem mestu povem, da so knjige Ogenj Rit Kače še na voljo! ❤️ V teh čudnih časih, ko se dogajajo čudne stvari, bi bilo res zelo prav, da preberemo zgodbe iz ''prve roke''. To zlasti velja za starše in odrasle otroke! Vrsto let smo Slovenci pometali vse, kar je povezano z intimo pod preprogo, žal. Morda se tudi zato dogajajo stvari, ki se ne bi smele! Knjige so na voljo na spletu, v knjigarnah in tudi pri meni. Ker so moje, jih lahko ponudim malo bolj ugodno. Kupite 2 dobite 3. In s podpisom ali tudi posvetilom. Pišite na  jutri2052@gmail.com

  (odlomki iz Martinove Diplomske naloge) Martin :«Ko sem bil še mlad, sem največ deklet spoznal na romanjih. Starši so molili, med seboj sklepali kupčije, mladi pa smo se najprej previdno ogledovali, potem pa sklepali prijateljstva. Sora, ob kateri smo živeli, je bila nekdaj čista, vodo iz nje smo pili tudi ljudje. V dolini je bilo veliko dobrih gostiln in, seveda, dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo sam kralj Aleksander. Zaradi njega so preselili žandarmarijo iz Gorenje vasi v Poljane, in to je bila edina vahta , ki jo je ta pomembnež imel. Kmalu so ga začeli posnemati zlasti meščani srbskega rodu. Med leti 1935 in 1940 smo imeli tudi po 500 letoviščarjev na leto! Takrat so rekli, da bo družina, ki pride na kmete, s tem prihranila za zimsko kurjavo. Vsaka gostilna je imela svoje kabine ob Sori, da so se gostje lahko kopali. Gradnja Rupnikove linije pa je goste, žal, pregnala, kajti prišli so delavci, ki se niso vklapljali s pogledi turistov. Imeli so čudne in nenavadne na