JUTRI 2052

  V soboto dopoldne se nas je na ''ženskem zajtrku'' v Terstenjakovem domu v Gornji Radgoni zbralo kar nekaj. Mislim, da tam okoli 150. Z eno besedo lahko rečem, da je bilo nepozabno. Pravzaprav bi bila celo zelo vesela, da bi udeleženke svoje vtise delile tudi javno, da bi se – morda – tudi po drugih župniščih odločili za podobne ''zajtrke'' ali kakršne koli druge oblike druženj. Ljudje smo v tem brezosebnem in razčlovečenem svetu, ko je iz dneva v dan manj priložnosti za pogovor, prav željni druženj. Pa ne le, da poslušamo zgolj predavatelja, ampak da si ob prigrizku najdemo čas tudi za izmenjavo mnenj, za ''small talk'', za veselje, ker smo nekoga, ki nam je sicer drag, po dolgem času spet videli. Podobna srečanja ob kavi in klepetu, bi lahko organizirali še marsikje drugje, ne le v župnišču. Nekoč so me povabile medse ljubljanske gasilke, skupina upokojenk iz Kranja, ki je ob takšnih druženjih neskončno uživala…Marija Knafelj pa

  Milena Miklavčič: Ženske  (druga, dopolnjena izdaja)   Milena Miklavčič nam v drugi, dopolnjeni izdaji knjige Ženske predstavi 54 življenjskih zgodb žensk, pa ne samo njih, kajti, tako se zdi, brez moških v tem branju enostavno ne gre. Težko bi rekli, da gre za usode žensk (in moških), saj v večini zgodb prepoznamo vse, kar se nam lahko na poti skozi življenje zgodi. Načrtovano in nenačrtovano, prijazno in neprijazno, srečno in nesrečno, veselo in žalostno. Ob branju zgodb lahko hitro prepoznamo, da ne gre za izmišljene pripovedi, temveč za usode oseb, ki so vsaka po svoje doživljale lepe in žalostne trenutke, ki so krojili njihovo življenje. Prav veliko veselega ne bomo našli v teh zgodbah, ki jih prepleta spretno pero slovenske pisateljice Milene Miklavčič. A te zgodbe, ki so nastajale v daljšem časovnem obdobju, nam bodo postregle z vsem tem, kar se lahko zgodi tudi nam, ne le junakinjam in junakom Mileninih Žensk. Prav ta časovna razsežnost daje zgodbam poseben čar, saj lah

  Ste že prebrali enega najboljših krimi romanov pri nas? Publicist Miha Naglič je o knjigi KJE JE OTROK? zapisal: Kje je otrok? Besedilo:  Miha Naglič Kategorija:  / ponedeljek, 25. julij 2022 / 22:28   Osrednji lik te knjige je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. »Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.« Tako vsebino na spletni strani založbe Primus na kratko povzame avtorica. Pojasni tudi motiv za pisanje te knjige. »Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega s

Enkrat lani me je obiskala študentka, ki je pisala diplomsko nalogo iz ene od tematik, o kateri lahko tudi v mojih štirih knjigah Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače najdemo kar nekaj zgodb. Podarila sem ji vse štiri knjige, obljubila pa sem ji tudi, da ji bom odgovorila tudi na morebitna vprašanja. Poslala mi jih je kar nekaj. Bolj, kot sem se v vprašanja poglabljala, bolj se mi je zdelo, da knjig ni niti prelistala, kaj šele prebrala. Ker če bi storila eno ali drugo, potem mojih knjig NE BI vztrajno imenovala ''roman''. Do zdaj sem napisala zgolj in samo EN (1 ) roman, to pa je krimi roman KJE JE OTROK. Moje avtorsko delo so tudi zgodbe iz zadnje knjige ŽENSKE. * Pri zbirki knjig Ogenj, Rit in Kače Niso Za Igrače pa sem zgolj in samo zapisovalka pripovedi, ki sem jih slišala od številnih sogovornikov, s katerimi sem se srečala v zadnjih 40 letih! BISTVENA RAZLIKA! * Če še enkrat ponovim: Bila sem (in sem še, ker zgodbe še prihajajo) le zapisovalka, kar pomeni, da sem