Google+ Followers

ponedeljek, 26. november 2018

OBJEM



Včasih, ko pomislim, kdaj točno je naredil prve korake, narisal prvo zaresno risbico, mi prvič pomagal pri kuhanju, se zavem, da se točnih datumov ne spomnim več. Sedem za računalnik in pobrskam med zgodbami, ki sem jih pisala. V njih so shranjeni spomini, vragolije in drugi pomembni podatki, ki bi sicer mimogrede utonili v pozabo.
Presrečna sem, da je črno na belem zapisano, kdaj je prvič jedel sam, kdaj je šel na kahlico, kdaj je dobil prvi zobček, kdaj je vsa ulica vedela, da je končno sedel na stranišče in se razveselil prve ''klobase''.
Napisano je tudi, kako je skakal do stropa, ko se je rodila Šefica. Pa tudi to, kako je čisto malo manjkalo, pa bi ji, ko je bila še dojenček, v usta stlačil polno žlico rižote, ki je nikoli ni preveč maral.
Lansko leto ob tem času se je rodila še ena Zakajčica. Ne vemo še, kako jo bomo poimenovali. Ali bo Terminatorka, ker je tako neustrašna? Čebljačka, ker kar naprej govori, pa je še nihče ne razume? Vztrajnica, ker zmeraj potrpežljivo čaka, da zleze tja, kamor se je namenila?
Na začetku šolskega leta se je Mali odločil, da bo zgodbe po novem pisal kar sam. Mamica je pripravila poseben zvezek in sedaj fant, ne da bi ga bilo treba siliti, kar je zelo pomembno, vsak dan sede za mizo in napiše sedem do deset stavkov. Toliko, kot jih gre na eno stran.
»Zakaj ne enajst ali petnajst stavkov?«mu rečem nagajivo, ko žuli svinčnik, ker ne ve točno, kako bi postavil zadnjo piko na i.
»Zato, ker pretiravati ni dobro!« modro odgovori.
Danes piše o palačinkah. Obvlada jih na ''približno'', tako kot je videl pri meni: malo mleka, malo radenske, ščepec soli, olje, jajce in moka. Včasih prehitro vklopi mešalec in potem se zgodi aleluja! Preden maso za palačinke pobriševa z omar, mine kar nekaj časa.
Nikoli se ne jezim, če pride do kakšne podobne nesreče! Zakaj bi se le? Naj se fant uči, da so nepredvideni dogodki nekaj, kar spremlja vsako kuharico.
Zadnjič je šel z menoj na obisk k Nadji. Ujela sva jo ravno sredi priprav na kosilo. Mali se je ponudil, da poskrbi za pribor in prinese na mizo tudi krožnike.
»Mar nisi še premajhen za takšne reči?« ga je nejeverno vprašala prijateljica.
Mali je resno odkimal z glavo:«Bil sem še v plenicah, ko me je babi začela trenirati!« Ko je končal z delom, je prosil še za flomaster in papir. Zraven vsakega krožnika je potem položil listek, na katerem je bilo napisano ime tistega, ki bo tam sedel.
Čez kakšni dve uri, ko sva sedla v avto, je imel namesto ''plačila'' v naročju polno vrečko sladkarij. »Kaj boš z bomboni, čokoladami in žvečilnimi gumiji?« me je zanimalo.
Ni mi takoj odgovoril.
»A bomo tudi letos pripravili darila za revne otroke?«
Obrnil se je proti meni in me resno gledal v oči.
»Seveda! Tako kot zmeraj!«
»Potem bodo slaščice zanje. Velja?«
V grlu se mi je naredila kepa. Objela sem ga in ga stisnila k sebi.




petek, 16. november 2018

ženska zgodba, zelo vsakdanja

 
 
 
 
 
 
 
Mira (1972)
 
»Sredi noči sem se prebudila. Sanjalo se mi je, da sem stala pred nekim zidom, mimoidoči pa so pljuvali vame.
Pogoltnila sem tableto Sanosan, pa ni pomagalo. Buljila sem v temo, kot bi se mi malo utrgalo.
'Mogoče sem pa res smrad, saj menjam moške kot po tekočem traku?' sem pomislila. Poskušala sem prešteti, koliko jih je že ležalo med mojimi rjuhami, pa mi ni uspelo! Postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje in že misel, da bi se morala s tipom, ki sem ga spoznala včeraj, pa je v tistem trenutku smrčal poleg, ljubiti, mi je bila pošastna.
V bistvu sem bila še zmeraj poročena, ker se od moškega, s katerim imam otroka, nisem nikoli ločila, le odselila sem se.
Moje prekletstvo je bilo, da sem dobra mrha. Ponudb sem zmeraj imela več kot dovolj. Če se je le dalo, sem jih tudi izkoristila.
Zjutraj bom XX tipa prosila, naj gre. Upam, da bo šel, ne da bi se še enkrat dala dol.
Zadnje čase vedno pogosteje opažam, da se mi moški gnusijo, enako tudi spolnost. Truditi se moram, da ne mešam njihovih imen, da Janezu ne rečem Miro in Niku Samo. Vonj po spermi me sili na kozlanje.
Zatekam se v samoto, veliko berem, razmišljam, tudi postim se. Ko mi zmanjka denarja, požrem dane obljube. Ne zmorem biti boljša.
Sin je pri očetu, tako da v bistvu nimam nikogar, za katerega bi skrbela. Res se bojim, da so moški navadni prasci. Ali pa je z mano nekaj narobe?«

petek, 09. november 2018

Zgodba o Petri

 
 
 
Slovenci smo pogosto ujetniki lastnih, včasih celo zelo namišljenih idealov, principov, peščenih gradov in prepričanj, da je vse v najlepšem redu, če drek pokrijemo s klobukom.
V večen poduk mi bo srečanje z – recimo, da ji je ime Petra. Za seboj je imela težko mladost. Njen oče je do smrti povozil nekega človeka, a ga roka pravice ni nikoli ujela. Ga je pa ''ujela'' lastna vest. Privide, ki mu niso dali spati, je utapljal v alkoholu, v pijanosti pa maltretiral ženo in hčerko.
Dokler ni naredil samomora.
In je bila Petra tista, ki ga je snela z vrvi.
Potem je odrasla, se poročila in prišla z dežja pod kap. Tudi mož je bil nasilnež in pijanec.
Ko se ga je končno znebila- otrok na srečo ni bilo- se je odločila, da nikoli več ne bo dovolila, da se jo dotakne kakršen koli ''drek''. Bežala je od ljudi, ki - po njenem – niso bili dovolj ''pozitivni'' in dovolj ''srečni''.
Namesto da bi si priznala, da mora najprej ozdraviti svojo dušo, si priznati, kdo so bili dejanski krivci njenih težav, je raje bežala, bežala, bežala….
Recimo, da je vseeno imela veliko, veliko srečo: pred nekaj leti je zbolela za boleznijo, za katero se je zdelo, da je neozdravljiva.
V trenutkih, ko je šlo za ''biti ali ne biti'', je k njeni cimri v bolnišnici prišel duhovnik. Da se je spovedala. Petra ni bila verna, a se je kljub temu v njej nekaj premaknilo. Začela je razmišljati, kaj pa, če je eden od razlogov, da umiram tudi ta, da si nočem priznati, kaj vse se mi je v življenju zgodilo, kaj vse je zaznamovalo mojo trpko usodo? Mar ni že čas, da se neham sprenevedati, da je svet ''samo lep''?
Ni že čas, da neham trobezljati, da moram ravnati le ''pozitivno'', pozitivno, pozitivno? Mar ni že čas, da se pošteno razjočem? Da udarim po mizi? Preklinjam? Kričim? Si priznam, kakšno kurčevo življenje sem imela?
Mar ni že čas, da se neham brigati, kaj bodo rekli ljudje, če se bom razgalila?
Kljub temu da je bila že na kisiku in so ji zdravniki odsvetovali naprezanje, je ob pomoči tega duhovnika navezala stike z neko psihoterapevtko. Recimo, da ji je bilo ime Smiljana. K Petri je začela prihajati v dopoldanskem času, ko se je še kolikor toliko dobro počutila. ''Čiščenje duše'' se ni zgodilo čez noč. A ob vsakem obisku, ko je lahko govorila o sebi, se je počutila lažje in bolj zdravo.
Kamen, ki ji je ležal na prsih, se je počasi drobil. ''Prijela'' so celo nekatera zdravila, ki se jim je pred tem njeno telo upiralo.
Psihoterapevtka jo je naučila, kako biti srečen in realen hkrati. Kako reči ''bobu- bob'', ne da bi hkrati pomislila, ''kaj bodo pa ljudje rekli''.
Naučila jo je tudi, da se nikoli več ni lagala ljudem, predvsem pa se ni lagala sebi. Stvari je začela poimenovati s pravim imenom. Spoznala je tudi, da ni greh, če očetu ni pripravljena odpustiti, temveč njena pravica!
Četudi so ji napovedovali, da je pred njo le še ''nekaj tednov življenja'', je še zmeraj tu - med nami! Resda na ''kisiku'', a ni pomembno!
Živa je!
In kot pravi, je tako zato, ker njene duše nič več ne vleče k tlom zaradi preštevilnih bremen, kakršne si nalagamo predvsem zato, ker se ne znamo pogledati v ogledalo!
Lagati sebi - je to prekletstvo ali božansko?!
Petra pravi:” Manj, kot je v duši skalovja, lažji smo. Lažje se soočamo s takšnimi in drugačnimi izkušnjami. Lažja, kot je naša vest, bolje se počutimo.”
Če ne bi poznala Petre, morda tega ne bi vedela. Iz vsega srca sem ji hvaležna, da je svojo zgodbo delila z menoj.
(avtorica naključnega portreta, najdenega v Googlu, je Meta šolar)