JUTRI 2052

Kolumna o Jegliču Zadnji dnevi so bili, vsaj kar se pohval, dobronamernih in zelo prijaznih besed tiče, zelo radodarni. ''Cezar'', še zadnja od največjih nagrad, ki jih lahko dobi nek kratki film na festivalih, je potrkal na vrata številnih, tudi takšnih, ki jih kultura več kot toliko ne zanima. Odkrito priznam, da sem bila vseh pohval zelo iskreno in zelo od srca vesela. Kaj podobnega se ne dogaja vsak dan. Moram pa reči, da je moj delež pri vseh nagradah, ki jih je prejel film ''Babičino seksualno življenje'' zelo majhen. Že pred leti me je poklicala režiserka in prosila, če ji odstopim avtorske pravice, ker želi narediti kratek film o življenju naših babic. Seveda sem to storila, podarila sem te avtorske pravice, prepričana, da bo film, ki bo nastal, pripomogel, da bodo ljudje brali tudi knjigo in ob njej spoznavali, da o intimnem življenju prednikov ne vedo dosti. Potem je bil film narejen, tisti, ki so se pod njim podpisali, so začeli dobivati

JANIJEVA ZGODBA »Dokler nisem bil v petem razredu osnovne šole, očeta sploh opazil nisem. Bil je pri hiši, a hkrati ni bil. Živeli smo pri babici, ki je mamini sestri in njeni družini, svojim staršem in tudi nam kuhala, hkrati pa nas je imela pod komando. Vse je moralo biti po njeno. Oče se je vdal v usodo, ker če se ne bi, bi moral oditi. Sam, brez žene in brez naju z bratom. V prizidku je imel delavnico za popravilo radijskih in televizijskih aparatov. Pozneje, ko je bil že upokojen, je v tem meni tako ljubem kotičku popravljal in na novo sestavljal računalnike. Star sem bil enajst let, ko so na naši osnovni šoli odprli zobozdravstveno ambulanto. Eden od učiteljev se je poročil z zobozdravnico, in ker ni imela šoferskega izpita, da bi se vozila v službo v zdravstven dom v sosednjem kraju, ji je šel ravnatelj toliko na roke, da ji je šola odstopila prostore v zameno za zobozdravstvene usluge nam, otrokom. Po pravici povem: njena prisotnost nam ni bila čisto nič všeč. Kdo pa rad obisku

  Dragi bralke in bralci,   prva knjiga iz tetralogije Ogenj, rit in kače niso za igrače je izšla konec leta 2013. Čez dve leti ji je sledila druga s podnaslovom Babice, hčere in vnukinje . Leta 2019 smo natisnili tretjo, Moške zgodbe . Četrto, ki jo držite v rokah, sem podnaslovila s citatom iz zgodbe Žnidarjevega Frenka iz Poljan: Poglejte, moji ljudje prihajajo ! Te besede je izrekla igralka Ivanka Mežan. Kot glavna nagrajenka je stala na odru Borštnikovega srečanja, ko je zagledala poljanske gledališčnike, ki so prišli na podelitev. Njene besede so se mi usedle v srce tudi zato, ker poosebljajo moja občutja, ki me spreletavajo vsakič, ko stisnem roko tistim, ki mi zaupajo zgodbo iz svojega življenja. Tudi četrta knjiga je zelo posebna in dragocena zaradi vseh, ki so mi zaupali skrivnosti, ki so jim ležale na duši. Teh se je v skoraj štiridesetih letih nabralo ogromno. Kot otrok sem bila pogosto zelo osamljena. Uteho sem našla v knjigah. Zelo rada sem se pogovarjala s knjižni

Danes so čudni časi tudi glede prehranjevanja. Nasvetov o tem, kaj je za nas zdravo in kaj ne, je na tone. Predniki so bili bolj praktični: ko so imeli kaj jesti- so jedli, ko so trpeli pomanjkanje, so bili pač lačni. In so se- rečeno v aktualnem žargonu- ''čistili''. Do sitega so se najedli ob porokah, na pogrebščinah, pustu, Božiču, Veliki noči in drugih cerkvenih praznikih. V navadi je bilo, da so bogatejši povabili k mizi tudi revnejše. Videla sem ogromno fotografij, a niti na eni nisem videla debelega kmeta. Denimo. Bolj obilni so bili nekateri od tistih, ki so imeli udobnejše, uradniške službe. Slaščice so bile še v moji mladosti bolj za ''zdravilo'' kot za dopolnilo vsakdanjih obrokov. Zelje, repa, žganci, jabkova župa, štruklji na žup, krompir na tisoč načinov, posukana župa...Ne spomnim se, da bi v otroštvu kdaj jedli makarone. Riž ja, makaronov pa ne. ***** Še ena zgodba iz povojnih časov: ***** Breda (1943) »Bilo mi je komaj sedem let, ko je u

        fotka-vir   Svet so ustvarili moški, to je neizpodbitno. Vsaj tako trdi Hinko. Če odmislimo Boga, je bil prvi človek, ki je tlačil tla pod svojimi nogami - prav moški. Počasi, iz stoletja v stoletje, iz tisočletja v tisočletje, je gradil mesta, gradove, okope, obzidja, izumil je elektriko, rentgen, radij ( no, tukaj je imela prste vmes tudi ženska, bi rada pripomnila, a vem, da je bolje, če držim jezik za zobmi ), zaslužni so   za biokemične raziskave in odkritje brezcelične fermentacije, za oblikovanje kemiosmotske teorije in še za tisoč pomembnih stvari, ki so se zgodile od dneva 0 do danes. Moj Hinko pravi, da bi se svet brez moških izpridil in življenje bi, po njegovem mnenju, presahnilo tako hitro, kot presahne Jezernica po poletni suši. Že ves teden nisva govorila drug z drugim, togo in v zavetju svojih skritih misli sva sedela v dnevni sobi, ogenj v kaminu je prijetno prasketal, ko me je prešinilo, da bi bilo lepo, če bi za kakšno uro zadremala. Od daleč

Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi moške