JUTRI 2052

  Rute in klobuki. Ker o tistih časih izpred 40 in več let, vemo malo, si osvežimo spomin ob kakšni zgodbi, ki jo preberete v knjigah OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Da ne bomo odkrivali tople vode. Zadnje čase se tudi različni komentatorji pogovarjajo o rutah več, kot kdaj koli prej. Razlog tiči v dijakinji, ki je prišla k pouku v ruti, učitelj pa jo je prosil, da jo sname. Neizpodbitno dejstvo je, da so bile rute malodane obvezen del ženske oprave še v času moje mladosti. Ne nazadnje sem tudi sama, kot majhna deklica, nosila ruto. Biti brez rute je bilo nespodobno, ker je bilo pač nespodobno kršiti navade in pravila tistega časa. Še v 70-ih letih so marsikatero žensko celo pokopali z ruto na glavi. Težko bi trdila, da so imele zgolj ''verski'' značaj. Iz mladosti se spomnim, da so jo nosile tudi takšne, ki so bile afž-jevke, kar pomeni, da jim ''verski podtoni'' oblačenja niso bili blizu. Ruta je bila dobrodošla tudi pri delu, da ženski niso sili

  Več bi morali govoriti o mami, ki bi morala zavihati rokave in se z vsemi močmi boriti za prihodnost svojih otrok. Če bo dovolila, da jim jo ukradejo, ji bodo njeni otroci to nekoč hudo zamerili. Mamica naj ne bo le sonček, naj bo tudi branik vrednot, ki jih nekateri uničujejo O mamah 💓💓💓💓💓 Mama je tista, ki ima veliko srce, v katerem je prostora zame, za očka in za sestrico. Mama ima toplo dlan, ki mehko poboža, ko priteče solza na plan. Mama…kaj je še mama? Mama je droben nasmeh in poljub, ko me je strah teme, ko se sence plazijo pod posteljo in mi nagajajo. O, ja, mama je tudi nagrbančeno čelo, če sem poreden in če nagajam. Mama se ne boji zdravnika, in dimnikarja in policaja. Sploh so mame bolj korajžne kot očetje, res! Mama je tudi kuhinja, ki diši po piškotih, čokoladnem pudingu. Mama je… no, ja: odnesi smeti in pospravi posteljo, vstani, pojdi spat, umij si ušesa in obraz. Včasih je res tečna mama! In kaj je še lahko mama? Ne boste verjeli! Mama sem lahko tudi jaz,

  Anka Pirš je naredila dober prispevek. Hvala Anka. Upam, da sem povedala dovolj na glas, da se MORAMO tudi o intimi znotraj družine začeti pogovarjati. Niso nas prinesle štorklje, verjemite, da ne! 👇👇👇 https:// rtvslo.si/rtv365/arhiv/1 74944524?s=tv

  KJE JE OTROK? Aktualni trenutek se od časov naših dedov izpred 50 in več let, močno razlikuje še v nečem: Danes zelo hitro - morda celo prehitro – pozabljamo na to, kaj se je reklo, govorilo ali naredilo včeraj. Informacij, s katerimi nas zasipavajo, je toliko, da bi bilo praktično nemogoče, da bi si vse zapomnili. To, že prav kronično pozabljanje, dodobra izkoriščajo tisti, ki resnico in ''resnico'' po mili volji spreobračajo in potvarjajo za aktualne dnevne potrebe. * Mnenjski voditelji so bili uspešni še pri nečem: ljudi so prepričali, da morajo gledati na svet zgolj in samo ''pozitivno'', Kar med vrsticami pomeni, da se izogibajo vsemu, kar bi lahko ''umazalo'' brezhiben sončen in nasmejan dan. Posledice te pozitivnosti so strahotne: namesto da bi se težave reševale, se jih pometa pod preprogo. Namesto da bi se pogovarjali – molčimo. Namesto da bi pogledali resnici v obraz, goltamo antidepresive, da te resnice ne bi videli. * Na ene

  Mileni Miklavčič je duhovnik v šali očital, da mu »krade biznis« INTERVJU V DRUŽINI Milena Miklavčič: »Molk, ki smo mu patološko predani, je prekletstvo posameznega Slovenca in celotnega naroda« Po treh uspešnih in odmevnih knjigah iz zbirke »Ogenj, rit in kače niso za igrače« je avtorica Milena Miklavčič vsebino za četrto s podnaslovom »Poglejte, moji ljudje prihajajo!« črpala iz življenjskih zgodb in usod Slovenk in Slovencev iz obdobja med epidemijo koronavirusa. V čem je epidemija razgalila Slovence in njihove medsebojne odnose? Je prinesla tudi kaj dobrega? Po čem smo Slovenci med epidemijo najbolj hrepeneli? Kako je bilo z mladimi? Jih zasebno življenje njihovih prababic in pradedkov sploh zanima? Je tradicionalna družina v krizi? Na vsa ta vprašanja nam je v domači jedilnici, ki je bila tudi med epidemijo polna obiskovalcev in ki je slišala že na stotine težkih in veselih zgodb, odgovarjala Milena Miklavčič, kot vselej pronicljiva in brez dlake na jeziku. V čem se četrti

    (Ive Šubic: Agata na prašiču/ OŠ Poljane) Na mojih predavanjih se najdejo tudi posamezniki, ki gredo potem, ko se vrnejo domov, v ''akcijo''. Jerneja, denimo, je zanimalo, kako so se v starih časih prepirali, vlačili po sodiščih in zmerjali. Tako je našel zapis Gorazda Starihe (Muzej Kranj), ki je to področje raziskal. Zaradi klevete, ki se je glasila:« Ti si ničla, manj kakor od bohinjskega dreka dim!« se je tisti, ki je te besede izrekel, znašel na sodišču. Tudi nekoč so se zmerjali s sočnimi kletvicami: kurbirji, kurbirke, nasatavljačke, ničvrednica, kuzla, '' ne izpusti klobase v riti, ko jo enkrat tja noter dobi'', graničarske kurbe ( ta zmerljivka je bila zelo prisotna na naših koncih, ob Rapalski meji ).  Rekli so pa tudi: "Advokat, ki ni rejen kot gruntarjev pujs, je slab advokat." Zelo hude so bile tudi obtožbe na račun uši, izgube nedolžnosti (kranjceljna) . Predniki so radi uporabljali besedo ''hudič''

        Bil je čas, ko sem služil cesarju Titu v Postojni. Nekoč nas iz spokojnega spanca prebudi trobenta in dretje dežurnega:"U zbuna ! Uzbuna! Požuri ! Šta se čeka! Brže! Brže!" V trenutku smo poskakali iz postelj in se začeli drenjati na hodniku. V velikem trušču sem slišal le prerivanje, padanje jeklenih čelad in pušk po tleh ter preklinjanje. " Sredite se i svi u učionu !"se je drl dežurni. Ko se je stvar umirila je v učilnico vstopil poročnik. Tudi on je bil pod ratnom spremom , prepasan po dolgem in počez z vsemogočimi jermeni. Na pol zaspanemu je bil videti kot vprežni konj. Sunkovito smo vstali. Povelje sedi , ni sledilo. "Drugovi na pragu je treči svetski rat ! Izađite na krug , postrojite se na svom mestu. Čekat čemo komandanta i njegova naređenja, "je oznanil in potem smo odšli na pisto. Tu smo se postavili v vrste kot na paradi. Čez dobre pol ure se na kapiji pojavi džip s komandantom, polkovnikom Stankom Ravbarjem. S