Šol ni imela nobenih, razen ''šnel kurza'' v Tacnu

 

Moja FB prijateljica mi je zaupala zgodbo o svoji tašči:

*

»Jožica je cenila praznike kot so bili 29.nov, 22 dec in npr. 13, maj - dan ljudske milice. Takrat se ga je s službenimi kolegi nacedila do meje nezavesti, toda vedno je prikorakala peš domov kar uro hoda ali več. Včasih jo je spremljal kakšen moški, a ni ga spustila v hišo. Ko je bila pijana, pri njej - v nasprotju z mnogimi ženskami - ni šlo po pregovoru: Baba pijana rit prodana. Sosedje so jo poslušali, ko je ob vrtnih vratih vpila: »Ne, dons pa nov fuka!« Pa ga res ni bilo, bila je odločna.

»Z Jožico sva se prvič srečali, ko je nosila uniformo. Še sanjalo se mi ni, oziroma, upala sem, da se ne vidiva nikoli več. Z bratom sva se pripeljala do križišča, ustavila motor, ko je pristopila vrla miličnica. Brat jo odrine, da je padla, in zapelje naprej. Motor je potem razstavil in prodal po delih, saj je bil "izposojen".

Leto dni kasneje mi moj fant Jože predlaga, da prenočim pri njem, njegova mama ima nočno, ni frke, ne bo je. Moji na vikendu, idealna situacija! Vse se je podrlo, ko je vrla miličnica ponoči prihrumela domov nekaj iskat in naju zasačila. Takoj me je prepoznala in jaz seveda njo. Naivno sem vse tajila, dogodek zanikam še dandanes, a ni bilo lepo. Ker nisem priznala, tudi v njihovo hišo nisem dolgo več smela.

Naslednjič sva se srečali, ko je prišla v našo trgovino, skupaj s kriminalisti. Iz skladišča so izginjale stvari. S tem res nisem nič imela, a mi Jožica ni verjela. Povabila me je na kosilo in imeli sva (smo) maratonske pogovore.

Ni in ni mi verjela, ma kaki!

K sreči je storilec zopet stegnil parklje, dobili so ga in mati mojega fanta je postala dobrohotnejša, a le kratek čas! Nagajala mi je, kjer se je dalo, me opravljala po dolgem in počez, vse je skritizirala, po njenem nič nisem znala, nič vedela. Poročno darilo pa je bila res lepo: stanovanjska oprema za mansardo v njeni hiši in zbirka knjig o gospodinjstvu.

Kokoš bedasta, ravno ona je to kupila, ki ni ne kuhala, ne likala, še pospravljala je bolj boemsko, ona meni to!

Ni pa lagala, ne to ne! Šol ni imela nobenih, razen ''šnel kurza'' v Tacnu, to sem hitro razbrala iz pisem, ki jih je pisala sinu. Bila je pa zelo bistra, hitro je povezovala dogodke, predhodke, posledice. Človeka je začutila v sekundi, stvari našla, preden so jih zlikovci uspeli skriti. Noben Garmin te ne pripelje tako dobro in hitro na iskani kraj, kot je to znala Jožica!

Nekoč sta zgorela garaža in avto, nihče še ni vedel, kdo je podtaknil ogenj, ko je že pokazala na pravega storilca, predložila dokaze in …imela je prav!

Njen pogum je bil za žensko nevsakdanji. Nek dopust smo preživljali na hrvaški obali. Ponoči smo se vračali iz gostilne, lepo okajeni, (zelo rada ga je zvrnila). Pred drugo gostilno smo naleteli na pretep in nacionalistično zmerjanje. Skočila je v sredo pretepa in nastala je scena iz kavbojskega filma. Prihrumeli so njeni hrvaški kolegi in jo odpeljali skupaj z ostalimi udeleženci boja. Niso si dali dopovedati, kdo je. Vsa zakrpana in pocepana se je vrnila šele zjutraj, ponosna, da je zadevo uredila.

Ni bila velika, a ker je odraščala kot kmečka dekla, je imela močne roke in ramena, široke boke in veliko rit. Pravi suma borec.

Oblačila se je naravnost smešno. Edino uniforma in pižama sta bili normalni, dolge moške majice, prevelike gate in konstantno brez modrca!

Moških je imela, da jih še sama ni znala prešteti. Mož je odšel od nje, a se ni ločil, jaz ga nisem nikoli videla. Tudi sicer ni znala moškega obdržati. Sicer pa to, da ženska ne kuha, ima vedno prav in vozi kot Fitipaldi, v tistih časih ni bilo ravno priporočilo za zgleden zakon.

Družila se je s kolegi s postaje milice, tudi s sosednjih. Pogosto jo je obiskoval fejst Črnogorec, oficir iz Ljube Šercerja. Potem se je zaljubil vanjo nek lump.

Ampak se je res zatrapal! Sledile so večerje v dobrih gostilnah, dragocene verižice in prstane je pa zavrnila.

»Če dam, dam iz veselja, ne za podkupnino!« je še meni razlagala.

Potem je miličnica, ki je tičala v njej, terjala svoj davek. Za bogatega ljubimca in njegove popoldanske dejavnosti so se začeli zanimati njeni kolegi. Brez kančka slabe vesti jim je omogočila dostop do njegovih prostorov, sefa, dokumentov. Človek je hitro posumil, da ga je izdala ljubica, a ji, bedak, ni zameril. Imel bi jo rad še naprej, če ga ona ne bi pustila.

Ne, z barabami se pa ona ni družila!

Od njenih dedecev sem imela najraje Andreja. Vse je naredil okrog hiše, popravljal streho in skopal kanale. Škoda, da je imel na Štajerskem ženo.

Zadnjega se je znebila zaradi alkoholizma. Sama je takrat že prenehala piti, pustila je cigarete in začela zdravo živeti. Nekoč je prihrumel k njej, začel razbijati po kuhinji, pa ga je ročno vrgla ven, za njim so letele vse cunje, ki jih je potem zbiral po cesti.

Sama pri sebi si mislim: če bi bile vse močne in trdne, kot je ona, ne bi bila nobena tepena.

Zdaj, ko ima najlepša leta že za seboj, sedi na balkonu in čaka večerjo. Z veseljem ji skuham, saj je nama poklonila hišo, njen večji del uporabljava že zdaj. Pojedla bo, seveda se nikoli ne bo zahvalila, tega je v Tacnu niso naučili.«

***********************************

Avtor fotke najdene na wikepidiji: Krokodyl – Lastno delo; licenca: CC BY-SA 4.0; URL: https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=47848426

Še ena zgodba:

"Imeli smo soseda s podobno policijsko izobrazbo kot ta miličnica, pa je bil nazadnje inšpektor milice v Kranju. Po partizanščini je pač ostal v milici...

Rekli so, da ni imel več kot štiri razrede osnovne šole. Zelo

rad pa se je pohvalil z uspešnim delom pri odkrivanju tatvin.

"Dobili smo prijavo, da so v bližnji vasi ukradli par konj,« je pripovedoval.

«Takoj smo šli v akcijo. Pet barab smo aretirali že prvi dan in jih trdo prijeli. Vseh pet je priznalo, da so konje ukradli (ne kot ekipa, ampak vsak posamezno!) in jih prodali Italijanom.

Glej čudo: čez tri dni pride kmet na postajo milice in nam pove ,da je konje našli. Mirno so se pasli na njivi detelje…«

"Kaj ste pa potem z ujetimi barabami?" sem vprašal.

"Kaj? Kaj bi pa ti naredil?! Tisti, ki smo jih že zaprli, so morali podpisati izjavo ,da smo z njimi ravnali korektno pa smo jih izpustili."

(Oto Nemanič)