JUTRI 2052

 mini razstava mojih knjig v knjižnici v Žireh. Ponosna. 💗💗💗 P.S. V vitrini jih nekaj manjka, te- manjkajoče- dodajam posebej.

  Sicer s težkim srcem, a vseeno lahko priznamo, da Človeštva že lep čas ne poganja (več) dobrota, empatija, ljubezen, solidarnost….ampak koristi . Koristi, pisane z veliko začetnico. Mislite, da pretiravam? Nikar! Pomislite samo, koliko Slovencev bi že ta trenutek pokleknilo pred Rusijo zaradi koristi! * Ljudje obmolknejo in pogledajo vstran, ko se podzavestno ali zavestno nadejajo koristi. Materialnih ali kakšnih drugih. * Vprašanja: ' Kakšne koristi bomo imeli od prijateljstva s tem in onim? Kakšne koristi bodo padle, če stopim na stran tega ali onega soseda, znanca, prijatelja, menagerja, župana, zdravnika, zidarja, vodovodarja ali politika?' '...so stalno na tapeti. Kolikokrat smo že slišali stavek:'' Z njim pa moramo biti prijazni, Bogve, kdaj nam bo koristil!'' Še ženska (moški), ki zleze v posteljo z moškim (žensko), ki se ji sicer gabi, požre stud, če se nadeja koristi. * Znana je zgodba, ko je lastnik neke banke v razcapanih cunjah in neumit stopi

  Oto :«Hodil sem v drugi ali tretji razred osnovne šole, ko je v Suhorju gostovala gledališka skupina iz Ljubljane. Uprizorili pa so Prežihove Samorastnike. Ker starejše sestre in brat niso hoteli iti, je mama določila mene, da grem z njo. Z veseljem sem pristal, saj je bilo gledališče zame nekaj čisto novega.   Dvorana je bila nabito polna. V prvih treh vrstah so sedeli bolj resni ljudje. Bolj, ko si pogledal proti zadnji strani, bolj so bili ljudje sproščeni. Kmalu se je začela predstava. Nekaj časa je bil v dvorani popoln mir in tišina. Kmalu pa so se začeli pojavljati posamezni komentarji. Formirala se je skupina, ki se je čutila ''dolžno'', da komentirala dogajanje na odru. Iz minute v minuto so bili glasnejši. V začetku jim Hudabivška Meta ni bila preveč zanimiva. Ko pa je z Ožbejem zanosila in je stari Karničnik preprečil poroko, so se komentatorji samodejno postavili na njeno stran. Ko jo je dal Karničnik mučiti, je razpoloženje v dvorani približalo vreli

  da je materina ljubezen kdaj pa kdaj tudi slepa, so vedeli že predniki. Čeprav so bile družine številčne, se je vseeno kdaj zgodilo, da so mame s to vrsto ljubezni naredile pri potomcih nepopravljivo škodo. Spominjam se ženske - upokojenke z mizerno pokojnino. Prišla je na banko po kredit, a ga ni dobila, ker bi ji potem ostalo premalo denarja za preživljanje. Milo se je zjokala na šalterju. Uslužbenka jo potem le vpraša, zakaj bo denar. ''Sin bi rad šel na en koncert v Nemčijo, pa nima denarja...." "Ja, zakaj ga pa nima?" "Ni zaposlen. Ne more delat, ker ima ploska stopala." * Danes je tisti sin star že okoli 60 let. Njegove mame že nekaj let ni več med živimi. Prodal je stanovanje, ki ga je mama ob pomoči žlahte s trudom kupila po Jazbinškovem zakonu. Ko je denarja zmanjkalo, se je ''prišlepal'' na neko drugo žensko, ki je šele takrat, ko je bilo prepozno, spoznala, kaj si je nakopala na glavo. * Na pol odraslih in zelo odraslih otro

    Drznem si reči, da je bila moja druga knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače PRVA, ki je v slovenskem prostoru omenjale ''rancale''. Mimogrede: danes se rancale ponekod še zmeraj uporabljajo za neke specifične ''pasje zadeve''. Koliko takšnih in podobnih strašljivih stvari je v ''zakladnici'' različnih spolnih praks iz preteklosti še neodkritih? Upam, da podobnih bolj malo ali nič. Je pa res, da so bile rancale najbolj razširjene po Kozjanskem.  Zakaj? Odkrila sem jih še po nekaterih drugih krajih- tam, kjer so jih pri obnovi stare hiše ohranili, ne da bi vedeli, čemu so rancale služile. Omenja se jih tudi v  POSNETEK Tončka (1949)   »V hišo, v kateri smo živeli, so napeljali elektriko šele tam okoli leta 1960. Pravzaprav se je to zgodilo takrat, ko je prisegel John F. Kennedy. To vem zato, ker smo takoj zatem kupili tudi televizijo in je bil to eden prvih dogodkov, ki smo jih spremljali prek ekrana. Otroci smo se gnetli na pe

   Na FB smo zbrali nekaj nasvetov, ki se tičejo domačih arcnij.  Morda vam bo kakšen prišel prav. Erika :«Za želodčne težave pomaga čaj iz majarona in brinovih jagod ali pa kuminov čaj.« Milena:« …P a zeleni orehi, namočeni v žganje. Orehovec je zakon, za tovrstne težave.« Magda :« …Š e boljši je pa košutnik, namočen v žganje.« Veronika:« Moj nasvet: proti prehladu so koristne bezgove jagode, ki jih za zimo lahko hranimo v kozarcu.« Vera :« N a bradavice smo kapnili mleko od zelene fige, na opekline od hlapov vrele vode, to sem osebno preizkusila že v otroštvu, mi je stara mama roko najprej držala v mrzli vodi, nato posula domač koruzni zdrob in čez noč zavila, zjutraj me ni več bolelo.« Cirila :« Za vnetje sečil pa zlata rozga. Pri vročini pa čaj iz bezgovih cvetov, ki povzroči potenje in bolezen odide, pa čaj iz pljučnika ob prehladu...« Ana :« Od babice sem dobila čisto malo brinovca pri hudih krčih ob periodi. V osnovni šoli. Je dejala, da me čisto razume, nje p

  Otmar : «Danes malokdo ve, da smo imeli včasih govore na zalogo. Prebiralo se jih je na različnih pogrebih ali obletnicah. Zamenjali smo le imena, vse ostalo je ostalo isto. Predsednik ZB, Vinko je tri ali štiri osnutke hranil v svoji pisarni, člani krajevnih organizacij smo točno vedeli, da se dobijo pri njem. Govori so bili veličastni, zelo borbeni in udarni. Zmeraj so privabili solze v oči, tudi junaško srce je začelo hitreje biti. Namesto imena in priimka so bile pikice, potem pa je sledilo:''Skopa belokranjska zemlja, ki ni dala dovolj kruha…To je pasalo v govor kot ata na mamo. ''Čut za pravično družbo'' prav tako.'' ''Odpor proti okupatorju'' -   enako. Namesto imena brigade, v   kateri se je pokojnik boril, so bile pikice. Potem je sledilo, da se je ''pokojnik vključil v obnovo domovine''. Na koncu smo s povzdignjenim glasom, ki je rahlo trepetal od ganotja, poudarili, da ga ''ne bomo nikoli pozabili&

  *   Zofi, letnik 1935. Zaradi vojne je bila prikrajšana za osnovnošolsko izobraževanje, tako da se je takrat, ko se je poročila, znala komaj podpisati. Poleg šihta, skrbi za manjšo kmetijo, poleg skrbi za šest otrok, je skupaj z njimi osvajala tudi šolska znanja. Najstarejši sin jo je ves čas spodbujal, naj si pridobi tudi formalno izobrazbo, a kaj, ko je bila ''delavska univerza'' oddaljena več kot 40 km! Toliko časa je vplival na očeta, ki je bil sicer dober kot kruh, a prepričan, da je ženska primerna le za v kuhinjo, da je ženi končno dovolil opravljati šoferski izpit. Ko je bil najstarejši tik pred diplomo na fakulteti, je ona maturirala. Skupaj s četrtim sinom, ki mu je v šoli šlo mičkeno slabše, se je vpisala na isto fakulteto kot on. Zaradi štirinajst mesecev, ki jih je sin zapravil v JLA, je z odliko diplomirala pred njim! Ob tem je treba povedati, da je čisto normalno hodila na šiht (imela je zelo težko delo), tudi domača opravila niso trpela, ker

  prejšnje dni sem ponovno obilo brskala po starih zapiskih. Tudi knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače (1.del) sem še enkrat prebrala. ob tem sem se spominjala svojih pripovedovalcev. Nikogar ni več med živimi. Pa tako radi smo pokramljali! Skratka, pisala sem daljši članek o zidavi hiš po drugi svetovni vojni. Srce me boli, ker so zgodbe o tem času porinjene v ozadje kot nepomembne. Pa niso nepomembne, še zdaleč ne, bolj bi držalo, če bi rekli, da niso bile v skladu ''s takratnimi smernicami''. Nekaj utrinkov, zapisanih po pripovedovanju takratnih graditeljev: * Marija iz Žirov pripoveduje: "Pred poroko sem vsako prosto minuto klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sem se poročila, sva se z možem takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k vodi nabirat kamenje. Na parcelo sva ga vozila s karjolo. Konja je bilo treba plačati, če ne drugače, pa z delom. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili,

  Roko na srce: danes so pri ljudeh najbolj zaželeni prodajalci sanj. Tisti, ki obljubljajo, da se bodo želje uresničile brez truda. Tisti, ki ponujajo tabletke, ki v trenutku preženejo slabo voljo, bolečine v kolenu, slab zadah iz ust. Kdo bi se trudil s hujšanjem, ko pa je na trgu neskončno število preparatov, ki obljubljajo čudeže in – vitko telo! Trenutki, ko bodo začeli prodajati srečo tudi v Lidlu in Hoferju, niso daleč. Zakaj bi se trudili zanjo, če jo lahko kupimo?! Kar nekaj slovenskih pregovorov ni več v modi. Recimo: brez truda se še čevelj ne obuje. Počasi se daleč pride. Zakaj bi se obremenjevali z njima, ko pa nam prodajalci sreče dopovedujejo, da se vse da dobiti, če le odpremo denarnice? Nihče več ne govori o dolžnostih, pomembne so le pravice. Pravica do stanovanja, do službe, do zadovoljstva v partnerstvu, do pridnih otrok. Celo do orgazma. » Milena, zakaj pišeš o težavah, ki jih imajo nekateri v življenju ?« mi rečejo. »Piši raje o sreči, pozabimo, da težki trenutki