JUTRI 2052

  Ivanka »Rada sem v temi,« mi reče, ko jo obiščem.   »Tega nas je nekoč naučil oče, saj smo se po večerji otroci spravili na peč, on pa nam je spodaj, na klopi, v temi pripovedoval zgodbe.« Od nekod je privlekla škatle, napolnjene s fotografijami. Njen mož, ki je drugo svetovno vojno preživel v ujetništvu v Nemčiji, je večino časa kot ujetnik delal pri nekem kovaču. »Lastnik kovačije in njegova družina so ga sprejeli kot družinskega člana, pri njih mu ni bilo nič hudega. Po koncu vojne so mu v torbo stisnili precej uporabnih stvari, med njimi tudi fotoaparat. Z njim je ob prihodu domov fotografiral marsikaj, saj je bil eden redkih, ki ga je imel. Tako hranim fotografije, ki dokazuje, koliko snega je padlo leta 1952. Več kot dva metra. Potem imam precej fotografij o žirovskih skakalcih, ki so se poizkušali na skakalnici v Račevi. Marsikaj bi se našlo,« je razlagala Ivanka. Rodila se je v Lavrovcu, v družini z 11 otroki. Trije so kmalu umrli. Življenje ni bilo rožnato. Mama je

  Karmen (1950): »V babičini družini je bilo več deklet, zdi se mi, da pet ali celo šest, ne vem točno, ker o tej veji sorodstva več kot toliko nismo govorili, saj so se punce razteple na vse kontinente, babica pa je za njimi izgubila vsako sled. Še najbolj je bila povezana z Uršulo, ki se je poročila z nekim trgovcem v Trstu. Imel je že skoraj sedemdeset let, ona pa trideset, ko sta stopila pred oltar. Z babico sta si redno pisali ob rojstnih dnevih in cerkvenih praznikih. Ko smo kasneje tista pisma brali, je Uršula v vsakem jamrala, kako težko in sramotno je za žensko, če mora biti moževa sužnja. Nad temi besedami se več kot toliko ni nihče zgražal, saj so ženske morale biti še v povojnem času pokorne možu. Uršula je primožila tudi pastorko, ki pa so jo takoj po poroki poslali v samostansko šolo neke Emilije Marije de Rodat. Kam točno, se iz pisem ni dalo razbrati. Po Uršulinini zelo misteriozni smrti leta 1939 je tako za njenim možem kot za pastorko izginila vsaka sled. Moji st

  Ž enske so bile tudi v starih časih lisice. Nekaterim je bilo to, da so moške vlekle za nos, pisano na kožo. Zmeraj, ko sem naletela na zgodbo o kakšni prefriganki , ki se ni držala ustaljenih navad in običajev, me je razveselilo. Ena takšnih je bila Zofija . Okoli leta 1950 se je sama lotila gradnje hiše, saj je njen mož delal v koroških gozdovih in se je bolj poredko vračal domov. Nekoč ji je za plačilo zmanjkalo denarja, zato je naredila načrt, kako pretentati zidarja, da bo vseeno dokončal svoje delo. Ko ga je zagledala na odru, ga je poklicala v kuhinjo. Kava je bila takrat prava dragocenost, vseeno jo je žrtvovala skodelico za mojstra. Ko je stopil mimo nje, ga je nehote prijela med nogami. Baje je bil možakar – tako je v kasnejših letih neštetokrat razlagal tudi za šankom – tako zmeden, da ji je od same sreče zastonj pozidal vso hišo. Naokoli pa je govoril, da je v tistem trenutku videl nebesa, in je samo iskal priložnosti, da bi se sladko dejanje ponovilo. Martini se ni l

  Zelo rad sem hodil v šolo. Vsakega novega šolskega leta sem se neizmerno veselil. Konec tretjega pa se je zgodil zoprn zaplet, ki ga ne morem pozabiti. Takrat bi skoraj pobegnil od doma v silnem strahu,da me bodo stlačili v zapor. Bil sem otrok medvojne generacije, od starejših je bilo veliko slišati, kako hude stvari so se dogajale, če si naredil kaj narobe, če si se zameril tistim, ki so bili nad teboj. Torej - bolje v smrt, mi je rojilo po glavi. Zgodilo pa se je naslednje:   Naj naprej povem, da sta oba starša hodila v službo, toda kljub temu smo živeli zelo revno, ker smo zidali hišo. Da bi moja dva zaprosila za socialno stanovanje, ni bilo govora, takrat se je drugače razmišljalo. Posledično je vladala pri hiši revščina. Jedli smo pri očetovem starejšem bratu, moram reči, da zelo dobro. Vse, prav vse, kar sta zaslužila, je šlo za cegle in v zidove. Za nas, številne otroke, so bila problem oblačila. Dobili smo jih od dobrih ljudi, ali pa podedovali od starejših. Spominjam se, da

  .......Nekoč je na njivi, v neposredni bližini, Luka kopal krompir. Mimo je prišla Frančka s svojo culo. Luka jo je v svoji dobri, stari navadi ogovoril: 'Kaj ko bi se midva zmenila, da se ti malo uležeš, jaz ti pa dam škundro krompirja?'' Frančka, ki je veliko dala na žensko čast, je obstala, oči so ji zažarele in ostro ga je nadrla, da se ona za krompir že ne prodaja. Tudi to, da je bila žena Francka bolj hladna kot si je želel, ga je nenehno grizlo in o svojih tegobah je na njemu lasten način pogosto pomoževal.   Pogovor z neko Marjano, ki je ravnokar postala vdova, je potekal v takšnem dialogu: Luka: 'Marjana, kako se kaj imaš?'' Marjana: 'Kar dobro mi gre.'' Luka: 'Jaz pa bolj tako. Doma imam gorko peč, pa gor ne smem.'' Njegove prispodobe so bile že na meji literarnega. Nikoli se ni izražal na prostaški način, zmeraj je pogruntal pot, kako svoje misli povedati lepo in dopadljivo. Po ženini smrti je Luka vneto iskal novo nevesto,

  Starši se včasih nerazumno pokorijo svojim otrokom. Moja najboljša prijateljica se je pri 65 umaknila v Dom upokojencev, koder je nihče več ne obiskuje in je dobesedno ne šmirglajo. Hiša, posestvo in obrt propada, ne znajo voditi, kar so dobili. Pri nas je bilo obratno. 30 let vzdrževanja, nakar je podedoval brat, ki me je vrgel ven. Tožba za odškodnino 10.000 EUR za vložek in delo. Sprašujem se, kakšna karma ali kaj je med generacijami, da prihaja do takšnih nesoglasij in tako hudih stvari? Ko ljudi sprašuješ, slišiš, da so imeli vsi srečna otroštva,ko se poglobiš v zgodbe, je konstantno nekaj narobe. Mi lahko kdo pomaga?   ***. Cenjena gospa Milena, pri vas imam možnost, da opišem žensko brez srca, ki mi je dolga leta uničevala življenje. V okolici je bila tako zelo cenjena, tudi vsa njena širša družina,da bi mi, če bi pokazala s prstom nanjo, vsi rekli, da lažem, tako kot mi ne bi nihče verjel,da se je zgodilo, kar se je. Pri 17 so me starši pustili doma, šli so zidat vike

  Jesensko-zimski dnevi, ko je popoldne komaj še kaj svetlobe, me spominjajo na čase, ko je še živela babica. Rada sem smuknila k njej, kajti kmečka peč je bila topla in na velikem štedilniku na drva se je zmeraj kaj kuhalo. Če ne drugega, pa krompir za prašiče. »Ali lahko enega?« sem jo pobarala. Običajno ji je bilo treba reči vsaj dvakrat, kajti nič kaj rada ni videla, da sem jo motila med delom. Z dolgimi, že počrnelimi lesenimi vilicami je krompir potegnila iz lonca, zavila v časopisni papir in rekla:«Tak pojdi mi zdaj izpod nog.« Spravila sem se pod Bohkov kot, tja, kjer je bilo cel kup krame, pa dedkov pruštof, kakšno orodje, škornji za v štalo, buče, Mohorjeve knjige, pajki in stari škarpeti. Vzela sem krompir v dlani in pihala vanj. »Nooo, bo kaj?!« Zardela sem in si po navadi kar z levo roko naredila hiter križ na čelo. Krompir je teknil bolj kot kar koli drugega pod soncem. Pa še nekaj je bilo zlata vredno: babica ni niti trenila z očesom, če so na klopi ostale bl

  Pridejo trenutki, ko je »biti star« eno veliko breme. Sploh če je spomin še zelo živ in pomni marsikaj, kar je bilo   včeraj   zelo drugače, kot je danes. Še pred tridesetimi, štiridesetimi leti so nam krojile življenje druge vrednote. Se še spominjate stavka  »bodi pridna in poštena, da nekoč boš dobra žena« ? Če bi ga omenjali danes, bi ljudje kvečjemu crkavali od smeha. V času moje mladosti so bili zelo moderni  zgledi . Posamezniki, ki so bili spoštovani, cenjeni, priljubljeni v našem kraju, so nam bili za vzor. V glavi mi še zmeraj odmevajo očitki: »Zakaj nisi pridna kot  tapata  sošolka?« »Zakaj ima tvoja sestra lepše postlano posteljo kot ti?« »Zakaj si lena kot fuks?  Tapata  je uspešen samo zato, ker je vstajal ob pol šestih zjutraj!« O zunanjih atributih ni bilo niti govora. Danes imajo med mladimi in tudi malo manj mladimi prvo in zadnjo besedo tako imenovani »vplivnice in vplivneži«. V virtualnem svetu so postali nekronani kraljice in kralji. Kdor kaj da nase, se zgleduje