sobota, 29. december 2018

ŠE ZMERAJ MED NAJBOLJ BRANIMI KNJIGAMI!


ZADNJIH NEKAJ LET SE TRUDIM, DA ''IGNORIRAM'' UNIČUJOČI SLOVENSKI PREGOVOR, KI SE GLASI:''Dobro blago se samo hvali.''
🍒

Seveda s tem tvegam, da se nekateri ljudje zgražajo, a nič hudega!
Ko s trudom dosežemo kaj dobrega, ko nam uspe, moramo o tem uspehu povedati na glas!
Ste slišali?!
MORAMO!
ČE SAMI NE BOMO- NE BO NIHČE NAMESTO NAS!
NE POZABITE TEGA!
❤️🙃❤️🙃❤️🙃❤️🙃
https://home.izum.si/cobiss/top_gradivo/default.asp…
Zelo sem vesela, da se knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače tako dobro bere!
Še bolj pa sem bila vesela, ko mi je Mitja K. (eden od bralcev) ob Božiču napisal voščilo s takšnim pripisom:
"Zaradi vaše knjige sem odpustil mami. Zaradi vaših zgodb bolje razumem ženo in jo imam zato, ker je drugačna, še toliko raje. Zaradi vaših zgodb bom naredil vse, da moje hčerke ne bo doletela podobna usoda, kot mnoge mlade, ki jih starši brez iskrenih pogovorov spustijo v ta pokvarjeni svet. Prav tako pa bom naredil vse, da tudi sam ne bom moški, kot so mnogi drugi."

torek, 25. december 2018

še je čas za nagradno igro!




Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi




       NAGRADNA IGRA

Za vas, dragi prijatelji, sem pripravila - tako kot lani- nagradno igro z več nagradami: 


1. lahka in udobna softshell jakna
2. 5 majic z napisom Ogenj, rit in kače niso za igrače
3. 3 kompleti knjig založbe Jutri 2052 


          KAKO SODELOVATI? 

Dodaj komentar, v njem pa označite osebo, s katero bi- skupaj z menoj, z Mileno Miklavčič  
  odšli na večerjo (kosilo).

* Če se vam zdi, da sta knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del, primerno darilo za vaše bližnje in prijatelje, tole sporočilo delite z drugimi.





Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi



* Srečno!
Nagrajence bova s pomočnico Šefico izžrebali v sredo, 2. januarja 2019, zvečer.


sobota, 22. december 2018

srečno


»Treba je mnogih preprostih besed kakor:
kruh, ljubezen, dobrota, sočutje…
da ne bi – slepi - na križpotjih zašli s pravega pota!«





Dragi prijatelji, dragi bralke in bralci
Pogosto mi rečejo, ej, Milena, a ti je tega treba? Tvoji vrstniki uživajo ''zrela leta'' ti pa ves čas odpiraš stekleničke, da duh uhaja iz njih!
Tudi vam se zahvaljujem, da se mojih ''duhcev'' niste ustrašili!
Vesela sem, da ste me povabili medse, da smo lahko pokramljali! Če ste potem knjigo
Ogenj, rit in kače niso za igrače prebrali- toliko bolje!
Pišejo se že ''moške'' zgodbe, upam, da bodo tudi te razkrile marsikaj, kar je bilo spregledano ali zamolčano.
Od srca vam želim mnogo dobrega v teh lepih božičnih praznikih,
v novem letu 2019 pa obilo zdravja, miru, veselja in drobnih radosti!

Milena 



nedelja, 16. december 2018

NAGRADNA IGRA

NAGRADNA IGRA
💝💝💝💝💝💝💝💝💝💝💝💝💝

Do božično – novoletnih praznikov je le še nekaj dni. Za vas smo pripravili več bogatih nagrad: 

1 lahko in udobno softshell jakno
5 majic z napisom Ogenj, rit in kače niso za igrače
3 kompleti knjig založbe Jutri 2052

KAKO SODELOVATI?

Dodaj komentar, v njem pa označite osebo, s katero bi- skupaj z
Mileno Miklavčič – odšli na večerjo (kosilo).


*
Če se vam zdi, da sta knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. In drugi del, primerno darilo za vaše bližnje in prijatelje, bomo veseli, če tole stran delite tudi z njimi!


Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi

*
Srečno!
Nagrajence bomo izžrebali v sredo, 2. januarja 2019.



''Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!''

 
 
Okence zapirala bom,
rajši ostanem samica,
kakor izgubljena devica.

Kljub sramežljivosti, ki je bila še v 60. letih prejšnjega stoletja zelo lepa in zaželena čednost, so ljudje vseeno našli načine, s katerimi so poudarili tudi bolj žgečkljive in konkretne zadeve, ki so se dotikale intimnih odnosov med moškim in žensko.
Zelo znane so Lukove besede, s katerimi se je drugim ženskam dobrikal, medtem ko je bila njegova tik pred porodom: ''Jaz imam gorko peč, pa gor ne smem.'' To je pomenilo: Babo že imam, babo, pa kaj, ko ni za nobeno rabo.
Štrusov oče pa je v šali komentiral:"Škoda razora, da prazen leži."
Možje so se s svojimi sposobnostmi zelo radi pohvalili drug pred drugim. Ko so nekoč stali pred gostilno in videli bika, ki so ga pripeljali h kravi, se je oglasil najbolj gajsen med njimi:
''Jest sn pa tuk duobr, de bi bil za cila Stara vas!'' (V enem popoldnevu bi zadovoljil vse ženske v Stari vasi.)
''Na plesu nedolžnost umira, s plesa umre!''
Poštenost je bila namreč največja dota, ki jo je dekle prineslo v zakon.
V času različnih del na polju (pletev korenja), so ženske, ki jih je bilo več na kupu, pogosto rade tudi pokvantale, oziroma pošimfale moški svet.
Ena takšnih strupenih puščic se je glasila: "Ko bi moški rodil, pa da bi bil velik le kot cigaret, bi to naredil samo enkrat v življenju …"
Kljub temu, da so bili moški zaradi težaškega dela prezgodaj postarani, zgarani, pogosto so postali še pred petdesetim letom puklasti, na nogah so dobili izstopajoče žile, prsti na rokah so bili skrivenčeni, so se ženske čutile, prav zaradi visoke tolerance pri prenašanju bolečin, večvredne. Zgodilo se je celo, da so moški pomoč pri rojstvu otroka prepustili hčerki, ker so se sami sebi zdeli prešibki.
Skoraj legendarna je zgodba o Luciji in Gašperju. Ona je bila gruntarska hči, edinka, kar je bilo za čase med obema vojnama skoraj redkost. On pa je bil hlapec na kmetiji. Med njima se je vnela ljubezen, ki sta jo morala zaradi različnega socialnega statusa skrivati. Vseeno pa domači izvedo za njuno zvezo. V veliko pomoč pri ''izdajstvu'' so bile vaške čenče. Gašper je moral oditi, Lucijo pa so še tisto leto na silo poročili z nekim kmetom, vdovcem. Četudi je bil mož dober do nje, ga ni imela rada, zato je bil njun zakon poln bolečine. Vseeno jima nekako uspe, da zaplodita otroka. Popadki so se pričeli ravno na dan, ko je šel Lucijin mož po prašiče v Slavonijo. Ženske, ki so ji prihitele na pomoč, so hitro ugotovile, da se je otrok zagozdil v medenici in da ji ne bodo mogle pomagati. Potem pa se ena spomni, da je bil Gašper zelo vešč pri njihovi kravi, ko ni mogla skotiti. Menda je fant takoj pritekel na pomoč. Naredil je vse, da se je otrok rodil živ in da Lucija pri porodu ni umrla.
Ko je novorojenka zajokala, so se vsem tekle solze sreče.
''Novopečenemu očetu sprva ni bilo prav, da je bil prav Gašper tisti, ki mu je rešil ženo, a je bil pošten človek in se mu je iskreno zahvalil za pomoč,'' mi je pripovedovala ena od žensk, ki so bile zraven.
Potem pa je še dodala: ''Čez kakšno leto se je pričela druga svetovna vojna in Gašperja so mobilizirali v nemško vojsko. Padel je pri Smolensku, kjer je na tamkajšnjem velikem pokopališču nemških vojakov tudi pokopan.''
Včasih je bilo v navadi, da so bili oklici trikrat. Bodoča zakonca pa sta morala v tem času obiskovati župnika, ki ju je podučeval o zakonskem življenju, obenem pa ju je spraševal katekizem, ki sta ga morali znati na pamet.
Oklici za vdovce so bili enkrat za trikrat.
V času pred 1. svetovno vojno je bil v eni od župnij na Poljanskem župnik, ki se je rad malo pošalil. Nekoč je dobil na podučevanje dva, ki sta bila za skupaj toliko, kot noč in dan. Ona je po svoji materi podedovala dolg nos, nenehno užaljenost in zajedljivost, on pa je bil bolj vroče krvi, hitro je stisnil roko v pest, če mu ni bilo kaj prav.
Tako je pogovor nanesel tudi na ubogljivost v zakonu. Župnik jima je razlagal, da mora biti žena možu pokorna in da mora držati jezik za zobmi, če ji je prav ali ne. Župnik je ta del katekizma malo priredil, ker je želel dekletu med vrsticami dopovedati, da se bo lahko zgodilo, da bo tepena, če bi možu po nepotrebnem jezikala. Žal pa ni računal, da bo zanetila prepir kar v zakristiji. Vstala je in se začela jeziti, da pa ona že ne bo tiho, da bo v zakon prinesla dovolj veliko doto, ki ji bo dajala pravico, da bo povedala, kar misli. Fant jo je nekaj časa poslušal, potem je vstal še on in jo odrinil od sebe, da je po nesreči pristala na župnikovih prsih.
''Tukaj jo imate, pa jo poročite s komerkoli hočete!'' je nato zakričal in zaloputnil z vrati za seboj.
Čez nekaj let je bilo dekle previdnejše, ko ji ponovno najdejo ženina. Tokrat je bil to nek obrtnik iz Škofje Loke, ki pa je bil obenem daljni sorodnik Ivana Tavčarja. Ni sicer dokazano, vendar so mi zatrdili, da je prav zaradi tega dekleta Tavčar potem še večkrat ponovil, da imajo tisti možakarji, ki si poiščejo ženo na Žirovskem, šteta dvojna leta.
Rek, če hočeš, da te opravljajo, se moraš oženiti, je imel nekoč večjo veljavo, kot danes.
Opravljivi jeziki so marsikomu naredili tudi veliko škode.
Včasih je veljalo, da je morala imeti ženska, ko se je poročila, vsaj 58 kilogramov. Teža je pomenila tudi ustrezno fizično moč, ki je bila potrebna pri delu na polju.
Tako je prišla k neki bolj premožni gruntarski hiši za ta mlado Berta (1925), ki ni bila zgrajena po že omenjenih merilih. Od prvega dne naprej je bila deležna zlobnih opazk svoje tašče, ki ji je, če je le mogla, na račun njenega drobnega telesa metala polena pod noge.
Nekoč so prišli na obisk starši in ko so sedeli ob kozarcu vina, je tašča zmajala z glavo, rekoč: ''Bogve, če bo pri nas kaj vnukov. Še postelja jima ne škriplje, kot bi bilo treba.''

(fotka je iz arhiva na Googlu ‘’stare slike Cerknice’’)

petek, 14. december 2018

Moške zgodbe

To, da za tretjo knjigo zbiram moške zgodbe, sem že večkrat povedala...
Mimogrede: če želite povedati svojo- še je čas!
Pišite mi na mail jutri2052@gmail.com


🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊🍊


Moram pa reči, da so tudi moške zgodbe včasih na meji verjetnega.
Nedavno sem se pogovarjala z nekim fantom- danes je star okoli 30 let.
Starša sta se ločila prej, preden je bil star sedem let. Nikoli ne bo pozabil, kako so ga- ubogega otroka- različne ''strokovne delavke'' – vlekle vsaka na svojo stran.
Tudi njegova mati je želela doseči, da oče ne dobi pravice do obiskov.
Po več letih pravdanja se končno najde razsodna sodnica, ki udari po mizi in dovoli tudi očetu, da ima sina pri sebi vsakih štirinajst dni.
V trenutku, ko se je to zgodilo, je mati izgubila za lastnega otroka ves ''interes''.
Do danes, ko je star tam okoli 30 let, ga ni ne videla, niti ga ni obiskala.
Ko je poskušal navezati z njo stike preko FB, ga je zablokirala.
Toliko.
Skratka, tudi moške zgodbe so zelo posebne, je pa med njimi veliko zabavnih in hecnih. Znajo se pošaliti na svoj račun!

fotka je z interneta

ponedeljek, 10. december 2018

Ogenj, rit in kače niso za igrače - kot nepozabno darilo!






December je čas obdarovanj.
Svoje bližnje boste zelo razveselili s knjigo 
Ogenj, rit in kače niso za igrače, 1. in 2. del
Potovanje v svet resničnih izpovedi bo bralcu in bralkam razkril marsikatero podrobnost, ki je bila ali pozabljena ali pa se zanjo ni vedelo.


Knjigi lahko naročite po praznični ceni na povezavi
 

ponedeljek, 03. december 2018

Ena od ''lastovk'' 20. stoletja

 
 
 
 
malo drugačna ženska iz 20. stoletja
(Zgodba iz 2. knjige Ogenj rit in kače niso za igrače. Gospa, ki se v zgodbi imenuje Klarisa, je umrla na začetku septembra 2018)
Knjigo lahko naročite po praznični ceni na povezavi

Klarisa (1926)

»Naša družina je bila že od nekdaj zelo napredna. V času mojega odraščanja je to pomenilo, da smo bili sicer verni, a v cerkev nismo hodili. Mama je še kdaj na skrivaj zavila v božji hram, a le, če oče ni izvedel. Leta 1938 so spet zmagali klerikalci. Oče jih živih ni mogel videti. Navzela sem se njegovih idej in jih ponavljala tudi v razredu. V šoli že tako in tako nisem bila zgledna, pa so me kazensko premestili na drugo šolo. Oče je bil pragmatičen: ne glede na to, kaj si je mislil o cerkvi, je po drugi strani vedel, da mi bo vzgoja, ki jo bom dobila pri nunah, koristila.
V internatu je bilo zatohlo, dan je bil napolnjen z drobnimi spletkarjenji. Nun nisem marala, kar sploh ni bilo čudno: že doma sem se naslišala grozljivih zgodb o njih! Mama nam je neštetokrat povedala zgodbo o veliki jedilnici, v kateri so gojenke jedle. Prednica je zmeraj sedela na stolu, ki je bil postavljen na podestu. Zraven nje je sedel kaplan.
V prvih treh klopeh so potem sedele plemiške hčerke, sledile pa so mize za srednji sloj. Če so dekleta govorile po slovensko, so bile za kazen zaprte. Kaznovali so jih tudi tako, da niso dobile jesti, prinesli so jim le malo vode. Ob petkih je moral biti postni jedilnik. Na krožniku je plavala prežganka in nič drugega.
V jedilnici, čisto zadaj, so se gnetle revne punce. Mama je poudarjala, da so še prašiči bolje jedli kot one.
Nune so bile zelo natančne tudi pri plačilu: če ni bilo prvega plačano, so revše v trenutku postavile pred vrata!
Na osebnem in posteljnem perilu sva z mamo že doma izvezli monograme. Imela sem tri brisače, tri rjuhe, tri prevleke. Spominjam se, da je en sam gumb zanjo stal dva dinarja in pol. Za gimnazijo je bilo treba plačati šolnino, oproščeni so jo bili le otroci državnih uradnikov, delavcev in revnih obrtnikov. Šolnina za bogatejše je znesla tri tisoč dinarjev, kar je bilo veliko več, kot je znašala plača strica, ki je bil direktor v Idriji.
Prvo leto sem imela v šoli same odlične ocene, le vedenje je bilo ocenjeno slabše.
Jeseni nune pokličejo starše na razgovor. Povedo jim, da mi odrekajo gostoljubje, ker s svojimi manirami zelo negativno vplivam na druge dijakinje. Oče se je postavil zame, nunam pa je zabrusil, da jim bo še žal, ker so se grdo obnašale do njegove hčerke. Ker pa je vztrajal, da si pridobim odlično izobrazbo, sva skupaj napisala prošnjo na banovino, mimogrede, takrat – pred drugo svetovno vojno, je bilo tam nameščenih le šest ljudi – z banom vred! Morala sem dobiti dovoljenje, da se lahko prešolam drugam.
Žal se je potem začela vojna. Če sem iskrena, je minila, ne da bi se sploh zavedali njenega krutega dogajanja. Brata je oče poslal k svojemu poslovnemu kolegu v Milano, kjer si je po vojni našel tudi ženo. Nista imela otrok, brat pa je iz še danes neznanih razlogov pri štiridesetih naredil samomor. Njegova žena se je vnovič poročila, iz drugega zakona ima dva otroka, a tudi z njimi nimam nobenih stikov.
Po drugi svetovni vojni se je za našo družino začel križev pot. Oče se kot zaprisežen liberalec nekako ni in ni znašel med nekdanjimi somišljeniki, ki so se začeli zavzemati za sovjetizacijo vsega obstoječega. Kot je bilo v njegovi navadi, jim je ostro, a odkrito in pošteno nasprotoval. Zaradi neomajnih stališč so ga strpali v zapor, iz katerega se je leta 1952 vrnil domov telesno in duševno strt. Sledil je še hujši udarec, ki se ga ni nadejal niti v najbolj norih sanjah: oblast nam je odvzela vse premoženje, od trgovine, hiše na Gorenjskem do stanovanja v Ljubljani. Lahko smo obdržali le sobo, ki je merila triindvajset kvadratnih metrov.
Takrat sem bila že poročena in visoko noseča, mož pa je bil bančni uradnik. Zagrozili so mu, da bo izgubil službo, če se ne loči od mene. Ni dolgo omahoval: napisal je pismo, s katerim se je odpovedal meni in še nerojenemu otroku. Pismo je overil odvetnik, ki je bil nekoč celo naš družinski prijatelj.
Ko sva se veliko pozneje kdaj srečala v Tivoliju, kamor sem peljala na sprehod najinega sina, je zmeraj pogledal stran. Bal se je ovaduhov, ki so ga verjetno ves čas zasledovali. Lomilo se mi je srce, saj sem ga še zmeraj ljubila. Še dobro, da je mama pred komunistično inkvizicijo skrila večji del zlatnine. Vrsto let smo živeli na račun njenih prstanov in verižic.
V naše stanovanje je oblast naselila tri družine. Bili so neuki, prostaški, brez manir. Spremljali so vsak naš korak in nas po potrebi tudi ovajali. Meni je bilo vseeno, saj sem se na nov način življenja nekako navadila, oče se ni mogel.
Septembra 1956 je legel k nočnemu počitku in se ni več prebudil. Z mamo sva se odločili, da se odzoveva na povabilo njegove tete, ki je živela v neki vasi v bližini Celja.
Opravila sem tečaj za laborantko in se zaposlila v laboratoriju v celjskem zdravstvenem domu. Tam sem spoznala šoferja reševalnega vozila, s katerim sem navezala stike. Že po prvih intimnih trenutkih se je zgodilo nemogoče: okužil me je z gonorejo.
Ker sem delala v laboratoriju, sem hitro vedela, kaj pomenijo pekoče uriniranje, gnojen nožnični izcedek in vmesne krvavitve. Morala bi ga prijaviti, a ga nisem, ker bi lahko tudi jaz izgubila službo.
Bližala sem se že štiridesetemu letu, ko sem, razočarana nad moškimi, spoznala Veroniko. Po dobrem letu druženja sva postali par. Preselila sem se k njej. Hčerka je ostala pri mami, kajti ni želela, da bi izvedela za mojo razvratno in izprijeno odločitev.«