JUTRI 2052

    vir fotke Mica   S tvar je zelo preprosta. To sem ugotovil zarana, ko bi moral odpreti oči in oditi na sprehod, kjer se polulam in pokakam, a se mi ni dalo. »Kaj ta zmešan pes misli? Da ga bom nesla ven, ali kaj?!« je bentila Mica in me grdo gledala. Bil sem len kot že dolgo ne, ni se mi ljubilo niti pomahati z repom. »Kristus, zaradi tebe se mi bo še zmešalo,« je rekla in se sklonila k meni. Ja, res je, samo tega sem čakal! Zapredel sem kot mačka in se stisnil v njeno naročje. Potem me je odnesla po stopnicah na vrt, me nežno spustila v travo in zaskrbljeno dahnila: »Ubogi Polde, a je s teboj vse OK?« Logično, da ji nisem odgovoril, zakaj bi ji tudi?! Naj jo malo skrbi, kaj pa je včeraj zvečer, ko bi me morala počohati po vratu, nekam odšla, ne da bi mi rekla mu ali bu . Ji bom že dal vetra, prisežem. Potem sem počasi tekel zraven nje, vmes sem se vsaj desetkrat ustavil, da sem zaznamoval mesta, ki mi nekaj pomenijo. Tačko na srce, pojma nimam, ali je v tem

  Ljubezen Ura je bila skoraj polnoč. Pred zaklenjenimi vrati sem čakala, da in mi jih kdo odpre. Iz nekaj sto metrov oddaljenega mestnega središča so se, če sem napela ušesa, slišali zvoki kitare. Vedela sem, da se   je tam odvijal koncert, morda je kdo, ki še ni hotel oditi domov, zase ali še za koga drugega, brenkal za prijatelje. Nenadoma sem z drugega konca parkirišča zaslišala glasove. Najprej pridušene, potem pa vedno bolj razločne. V soju svetilke, ki je bila pritrjena na našo ograjo, sta se izrisala dve postavi: fant in dekle. On ji nekaj prigovarjal, sem in tja jo je grobo odrinil od sebe, ona je dvignila roko in ga poskušala udariti s torbico, ki jo je držala v roki. »Ne boš me ne, prekleta prasica,« se je oglasil moški. »Ti me že ne boš jebal v glavo, idiot,« reče Ona besno in ga poskuša odriniti. On, za kakšno glavo manjši od nje, jo je vklenil v trden objem, ki se ga je dekle nemočno otepalo. »Ta trenutek te pofukam , če ne boš tiho, pizda ti materina,« pon

  Z zaupanjem razkrivati prikrito Pred časom sem zaradi zdravstvenih težav obiskala zdravnika- specialista. Zelo prijazno me je sprejel, potem pa, ko sva se usedla, mi je prepustil besedo:« Povejte, kaj vas teži.« Iz izkušenj, bolj ali manj bridkih, sem vedela, da je zdravnikov čas zlato, zato sem svoje težave stlačila v nekaj kratkih in jedrnatih misli. »Imava čas, nikar ne hitite!« me je prekinil in hkrati spodbudno pokimal z glavo. Mislim, da sem mu v dvajsetih minutah, ko sem potem govorila, povedala še tisto, kar nisem nikomur pred njim. V tej mimobežni, a zelo zgovorni osebni izkušnji se skrivajo razlogi, zakaj so bili tudi pogovori, ki sem jih imela v skoraj štiridesetih letih, vsebinsko bogati in zelo izpovedni. Za sogovornika si je treba vzeti čas. Redki so, ki bi se lahko odprli v trenutku, še redkejši so tisti, ki bi v nekaj besedah povedali vse, kar bi nas zanimalo. Bogatejše, kot so izkušnje, več časa potrebujemo, da jih slišimo. Pomembno je, da pripovedovalcu ne skačemo

  O HVALEŽNOSTI Aleš Čerin me je spomnil, da je bil včeraj (21.9.) Svetovni dan hvaležnosti. Kako sem mogla na to pozabiti?! Zapisal je tudi, da je kultura hvaležnosti v času, ko prevladuje ‘kultura upravičenosti’, po domače kultura ''vse-mi-pripada'', ni prav popularna, a je izjemno pomembna za srečno in zadovoljno življenje. * Danes sem na nek način hvaležna, da je bilo življenje svoje čase do mene precej trdo. Kdo bi celo rekel, da neprijazno. A prav zaradi tega sem lahko prisluhnila tudi drugim, ki jih je usoda tepla. Če bi živela lagodno in brez skrbi, kdo ve, bi se mi zdelo vredno zapisovati težke zgodbe, ki so jih sogovorniki razgrinjali pred menoj? * Dolgo časa sem že na svetu. Videla sem marsikaj, doživela še več. Če dobro premislim, sem hvaležna tudi za preizkušnje, ker sem zaradi njih danes takšna, kot sem. Z vso gotovostjo trdim, da se zaradi ''preveč dobrega'' človek kvari. Preizkušnje so tistega, ki ga naredijo močnega, ki ga spreminjajo t

  Knjige so že od otroštva naprej moja ljubezen. Ko sem - tudi zaradi lastnih, zelo osebnih preizkušenj - postala zgodbarka ter začela zbirati vaše zgodbe in jih zapisovati, nisem niti slutila, da bo to poslanstvo trajalo vse življenje. Pa da mi bo prineslo tudi toliko notranjega zadovoljstva.... A ljubezni je treba deliti. Šele potem se ta lahko oplemeniti. V jesenski akciji so knjige iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače znižane na 20 evrov. Za enako ceno lahko kupite tudi moj prvi roman KJE JE OTROK , ki govori o ukradenih otrocih.  Pišite na mail jutri2052@gmail.com Prisrčna hvala in lep dan vam želim!

  V zadnjem času počasi odhajajo moji ljubi sogovorniki, tisti, ki so bili rojeni med 1925 in1935. To je generacija, ki ni imela ne vem kakšne formalne izobrazbe, imela je pa ogromno izkušenj in predvsem zdrave kmečke pameti. Albin, ki smo ga pokopali enkrat spomladi, mi je večkrat ponovil: »Bolj kot bo živela družba v blagostanju, manj se bo ukvarjala z resničnimi problemi, bolj bo iskala dlake v jajcu.« Da je imel prav, ugotavljam malodane na vsakem koraku. Naši vaši, nakar še ženske kvote Slovenski medijski prostor se šibi od prerekanj na račun »naši-vaši«. Če se za trenutek osredotočimo zgolj na dogajanja znotraj RTV hiše, potem lahko hitro – brez razmišljanja – spoznamo, da je vse, kar sodi v kategorijo »naši«, perfektno in vrhunsko, v tistem drugem predalu pa so sami takšni, ki jim v ljudskem jeziku rečemo bedaki, nesposobneži, kreteni in idioti. Zato je »logično«, da morajo biti na oblasti samo »naši«, ker so pač tisti, ki to niso, za družbo »škodljivi«. S podobnimi podtoni se i

  fotka je simbolična Od šanka do šanka, 1. del   O povojnih zgodbah žensk, ki so prihajale s trebuhom za kruhom iz odmaknjenih krajev, danes vemo bolj malo. Njihove zgodbe so se skozi čas porazgubile, žal se dogaja, da o svoji mladosti ne razlagajo niti domačim. Ena takšnih je tudi Julijana. Odraščala je v zaselku tik za slovensko-hrvaško mejo. V kraju Bogu za hrbtom. Še v šestdesetih letih so bila tla po hiši ilovnata, čeznje so bile, a ne povsod, položene deske. Vode v hiši ni bilo. Stranišče je bilo zunaj, a pot do njega je bila v dežju zalita z gnojnico, ki je tekla iz hleva, v katerem je bilo nekaj prašičev, vol in krava. »Moja mama je bila stara petintrideset let, oče pa šestdeset, ko sem se rodila. On je znal za silo pisati, mama ne. Iz lastnih izkušenj vem, kako pomembno je, da imajo starši vsaj malo izobrazbe, da so vsaj malo razgledani. Moji so bili tristo let za svetom. Niti tega nista vedela, da otrok potrebujem ljubezen, čistočo, da mora obiskovati šolo, da se

  vir fotke Grega Jesenovec:«Mene so starši učili o pravicah in dolžnostih...Tudi v šolah... O samem (redu), pa se takrat sploh ni veliko govorilo. Tako je moralo biti in pika 🙂👍«   V dobrega pol stoletja se je odnos do vrednot precej spremenil. Na marsikaj, kar je bilo pomembno še moji generaciji, smo danes pozabili, oziroma, se iz teh vrednot odkrito norčujemo. Recimo: nedolžnost do poroke. Ne vem sicer, kam bi vtaknila odnos do reda, a imam občutek, da ga je iz leta v leto manj. Nekoč (če uporabim to besedo), je bil red zelo pomemben. Red, ki vključuje tudi hierarhijo znotraj družine, v službi, šoli, v okolju, kjer se je živelo. Otroci so morali, denimo, striktno upoštevati rek:ko odrasli govorijo, otroci naj molčijo. Danes?   😊 Red je bil tudi za mizo. Obroki so bili običajno ob točno določeni uri. Kdor ni prišel, pač ni jedel. Mamam na kraj pameti ni padlo, da bi stregle izbirčnežem. Če nisi jedel, si bil pač lačen. Ker garderobnih omar- vsaj pri nas- nismo poznal

  čipka: Iva Sobočan, Žiri Mateja Kralj je na FB portalu ''Bilo je nekoč'', objavila poročno fotografijo svojih starih staršev. Prisotni se držijo zelo resno, nihče se ne smeji. Nekdo od komentatorjev je potem vprašal, zakaj takšna resnost. Nihče ni vedel. Pa bi lahko, če bi vsaj mičkeno poznali navade naših prednikov. Za resnost na takšnih, zelo pomembnih fotografijah, je bilo več razlogov. Eden od njih tiči tudi pregovoru, ki pravi ''danes smeh, jutri jok''. Ljudje so se samoiniciativno obnašali, zavedajoč se, da se ni dobro smejati, da se ženin in nevesta ne bosta v zakonu preveč jokala. Drugi je bil pa čisto praktičen: Veliko ljudi ( dentisti, oziroma zobozdravniki, so bili zelo zelo redki in strašno dragi ) je imelo že ob poroki precej neurejeno zobovje, iz katerega je največkrat tudi hudo smrdelo. Zato, da teh ''škrbin'' ne bi kazali tudi na fotografiji, so ustnice tiščali skupaj. Stari, dobri časi Danes pogosto sliš