Kar je b'lo od boga dan', bo že pr'šl' na dan

 Živimo v času, ko se marsikatera nosečnica ponovno (!) odloča, da bo rodila kar doma.

Niti predstavljati si ne morete, kako srečne bi bile naše babice in prababice, če bi jim bilo dano, da bi rojevale v varnem okolju, kjer bi bila strokovna pomoč na dosegu roke?

Žal je ni bilo. Zato je marsikatera na porodu izkrvavela, marsikateri otrok se je zaradi zapletov zadušil....

Izbrala sem nekaj utrinkov iz preteklosti.

Več zapisov najdete v knjigah Ogenj, rit in kače niso za igrače.

Priporočam, da jo preberete!

Trilogija vam je na voljo v knjižnici, v vsewh knjigarnah, na spletu ali na povezavi:

Naročilnica:

https://goo.gl/1qx5mf

*****************************************************************************

Kar je b'lo od boga dan', bo že pr'šl' na dan

Edino razkošje, ki je bilo namenjeno izključno ženskam, je bila kura, iz katere se je skuhala krepčilna juha, ki jo je porodnica dobila takoj po porodu. In še to le zato, da bi jo juha hitro postavila na noge, da bi bila čim prej spet pripravljena za delo.

Ob času poroda se je gospodar običajno umaknil v hlev. Porodni­ci je prišla na pomoč babica. Pred njo jo je pazila kakšna sose­da.

Kakšen bolj ozaveščen možak je celo sam stekel na vas po babico …

Če se je pri porodu kaj zapletlo, so ženske umirale. Umrljivost je bila izredno velika. Moj sogovornik je pravil o svoji sosedi, od katere je babica znosila cele lavorje krvi, nazadnje je umrla. Osirotele otroke so si med seboj razdelili sosedje in sorodniki. Zgodilo se je, da se nekateri niso nikoli več videli in da so si postali popolni tujci … Nič nenavadnega ni bilo, če se je oče izognil dolžnostim do sirot tako, da jo je podurhal v Ameriko, otroke pa prepustil na milost in nemi­lost usodi …

Da so bolehni otroci preživeli nežna otroška leta, je bil že pravi čudež. Starši so se po navadi ravnali po reku: Če je močn, bo preživu, če je švoh, je pa itak bulš, da ga pobere!

Vika (1931): »Pri nas doma je bilo najprej osem otrok. Ko je oče postal vdovec, se je oženil v drugo. Tudi on je bil tiste sorte, da se mu je dobro zdelo, če je kakšen otrok umrl, da je potem lahko hitro naredil drugega. Ni se hotel umivati niti ni dovolil, da bi to počela mama. Spominjam se, kako se ji je včasih gravžal. Spala sta v kamri in od tam se je vse slišalo, kadar je zahteval svoje pravice.

Najhuje je bilo, ko je mama rodila. Oče ni dovolil nobene potrate. To je pomenilo, da otroku ni privoščil niti plenic. Kar v pruštof ga zavijte, je ukazal. Če bo umazan, je v boču dovolj vode, je godel in nergal. Na začetku, ko sem bila majhna, smo bili v hiši otroci skupaj z majhnimi telički in prašički. Drug drugega smo greli, da nas ni zeblo … Mama je po vsakem porodu ležala le nekaj dni. Potem jo je klicalo polje in delo. S seboj je prenašala pručko in na njej podojila, ko je otrok postal siten.«

Ančka (1934): »Spominjam se, da je mama po vsakem porodu izgubila kakšen zob. Če so jo ti le preveč boleli, je nanj potresla sol in zob je izpadel kar sam od sebe.«

Marija (1928):«Ko je prišel čas poroda, sem izprosila pri svoji sestri, da me je vzela k sebi. Kot nezakonska mati nisem bila deležna nobene prijaznosti, le prezira in gnusa. Babica, ki mi je pomagala, je omenila, da pozna dobre ljudi, ki bi fantka posvojili. Bilo me je groza, da bi naredila kaj takega, toda nisem imela druge izbire.«

Vsaka žena se je na porod sama pripravila,

kakor je pač vedela in znala. Imele so po okoli dvanajst plenic in dve do tri majčke za dojenčka.  Otroka so takoj, ko je prišel na svet, umili v škafu. Nesli so ga tudi k studencu in ga splaknili pod ledeno mrzlo vodo. Nekateri so takšno knajpanje celo preživeli …

Dojenčki so spali najprej v košu in nato še v t.i. kurniku.

Med majhnimi otroki so kosile številne bolezni. Najbolj pogosti sta bili davica in griža.

Za mater je bilo zelo hudo, če jo je otrok

pri porodu raztrgal. Ne samo, da so ženske imele številne težave z mehurjem, uhajala jim je tudi maternica in povedali so mi, da so si jo morale nekatere ženske kar z roko potiskati nazaj.

»Več let sem tudi po več tednov zapored

krvavela,« mi je ena takih nesrečnic opisovala svoje poslanstvo.

»Zadnji otrok je tehtal pet kilogramov. Porod je trajal nekaj dni. Na koncu sem bila že čisto švoh. Šele po vojni sem se drznila stopiti do doktorja Bernika. Poslal me je v bolnišnico, da so me zašili in mi privezali maternico. 'Še dobro, da nisi umrla,' mi je rekel zdravnik in zmajeval z glavo …«

Ženskam, ki jim je uhajala maternica, so čevljarji iz usnja naredili posebne pasove. Pričvrstile so si ga med nogami, da jim maternica s svojim uhajanjem na prosto ni preveč nagajala.

Tudi če je bil mož še tako dober in je ženi priskočil prej ali slej na pomoč, se v te, čisto ženske zadeve ni nikoli vtikal.

Pogosto so ženske, pa naj se še tako kruto

sliši, zanosile že drugi mesec po porodu. Zgodilo se je, da nekatere zaradi pogostih rojstev niso imele menstruacije po deset ali več let.

Običajno je veljalo, da so bile porodnice še tri mesece po rojstvu otroka nečiste. Prav tako si niso smele umiti las, ker bi se prehladile in umrle. Žal so bili nekateri možje preveč neučakani in so zahtevali svoje pravice prej, preden je bila žena znova pri močeh.

Žlahta, sosedje in prijatelji so ob

rojstvu otroka prinesli tako imenovano pogačo, hleb kruha, lahko tudi steklenico vina.

Zelo znana je bila miselnost, da si mora moški takrat, ko dela otroka, obuti škornje, če hoče, da se bo rodil moški potomec. Žal je ta rek pogosto padel na izpitu, saj se je marsikje rodilo tudi deset deklet zapovrstjo, preden jim je uspelo, da so zaplodili fanta.

O spolu otroka je krožilo še več vraž, ki

so bile žive še ob mojem prvem porodu leta 1973.

Poznavalke so mi namreč zagotavljale, da

se v trebuhu skriva deklica, ker je bil trebuh lepo okrogel. O spolu otroka naj bi govorila tudi koža na obrazu. Če ni bila zabuhla in posejana z nosečniškimi pegami, je menda napovedovala dečka.

Naši predniki so imeli na voljo le prgišče

imen za otroke (Janez, Franc, Ivan, Anton, Matevž, Matija, Jakob, Janko, Pavel ...). Zaradi velike umrljivosti se je dogajalo, da se je zakoncema rodilo na primer tudi po več Janezov, preden je pri življenju ostal eden. Otroka so ob rojstvu povili v povoje v najboljši želji, da ne bi imel krivih nog. Takšne navade so se na podeželju ohranile še do sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Otrok je spal v zibelki, če so jo pri hiši

imeli. Na dno so položili plevnico, ki je zaradi ovsenih plev, ki so silile skozi platneno rjuho, pogosto bodla. Glavico so mu, če jo je obračal le v eno stran, podlagali. To pa zato, ker so se bali, da bo na eni strani postala ploščata.

Zaradi sorodstvenih vezi med zakonci se je

rodilo veliko prizadetih otrok in po njihovem številu smo Slovenci še danes v samem evropskem vrhu. Takšne otroke so skrivali pred drugimi ljudmi, pogosto niso bili niti krščeni. Ko so v bivši Jugoslaviji pričeli izvajati popis prebivalstva, so popisovalci odkrili več ljudi ( s posebnimi potrebami), ki niso bili nikjer registrirani.