Imajo starši zmeraj prav?
Na včerajšnjo zgodbo je prišlo veliko odmevov tudi na mail in na ZS.
Staršev, ki odločajo v imenu otrok, še danes sploh ni malo. Nekateri manipulirajo zaradi družinskega ''dobrega imena'', drugi zato, ker so prepričani, da je njihov lasten otrok preveč ''zabit'', da bi lahko razmišljal sam, tretji pač zaradi nekih drugih razlogov.
Koliko je staršev, ki so ''nasilni'' do otrok na tisti blagi način, ki vrsto let ni moteč? Dovolijo jim, da živijo doma, vzdržujejo jih, financirajo…
Ko in če se slučajno zgodi- tako kot Janiju, ki je pri 38 letih ostal brez njih, pa še prez enega samega dneva službe, si lahko le predstavljate.
Koliko je staršev, ki so otroku- četudi popolnoma netalentiranemu- omogočili status umetnika? Pri statusu vztrajajo, čeprav njihov ljubljenček nima nobenega dela, nobenih naročil. Živi od njihove pomoči, država pa mu plačuje prispevke.
Koliko je staršev, ki namesto otrok razmišljajo, hodijo v šolo, jim izbirajo poklice, partnerje' preveč. Kljub temu, da smo v 21. stoletju!
Koliko je staršev, ki- po drugi strani- otroke zavržejo? In to samo zato, ker jih niso hoteli ubogati?
Priden in ubogljiv otrok je še danes idealen otrok. Doma, v šoli in v družbi. Ne pozabimo tega.
Gorazd se je rodil v (po materini strani) družini, v kateri je imel vsak rod po nekaj zdravnikov. On pa si je, kot edinec, zaželel, da bi bil ''tišler'' kot ded po očetovi strani.
Kaj hujšega! Štiri leta, ko je moral obiskovati gimnazijo, je preživel kot v zaporu, saj so si inštruktorji podajali kljuke po tekočem traku. Še enoletno pavziranje, ko je bil vmes tudi hospitaliziran zaradi hude depresije, mame ni odvrnilo od ''globoke'' želje, da vidi sina v beli halji.
Pri skoraj triindvajsetih je ušel od doma, se zaposlil na neki žagi. Lesarske šole ni nikoli videl od znotraj, a ker je bil za ustvarjanje iz lesa ''naravni talent'', je s prakso nadomestil izgubljeno ''teorijo''. Danes sodi med najbolj inovativne mizarje mlajše generacije.
***
Jasmina, Petra in Martina so imele smolo pri izbiri partnerja. Pri Petri so dosegli svoje, še zmeraj je samska. V 21. stoletju!
***
Lucija:''Babica se je poročila z osemnajstimi leti. Njeni starši so našli poštenjaka, ki je imel hišo, službo, advokaturo. Starši so se z njim dogovorili za poroko, babici pa se o tem, kaj jo bo čakalo v zakonski postelji, ni niti sanjalo. Groza in odpor, ki ju je doživela, ko je ded legel k njej, sta bila nepopisna. Zamerilo se ji je za vse življenje, imela sem občutek, da je že prvič preklela spolnost in moške. Vseeno je rodila štiri otroke. Četrti je bil fantek, ki ga je neskončno razvajala tudi potem, ko je že odrasel. Živeli so na velikem posestvu, in ko so kmetje že zarana prišli na dvorišče, da bi jim stric odredil delo, jih je pustil čakati do enajstih, ko se je končno skobacal iz postelje. V sebi je bil zelo razklan, pogosto je imel velike notranje boje, za katere dolgo ni nihče vedel. Nekoč, ko je bival v Trstu, je hotel narediti samomor. To je prišlo babici ob pravem času na ušesa, naredila je vse, da ga je obvarovala turobnih in mračnih misli. Čez nekaj časa se je poročil z lepotico, a se je kasneje izkazalo, da se je pod prijetno zunanjostjo skrivala lahka ženska, ki mu je pogosto natikala roge. Stric je odpotoval v San Remo, kjer si je pri šestindvajsetih letih vzel življenje. Ni obupal nad življenjem, ampak nad samim seboj.''
**
Katja: 'Ko se je vpisal na fakulteto, sem stopila pred starše in jim povedala, da se selim v Ljubljano. Začela sta me zmerjati s predrznico, izkoriščevalko in pokvarjenko. Pospravila sem svoje stvari v kovček in se s solzami v očeh poslovila od bratca. Staršev ni bilo blizu. Zaposlila sem se kot snažilka. Delala sem samo v popoldanskem času, da sem dopoldne lahko obiskovala predavanja. Maturirala sem v letu in pol, potem pa sem se vpisala na Filozofsko fakulteto. Diplomirala sem dve leti za Markom. Pa bi še prej, če se nama ne bi rodila hčerka Marta.
Starši so mi obrnili hrbet, niti na poroko jih ni bilo. Z Gašperjem pa sva navezala stike, ko je bil malo starejši. Vezi med nama se vse do danes niso pretrgale. Z Markom imava tri hčerke, hvaležna sem mu za vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj. Tudi njemu ni bilo lahko, saj so se mu domači za več kot dvajset let odpovedali, ker se je poročil s pritepenko.«
Pia:»Moji ta stari niso nikoli imeli časa zame. Že od nekdaj sta bila polna samih sebe. Oba sta intelektualca, a sta lani kljub temu doživela veliko hudega. Očeta so v službi brcnili v rit, ker ni pisal člankov tako, kot so mu naročili, mama pa je imela kot lektorica zaradi vedno večje konkurence prav tako iz dneva v dan manj dela. Bila sem vpisana na visoko zdravstveno šolo, a sem morala študij obesiti na klin, ker za moje zabušanstvo v Ljubljani ni bilo več denarja. Poslala sem ju v pizdo materino in se zaposlila kot medicinska sestra za določen čas.
Najbolj me jezi, ker mi starši ne dovolijo, da bi se vrnila domov. 'Pridi, ko nas boš ubogala!''
Branka:''Poglejte me, pa je podobnih ali še hujših primerov nešteto: doma še zmeraj skrbijo za moje potrebe, zlepa ali zgrda. Mama me ima ves čas pod kontrolo, vsak trenutek hoče vedeti, kje sem. Kdaj pridem, Kaj počnem. Sem lačna, žejna. Me je zmočil dež ali mi je preveč vroče. Kadar se uprem – joče, mi očita nehvaležnost, tudi ves denar, ki sta ga z očetom investirala v moj študij, počitnice, avto. Namesto da bi se pogovarjali, poslušam pridige o nehvaležnosti. Oba z očetom imata dobri službi, nič nam ne manjka. Brat je že doštudiral, a ne najde službe, tudi on še zmeraj živi doma. In nič ne dela. Životari. Starši ga podpirajo pri tem, četudi mu delajo škodo. Rada bi videla, da bi jim kdo povedal, da z diplomo iz biopsihologije pač ne bo nikoli našel ustrezne službe.''
Bojanka:''Skratka, osem let sem bila v šoli odlična in kaj se je zgodilo potem? Morala sem ostati doma. Noben jok ni pomagal. Bila sem še otrok, starši so nad menoj imeli vso pravico. Minilo je leto, dve, moje veselje nad življenjem pa se je začelo počasi utapljati v vsakodnevnem nasilju, kričanju, delu in preštevilnih obveznostih. Bratove žene so k nam nosile perilo, da sem ga likala. Ker je bilo nečakov kot listja in trave, se mi je zaradi nešteto ur, ki sem jih preživela ob likalniku, pošteno mešalo. Spominjam se, da so nekoč po televiziji prenašali tekmovanje za miss sveta. Ko sem zagledala zmagovalko, sem nepremišljeno zinila, da tako lepa, kot je ona, sem pa tudi jaz. Oče je vstal in me pretepel kot žival zaradi umazanih in nedostojnih besed. Televizijo pa mi je bilo potem prepovedano gledati.''
Na več kot 1400 straneh najdete še druge zgodbe, povedane iz prve roke!
Pravijo, da so to knjige, ki bi jih moral prebrati vsak.
Če ne zaradi drugega, zato, da sami pri sebi lahko razčistimo vzorce, ki se nezavedno prenašajo iz roda v rod.
Naročilnica:
V obrtni delavnici svojega očeta sem delala 8 let brez zavarovanja in prispevkov.Po poklicu učiteljica.Poročila sem se s trgovcem iz Hrvaške.Oče me je vrgel ven,razdedinil zaradi nespoštovanja,mama ni stopila na mojo stran.Sedaj sta stara in bolna ter se čudita,da ne pridem pomagat.8 let delovne dobe mi je vzel če ne drugega.ne ne odpuščam.
OdgovoriIzbriši