ponedeljek, 14. oktober 2019

BI JO ŽELELI BRATI TUDI VI?

No, takooooooooooooooooo!❤️❤️❤️

Ovojnice za tiste, ki so že naročili tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE – MOŠKE ZGODBE, so že pripravljene!


Še kakšen dan, pa jo bodo že lahko prebirali!


Če bi jo želeli naročiti v prednaročilu (25 €), je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf
 
Lahko pa kar na mail jutri2052@gmail.com

1.) Prvič v zgodovini slovenske pisane besede je na enem mestu - na več kot 500 straneh - zbranih več kot 300 moških usod, ki so jih moški povedali ali zapisali sami.
2.) Prvič v zgodovini slovenske pisane besede smo dobili v roke vsebinsko bogat, raznolik in pisan nabor moških zgodb, ki ga bodo vesele tudi ženske bralke, ki želijo moškega bolje spoznati.
3.) Moške izpovedi so naše- domače.

četrtek, 10. oktober 2019

v pričakovanju izida ''Moških zgodb''....

Včasih dobim na mizo tudi kakšno zgodbo, ki mi jo napišejo ''na roke''.
Če nisem zbrana in ''pri stvari'', se mi lahko naredi velika nerodnost.
Tako sem urejala nek rokopis in spregledala, da je eden od pripovedovalkinih otrok v nadaljevanju kar naenkrat izginil. Zmanjkal.
''Milena, nekaj ne štima!'' me pokliče lektorica.
V tekstu začnem iskati ''izginotje'', pa ga ne najdem.
Pokličem pripovedovalko in jo pobaram, kaj se je zgodilo z otrokom. Zakaj je na začetku zgodbe še bil, čez nekaj strani pa se ji je zapisalo, da je bila ''prvič noseča''.
Pripovedovalka je bila nekaj časa tiho....
Preveč tiho.
''Zagovorila sem se...O čisto prvem otroku bi morala molčati. Ker ga res ni več. Dala sem ga v posvojitev.....''
Zgodba polna prevar, spolnega nasilja, zlobne matere in alkohola in še česa je tako dobila manjkajoči kamenček v mozaiku nekega življenja, dolgega komaj dobrih petdeset let....
''A lahko zgodbo vseeno objavim?'' sem jo vprašala.
''Tako in tako nimam kaj izgubiti,'' se je glasil odgovor.


 če bi želeli v prednaročilu naročiti 3. del Ogenj, rit in kače niso za igrače - MOŠKE ZGODBE, prilagamo povezavo: https://goo.gl/1qx5mf 

Knjiga bo na voljo v torek, 15.10.2019


nedelja, 06. oktober 2019

''MOŠKE ZGODBE'' bodo vsak čas med nami!






Pred vami je ena redkih knjig, za katero lahko rečemo, da je ne smemo prebrati ''na dušek''! 

Zgodbe so vredne vaše ''počasne'' pozornosti, razmisleka in sočutja, zato je prav, da jih prebirate počasi, z razmislekom, s srcem. Korak za korakom, stran za stranjo. 

Knjiga, razdeljena na tri poglavja (dedje, sinovi, vnuki), je izjemna zaradi (najmanj) treh razlogov:

1.)    Prvič v zgodovini slovenske pisane besede je na enem mestu - na več kot 500 straneh - zbranih več kot 250 moških usod, ki so jih moški povedali ali zapisali sami.

2.)    Prvič v zgodovini slovenske pisane besede smo dobili v roke vsebinsko bogat, raznolik in pisan nabor moških zgodb, ki ga bodo vesele tudi ženske bralke, ki želijo moškega bolje spoznati.

3.)    Moške izpovedi so naše- domače.

S tretjo knjigo ''moških zgodb'', iz trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače, Milena Miklavčič zaključuje s poljudnimi raziskavami, zapisi in intervjuji o medsebojnih odnosih in intimi na slovenski način.
Trilogija zaobsega čas od leta 1900 pa vse do danes.
Zgodbe, ki jih najdete v Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa so zgodbe ljudi, mimo katerih hodimo, a si ne vzamemo časa, da bi jim prisluhnili.


 če bi jo želeli naročiti v prednaročilu, je tukajle povezava: https://goo.gl/1qx5mf 

Lahko pa kar na mail
 jutri2052@gmail.com

KOLOFON:



Ogenj, rit in kače niso za igrače, MOŠKE ZGODBE
Napisala: Milena Miklavčič
Izdala založba: Jutri, k.d. Žiri
Lektorirala in uredila: Marjeta Žebovec
Oblikovanje: Žiga Valetič
Naslovnica: Danica Lešnjak
Umetniške fotografije: Janez Pelko
Naklada: 1.000 izvodov
Tisk: Primus, Brežice
  Žiri, 2019

 

ponedeljek, 23. september 2019

Še malo, še čisto malo....





zanimivo je tole:
po tem, ko sem oddala gradivo za tretjo knjigo, je nastala neka čudna praznina.
Kot da nekaj manjka!
Zarana, ko je malo po peti zazvonila ura, bi sicer lahko še poležala, a nisem.
Bioritem se je ugnezdil v kri in me ne izpusti iz rok....
Kaj naj v dopoldanskih urah počnem sedaj? Pletem, pospravljam, gledam TV? Brrr....
Naj začnem pisat novo knjigo?👍
Verjetno se bo to zgodilo.
A šele potem, ko bo ta, zadnja na knjižnih policah.
To pa bo vsak čas...
.....❤️❤️.....





Ogenj, rit in kače niso za igrače, MOŠKE ZGODBE
Napisala: Milena Miklavčič
Izdala založba: Jutri, k.d. Žiri
Lektorirala in uredila: Marjeta Žebovec
Oblikovanje: Žiga Valetič
Naslovnica: Danica Lešnjak
Umetniške fotografije: Janez Pelko
Naklada: 1.000 izvodov
Tisk: Primus, Brežice
Oktober,  2019

četrtek, 19. september 2019

Zgodba


Marjan, letnik 1972, 


je bil doma na kmetih. Vsako jutro je vstal že okoli četrte ure, da se je lahko še pravočasno spustil v dolino, sedel na delavski avtobus in se odpeljal v šolo. Učenje mu sicer ni delalo težav, a več kot dober ni bil nikoli. ''Za nekoga, ki pride k pouku v gojzarjih in smrdi po kravah, je takšen uspeh – odličen!'' mu je ob podelitvi maturitetnih spričeval dejal tudi razrednik.
Kot študent prvega letnika na fakulteti je s svojimi inovacijami izboljšal delovanje očetove žage. Prihranki pri elektriki so bili vredni razmisleka in širše pozornosti.
Kje najti denar za dodatne raziskave? Vsi, s katerimi se je pogovarjal, so se mu smejali, češ, raje poskrbi, da boš bolj uspešen študent. Ob ''pomoči'' sošolca iz srednje šole pa so ga tudi na fakulteti kmalu dohitele zmerljivke o ''gojzarjih in smradu po kravah''.
V tretjem letniku ni več zmogel redno študirati. Ne po finančni plati ne zaradi svoje raziskovalne žilice, ki mu je jemala vedno več časa.
Nekoč sta se z očetom usedla v razmahanega fička in se odpeljala čez Karavanke. Tam je bilo žag, kolikor hočeš. Zaradi težav z jezikom, so bili redki, ki so Marjanu prisluhnili. Prosili so ga, naj se vrne, ko bo znal nemško.
Z očetom sta se odpeljala naprej proti severu. Končno je naletel na človeka, ki je razumel skice, ki jih je Marjan dal na mizo. Bil je več kot navdušen. Marjanu je finančno omogočil, da je svojo inovacijo razvijal naprej- do praktične uporabe. Danes jo uporabljajo vse žage širom po Evropi in Ameriki in malokdo, če sploh kdo, ve, kdo je njen ''oče''.
Marjan se je v tujini, kasneje tudi v Ameriki, Kanadi, in še kje, zelo uveljavil. Postal je svetovljan, postal je nekdo, ki ga je stroka izjemno cenila in spoštovala.
Pred leti je potem naneslo, da je predaval tudi ne nekem simpoziju v domovini. Po spletu naključij se je srečal s srednješolskim profesorjem. Ko ga je ta prepoznal, mu je cinično podrobil:''Če pa takšni, kot si ti, uspejo v tujini, je pa že bolje, da sem kar doma.''

(fotografija je simbolična)


četrtek, 12. september 2019

žena in mož sta eno in isto.

Gašper (…):« V naši družini še zmeraj kroži nešteto zgodb o stricu Janku in njegovi ženi Pepci. 
Ona je umrla lani pri sedemindevetdesetih on pa letos prav tako v visoki starosti. 
Bila sta nekaj posebnega. Če sta imela ''dober dan'', sta bila zelo pridna in delovna, če ne, sta igrala karte, včasih ves dan in tudi dobršen del noči. Trije sinovi so odšli od doma že v rani mladosti. Domov se niso vračali, Janko in Pepca pa jih prav tako nista pogrešala. 
Redila sta kravo, ki pa je jedla bolj kot ne na ''obroke''.
''Če je zdržala brez trave zjutraj, bo pa še zvečer!'' sta dejala sredi igre in čisto nič se nista sekirala, če je revše v hlevu mukalo in motilo tudi sosede.
Sprijaznila sta se, da so bila tla pod deskami v kuhinji, kjer sta se zadrževala skoraj ves dan, ilovnata, da je bilo stranišče več deset metrov stran od hiše, da sta se komaj kdaj umila in očedila. 

Njo je zobna proteza zelo motila, pa jo je med kartanjem odložila na mizo, on pa je iz solidarnosti naredil enako.
Nista imela ne radia, ne televizije, ne telefona pa sta vseeno vse vedela. Neštetokrat sta si zaradi politike skočila v lase. Strica so večkrat tudi zaprli, ker je ljudi svaril, da jih bo zaradi socializma še hudič vzel.
Pravili so, da je bil v zaporu tako priljubljen, da so mu še pazniki nosili priboljške, da je laže zdržal tisti mesec ali več, ko je bil na hladnem.
Nekoč je teta hudo zbolela, pa bi jo moral pod nujno odpeljati k zdravniku. Stric je že sedel na motor, ko se je teta spomnila, da mora še na stranišče. Ker je kar nekaj časa ni bilo nazaj, se je odpeljal sam.
''Kje pa imate Pepco?'' ga je zaskrbljeno pobaral zdravnik, ko je stopil v ordinacijo.
''Verjetno je še zmeraj ne s'kretu, pa sem prišel kar sam- brez nje,'' je prostodušno odgovoril Janko, ki je trdno verjel, da sta pač žena in mož eno in isto.«

sreda, 11. september 2019

odštevamo dneve do izida!

Počasi se bliža trenutek, ko bo zagledal luč sveta tudi tretji del trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE.

''Moške zgodbe'' bodo še dodatno razgalile zapletene medsebojne odnose, katerim smo vedno teže kos.


sobota, 31. avgust 2019

tudi pismo je lahko čisto posebna zgodba


 do tretje knjige iz cikla 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 

ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍








 (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi)


Kristina (1923)
»Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.«


Neža (1925)
»Moja mama je imela dve sestri. Najstarejša Ljudmila se ni nikoli poročila. Ko je brat doštudiral za duhovnika, so jo določili, da ga spremlja na župnijo, kjer je bila vse do konca druge svetovne vojne njegova gospodinja. Leta 1947 so neke noči prišli ponju in ju na neznanem kraju iz neznanih razlogov ubili. Druga sestra Justina se je poročila v okolico Ajdovščine. Vzeti je morala vdovca brez otrok, ker so ji tako ukazali starši. Zakonski stan ji je bil v veliko breme. Pogosto je prihajala domov in že na vratih tarnala, kako hudo ji je. Mož je bil velik skopuh, njegova mama pa je imela ključe od shrambe in jih ne zlepa ne zgrda ni hotela izročiti ta mladi. Ženski sta se kakšen dan prepirali od jutra do večera. Minilo je leto, dve, Justina pa še zmeraj ni bila noseča. 'Kako le, če pa mož gre zvečer k mami spat,' je razlagala Ljudmili. Nekoč pa se le opogumi in vpraša moža, kaj je narobe, da se ji v postelji izogiba. Pa ji je odgovoril, da nič, da le čaka, da se mu bo v jajcih nabralo toliko črvičkov, da bo lahko zaplodil močnega sina. Justina je molče sklonila glavo. Vedela je, da je edini krivec za to neumno šparanje tašča, ki ni prenesla, da bi ljubljeni sin grel ženino posteljo. Nekoč, ko je nesla v Trst prodajat jajčka in maslo, je srečala prijateljico, ki ji je razložila, da Italijani delajo otroke na drugačen način kot pa Slovenci. Pa tudi, da tisto, kar spustijo v žensko, hitreje prime. Justina si je njene besede zapisala v srce. Ko jo je Francesco, ki je na tržnici prodajal metrsko blago, začel ogovarjati, ni pogledala vstran. Raje se mu je vabeče nasmehnila. Kam sta šla potem, ne vem, vem pa, da je Justina prišla domov noseča. Čez devet mesecev je rodila zelo lepega, črnolasega fantka. Seveda je bil ogenj v strehi in tašča je z dvignjeno pestjo grozila pred vrati, da v njeni hiši za putano in pankrta ni mesta. A jo je sin kmalu pregovoril. Dejal ji je, naj se, za božjo voljo, sprijazni, saj ju bo poslej Justina pustila pri miru, in si bosta poslej lahko v miru delila posteljo. In tako je tudi bilo.«

torek, 27. avgust 2019

Slepota




Jani (1980):«Ko sem bil star enajst let, me je izrabil duhovnik. Do nas otrok je bil zelo prijazen. Zmeraj je imel pri roki bombone, njegova kuharica, babičina sestra Nana, pa je kljub visoki starosti pekla slastno pecivo, ki ga je sam pojedel bolj malo, večino je delil z nami. Župnišče je bilo skromno, pozimi zelo mrzlo in prazno. Nana je spala v sosednji stavbi, ki je bila prav tako v lasti župnišča, le da so se spodnji prostori oddajali v najem. Župnik je imel veliko knjižnico, v kateri sem bil kuhan in pečen. Mama je bila, kar se mene tiče, lahko brez skrbi: nisem se potepal, niti nisem zganjal neprimernih vragolij, raje sem po šoli zavil med knjige. Nana mi je skuhala čaja, potem pa se je spet umaknila med svoje lonce.
Za rojstni dan sem dobil kolo. Ponija. Neizmerno sem bil ponosen nanj! Po vasi sem se vozil kot kakšen petelin. Nekoč me je ustavil nek fant. V roki je imel palico. Vtaknil jo je med vilice kolesa in mi ukazal, naj sestopim.
''Ali ti ga je župnik kupil?'' me je vprašal. Njegov glas je bil poln zlobe. Kar zmrazilo me je. S tresočim glasom sem odgovoril, da so mi ga kupili domači. Za rojstni dan.
''Kar še ni, še bo!'' se je potuhnjeno zarežal in me pustil samega.
Na ta dogodek sem že skoraj pozabil, ko me je nekoč župnik ustavil na stopnicah in me vprašal, zakaj se ne pridružim ministrantom, če že tičim v župnišču, kot pozabljen čevelj. Malo sem pomencal, ker mi je bilo nerodno povedati, da me že za v šolo mama komaj spravi iz postelje, kaj šele, da bi moral ministrovati ob jutranji maši. Na hitro sem se izgovoril, da bom mamo in ata vprašal, pa ju, seveda, nisem. Onadva bi bila takoj za.
Opazil pa sem, da je takrat, ko je šla Nana ali v trgovino ali kam na obisk, začel prihajati v knjižnico.
''Da ti ne bo dolgčas,'' mi je rekel, ko se je usedel na drugo stran mize in se potopil v branje. Kmalu sva se začela pogovarjati, spraševal me je o tem in onem. Zanimalo ga je, če mi je kakšna deklica všeč, pa če so mi starši že kaj povedali o tistih rečeh. Niti mi ni bilo nerodno, zakaj le, župnik nas je že pri spovedi spraševal vse sorte neumnosti! Nekoč je prinesel neko revijo.
''Pokazal ti bom, kaj ljudje počnejo, ko spravljajo v greh mlade fante, kot si ti.''
Ob pogledu na razgaljene ženske je moje telo pač odreagiralo tako, kot bi odreagiral vsako drugo: lulček se mi je postavil pokonci in v trebuhu sem začutil gomazenje, ki je bilo prav prijetno. Tedaj pa sem začutil njegovo roko. Čisto mirno me je začel gnesti. Ni imel veliko dela, saj sem prej kot v minuti postal med nogami moker, iz ust pa mi je ušel glasen krik. Tisti večer sem šel brez večerje v posteljo. Izgovoril sem se, da mi je slabo. Sram me je bilo pogledati mami v oči.
Sploh ne vem, zakaj, a vedno bolj sem si želel, da se tisti glasni krik ponovi. Po eni strani sem trepetal, da bova z župnikom ostala v knjižnici sama, po drugi strani pa sem komaj čakal, da Nana odide po svojih poteh.
Potem pa me je nekoč vprašal, če bi imel APN  6. Obsedel sem z odprtimi usti. V moji glavi pa se je naredil nekakšen klik. Bilo je kot strela z jasnega neba! Preplavili so me spomini na tistega mulca, ki me je nekoč vprašal, če mi je župnik že kupil kolo. Postalo mi je nelagodno pri duši. Počutil sem se umazano in zavrženo. Kaj pa, če si je tudi tisti mulc kolo zaslužil na enak način kot jaz?
Planil sem z divana, šele pri vratih sem si potegnil hlače gor in potem sem zbežal po stopnicah, kolikor so me noge nesle. Ustavil sem se šele doma. Oče, ki je ravno prišel iz delavnice, me je začudeno pogledal. ''Kaj pa ti noriš?'' me je vprašal. V tisti zmedi, ko nisem vedel, kje se me glava drži, sem izstrelil, da me župnik že ne bo več šlatal, da tudi motorja ne maram. Očeta je skoraj kap. Prijel me je za uho in me odvlekel v kuhinjo.
''Samo poslušaj ga, gada pokvarjenega!'' je kričal pred mamo, ki se ji ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Moral sem poklekniti in še enkrat ponoviti vse- od besede do besede- kar sem povedal že očetu. Prej, preden sem zaprl usta, je že padalo po meni. Ata si je odpel usnjen pas in me zaradi umazanih misli pretepel kot psa. Naslednji dan nisem šel v šolo, kako bi, saj sem bil po celem telesu marogast kot modras! Me je pa ata odvlekel v župnišče, kjer sem moral ponovno pasti na kolena in se župniku opravičiti, hkrati pa priseči, da o svoji bolni domišljiji ne bom nikomur povedal niti besedice.
Nana je bila zrelo jezna name.''Da te nikoli več ne vidim!'' mi je rekla. Tri mesece pa sem moral, za pokoro, vsak dan k prvi jutranji maši. Takrat še nisem vedel, kaj točno sem ga polomil, kar verjel sem, da sem res jaz kriv in se za umazano domišljijo pač moram spokoriti.
Šele veliko kasneje, ko sem že vedel, koliko je ura, so dogodki iz otroštva prišli za menoj. Pri devetnajstih letih so me, ne vem, zakaj ravno takrat, čisto sesuli. Moral sem poiskati psihiatrično pomoč. Pa bi bilo vseeno, četudi je ne bi. Tisti ženski, h kateri so me poslali, je bilo ob opisovanju dogodkov še bolj nerodno kot meni.
Moram reči, da sama zloraba še zdaleč ni toliko bolela kot reakcije bližnjih. Duhovnika sem lahko preklel, mame in očeta nisem mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo!'' mi je mama tisočkrat zabičala, a ni dosti pomagalo. Tega, kar so mi vsi skupaj storili, ne bom nikoli pozabil, odpustil pa tudi ne.
Morda se vam bo zdelo butasto in smešno, a vam še nekaj povem: med študijem sem imel po spletu naključij priložnost, da sem mentorju pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih.
Šok, ki sem ga doživel, je bil nepopisen. Srečal sem ogromno ljudi, ki so bili solidarni s povojnimi morilci na podoben način, kot je bila z župnikom solidarna moja mama:''Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi lahko bil kriv! Da bi zaradi nekih izmišljenih pobojev nanj metati blato?! Nikakor!''

Kako podobno slepi smo ljudje! Mama vse do smrti ni mogla verjeti, da me je župnik izrabljal in mi skoraj uničil življenje. Tudi tisti, ki so osebno poznali morilce in so vedeli, koliko so jih zmetali v brezna, so prav tako trmasto trdili, da niso bili nič krivi, da je že moralo biti tako, kot je bilo. Ne enih, ne drugih ne bom nikoli razumel!«