nedelja, 18. avgust 2019

''kukavičje'' matere







Franci (1950):«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko.
Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši in vtikale nos v naše borno imetje. Mislile so, da jih ne čujemo, ko so govorile:''Kakšna svinjarija!''
Obljubile so nam, da bo občina poskrbela za nas. Niso se več vrnile. Konec meseca so nam odklopili elektriko. Potem je sestra napisala očetu pismo. Prišel je ob Veliki noči. Niti slutil ni, da bo mama odšla od nas. Malo je povprašal po vasi. Ko je izvedel, h komu je pobegnila, jo je poiskal in pretepel. Na hitro je moral oditi, ker so ga iskali miličniki. Sestri je pustil 300 nemških mark, da je lahko poplačala dolgove in da smo imeli za kruh.
Živeli smo, kot smo vedeli in znali. Sestra je šla v službo, saj ni bilo misliti, da bi nadaljevala šolanje, četudi je želela postati šivilja. Med poletnimi počitnicami nas je spet obiskal ata. Povedal nam je, da nas ne more vzeti s seboj, ker živi s še tremi prijatelji v eni sami sobi. Kar oddahnilo se nam je. Želeli smo ostati doma. Ata je kupil nov električni štedilnik in pet metrov drv. Skupaj smo prepleskali kuhinjo, vežo in tudi kamro, kjer smo spali. Vsak od nas je dobil od njega darilo. Meni je dal novo šolsko torbo, ker sem bil tudi v tretjem razredu odličen.
Potem pa je prišla mama. V naročju je držala dojenčka, z njo je bil nek moški, ki je zelo grdo gledal.
Mama nam je ukazala: ''To je sedaj moja hiša. Pojdite, kamor hočete!''
 Moški se je zasmejal in jo uščipnil za rit. Začeli smo jokati. Doroteja se je izmuznila in odhitela po pomoč k sosedu. Lipe je nemudoma pritekel.
V rokah je držal vile:'' 'Prasica, pusti otroke pri miru! Ti ni bilo dovolj, da si se zgonila z drugim?''
Mama se je postavila predenj in mu zabrusila:''To je moja hiša in lahko z njo počnem, kar hočem!''
 Lipe nam je pomagal pobrati stvari, ki smo jih zmetali v žakelj od krompirja. Drug za drugim, kot race, ki gredo do vode, smo šli za njim. Mama je zakričala za nami, naj si nikoli več ne drznemo priti nazaj. Ostali so bili tiho, jaz pa sem neutolažljivo jokal.
Četudi se je Doroteja trudila, da bi ostali skupaj, se to ni zgodilo. Vsak je dobil drugi dom. Mene sta vzela k sebi Lipe in njegova žena. Bil je zidar, skoraj nič ga ni bilo doma, in ker nista imela otrok, je bilo njegovo ženo pogosto strah, ker je bila sama. Vsakokrat, ko je ob ponedeljkih naložil zidarsko orodje v staro, odsluženo šolsko torbo, me je prijel za uho ter dejal:'' Pazi, s kom se bo pogovarjala, da mi boš lahko povedal, ko se vrnem.''
Tako sem ves ljubi dan oprezal za njo. Točno sem vedel, kaj se je pogovarjala z drugimi ženskami, saj sem se jim nenehno motal pod nogami. Dorotejo sem zelo pogrešal. Nekoč se nisem pravi čas umaknil s poti mami, ko pred seboj porivala otroški voziček. Stekla je za menoj in me za kazen brcnila.
Postala je zelo hudobna. Nekoč, ko so bližnji sosedje imeli doma svatbo, je polila z gnojnico bližnjo njivo, ki niti ni bila njena. Potem pa je sedela na pragu in se smejala, ko so svatje vihali nosove.
Njen mož se ga je velikokrat napil. Pri tem pa je kričal, da bi bilo treba odvečne otroke kot mačke zavezati v žakelj in jih utopiti v vodi.
Ob Božiču je ata spet prišel na obisk. Tokrat se je pripeljal z avtom, Alfa Romeo Giulia, bele barve. Ni bil nov model, a zadosti nobel, da ga je občudovala vsa vas.
Ni bil Sam.
Z njim je bila neka ženska, ki ni govorila slovensko. Bila je zelo prijazna. Pobožala me je po laseh in mi dala čokolado. Ko je ata slišal, kaj je storila mama, je začel glasno vpiti, naj pride ven iz hiše, če si upa. Ni prišla.
Ata se je vrnil v Nemčijo, mi, otroci, pa smo postali še večje sirote. Poslej se tudi on ni več vračal domov.
Čas je tekel naprej, vpisal sem se na kovinarsko šolo. Doroteja je že bila poročena in je imela dojenčka. Z drugimi se nisem srečeval. Pri osemnajstih sem šel v vojsko. Ker nisem zadrževal vode, so se iz mene norčevali. Na vežbah sem se z bajonetom po nerodnosti zaklal. Komaj so me rešili.
Pri tridesetih sem se poročil. Zakon ni bil srečen. Žena je potem šla z drugim in z njim imela tri otroke. Danes živim pri starejši sestri. Pogosto sanjam, da je prišel na obisk ata in me povabil na pivo. Skoraj štirideset let ga nisem videl.«

(fotografija ni neposredno povezana s pisanjem, ima pa dovoljenje za nekomercialno uporabo)

sobota, 17. avgust 2019

BRIDKA, A ZELO POGOSTA KMEČKA ZGODBA








Jerko (1948):«Bila sva dva brata. Eden bogat in drugi reven. Jože je nasledil kmetijo, jaz sem dobil le nekaj smrek, košček zemlje in pet let zapovrstjo krompir, ki sem ga je pravzaprav pomagal sam pridelati. Jože je bil tudi pogolten, jaz pa sem se zajebaval z občutkom, da sem kot revež za marsikaj prikrajšan.

Še danes ne vem, zakaj sta oča in mat’ kmetijo prepisala na brata. Študiral je, domov pa se je hodil samo toliko hlinit, da nista spremenila svoje odločitve. Če sem kdaj kaj rekel, me je oče hitro zabil, da naj bom tiho, ker sem tepec. Še osnovne šole nisem naredil, pa ne zato, ker bi bil neumen, temveč zato, ker sem moral garati od jutra do večera.

Spominjam se, da sem še ne desetletni fantič pomagal očetu v gmajni. Podirala sva drevje in  moral sem ga vlačiti v dolino kot odrasel dedec.

Nekoč sva imela pomagača. Pa ga je nekaj posviral. Oče je mahnil mene, ker se mu je bal reči žal besedo.

Mislil je, da me tako vzgaja v trdnega in odpornega človeka. Toda ni bilo res! V sebi sem nosil zamero in odpor do njega. Toliko krivic, kot sem jih doživel jaz, jih ni nihče! Brat se mi je samo posmehoval, namesto da bi mi pomagal!

Ob sobotnih večerih, ko je bilo treba iti v štalo, se je lepo oblekel in šel na vas, jaz, butelj, pa pod krave! Mora se malo razvedriti, me je tolažila mama, saj vidiš, da vse dneve prečepi v zaprtih prostorih ob knjigah. Strašno naporno se jima je zdel njegov študij! A jaz, ki sem garal kot žival, sem pa lahko crknil!

Tudi pri jedi je bilo podobno.

''Ta boljši kos naj bo za nedeljo, ko pride Gregor,'' je ukazal ata. Ali pa: ''Še to postoriva, da Gregorju  ne bo treba.''

 Ko so se nekoč očetu vnele žile na nogi, sem mu jih jaz čistil in mazal s kremo. Da Gregor ne bo videl, ker si bo potem kaj mislil. Z leti so se razlike še poglabljale. Če je na primer Gregor pomagal pri delu eno popoldne, se je o tem dogodku govorilo še ves teden. Kako pridnega sina imava! se je ponosno nosil oče in vsakemu, ki ga je hotel poslušati, razlagal, kakšno srečo ima kmetija ob tako pridnem nasledniku. Stiskal sem pesti in se šel zapit, ker drugače bi lahko očeta še udaril!

Zelo rad bi   bil šofer, to delo me je veselilo. Ne, je udaril oče po mizi, kdo bo pa nama pomagal?! Zbal sem se njegove jeze in sem opustil misel, da bi kdaj imel svoj tovornjak.

Do vojaščine sploh nisem bil v službi. Če sem hotel iti s fanti na vas, sem moral prositi očeta za denar. Samo zapravljati znaš, mi je zmeraj poočital, preden mi je s težavo odštel nekaj fičnikov. Ko so to kolegi izvedeli, so se iz mene ničkolikokrat norčevali. Zato sem prenehal zahajati v njihovo družbo. Držal sem se bolj zase in na skrivaj pestoval svojo jezo in bes. Na vse sem bil jezen: na starše, ker so bili krivični in na brata, ker mu je vse uspevalo.

Potem sem na srečo odšel služit vojsko. V Makedonijo. Ni mi bilo z rožicami postlano, toda   vsaj to me je držalo pokonci, da me niso gonili kot hlapca. Naučil sem se voziti tovornjak pa še tega in onega. Radi so me imeli, ker sem bil, tako so dejali, zelo priročen in spreten.

Ko sem se po letu in pol vrnil domov, je bil oče že v bolnišnici. Zgrozil sem se, ko sem ga zagledal. Sama kost in koža. Umrl je, preden sva si mogla reči kakšno lepo besedo. To me žre še danes. Do zadnjega dne sem ga sovražil in preziral, on pa mene. Nisva se utegnila pobotati in tega si ne bom nikoli odpustil.

Leta 1974 je brat prevzel kmetijo. V tistih letih se je začelo tudi na veliko graditi. Zazidljive parcele so šle za med. Nekega jutra ves presenečen zagledam skupino ljudi, ki so nekaj merili na našem najboljšem travniku. Nataknem si hlače in stečem tja.

''Ne motivili se nam pod nogami, me nadere brat, saj vidiš, da imamo delo.''

 Brat je pokasiral denar od dvanajstih prodanih parcelah! In niti besedice mu nisem smel reči! Niti besedice!

Mama je bila na Gregorjevi strani. Nekega večera, ko sem bil malo pijan, sem začel rogoviliti in zahtevati delež od prodane zemlje.

''To pa ne!'' me je ustavil brat, ''kmetija je moja in lahko delam, kar hočem.''

'' Vsaj kakšen dinar mi daj, saj si tudi moje žulje prodajal!'' sem mu poočital. Skočila sva si v lase, in če naju ne bi zvlekla narazen mama, bi se pošteno stepla.

Šel sem na sodnijo in se pritožil. Po nekajletnem pravdanju sem dobil nujni delež: del gozda, njivo in staro kaščo v kateri prebivam še danes. Mama mi tega ni mogla odpustiti. Mislila je, ker sem pač bolj kratke pameti, da je zame vse dobro.

Še večji hudič je nastal, ko sem se oženil. Anko sem spoznal na neki veselici. Delala je v Peksu in dobro zaslužila. Kaj potem, če je bila kakšno leto starejša od mene? Danes, ko sva že stara, se to sploh ne pozna več!

Moja mama je že zdavnaj pokojna, brat se je kmalu po najinem prepiru odselil v Ljubljano. Od naše velike kmetije je ostalo bolj malo: hišo je brat preuredil v vikend, nasadil je nekaj sadnih in okrasnih dreves. Gmajna je iz leta v leto bolj zaraščena, na njivah so zrasle hiše. O, ko bi oče vedel, kaj je naredil! V grobu bi se obrnil! Pa take sanje je imel o tem, koliko   repov bo v hlevu in s čim vse se bo brat ukvarjal, ko bo enkrat zagospodaril. Žalostno, žalostno je vse skupaj!

Mama je zadnje leto, ko je obležala, preživela v domu za ostarele. Niti toliko ni bila vredna, da bi jo brat vzel k sebi.

''Saj nima časa,'' so govorili po vasi. Jaz sem pa vedel, da bi se čas že našel, samo odveč mu je bilo.

Nikoli nisem imel bogastva, no, pri otrocih pa je bil Bog radodaren. Pridni so, tudi v šoli, to moram reči. Brata bom sovražil do smrti. Nikoli mu ne bom odpustil, da je uničil našo kmetijo. Naj se mu ves denar, ki ga je nakradel, nekje zatakne.«

nedelja, 11. avgust 2019

dve lovski, a resnični





 Ciril (1954):«V času osamosvojitve sem bil mlad, nadobuden policist.
V kraju, kjer sem služboval, smo imeli kar nekaj dela z vročekrvneži, ki se niso mogli sprijazniti z osamosvojitvijo.

Nekateri so se potem vrnili v matično domovino, nekateri so se odselili v tujino, drugi so se umirili in ugotovili, da bo v novi državi sicer drugače, a bolje, kot je bilo prej.

A to ni tisto, kar sem vam želel povedati. Nadrejeni so me prosili, naj uredim dokumentacijo, ki je bila obsežna, raznolika in pestra. Moj predhodnik je bil zelo natančen in je popisal vsa ''odstopanja'' občanov, ki niso bila v skladu z zakoni in predpisi. Nekateri primeri so bili celo zelo zabavni. Denimo: kolesar, ki je naredil prekršek, je miličnika, ko ga je ustavil, gledal v oči, namesto da bi ponižno strmel v tla.

V posebnem zvezku je vodil ''vaške ovaduhe''. Na moje veliko presenečenje tudi teh ni bilo malo. Bil sem šokiran, ko sem prebiral, kakšne neumnosti so nekateri od njih nosili prehodniku na nos. Še najhujše vaške čenče so bile v primerjavi z njimi - biseri.

S posebnim pismom sem se ovaduhom lepo zahvalil za sodelovanje. Da je v samostojni Sloveniji konec z ovajanjem sosedov in bližnjih, so razumeli vsi, razen enega.

Bil je starejši občan, v času vojne si je prislužil nekaj medalj in še zmeraj je čutil v sebi dolžnost, da se ''bori proti sovražniku''. Bil pa je komaj pismen in na policijsko postajo je prihajal skupaj z ženo, ki je bila njegova tajnica.

Kadar je hotel kaj povedati, je spravil iz sebe le dva, tri stavke, potem pa je dregnil ženo, češ, nadaljuj. Ko je ona povzela besedo, mi je ''protijugoslovansko'' delovanje nekaterih posameznikov razložila v vseh podrobnostih.
Bolj, kot sem jima govoril, da smo Jugoslavijo pokopali, bolj sta se jo oklepala.

Sprijaznil sem se, da ju od njunega ''dela'' en navaden policist, kot sem bil jaz, ne more odvrniti.
Ženska je res bila lisica! Ugotovil sem, da je včasih kakšno zabeležko spremenila po čisto lastni presoji.
Največkrat je bil kraj in čas dogajanja isti, zamenjala je le glavne akterje. Če se ji je kdo zameril, ga je brez slabe vesti, četudi nedolžnega, potunkala v drek.

Počasi sem ju bil že do vrh glave sit. Z rdečim flomastrom sem obkrožil sporna (nelogična) mesta v zabeležki in ji jo vrnil. Bila je ogorčena in osupla, kaj si upam!
Njen mož je stal zraven nje in sikal, da bi takšne, kot sem bil jaz, nekoč ustrelili. Brigalo me je, kaj čvekata, pokazal sem jima vrata. Potem sta na moj račun napisala kar nekaj pritožb tako na zvezo borcev, na vrh policije, pritožbo sta poslala v uredništva nekaterih časopisov.

Na srečo ju je vzel v roke zet, ki je bil trezen in razumen možakar. Šele po njegovem posredovanju sta nehala vohuniti za sovaščani in jih ovajati.«

 :-)  :-)  :-)


Oto (…):«Imam tudi jaz eno resnično: Bilo je okoli leta 80. Šverc z markami, nakup videorekorderjev in pornografskih filmov je bil za nekatere donosen posel.
V vsaki gostilni ali bufetu pa je govorice o biznisu po cele dneve v kotu na ušesa vlekel točno določen ovaduh. Zanimalo ga je, kdo šverca in kdo kupuje.
Za ''našega'' so kmalu vsi vedeli po kaj prihaja in marsikdo si ga je privoščil. Pa sva prišla v bufet na avtobusni postaji na špricar tudi s prijateljem Tonetom. Notri je bilo par ljudi, v kotu pa tudi ta stalni gost. Spogledala sva se, malo nama je šlo na smeh. Vedel sem, da ima Tone na eno neumno vprašanje najmanj tri še bolj neumne odgovore.
Zato sem ga nadvse resno (in glasno) vprašal:"A si mi zrihtal tisto?''
(To so bili časi, ko je kdo komu zmeraj nekaj zrihtaval)
Odgovoril je skrivnostno in poltiho, a tako, da so vseeno lahko vsi slišali:"Nemogoče! Nič več! Možakar, ki je do sedaj švercal to mast je šel pod ključ. Biznis je postal bolj nevaren kot švercanje z mamili!''
(Ob vsaki besedi se je stalni gost za malenkost pomaknil bliže)
Miha pa še ni nehal govoriti o masti: ''Zadnja mast je bila najhujša! Pomisli - prvi dan kamen na njivi ali vinogradu namažeš,drugi dan ga samo z lopato preštihaš- pa se že spremeni v pesek!''
(Stalni gost je bil že za najinimi hrbti, tik ob šanku)
''Veš, ta mast ni več hec, matpakarjola! Lahko ti kdo z njo namaže vogal od zidanice, naredi se luknja, lopov smukne k sodom pa ti vse vino popije."
 Na hitro sva spila in zapustila lokal, saj sem komaj zadrževal smeh. Tone pa je hudomušno dodal:"Vidiš, pa sva še eni stranki prodala mast!"
In sva se razšla.«

 (fotografija je simbolična in ima dovoljenje za nekomercialno objavljanje)




sreda, 07. avgust 2019

meni zelo ljuba moška zgodba

 
 
 
 
 
 
Sabina (…):«O dedu Janku je v naši družini ohranjenih veliko zgodb. Rojen je bil leta 1931, tako da ga je vojna vihra, na srečo, pustila pri miru. Boleče pa je okusil povojno oblast. Uboge kmete so privili z davki, tako da ni bilo misliti, da bi se oženil, saj še za družino ni bilo dovolj kruha. Ko je od staršev, pravzaprav od zelo avtoritativnega očeta končno dobil blagoslov, je bila njegova prva misel:''Hitro pot pod noge, da tista reč ne bo eksplodirala!''
 
Pametni fantje so se ženili na medvedovo kožo, kar je pomenilo, da je bilo najprej poskrbljeno za lastništvo kmetije, šele potem je prišla na vrsto nevesta. 
Ko je očetu previdno namignil, kako in kaj, je oče vzel kramp in ga z vso močjo zalučal proti njemu.
Ded je bil že v letih, ko je pogosto pripovedoval, da tistega hudiča med nogami ni mogel ukrotiti, da je imel ves čas dvignjeno glavo in je lajal.
Prav zaradi svoje silne potrebe se je ustavil tudi pri Zinki. Bila je že malo starejša, saj ji je fant padel pri Italijanih in je zato nihče od poštenih vaških ženinov ni maral. Prefrigano je računal, da se prav zaradi zavrnitev njena cuca še toliko bolj slini.
Ko je stopil v hišo, so mama takoj postavili na mizo mesni narezek in potico, ki je ostala od Velike noči. Ni vedel, kaj naj reče, tiho je čemel za mizo. 
Zinka je gledala stran in se molče izmuznila iz hiše. To je pomenilo, da je dobil od nje škarpeto. (zavrnitev). Ker pa mu je bila všeč, tistemu tam spodaj pa tudi, se je vrnil naslednji teden, pa še naslednji teden, dokler ni strl njenega uporniškega srca. Do poroke nista dosti govorila.
Ded se je zelo lepo oblekel, in ker je bil postaven fant, Zinka, moja nona, ni mogla odvrniti oči od njega. Po cerkvenem obredu so se okoli dveh popoldne zaslišali streli. Ljudje so se skrili pod mize, kajti pokanje jih je ponovno spomnilo na drugo svetovno vojno. Nikoli se ni izvedelo, kdo je streljal. Menda je svate hotel prestrašiti zavrnjen snubec. Na ohceti so igrali Beneški fantje, eden od njih je bil dedov prijatelj.
Enkrat okoli desete ure gresta ded in nona plesat. Menda jo je s takšno močjo stisnil k sebi, da ji je zmanjkalo sape. Redkobeseden kot je bil, ji je vseeno zašepetal na uho, da ne zdrži več niti sekunde. ''Tudi jaz ne,'' mu je menda odgovorila nona. Potem sta se zaklenila v kranceljno sobo. Četudi so nekateri tiščali ušesa k vratom, niso slišali niti najmanjšega šuma. A sta menda tiste reči počela večkrat zapored.
Kljub temu da sta se zelo dobro razumela, sta zaplodila le mojo mamo. Ded je ostal redkobeseden do svoje smrti. A če se je bilo treba pohvaliti na račun spolnosti, pa ni šparal besed. Imel je navado reči, da je tista njegova reč tako trda in velika, da bi z njo še vola ubil. Moja mama mi je zmeraj zatiskala ušesa, a ni pomagalo.
Ko sva bila sama, me je vprašal:''No, dekletce moje, kakšna je tista reč?'' In jaz sem kot iz topa odgovorila:''Za vola ubit!''…«

ponedeljek, 05. avgust 2019

NNNSP - mit ali resnica?





upokojena medicinska sestra (med drugim) pripoveduje:
 
''Danes še redkokdo pomni, kako nas je jugoslovanska oblast strašila z akcijami ''Nič nas ne sme presenetiti''. Ljudi so primorali, da so kupili plinske maske, ki so bile zelo nerodne, in če si jih nisi prav nadel, tudi nevarne. Poleg tega smo v določenem obdobju imeli doma NNNSP pakete, za primer, če bi nas ''napadli Američani'' in bi v trgovinah zmanjkalo hrane. Ne morem vam povedati, koliko nesmiselnega strahu je bilo med navadnimi ljudmi! Nekaterim je, žal, ta strah pred Američani obtičal vse do današnjih dni.
Enkrat mesečno sem prišla na obisk k starejšemu paru. On je bil hud astmatik in nasilnež, ona pa uboga reva. Kljub težki bolezni jo je nenehno maltretiral, poniževal in ustrahoval.
Nekoč ji je ukazal, da si mora nadeti masko in z njo tekati po hiši. Hotel se je prepričati, če je dovolj varna in tudi uporabna. Ubožica se je zaradi pomanjkanja zraka in napada panike zgrudila. Ko je nasilnež ugotovil, da je nekaj narobe, je pobutal po sosednjih vratih, ti pa so poklicali mene.''



Ta zapis sem, nič hudega sluteč, objavila tudi na Facebooku. Odzivi so bili - vsaj zame - šokantni. 
Češ, da je zgodba izmišljena, da ni bilo tako! Da ni bilo niti predvojaške vzgoje v srednjih šolah! 

 Nekaj komentarjev: 

Andrej Cerar Milena Miklavčič '75 leta sem delal svojo hišo! Če si hotel, da je narejeno po predisih (da si dobil uporabno vselitveno dovoljenje) si moral v kleti zgraditi bunkar- z vhodom iz kleti pa vmes železna vrata in železen podboj! Iz bunkarja pa izhod (preko rova) na ven!. O tem danes nekateri nočejo niti slišati - nekateri pa vedo, pa se sprenevedajo!
 
 

Doris Frčej Milena Miklavčič jaz nisem nič prenagla - moji starši so tudi takrat delali hišo - nobenega bunkerja nismo imeli, nobenih paketov, kaj šele kakšne maske - zato pravim, da je to posploševanje, in ne spomnim se, da bi se kjerkoli o tem tudi pogovarjali, pa nisem bila ravno v plenicah ampak kar radoveden deklič z našpičenimi ušesi
 
 
Marjana Kovačič Jaz sem očitno živela na nekem drugem planetu, tudi imenovanem Slovenija. Sem letnik 1960, vendar tako izkrivljenih izjav o času, ki sem ga živela tudi sama, še nisem slišala.
 
 Milena Miklavčič no, no, no. Ne tako naglo! ! Lepo prosim! Bile so maske in bili so paketi. v 80 letih smo se preselili v svojo hišo in vem, da smo jih še bili prisiljeni nabavljati, nekaj je plačal sindikat, nekaj so nam pa trgali od plače. In še to: poznam jih kar nekaj, ki so si takrat en prostor v kleti naredili kot bunker. Izhod iz njega pa izkopali tja do drvarnice.
 
 
 
Joži Umek V Hrastniku smo se v vajah NNPučili, kako ravnati ob uhajanju klora iz TKI. Še danes se mi zdi, da je bilo to zelo pametno. Se bojim, da bi danes v taken primer med med ljudmi nastala panika in jih večina ne bi vedela, kako ravnati. Bi nam včasih kakšen NNPše kako koristil.
 
 
Peter Gominšek spet ena "cvetka"... v stilu "Only Fools and Horses"...plinska maska je bil obvezen pripomoček vsakega, ki je služil vojsko... v bivši državi.... zakaj bi bila nevarna ne vem...seveda če bi si oprostite kateri bedak zaprl neprodušno ventil...na njej... ko so nas obmetavali na vajah z solzivcem... je bila kar dobrodošla..In od kje vam to, da so morali plinske maske kupovati... Kolikor vem, so jih ljudje dobili predvsem tisti v civilni zasčiti... O tem pa, je nekdo to masko preizkušal na ženi... je pač odnos, ki kaže dva, ki sta po mojem zrela za kakšno ustanovo... Sama akcija, pač pogruntavščina sistema je bila NNNP.. ali nič nas ne sme presenetiti... in vedno smo dodali, ker na nič nismo pripravljeni. hahahahah🤣🤣🤣🤣. Takšne zgodbe so samo dokaz, da so Butalci...po razmišljanju... geniji za takšne, kot jih opisuje zgodba...
 
 
 
 

sobota, 03. avgust 2019

o časih, o katerih manjka zgodb





Polde (1921) pa se spominja svoje učiteljice. 

"Fantje smo o spolnosti vedeli marsikaj, saj smo se nenehno gibali med odraslimi moškimi, ki naših ušes, zlasti še, če so imeli v riti kakšen šnopc več kot običajno, niso preveč šparali.  Šuntali so nas, da jih je treba čim več naskočiti, zlasti take, ki rade dajo. Frderbat  ta poštene, je bila še posebna slast. Kmalu sem ugotovil, da so v veliki prednosti pred ostalimi fanti gruntarski, saj so se punce kar lepile nanje. Zato, da bi se primožile na grunt, so bile nekatere pripravljene dati tudi noge narazen. Močno pa dvomim, da je bila po sredi kakšna velika ljubezen. Po navadi so ostale brez kranclna in brez poroke."

Pozneje, malo pred 2. svetovno vojno, so ženske že bolj množično uporabljale vložke. Delale so jih same. Prale in sušile so jih naskrivaj, kajti noben moški (še) ni bil tako napreden, da se mu pogled na lavorje krvi ne bi uprl in žalil njegovega čuta  za spodobnost. Sušile so jih, po pripovedovanju, med senenimi kopicami, daleč stran od radovednežev.

Pripovedovali so mi tudi o nekem možakarju, ki je ženo že kmalu po poroki zverinsko pretepel. Groga je namreč odraščal med samimi brati, mama pa je zmeraj poskrbela, da moških v družini ni zamorila s svojimi ženskimi težavami. Ko je prvič opazil, da njegovi ženi iz riti teče kri, se je sesedel od same groze. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato bog štrafal.
 Odvlekel jo je k župniku, kateremu je, ves tresoč od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik ga je posedel za mizo in mu lepo počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela vsak mesec, razen takrat, ko bo zanosila.
O tem poduku je župnik pripovedoval svoji nečakinji, ki je bila vaška babica, z namenom, da je pričela osveščati tudi može, da ti ne bi počeli nepotrebnih neumnosti.