JUTRI 2052

V svojo sredino, sredi prostranih gozdov, v daljavi se je dalo slutiti nekoč mogočen grad, ki pa ga je že zdavnaj načel zob časa, sta me povabili Mojca in Jelka, nečakinja in teta. Življenje, ki je Mojco (1961) do te mere zaznamovalo, da se je morala leta 2000 upokojiti, si zasluži, da se o njem kaj tudi zapiše. Najprej je povzela besedo Jelka: «Zadnja leta smo vsi vedeli, da ima naša Mojca hude psihične težave. Zakaj in od kod pa se ni nikomur niti sanjalo. Lahko bi nam sicer sama povedala, a je nekatere najbolj ranljive in boleče skrivnosti držala, zakopane v najglobljih kotičkih svojega srca. Nekoč pa, bila sem ravno sredi nekega sestanka, mi rečejo, hitro, hitro pojdi, iz bolnišnice kličejo, menda je nekaj nujnega. Kar streslo me je od groze, saj sem najprej pomislila, da se je zgodilo kaj hudega komu od otrok. Glas na drugi strani me spravi na kolena, saj me odločno prosi, pridite, sedaj je pa zadosti. Moramo ugotoviti, kaj se z Mojco dogaja. Zunaj je snežilo, komaj sem vozi

  V minulih letih sem spoznala kup zelo različnih posameznikov. Med njimi so bili nekateri t. i. ''znani posamezniki'', o nekaterih s(m)o se svoj čas učili tudi v šoli. Spominjam se gospoda, ki se je znašel celo v učbenikih. Njegova hčerka je poskušala narediti vse, da bi njegov življenjepis popravili in spremenili, a tega niso hoteli, češ da je postalo življenje njenega očeta že ''ljudska last'', da se ne da narediti nič. Šele več let po osamosvojitvi je dosegla, da je oče izginil iz tega, že omenjenega ''ljudskega spomina''. Takrat so ga lahko v miru pokopali, in to tako, kot je želela družina- s cerkvenim obredom. * Živeli so, ali še živijo pisatelji obeh spolov, ki so bili zelo živahnega duha. A o njih se učimo, kot bi bili najbolj sterilna bitja tega sveta- brez mesa in krvi. * Zelo podobno je (je bilo) s političnimi profili večine vidnih mož in žena, ki so krojili našo politiko. V življenjepisih piše zgolj tisto, kar je uš

                        Tonka in Luka   Tonki se je mudilo na ta svet. Dan oz. noč je zagledala 28.2. 19…,ko se je mama spravila obešati zaveze. Vse življenje si je potem očitala, da je bilo pozno in ni šla spat. Če bi šla v posteljo, se Tonka ne bi rodila s 8 meseci in ne bi bila takšna kot je. Tonka je deklica s Zmerno motnjo v Duševnem Razvoju-ZMDR. To ji je očital tudi mož, ki je bil takrat še na kozarčku s prijatelji. Včasih je tudi izjavljal, da ni pošteno od življenja, da je njegova tako lepa žena postala žrtev prizadetega otroka. Sam je bil v tej zgodbi izvzet.  Zmigoval se z glavo, ko je razlagal, da se mu žena smili, ker je rodila otroka, ki ga okolica nikoli ne bo sprejela. Žal, žal je bil tudi prvi, ki hčerke tudi javno ni sprejel. Pri njenih treh letih se je odselil nazaj k svojim staršem, ki so ga seveda pri tem koraku podprli. Imel je vsaj toliko srca, da je veliko plačeval za hčerko, a denar ne odtehta ljubezni, čeprav je pomemben. Tonka in mamica sta tako ostali sami

  Nika mi je poleg voščila poslala tudi rojstnodnevno zgodbo. Ja, tudi to se včasih zgodi. Pa res upam, da le včasih! ''S fantom sva bila rojena dva dneva narazen istega leta. Šest let sva praznovala vedno skupaj. Pravzaprav sem zakusko pripravila jaz, on je le prišel in si postregel. Najinim staršem ta dan ni nič pomenil, oni so praznovali god. Rojstnega dne sem se zmeraj veselila, zelo sem se potrudila, da sem fantu pripravila kakšno presenečenje.. On pa ni bil takšen….To me je zmeraj zelo bolelo. Potem sem se odločila, da ga malo predramim, da se bo začel zavedati, kako lepo je, če se za dekle malo potrudi. Odločila sem se, da mu kupim verižico. Boštjan si jo je že dolgo ogledoval v izložbi zlatarne Celje. Če je ženska zaljubljena, je pripravljena za svojega ljubega storiti čisto vse. Po tihem sem upala, da me bo končno tudi on presenetil. Morda s kakšnim lepim darilo, morda na kakšen drug način? Nisem bila zahtevna. Vzela sem kredit na čeke. Znesek je bil za m

  ŠLOGANJE V drugo in v TRETJE "Nekoč sem imel velik rešpekt pred izobraženimi ljudmi. Pred leti pa sem spoznal tako preproste in odprte, kakor tudi nadute in vzvišene izobražence. Posebno pa me je presenetila oseba z sedmo stopnjo izobrazbe, mlajša od mene, ki sveto verjame v coprnice in podobne nadnaravne sile. Dobro ,da nimajo moči, sicer bi spet gorele grmade."(Oto N.) PS Ljudje smo res takšni in drugačni. In izobrazba že dolgo ni več porok za več razuma in treznosti. Če je Oto že omenil coprnice, tudi moja izkušnja v povezavi z njimi je zanimiva: Poznala sem par, oba sta imela vrhunsko izobrazbo. A sta hkrati tudi trdno verjela, da je zgolj to, kar je ''naravno'', gonilo sveta. Potem pa si je hčerka, na tekmovanju rolkanja, zlomila nogo. Da bi jo peljala k zdravniku, da bi dobila mavec? Ni bilo govora! Po telefonu sta več dni zapored govorila s svojim šamanom, ki je dekličin zlom zdravil na daljavo. Posledice niso bile prijetne. Številne operacije, za s