ljubezenske razdvojenosti

 

Babica je bila rojena 1895 leta. Torej v predprejšnjem stoletju. Ko je bila starejša, je rada gledala televizijo, še raje je pripovedovala. Na žalost si povesti nisem zapisovala, a ene se v grobem spominjam, ker je zelo težka.

Živeli so v Ljubljani, premožni meščani so bili, takšni, ki so tudi udobno živeli. Oče je imel zaposlenih nekaj pomočnikov in vajencev. Mama je v skladu z običaji tistih časov skrbela za dom in pripravljala svoje hčerke za predstavitveni spomladanski ples. Najlepša in najbolj zaželena je bila noničina (bom rekla kar babičina) sestrica Polonca. Precej višja od drugih, temnih modrih oči in rdečkasto zlatih gostih las. Mama si je zanjo želela sina kakšnega drugega zlatarja, študenta medicine ali pravnika. Polonca pa je sanjala o vajencu Gašperju. Seveda je bila to popolnoma nesprejemljiva kombinacija, a mlada se na to nista ozirala in se redno sestajala in crkljala.

Crkljala in ljubčkala, dokler se ni poznalo.

Nastala je panika. Mama je na hitro objavila, da je Polonca zbolela na pljučih in jo preselila v Izolo k sorodnikom. Tam je potem brez problemov rodila zdravega sina, ki so ga imenovali za Servacija. Ni ga dolgo pestovala, odnesli so ga neznano kam. Pravijo, da v tistih časih niso bili preveč malenkostni koliko otrok je pri kateri hiši. Moški so pluli z ladjami, doma jih ni jih bilo tudi po nekaj let. Ko so se vrnili domov, je bil vedno kakšen otrok več pri hiši. Včasih so jih kar k sosedu skrili, dokler mornar ni spet odšel na ladjo. Mnogi se pa niso vračali, biti mornar v tistih časih je največkrat pomenilo ostati nekje za hrano ribam.

Tako se je dom našel tudi za Servacija.

Doma so se na hčerino vrnitev dobro pripravili. Starša sta opustila sanje o zdravnikih, zlatarjih in odvetnikih, našla sta ji preko 40 let starega vdovca, pisarja na deželnem sodišču. Polonca se je vdala v usodo in  molče pristala na poroko. Vdovec in njegovi otroci so bili prijetna družinica in na začetku je kar lepo šlo, starejša dva sta bila skoraj Polončinih let. Potem je izbruhnila prva svetovna vojna. Mož je moral na fronto, toda kmalu po njegovem odhodu se je s fronte vrnil hudo poškodovan in bolan  očetov vajenec Gašper. Ljubljana ni bila tako velika,da se ne bi ponovno srečala in Polonca je prevzela skrb zanj. Zdravljenje in drugo pomoč, vse mu je nudila, samo da sta se lahko ponovno srečevala. Naselil se je v na pol podrto hišo ob Zaloški cesti, kockal in pijančeval, toda ni ji bilo mar, le da sta spet skupaj.

Mož ni bil ob vrnitvi domov nič kaj dobrodošel. To je kmalu opazil. Tudi zgodbice, ki so jih pripovedovali sinovi, mačehe niso kazale v lepe luči. Nazadnje mu je priznala, da ga vara. Zahteval je ločitev in jo po mukotrpnih prerekanjih s cerkvijo in oblastjo tudi dobil. Polonca je vzela odpravnino in se preselila na Zaloško.

Po vojni ji je sorodnica sporočila, kje živi njun sin. Servacij je starša nekajkrat obiskal, potem ni videl več smisla v druženju z dvema zapitima revežema na koncu Ljubljanskih poti.

Teto Polonco sem srečala, obiskala nas je, ko sem bila še majhna. Stric Gašper je umrl po drugi vojni. V kozmosu so Bogovi zapisali še eno nesrečno ljubezensko zgodbo.

FOTKA