JUTRI 2052

  Zadnji dan starega leta smo. Dobrih želja je toliko, da se včasih resno sprašujem, pa kje, za vraga, so predniki staknili tisti rek, ki pravi, da je ''Slovenec najbolj srečen, ko sosedu crkne krava''? Moje novoletne želje so zelo enake tistim, ki sem jih zapisovala čez leto: da bi bili bolj ljubeči drug do drugega, strpnejši, bolj ljubeznivi, manj maščevalni in škodoželjni. Rada bi dočakala dan, ko bi se več pogovarjali in manj na počez sodili. Ne bi bilo lepo, če bi imeli enake vatle zase in za druge? Raj na zemlji! Vsak od nas si sam izbira poti, po katerih hodi. Jaz ne bi bila jaz, če bi želela, da na tej poti ne bi bilo jam, zoprnih kamnov in drugih ovir. Morajo biti! Ker šele, ko nam uspe, da jih premagamo, sami pri sebi spoznamo, kdo smo, kakšni smo. Morda tudi to, smo v svojem bistvu močnejši, kot smo mislili. Moja prijateljica Ljerka (97) pravi, da je presrečna, ko zjutraj vstane in lahko pomiga s prsti. Kaj lepšega! Še kako drži! Kakšno bogastvo imamo, da lah

  V dolgih letih, ko sem zbirala zgodbe, sem slišala veliko takšnih, ki so govorile o izginulih. O izgubljenih. Tudi o ukradenih otrocih. Navdiha za pisanje knjige KJE JE OTROK? ni bilo malo. https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov Eno nenavadno zgodbo smo imeli tudi v družini deda Luke. Njegov brat Jakob (roj. 1890) je bil poseben človek. Živel je v Ljubljani, v sobici čisto pod streho, na Križevniški 9. Nekoč sva ga obiskali z mamo. Spominjam se, da soba ni imela nobenega okna. Zanimivo je, da je bil najprej zaljubljen v neko Urško, potem sta se razšla, nakar se je oženil z Matildo. Ko se je nekoč spet srečal z Urško, se je ljubezen znova vnela. Žal pa se kot mačeha ni dobro izkazala. Jakob se je edini od Pivkovih spreobrnil v evangeličansko vero. Penzijo si je prislužil z dajanjem krvi. Po nekaterih pripovedih je bila Matilda precej živahna ženska. Menda je rodila več otrok, a jih je prodala v posvojitev. Edini otrok, ki ga je obdržala, je bil Darko. Morda zato, ker je b

  Čas okoli Božiča me zmeraj spomni na tiste zgodbe, ki so povezane z otroki. Nekaterim je rojstvo nekaj samo po sebi umevnega, so pa tudi takšni, ki se za otroka trudijo leta in leta, pa ni rečeno, da jim na koncu tudi uspe. A takrat, ko jim, je veselje neizmerno. ** V predvojnih časih je bilo zaželeno, da je ženska bolj širokih bokov in velikih prsi, kajti to dvoje je predstavljalo rodovitnost, ki se je na marsikateri kmetiji niso branili. Manica je bila točno takšna. Za povrh je imela še to srečo, da jo je imel njen Milan zelo rad. Po dobrih petih letih, ko še zmeraj ni zanosila, se je v hiši začel pekel. Tašča je ta mladi na vsakem koraku očitala jalovost. V sveti jezi, ker ji še zmeraj ni podarila vnuka, jo je pogosto tudi fizično napadla. Domači župnik, dobra duša, ni vedel, kako bi družini pomagal. Tašča je bila njegova sestrična, nič kaj rad ni z njo zobal češenj. Potem pa se nekoč, na nekem romanju na Trsat, le pokaže priložnost, da prisede k nesrečnima zakoncema in se pog

  Naj besed, ki rade potujejo in prinašajo veselje, nihče ne ustavi… Vsi, ki ljubijo pisano besedo, trdijo, da ni slajšega vonja, kot je tisti, ki veje iz odprte knjige in diši po zgodbah… …da bi bila vrata v naša srca tudi v prihodnje na stežaj odprta vsem, ki sledijo temu vonju, vsem, ki dobro mislijo, vsem, ki tudi drugim želijo veliko sreče, zdravja in veselja, vsem, ki hodijo skozi življenje z upanjem, vsem, ki se znajdejo na kolenih, pa se znajo pobrati, vsem, ki bi radi objeli svet, pa so roke prekratke, vsem- tudi tistim- ki jih kdaj jezimo in spravljamo v obup, vsem, ki me imajo radi in imam jaz rada njih. Želim vam z mirom napolnjen Božič. Leto, ki je pred nami, naj bo predvsem zdravo. Z dodatkom sreče, za katero poskrbite sami, ker na druge se ni zanašati.... https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

  Magdalena :«Za menoj je bil osmi razred, pred menoj pa vpis na ekonomsko srednjo šolo. Ravno smo sedeli pri kosilu, ko od vhodnih vrat zaslišimo glasen hrup v nekem tujem jeziku. Babica, ki je bila še živa, se je počasi skobacala s svojega stola in oddrsala proti vhodu. Jaz in oba brata pa smo ji, radovedni, kot smo bili, kljub maminemu nerganju, naj ostaneva pri miru za mizo, sledili. Takrat sem prvič v življenju videla taksi. Pred njim je stala mogočna gospa z zelo rdečimi lasmi. Okoli vratu je imela, in to kljub junijski vročini, krznen muf, noge so ji tičale v čevljih s strašansko visokimi petami. V naročju pa ji je lajal majhen kuža. Takrat se nam še ni niti sanjalo, da je tisto čivava. Gospa, ime ji je bilo Violeta, je na srečo govorila tudi nemško. Moj ata je bil koroški Slovenec in mu nemščina ni delala težav. Violeta je bila izgubljena tržaška pastorka. Ko je pospravljala po očetovem stanovanju, je našla naš naslov. Na vsak način je želela obiskati sorodnike tiste žens

  Še zmeraj ne veste, kaj bi kupili bližnjim? Kupite knjigo! Najlepše darilo! Po praznični ceni jih lahko naročite kar na mail: jutri2052@gmail.com Ogenj, rit in kače niso za igrače Zakaj je do zbiranja zgodb sploh prišlo? »V času mojega otroštva se o spolnosti ni govorilo. Otroke so prinašale štorklje. Molčalo se je tudi kasneje, ko sem odraščala. Če je že prišlo do kakšnega besedovanja, je bilo to povezano z zgražanjem, z  nagravžnostjo , umazanostjo.  Srečanje z Mici je bilo usodno za številne tabuje, ki so me utesnjevali. Razkrila mi je, kako je bil videti spolni odnos v času njene mladosti, v prvi polovici 20. stoletja.  Ključne so bile njene besede:''Preveri pri drugih, če ne verjameš!''    Zaradi nje so se porodili dvomi v filmske prizore, ki so predstavljali intimne trenutke iz časov pred 2. svetovno vojno, v literarne opise spolnosti, v nauke, ki sem jih dobila doma, pri verouku, v šoli. Kje je resnica? Začela sem jo neutrudno iskati!  Iščem jo še da

 

  Kolikokrat ob Božičku obdarujete sebe? Kolikokrat druge? Ko iščemo darila, tako pravijo, so knjige pogosto zadnje, na katere pomislimo. Škoda. Marsikdo bi se jo razveselil! Lahko pa bi z njo obdarovali tudi sebe? Nekateri me na blogu ali na FB spremljate šele nekaj mesecev, drugi že leta. Pravite, da vam pri meni, pri branju objav, ni nikoli dolgčas? Lepo. Morda pa bi (tudi zato) kupili eno od knjig? KUHARSKE PRISMODARIJE (15 €) zase in za vnuke? KJE JE OTROK? (20€) Napeto branje, ki se ga prebere v enem dihu? Morda še niste brali trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE? (posamezna 20€, skupaj 50€) Knjige lahko naročite na spodnji povezavi, še bolj enostavno pa je, če mi pišete na mail: jutri2052@gmail.com . https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov

  Življenje je nepredvidljivo, včasih se celo zdi, da nas nenehno preizkuša.... V letih, ko sem zbirala zgodbe, sem se od sogovornikov veliko naučila. Pravzaprav sem prav zaradi njih danes to, kar sem. Na veliko srečo! Če bi radi brali knjige o življenju, potem vas vabim, da obiščete mojo internetno stran. Dobrodošli https://sites.google.com/view/milena-miklavi/domov Še nekaj misli: Če smo lačni, si ne želimo drugega, kot koščka kruha. Magari staro skorjo. Če smo vsega presiti, se lahko celo zgodi, da stojimo pred polnim hladilnikom, a ker v njem ni tistega, kar smo si zaželeli, sikamo, jebelacesta, spet ni nič za žret! * ko se že pod večer na smrt utrujeni vračamo iz službe, sanjamo o dnevih, ko bi lahko ležali na plaži in počeli čisto nič. Samo uživali. Ko potem res ležimo na plaži, začnemo že naslednji dan pogrešati službo, delo, adrenalin. * Janja je poročena z Mirkom, ki jo nosi po rokah, streže na vsakem koraku. Skrbi za otroke si delita, vse je tako, kot malo kje. A Janja ni zad

  O življenju v nočnih lokalih (barih) sem nekaj pisala v drugi in tretji knjigi OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE. Načeloma drži, da so bile plesalke v glavnem iz nekaterih nekdanjih republik, a med njimi so se našle tudi domače ''rože''. Ena od teh je bila celo nezakonska hčerka pomembnega funkcionarja, ki pa je svoje čare razkazovala (iz ''inata'', ker jo oče ni želel priznati) predvsem izbrani, najbolj bogati klienteli. Nekatere med njimi pa je vodila na seks in še kaj ''več'' v enega od Lj. hotelov, v katerem so ''sobne aktivnosti'' fotografirali in gospoda, ki se je znašel v kompromitiranem položaju kasneje tudi obilo izsiljevali.... Zelo žalostna je bila tudi zgodba dveh sester: mama je bila med vojno invalidka in je - za preživetje- zadovoljevala tudi marsikaterega- zelo znanega in pomembnega - ena od hčerk je plesala v nočnem baru, druga pa je imela smolo in se je poročila s pedofilom, ki je spolno izrabljal njen

  Z ženo sta se imela rada kot dva otroka. Trepetala sta od ugodja, ko sta se lahko stisnila drug k drugemu. Milanovo mednožje je bilo mehko, toplo in nežno, ko se je z zadnjico prislonila obenj. »Tako te imam rad!« ji je šepetal na uho. Blaženo se je smehljala in ga poljubljala po roki. Potem je prišlo tisto stokrat prekleto nedeljsko jutro. Tašča je že malo pred šesto ropotala pred vrati. »Vstanita, lenuha lena! K maši bo treba. Da zmolimo nekaj očenašev za mojega vnuka. Ali ga bom dočakala ali ga ne bom?!« Milana so njene grobe in glasne besede pretresle do kosti. Prsti, s katerimi je odgrnil nekaj kodrov z ženinega lica, so trepetali. Z ustnicami se je dotaknil njene rame in jo narahlo poljubil. Misel, da bi prelepo deviško telo oskrunil s svojim semenom, mu je bila grozljiva in tuja. »Pusti jo, bo že odnehala!« mu je čez čas zašepetala žena. A se je zmotila. Zahteve po vnuku so postajale vse glasnejše. Slišala sta jih že pri zajtrku, kosilu in večerji. Milana

  POVEZAVA NA MILENINO STRAN 💚💚💚💚💚 Včeraj sva se pogovarjali z gospo, ki mi je pred leti dala idejo, da bi bilo o ''pogrešanih otrocih'' lepo napisati kaj več. Zgodbo njene stare mame, ki ji je tisti, ki jo je še ne petnajstletno posilil, potem odvzel otroka (sam jih ni mogel imeti), me je že prvič, ko sem jo slišala, zelo pretresla. Pred leti sem jo objavila tudi v Usodah v Gorenjskem glasu. ** Drži, da sta se mati in otrok, ko je bil že v odrasli dobi, spoznala, se začela družiti, a kakšnih posebno trdnih vezi med njima ni bilo nikoli. Šele vnukinja je na nek način nadomestila družinsko ''vrzel. 'Ona je tudi podedovala ''kajžasto hišico'', v kateri je vse do smrti živela babica. Zgodba te babice se me je zelo dotaknila. Otrok, ki ''izgine'', ki je proti tvoji volji pogrešan, v duši odpre rane, ki se nikoli ne zacelijo. ** V 40 letih, ko sem poslušala različne zgodbe, sem slišala za kar nekaj tudi odraslih os

Spoštovana ga. Milena, nedavno prejeto knjigo Kuharske prismodije je opazil 10 letni vnuk moje partnerke in jo začel prelistavati. Skrivoma sem ga opazoval in čakal, da jo odloži, kot tolikokrat že doslej. Ne, vrnil se je na prvo zgodbo, se udobno "ležeče bralsko" namestil na fotelju in bral. Zaradi pozne ure in jutrišnjega zgodnjega vstajanja in odhoda na smučarski trening, sem ga po nekaj prebranih zgodbah prosil, da se odpraviva spat. Prosil me je, če lahko pred spanjem, v postelji, prebere vsaj še eno zgodbo, kar sem mu iz srca dovolil. Skrbno je na koncu z listkom označil stran, odložil knjigo na nočno omarico in zaprl luč. "Lepa knjiga" mi je še zašepetal in že ga ni bilo več... Vidite sedaj, zakaj Vas tako spoštujem? Tudi Roku ste postala draga s svojim pisanjem! Hvala in prisrčen pozdrav, draga Milena. Damijan din in še 1