JUTRI 2052

    Konec osemdesetih let je Milena Miklavčič (1952) začela delati na radiu Sora in sama pravi, da je bilo to obdobje, kar se ustvarjalnosti tiče, eno najbolj živahnih v njenem življenju.  Že takrat jo je namreč zanimalo, kako so ljudje pri nas živeli včasih, od konca 19. stoletja do danes, s poudarkom na slovenskih spolnih navadah, ki so bile in so še v javni razpravi še vedno tabu teme.  Prve zgodbe je predstavila v odmevni oddaji Zanimivi ljudje živijo med nami , ki je že po dobrem letu prerasla v podlistek časopisa Gorenjski glas z naslovom Usode . Ta izhaja še danes. Nekateri iz stroke so ji dejali, naj v intimne podrobnosti ne dreza, vendar pa je njo že od nekdaj zanimalo ravno tisto, kar je bilo prepovedano. » Molk glede spolnosti je bil in je še kot omerta, « pravi Milena Miklavčič, tako da je bilo to, da ji ga je uspelo presekati, po svoje pravi čudež. Znotraj družine se o spolnosti še danes bolj malo ali nič ne pogovarjajo. Posledično mladi o inti...

  Povezava med zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače in pisanjem Vedrana Rudan je na prvi pogled morda manj očitna, kot se zdi. Rudanova piše romane, kolumne in osebno izpovedno prozo, Milena Miklavčič pa je ustvarila obsežen dokumentarni arhiv resničnih življenjskih pričevanj. Kljub temu ju povezuje nekaj zelo pomembnih skupnih točk. Prva je pogum pri odpiranju prepovedanih tem. Ko je Vedrana Rudan začela odkrito pisati o nasilju v družini, o poniževanju žensk, o spolnosti, staranju, bolezni in družbeni dvoličnosti, je marsikoga šokirala. Ne zato, ker bi si te teme izmislila, temveč zato, ker jih je iz zasebnosti prenesla v javni prostor. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače . Pred njenim izidom so bile zgodbe o spolnem življenju naših babic in dedkov, o nasilju, incestih, posilstvih, neželenih nosečnostih, prisilnih porokah in ponižanjih večinoma zaklenjene za štirimi stenami. Knjige so odprle vrata v svet, o katerem se je govori...

  ALI SO KAKŠNE VZPOREDNICE MED DRAKULIĆEVO IN ZBIRKO OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE? Odgovarja grok: Da, kar precej zanimive vzporednice bi se našle, čeprav sta avtorici pisali v različnih okoliščinah in z nekoliko drugačnim poudarkom. Slavenka Drakulić je postala znana predvsem zato, ker je znala velike zgodovinske in družbene procese pokazati skozi življenje navadnih ljudi, še posebej žensk. V knjigi How We Survived Communism and Even Laughed je opisovala vsakdanjik žensk v socialistični Vzhodni Evropi – pomanjkanje, ponižanja, drobne radosti, prilagajanje sistemu in preživetje. Zanimali so jo ljudje, ki jih zgodovina običajno presliši. Prav tu vidim prvo in najmočnejšo povezavo z vašo zbirko Ogenj, rit in kače niso za igrače. 1. Obe dajeta glas tistim, ki jih uradna zgodovina presliši Drakulićeva ni pisala o predsednikih, generalih in partijskih sekretarjih, temveč o ženskah, ki so stale v vrstah za kavo, pralni prašek ali higienske vložke. Tudi MM ne piše o polit...

  Irena Martinez:"Največja prednost vašega bloga je dejstvo, da imate nekaj, česar večina spletnih strani nima: izvirne zgodbe, ki jih ni nikjer drugje na internetu." Največja prednost  bloga so zgodbe, ki jih ne boste našli nikjer drugje. V času, ko se zdi, da je na internetu že vse napisano, prepisano, povzeto in še enkrat objavljeno, je pristnost postala redka dobrina. Danes lahko v nekaj sekundah najdemo tisoče člankov o vzgoji otrok, partnerskih odnosih, staranju, bolezni, revščini ali osamljenosti.  Žal pogosto ugotovimo, da se za lepimi besedami skrivajo zgolj splošni nasveti, napisani brez osebne izkušnje in brez resničnih zgodb. Morda je prav zato največja prednost mojega bloga ta, da temelji na pričevanjih (zgodbah), ki jih ni mogoče najti nikjer drugje. Več kot štiri desetletja poslušam ljudi. Sedela sem v kuhinjah, na dvoriščih, pod kostanji, za pečjo, v domovih za ostarele, bolnišnicah in dnevnih sobah. Poslušala sem pripovedi žensk in moških, ki jih zgodovi...

  PA SREČNO! Pred nami so trenutki, ko počasi že vstopamo v novo leto, ki je zaenkrat še čisto in belo kot nepopisan list. Z najboljšimi željami, ki jih obilo delimo med sabo, si želimo, da bi se v prihodnjih 365 dneh pisale lepše, boljše in bolj srčne zgodbe, kot so se v letu, ki ga z nemalo grenkobe puščamo za seboj. Čisto človeško je, da neradi priznamo, da smo naredili kaj narobe, da smo ga polomili. Največkrat trmasto vztrajamo pri storjeni napaki, čeprav se globoko v sebi zavedamo, da si s tem delamo medvedjo uslugo. Čez noč se težko spremenimo. Takšna je pač človeška narava. Za spremembe potrebujemo več časa. Pogosto se sprašujemo, zakaj, za vraga, prijateljica še zmeraj vztraja pri partnerju, ki jo pretepa. Zakaj si sosed ne poišče druge službe, takšne, kjer ga delodajalec ne bo izkoriščal. Zakaj hodimo vedno znova v en in isti kotiček na obali na dopust, čeprav že vnaprej vemo, da se bomo dolgočasili in nas bodo izdatno popikali komarji. Se potem pogledamo v ogledalo in s...

ZADNJIH NEKAJ LET SE TRUDIM, DA ''IGNORIRAM'' UNIČUJOČI SLOVENSKI PREGOVOR, KI SE GLASI:''Dobro blago se samo hvali.'' 🍒 Seveda s tem tvegam, da se nekateri ljudje zgražajo, a nič hudega! Ko s trudom dosežemo kaj dobrega, ko nam uspe, moramo o tem uspehu povedati na glas! Ste slišali?! MORAMO! ČE SAMI NE BOMO- NE BO NIHČE NAMESTO NAS! NE POZABITE TEGA! ❤️ 🙃 ❤️ 🙃 ❤️ 🙃 ❤️ 🙃 https://home.izum.si/cobiss/top_gradivo/default.asp… Zelo sem vesela, da se knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače tako dobro bere! Še bolj pa sem bila vesela, ko mi je Mitja K. (eden od bralcev) ob Božiču napisal voščilo s takšnim pripisom: "Zaradi vaše knjige sem odpustil mami. Zaradi vaših zgodb bolje razumem ženo in jo imam zato, ker je drugačna, še toliko raje. Zaradi vaših zgodb bom naredil vse, da moje hčerke ne bo doletela podobna usoda, kot mnoge mlade, ki jih starši brez iskrenih pogovorov spustijo v ta...