JUTRI 2052

Nekje sem prebrala, da bi se 40% Slovencev lažje odpovedalo zobni ščetki kot telefonu. Koliko si jih umije roke po mali potrebi, koliko jih je, ki se skopajo le enkrat tedensko? Je odnos do higiene še zmeraj precej podoben, kot je bil nekoč? Vprašanje, ob katerega se redkokdaj spotaknemo. Tudi v trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače sem kar nekaj prostora namenila odnosu do čistoče. Verjemite: zanimive in na nek način tudi poučne zgodbe! * Vesela sem bila srečanja s Pepco (1920). Že z devetimi leti je šla služit k teti v Celovec, kjer se je zelo dobro naučila nemško. Teti je pomagala pri delu, saj je hodila pospravljat k bogatim celovškim družinam. Že pred drugo svetovno vojno je tamkajšnja gospoda na stranišču uporabljala poseben papir, medtem ko so se v Pepčinih domačih krajih še zmeraj obrisali s šopom trave ali nastriženim papirjem. Gospe so ji izročile več kosov spodnjega perila in tako je prvič v življenju nosila spodnje hlače, ki jih je redno, tako kot je bilo v navadi, m

  Ko je pomembno, kdo kaj reče (zapiše) * če dovolite, bi pri tem, zgornjem zapisu tudi še danes kakšno rekli. * Zadnje čase so mediji polni tudi dokaj enotnih (!) mnenj o tem, kako hoče aktualni čas spravit žensko za štedilnik in jo ''prisiliti'', da bi zgolj rojevala otroke in bila poslušna možu. https://www.24ur.com/.../sportnice-olimpijske-igre.html No, če si katera sebe predstavlja v tej vlogi, ji ne morem pomagati, bi pa rada videla tistega, ki bi meni nadel uzdo. * Tudi besedovanj o biološkem in sociološkem spolu človeka se ne manjka. A o tem kdaj drugič...Je pa imela nekaj zanimivih/provokativnih tez v svojem nastopu ga. Vuk-Godina v zadnjem Studio City. https://www.domovina.je/prepricati-vas-hocejo-da.../... * Priznamo ali ne, to- o ženski + štedilniku - ni zraslo na kakšni zeljnati glavi. Tudi med nami živijo t. i. ''fundamentalisti'', ki doživljano ''mokre sanje'' ter jih - kako perverzno - celo javno razglašajo. Na srečo dam

  Ko je pomembno, kdo kaj reče (zapiše) * Hrvaška pisateljica Slavenka Drakulić je dejala: "'Ženska se mora za svojo umetnost preprosto boriti.« http://www.airbeletrina.si/.../zenska-se-mora-za-svojo... Drži, ženska se mora zelo boriti, da ji okolje, kjer (denimo) piše, prizna to, kar ustvari. Pišem o podobnih temah kot Slavenka. A ker nisem ona, si marsikdo drzne celo podvomiti v zapisane zgodbe. Moje junakinje niso spreminjale sveta, bile so brezimne ženske, ki niso pisale zgodovine. Bile so naše babice, prababice, tete, sestre, hčere. Kljub temu so o sebi pripovedovale zgodbe, ki so v slovenskem okolju unikatne, neponovljive. Koliko žensk- tudi tistih, zelo pomembnih - ki vedo za trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače, je povzdignilo glas z besedami: 'Hvala, ljube ženske, da ste pretrgale molk, hvala Milena, da si njihove zgodbe zapisala. Hvala, da se lahko iz njih učimo o vzorcih, ki so nezavedno zaznamovali tudi družinske medsebojne odnose." Koliko? Bolj

  Še malo, pa bodo AJDINE ČAROVNIŠKE TEŽAVE V PRALJIČNI DEŽELI dostopne tudi na Amazonu. še čisto malo....💓💓💓💓💓💓

  FACEBOOK, ZDRAVO ŽIVLJENJE, ŽENSKE IN NARAVNE KATASTROFE Polde je bil bogaboječ, mil in priden gospodar večje kmetije. Vse življenje, celih šestdeset let in še malo je živel pošteno, sam si je kuhal, pral in pospravljal. Jedel je tisto, kar je pridelal doma, na vrtu. Ni poznal ne zdravnika ne bolnišnice. ''Ti boš dočakal dvesto let!'' so se obregali sosedje in nevoščljivost jim je lezla iz ušes. Potem pa mu je nečak za rojstni dan kupil računalnik. ''Stric, to pa je zate, da si boš malo razširil obzorje, '' mu je dejal ter ga prijavil še v tečaj računalništva. V deželo je prišla jesen, ko je bilo dela zunaj hiše bolj malo, časa pa zato preveč. Polde se je priklopil na Facebook! Ko so ženske ugotovile, da je Polde še samski, da ima v lasti dobro stoječo nepremičnino, da odgovori na vsak, še tako neumen mail, so ga začele obletavati ko muhe na med. Ni minil dan, da ne bi od ene ali druge dobil kakšnega uporabnega nasveta, namiga o zdravem življenju. Neko

  Spominjam se, bilo je že pred več leti, ko sem prvič pisala zgodbo o neki ženski. Šele na stara leta je izvedela, kdo pravzaprav je njena prava mati. Resnica ne bi prišla na dan, če si ob delitvi dediščine ta zelo zgledna in spoštovana družina, ne bi zmetala v obraz vsega, kar je komu ležalo na duši. Ženska, recimo, da ji je ime Bruna, je bila rojena iz incestnega razmerja. Njena mama je bila stara komaj štirinajst let, ko sta jo spolno zlorabljala ded in stric. Da bi zgledna družina zakrila ''zločin'', so nosečnico skrili pred očmi sovaščanov, njena mama pa je vse do dekličinega poroda pod obleko skrivala blazino. Zgodba se je po tem razkritju razvijala zelo brutalno, saj so ljudje tistega, ki je izdal skrivnost, malodane kamenjali. Češ, da kleveta, da širi sovražnosti in podobno. Šele z DNK raziskavo so potem razkrili in potrdili bridko in kruto resnico. Tudi Bruna je ob pomoči psihoterapevta spregovorila o vseh šikaniranjih, ki jih je bila kot otrok deležna s stra

  Milena, veliko zgodb ste že objavili, prosim vas, da tudi mojo. Kar se zavedam, vem, da imajo starši brata raje kot mene. Ko je bil kot otrok poreden, sem bila jaz kriva in največkrat tudi kaznovana. Ko je v tretjem letniku obesil šolo na klin, so se jezili name, ne nanj. Še bolj pa so mi zamerili, ker sem po maturi, ob delu, diplomirala na Zdravstveni fakulteti in se tudi poročila z moškim z visoko izobrazbo. Očitali so mi, da se važim in da s svojo diplomo brata nalašč ponižujem. Leta so tekla, in ker smo se družili le ob rojstnih dnevih in praznikih, sem na zdrahe iz mladosti nekako pozabila. Z leti se mi je celo zdelo, da sem pretiravala z njimi. Vseeno sem razumela svakinjo, ki je brata prisilila, da sta se preselila na svoje. Obe z mojo mamo sta precej naglega jezika, zdelo se mi je logično, da se nista razumeli. Potem pa mi je sin izdal veselo novico, da bom postala babica! Bila sem presrečna. Ko sem poklicala mamo in ji povedala, da bo prababica, je kar sama predlagala:'&

  Kako srečni so tisti, ki tudi na deževen dan vidijo sonce, ki se je izgubilo za temnimi oblaki, ki visijo do tal! (mm) Zelo sem vesela, da želja po branju knjig še ni zamrla. Veliko vas je, ki ste že kupili ali prebrali KJE JE OTROK? pa tudi KUHARSKE PRISMODARIJE. Če še nimate trilogije OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE , je ta spet na voljo! Zelo drži: knjige so kot sonce, ki ga najdemo za oblaki! Sončne knjige pa lahko naročite na povezavi https://www.milenamiklavcic.com/ Dobrodošli! Milena

    Vrsto let, točneje od 15. avgusta 1995, stanujem na Linhartovi ulici 55 v Zadobju pri Ljubljani. V enem od blokov, ki so jih naredili kmalu po drugi svetovni vojni, sem si kupil garsonjero. Pravzaprav je bilo stanovanje na začetku enosobno, a sem podrl dve vmesni steni, ker sta mi šli na živce. Stanovalec, ki živi nad mano /dr. Perjed, predstojnik Pediatrične klinike/ me je sicer zatožil pri gospe Marjani Kovač na oddelku Javnega stanovanjskega sklada, a brezuspešno, ker steni nista bili nosilni. Za povrhu ta gospa sploh ni bila pristojna za reševanje te pritožbe. Dr. Perjed je čudak od glave do pete. Ima več sto čevljev, ki jih pušča na hodniku in stopnišču. Zloženi so po barvi in po uporabnosti. Ko stopim iz dvigala, si lahko odpočijem oči na spomladanskih čevljih. Pravili so, da jih kupuje v Milanu in menda sta bila z direktorico uprave banke, kjer delam, nekoč zelo dobra prijatelja. Zaradi mene sta se po nakupovanju tudi srečala v kakšnem hotelu, brigalo me je. Nekoč sem