JUTRI 2052

  Janezova mama se je zapletla s sinom bogatega kmeta. Ko je zanosila, so jo napodili domov. Otroka, ki se je rodil, ni dosti porajtala, saj ga je še kot dojenčka odnesla k očetu. Tudi tam ni bil dobrodošel. Še več: prezirali so ga in se ga skušali rešiti na vsakem koraku. Le pri starem očetu je našel nekoliko razumevanja in topline. Čeprav je bil njegov oče lastnik kmetije, je moral Janez že zgodaj začeti delati kot vsi hlapci, ki so bili pri hiši. Pasel je živino, skrbel za živali v hlevu in se nagonsko branil pred sovraštvom, ki je pljuskalo vanj na vsakem koraku. Oče se je medtem poročil s kmečko in tako je bilo čez noč pri hiši kup polbratov in polsester. »Ko mi je bilo deset let, je nekoč potrkala na vrata neka ženska in rekla, da je moja mama. Stekel sem stran od nje, da bi se skril, saj nisem verjel, da je to res. Medlo sem se spomnil, da sem jo ob nedeljah videval pri maši, vendar me nikoli, res nikoli ni prišla niti pogledat. Bil sem še otrok, toda misel, da ji ni bil

* ''Tudi moj oče je bil zaposlen na ljudski milici. Sprašujem se, če ne bi bilo bolje, da ga nikoli nisem srečal? Vem, da otroci rinejo za starši, ko jih oni odklonijo, a to prinese še večje razočaranje. Oče me je vsaj vzdrževal, mnogi se temu izognejo. Moj oče je izhajal iz tega, da ima vedno prav in da je dobro tako, kot on odloči. To, da ima še kdo čustva in občutke, ga ni zanimalo. Še hišo je gradil brez gradbenega dovoljenja. »Kaj mi pa morejo!« je govoril. Potem sem jo moral jaz na svoje stroške podret, to so mu 'mogli'. Resnično je bil bedak in brezobzirnež. Mama je bila po eni strani žrtev, po drugi ga je bila vredna. Živeli smo približno takole: Najprej podstrešnica, 2 sobi in kuhinja, kopalnica v pralnici, v kleti. Pozimi smo bili bolj packi, premrzlo za pranje, čista je bila le uniforma, tuširal se ravno tako ni. Mama isto. V vsakodnevnih pogovorih je bila pomembna le njegova služba ter mamin podli šef, s katerim so ga običajno skupaj pili. Za šolo nista niko

  Kaj pomenijo diplome? Svet drugačen se vrti. Danes najbolje živijo izučeni lopovi. Tole je le ena od kitic znane pesmi LEPA DEKLETA LJUBIJO BARABE, ki jo prepeva Andrej Šifrer. https://www.youtube.com/watch?v=rFG1HQPJ5Eo Žal je resnica, ki se kot nit prepleta skozi celotno pesem, značilna malodane za večino državljanov, ne le za ''lepa dekleta''. Tako je bilo že nekoč in je marsikje in marsikdaj tudi še danes. Slovenci smo že po naravi precej okoren narod. Ne znamo se dobro izražati, nismo govorci, tudi slovnice nismo zajemali z veliko žlico. So bile krive učiteljice ali pa so nam takrat, ko bi se morali naučiti, kje in kdaj postaviti vejice, sedeli na ušesih? In ker smo takšni, kot smo, nas nezadržno privabljajo oni, ki pa imajo te veščine v malem prstu. Nekaj primerov iz vsakdanjega življenja: Gorazd bi v času srednje šole dal roko v ogenj za prof. angleščine, ki je bila genij za leporečenje, naučila jih je pa bore malo. Kasneje, šele v srednjih letih, so se fantje,

Z različnimi obrekovanji in tožbami so imeli veliko dela tudi advokati. Mihael je z veseljem pobrskal med starimi zapiski – nekateri so bili še očetovi, ki je bil prav tako advokat. »Skoraj polovico vseh tožb so še po letu 1953, ko sem prevzel advokaturo, predstavljale žalitve. Ljudje so si pisali grozilna pisma, v katerih je mrgolelo žaljivk in nespodobnih besed. Mnogi, kot kažejo zapiski, niso imeli drugega dela, kot da so vohunili za ljudmi, kdo se kurba, kdo obiskuje cerkvene obrede, kdo je kaj rekel čez oblast. Nekoč se je neka ženska – bila je doma iz Poljanske doline – spravila celo name. Ker ji nisem hotel ustreči v neki brezsmiselni tožbi, mi je zagrozila, da bo vsakemu, ki ga bo srečala, povedala, da me je zalotila s tajnico pri objemanju. Malo sem se nasmehnil, rekel pa nisem nič. Tajnica je bila namreč moja žena.« Janez je tožil Barbaro, ker mu je rekla, da ves čas smrdi po močefitu (spermi). Lidija je zaradi tožarjenja obubožala, morala je prodati dve najlepši nj

sporočilce ene od bralk trilogije:  ''Če bi maturanti prebrali vsaj prvi del Ogenj, rit  in  kače niso za igrače , bi dobili veliko bogatejšo  popotnico za življenje, kot jo bodo dobili po  branju letošnjega čtiva.'' Naročilnica: https://goo.gl/1qx5mf

  Jakob je bil nezakonski otrok. Ko je mamo prvič vprašal po očetu, je vzela kuhalnico in ga pošteno natepla. ''Nikoli več ne sprašuj po tistem hudiču!'' mu je še zapretila, potem pa se je usedla na divan in se zjokala. Vzorca, da je med očetovstvom in zlom lahko tudi enačaj, se zasebno ni znebil vse do danes. Z Jakobom sva se prvič srečala pred Namo v Ljubljani. ''Miklavčičeva,'' mi je rekel, ko je obstal pred menoj, ''Kdaj boste imeli čas, da vam še jaz povem svojo zgodbo?'' Z njegovim vprašanjem se je začelo še eno zelo zanimivo potovanje po preteklosti. Kakšna sreča, da ljudje vedo, da rada poslušam in kakšna sreča, da tistim, ki bi želeli spregovoriti, ni nerodno, da me pocukajo za rokav! »Nekoč sem iskal spričevalo, ki bi ga morala mama podpisati, da bi ga vrnil razredniku, pa je to pozabila storiti in ga je nekam vtaknila- pa pozabila, kam. Iz zmahane kuharice je čisto slučajno padel na tla odrezek poštne nakaznice. Star sem

  Včeraj me je poklicala znanka. Gledala je informativne oddaje na eni ali dveh TV. Jaz jih ne gledam, ker mi je zelo mar za moj krvni tlak. * "Si moreš misliti,'' se je jezila, ''govorci so trdili, da bi se morali več voziti s kolesi in manj z avtomobili! A se norčujejo iz nas ali kaj?!'' Ne, v bistvu se niso. Kot so v času moje mladosti govorili: 'Govori srbsko, pa te bo razumel cel svet'', danes nekateri mislijo, da je Ljubljana središče vesolja in če se po Ljubljani lahko voziš s kolesom v službo, se boš pa tudi z nekih Goropek, Mrzlega vrha, Zabreznika! Drži, da je podatek, da ima komaj 2 (dva) mio državljanov kar 1200.000 avtomobilov več kot neverjeten! A vas vprašam: kako bi nekdo, kot sem jaz, potovala po Sloveniji brez avta? Z avtobusom? Ko sem imela lit. večer v Lendavi, Ljutomeru, Tolminu, Ilirski Bistrici? Z avtobusi, ki vozijo iz Žirov do ''središča sveta'' komaj dvakrat na dan ali še to ne? Bi si za pot na Štajersk

  Ko prebiram tele komentarje o sadnih jogurtih, bi tudi jaz kaj dodala. Sem letnik 71, nekaj spominov vseeno imam na te čase pred letom 90. Sem kmečki otrok, še brata imam in dve sestri, starši delali na kmetiji, zraven pa še babica in očetov stric, bilo nas je osem v hiši. Kar se tiče hrane, se sploh ne spominjam, da bi se kaj dosti hodilo v trgovino, jedlo se je kar je bilo doma: mleko, kaša, ješprenj, repa, zelje, goveja juha in meso iz juhe pa klobase in salame in suho meso po kolinah seveda, za zajtrk bela kava in kruh, kislo mleko..., pilo pa kompot in mošt, čaj. Spominjam se, da ko smo odprli konzervo sardin je bila za štiri...Danes jo pojem sama. In sladoled: ko je bila babica že precej stara, je večkrat vrgla skozi okno kak papirnat bankovec. Ko smo ga otroci našli, to je bilo veselje! Takoj v trgovino po lučke in kornete in smo se jih nabasali. Ne bi rekla, da smo bili lačni, ampak izbira je bila omejena. Oče je imel pa herba bombone, babica pa melisnice. Hm, banane, Milke..

  Kdaj smo v Sloveniji zares dobili sadne jogurte? Poslanka Mojca Škrinjar je zapisala, da ga med letoma 1980 in 1991 kot običajen državljan nisi dobil. Twit je požel veliko pozornosti, ker tole- z jogurti, ni bilo čisto tako. Bilo je pa res, da so bili na voljo le trije, štirje okusi.   Pa da smo sadne jogurte zmeraj, ko smo šli po nakupih čez mejo, prinašali s seboj. * Žal so nekateri mediji zgodbo o ne-jogurtih obrnili tako, da je imel uporabnik teh medijev občutek, da je bilo pred letom 1001 sicer ''vse na voljo'', le v količinah, ki so značilne za ''grdo in pokvarjeno kapitalistično, potrošniško družbo'' – ne. * Tako po vojni je bila oskrba zelo pičla, na osebo je pripadalo 25 dag kruha na dan, 15 dag sladkorja, 10 dag mesa na mesec itd., nič mleka in mlečnih izdelkov, razen za otroke. * V času mojega otroštva- rojena sem leta 1952 – so bile trgovine še zmeraj na pol prazne. Tako in tako – ker ni bilo denarja- so ljudje zašli vanje le,