Odsevi nekega življenja

V svojo sredino, sredi prostranih gozdov, v daljavi se je dalo slutiti nekoč mogočen grad, ki pa ga je že zdavnaj načel zob časa, sta me povabili Mojca in Jelka, nečakinja in teta. Življenje, ki je Mojco (1961) do te mere zaznamovalo, da se je morala leta 2000 upokojiti, si zasluži, da se o njem kaj tudi zapiše.

Najprej je povzela besedo Jelka: «Zadnja leta smo vsi vedeli, da ima naša Mojca hude psihične težave. Zakaj in od kod pa se ni nikomur niti sanjalo. Lahko bi nam sicer sama povedala, a je nekatere najbolj ranljive in boleče skrivnosti držala, zakopane v najglobljih kotičkih svojega srca. Nekoč pa, bila sem ravno sredi nekega sestanka, mi rečejo, hitro, hitro pojdi, iz bolnišnice kličejo, menda je nekaj nujnega. Kar streslo me je od groze, saj sem najprej pomislila, da se je zgodilo kaj hudega komu od otrok. Glas na drugi strani me spravi na kolena, saj me odločno prosi, pridite, sedaj je pa zadosti. Moramo ugotoviti, kaj se z Mojco dogaja. Zunaj je snežilo, komaj sem vozila po nevarni cesti, tako grozne razmere so bile. Pa še tresla sem se od strahu. Zdravnica me je pričakala že pri vhodu. Predlaga mi, naj Mojco povabim na kavo, potem pa naj jo direktno, brez olepšavanja, vprašam, od kdaj naprej jo je oče posiljeval. Si morete misliti! Oče je posiljeval mojo nečakinjo! Ne, ne, samo tega ne! Zakaj tega nisem opazila, prepoznala? Mislila sem, da mi bo srce razneslo od žalosti in tesnobe. Komaj sem se držala pokonci.

Mojca je bivala na zaprtem oddelku na psihiatriji. Zelo me je bila vesela. Po krajšem klepetu o vremenu in razmerah na cesti jo objamem in stisnem k sebi. Sedaj ali nikoli si rečem. 'Mojčika, povej mi, kdaj se je prvič zgodilo? Kdaj te je oče posilil?' Mojca iz sebe izpustila nečloveški krik in se še bolj stisnila k meni. Trepetala je po celem telesu. Ne, ne morem, nočem ti povedati. Oče nas bo vse pobil. Tako je obljubil, če kaj izdam.'' Ubogi ubogi otrok! Nam se je pa smilila zgolj zaradi modric, ki jih je imela! V tistem trenutku, ko se me je oklepala, sem se nehote spomnila še nekega drugega dogodka: moja mama Angela, njena babica, je imela rojstni dan. Mojčina mami je bila namreč moja sestra. Na obisk je prišla tudi Mojca. Stara je bila pet let, k sebi je stiskala punčko. Če zaprem oči, jo vidim pred seboj: na sebi je imela plašček in kapo na glavi. Noge je imela v šlapah, po nogicah so se ji vlekle krvave sledi. Starejša sestra, ki je sedela za pečjo, me je pogledala in se začudila, od česa pa ima take krvave štrece po nogah. Mama je pripomnila, da se pri njih nekaj čudnega dogaja, pa ne more ugotoviti, kaj. Ravno sem želela nekaj pripomniti, verjetno to, da bomo morali biti bolj pazljivi, ko se od zunaj zasliši kričanje otrok. Neka deklica je med igro mojega sina z motiko udarila po glavi. Krvavečega in prizadetega sina sem zavila v odejo in odhitela z njim do avta ter k zdravniku. Priložnost, da bi o teh krvavih štrecah izvedeli kaj več, je bila za dolgo časa izgubljena. Nikoli več ni bilo podobne priložnosti, za kar mi je še danes neskončno žal. Šele ob tem, že omenjenem obisku na psihiatriji, ko jo je psihiatrinja prosila, naj nariše svojo družino, pa je očetu na koncu z vso močjo počečkala spolovila, se je klopčič začel odvijati. In potem so neki čudni spomini ponovno priplavali na dan. Nekoč me je Mojčika vprašala, če je kaj atiju podobna. Ko sem prikimala, je zakričala. Verjetno je po vsem, kar se je dogajalo, upala, da pa oče ni bil njen oče.«

Mojca:«Moja babica Angela je imela osemnajst otrok. Sedem fantov in sedem deklet je ostalo živih. Moja mati Marta je še zelo mlada spoznala očeta Franca, ki je prav tako bil iz številne družine. Pred osemnajstim letom je zanosila, babica je morala podpisati, da se je lahko poročila. 12 avgusta sta se poročila, 16 avgusta sem se rodila. Kasneje, ko sem bila že odrasla in sem pogosto razmišljala, kako to, da me je sovražila, sem pomislila, kaj pa, če res nisem bila od ata. On je šel k vojakom, doma je bila sama, kdo ve, kaj je počela? Lahko se me je želela znebiti že med nosečnostjo, pa ji to ni uspelo??«

Jelka: «Bom povedala, kaj se je dogajalo, ko je šla sestra Marta rodit. Mama mi je to zgodbo neštetokrat povedala. Že doma je sikala, da bo otroka vrgla v vodo. Da ga ne mara in podobne reči. Mamo je ob teh besedah zelo skrbelo. Saj veste, človek je pa le človek, četudi majhen otrok, komaj rojen. Pa še strah jo je bilo, kaj bodo ljudje rekli, če res stori kakšno neumnost.

Leta 1961 so imeli avto le redki. Komaj kdo je bil zaposlen, plače so bile zanikrne, veliko se je pijančevalo. Ni bilo lahko. Ženske smo hodile rodit kar z avtobusom. Nikomur ni bilo mar zato, kako smo se počutile. Ko je mama pospremila Marto do avtobusa, ji je ta še enkrat zasikala, da bo froca vrgla v reko, da ga domov ne bo prinesla. Mama je šla v fabriko, kjer so edini imeli telefon. Poklicala je v porodnišnico in povedala, kakšne skrbi ima. Zabičala je zdravniku, da Marte ne bo same spustil domov, da mora počakati, da pride ona ponjo. Takrat je bilo še tako, da smo bile sedem dni po porodu v bolnišnici. Mama je šla čakat hčerko pred vhodna vrata. Vzela je Mojčiko v naročje, da bi jo ona nesla, pa ji je Marta ves čas nagajala. Da ne, pa ne, pa ne, da bo že sama. Do avtobusa sta morali iti tudi čez most. Takrat pa je Marta hotela zagrabiti povito štruco in jo vreči čez ograjo. Ni ji uspelo, ker je bila mama močnejša. Vso pot do doma je preklinjala in grozila, da bo že našla priliko, da se otroka znebi.

Za otroka ni imela niti ene majčke, niti ene pleničke! Sestre in mama smo potem iz starih oblek delale majčke, ženske nogavice smo skupaj zašile, da je imel otrok kaj obleči. Rjuhe smo razstrigli za plenice. Marti je šlo na živce, ker jo je mama ves čas kontrolirala. Nekoč je spokala svoje borno imetje in se preselila drugam. Tam šele je Mojčika nastradala! Ni je menjala pokakanih plenic, ni je hranila, nikoli je ni pocrkljala. Sosedom je šel nenehen otrokov jok na živce.

Pa se je pri mami oglasil nek moški in povedal, da se otrok dere dan in noč. Mama je delo izpustila iz rok in stekla za moškim, ki jo je odpeljal do tistega stanovanja. Tam pa so jo pričakale grozote. Deklica je bila polulana in pokakana, steklenica s postanim in skisanim mlekom pa je bila zelena od plesni. Vse, kar je otrok pojedel, je izbruhal. Po izločkih je smrdelo vse, tako po tleh kot po divanu in po mizi. V solzah je za silo umila ubogega otroka in ga odnesla s seboj domov. A ne za dolgo: kmalu se je Marta vrnila po deklico in jo odpeljala domov.

 

2.

Mojca je dolgo časa zbirala pogum, da se izpove. Najprej je poklicala nekega znanega pisatelja, ker je bila prepričana, da ji bo prisluhnil. Pa jo je zavrnil, da ga ne zanima.

»Sanja se vam ne, kako hudo je, ko te nekaj tišči v prsih. Pa hkrati žge in ne da spati. Bili so trenutki, ko sem šla v gozd, tja, kjer sem vedela, da me ne bo nihče slišal, ter kričala. Besede, bes, obup in žalost, vse hkrati je vrelo iz mene. Ljudem, ki so me poznali, sem se sicer smilila. Več kot toliko pa ni nikogar zanimalo. 'Saj veste, to je tista Mojčika, ki je malo čudna. Včasih tudi nasilna, če ji kaj narobe rečemo,' so govorili.«

«Ko sem bila stara tri leta, smo se spet preselili k babici, kajti starši so začeli zidati hišo. Četudi je bila babica dobra ženska, rada me je imela, pa je oče našel nešteto priložnosti, da me je trpinčil. Vseh tistih grozot se še dobro spomnim, četudi sem bila še majčken otrok. Že kot triletna punčka sem pazila na bratca, ki se je rodil. Vsak bratov jok, ki je prišel do maminih ušes, je povzročil batine. Mama in babica sta se stalno prepirali, zlasti še, če se je babica postavila zame. Mamo sem se bala pogledati v oči. Toliko besa je bilo v njih, toliko prezira in sovraštva! Čisto po otroško sem se spraševala, zakaj me ne mara, zakaj me odriva, zakaj ima, po drugi strani, bratca tako rada. Najhuje je bilo, ko se je oče zvečer vrnil pijan domov. Z mamo sva zbežali na varno, brata sva pustili kar v stanovanje, saj sva vedeli, da mu ne bo nič storil. Babica je bila ustrahovana in nemočna, tako se je bala očeta.

Spominjam se dneva, ko so pri novi hiši ometali kuhinjo. Ata me je poklical, naj mu grem pomagat delati malto. Otrpnila sem po vsem telesu. Rada bi mu ušla, a kam? Kdo bi pa verjel petletnemu otroku, da ga ogroža lasten oče? Po drugi strani pa tudi: kaj bi rekla ljudem? Za tisto, kar mi je počel, nisem imela besed.

Še danes ga vidim pred seboj: kanglo je postavil na desko, ki je bila položena na dveh kozah.  'Sedaj bom še tebe dal gor,' mi je rekel. Potem sem začel kričati in se ga otepati, a ni pomagalo. Usta mi je zaprl z dlanjo. 'Hudič frdamani, če ne boš tiho, pa če boš komu izčvekala, bom vse pobil. Tudi tebe!' je sikal med zobmi, ko si je odpenjal hlače. Ko je končal, sem bila čisto omotična. Vse me je bolelo. Med nogami sem bila krvava. Nisem mogla niti teči, pa tako bi rada. Komaj sem se zvlekla pred hišo, kjer sem se s šopom trave obrisala. Bilo me je sram, da bi me kdo videl. Če sem le mogla, sem se skrivala pred njim. Žal pa ni dosti pomagalo. Ko sem zaslišala njegov glas, sem se spomnila na grožnjo, da bo vse pobil, pa sem kar vstala in šla. Ko danes premišljujem, kaj bi bilo, če bi kaj podobnega kdo storil mojemu otroku, bi bila prav tako slepa in gluha? Ne bi ničesar opazila? Bi me bilo strah priznati, da je nekaj narobe? Bi se tolažila, da ni nič, ko bi otrok, bled kot stena, tarnal, da ga nenehno boli trebuh? Zakaj ni nihče nič videl? Zakaj, zakaj, zakaj? To se nenehno sprašujem, pa je od takrat minilo že pol stoletja…«

 

Mojco je zelo pogosto tepla tudi mama. Neke nedelje, ko je šla babica k maši, se ji je pa sploh odtrgalo.

Mojca:« Nisem imela kaj obleči, da bi šla z njo. Pa tako rada sem hodila v cerkev! Tista ura pri maši mi je pomenila mir in varnost. Okoli mene so bili ljudje, prepevali so in župnik je govoril o ljubezni.

Ostala sem doma. Pridružila se mi je sestrična. Tako sva bili zaverovani v igro, da sem pozabila bratca, ki je ušel na dvorišče in tekal sem in tja.

Ne spominjam se, kaj točno sem naredila narobe. Mama je kar naenkrat planila proti meni in mi v trenutku strgala s telesa oblekico, ki sem jo nosila. 'Preklet otrok!' je sikala in me porinila v koprive. Na srečo je slišala moj jok sestrična in mi nemudoma pritekla na pomoč. Prestrašila se je in začela klicati: 'Pomagajte, pomagajte, teta Marta je vrgla Mojco v koprive!' Babica je nemudoma pritekla, me brez besed dvignila iz kopriv, ter odnesla domov. Zavila me je v hladne, mokre krpe, kajti telo mi je gorelo od stika s pekočimi koprivami.«

»Nekoč sem se igrala v pesku, pred hišo. Pa pride mimo učiteljica in mi reče.'Mojčika, zadosti si stara, v šolo bo treba!' Zelo sem se razveselila, ker sem vedela, da me vsaj nekaj časa ne bo doma. Žal pa tam ni bilo vse tako, kot sem si predstavljala. Sošolci so me zaničevali, ker sem bila res drugačna: uhajal mi je urin, zato sem ves čas smrdela, bila sem tudi ledvični bolnik, zaradi posiljevanj sem čudno hodila, ker me je bolelo in peklo med nogami, bila sem tudi zelo kratkovidna…Ni mi bilo lahko, a sem vztrajala, saj sem se v času pouka vsaj malo odpočila in oddahnila.«

»Starejša, kot sem bila, bolj nasilen je postajal oče. V tretjem razredu so se posilstva dogajala skoraj vsak dan. Nisem vedela, kaj naj storim. Očetovih dejanj sem se drugače zavedala kot pri petih letih. Sovražila sem sebe, druge, bilo me je na smrt strah. V sebi sem že čutila agresijo, ki je nisem znala obvladati. Postajala sem vedno bolj odmaknjena, apatična, zapirala sem se vase. To se je poznalo tudi pri šolskem uspehu. Zaostala sem. Učitelji so poklicali mamo v šolo. In ji povedali, da sem brezupen primer. Potem so se kar dogovorili, da me dajo v ustanovo za posebne otroke...«

Teta Jelka: «Tega pa jaz nisem dovolila! Mojca je bila pridna, inteligentna, vedela sem, da je sposobna. 'Z njo se nekaj drugega dogaja,' sem rekla sestri. Bila je besna name. 'Če ne bo drugače, jo vzamem k sebi,' sem vztrajala. Nagonsko sem želela pomagati in jo zaščititi. Takrat pa je šla moja sestra v luft, ker se je bala, da bo izgubila otroški dodatek. Popustila sem, kaj sem hotela drugega? Še danes me boli srce, da nisem vztrajala. Če bi vedela, kaj se je z otrokom dogajalo, bi zanjo naredila vse, kar bi le lahko!

Ko sem naslednjič dobila Mojčiko samo, sem jo vprašala, kaj je narobe. Prosila sem jo, naj mi pove. Izgovarjala se je, da je vse v redu. Malo me je motilo, ker mi ni pogledala v oči. Šele dosti kasneje je povedala, od kod njen strah pred resnico. Blizu hiše so imeli apneno jamo, apno so, tako kot vsi v tistem času, potrebovali pri zidavi hiše. Ata je Mojco odpeljal do jame in ji zagrozil, da bo vrgel vanjo bratca, potem pa še njo, še prej pa jo bom posilil. Tega pa se je otrok na smrt bal. In je raje molčal.«

Mojca: «Bratca sem imela zelo rada. Kot otrok nisem in nisem mogla razumeti, zakaj mene nenehno tepejo in zmerjajo, njega pa nikoli. Rekli so mu zlati sinek. Pri jedi nisem smela biti pri mizi, dobivala sem same ostanke. Brat je imel vse, jaz nič. Zakaj takšne razlike? In to, kljub temu da sem bila bolj pridna kot on. Več sem delala kot on. Pa me niso marali.«

 

3.

Medtem ko sem Mojco poslušala, je bilo zame najbolj boleče to, da so ''vsi na vasi nekaj vedeli'' ali vsaj ''nekaj slutili'', pa nihče ni niti mignil s prstom. Se tudi vam zdi, da je praktično nemogoče, da vsaj bližnji ne bi zaznali, da se je med očetom in hčerko dogajalo nekaj grdega, izrojenega? 

Veliko podobnih zgodb, kot je Mojčina, sem že slišala. Žal so si vzorci ''zanikanja'' bližnjih, povsod približno enaki. Zakaj je tako, pa je vprašanje, na katerega še iščem odgovore.

Mojca je takole nadaljevala zgodbo o svojem težkem življenju: «Spominjam se velikega neurja. Stricu so povedali, da plazovi lahko uničijo njegovo imetje. Pa je poklical mojo mamo in jo vprašal, ali si upa skrbeti vsaj za hišo. 'Morda so se pa strokovnjaki zmotili in se plaz ne bo sprožil, ko boš tam?' ji je govoril. Je bila mama lakomna na denar ali pa je mislila, da bo naredila dobro delo, če bo ustregla stricu? Ne le za hišo, skrbeli smo tudi za hlev. Spravljali smo seno. Oče je tako dobil nešteto novih priložnosti, da se je spravljal name. Posilstva so se nadaljevala v hlevu, na njivi, povsod, kjer se mu je zahotelo.

Na šihtu je delal na ''akrode''. To je pomenilo, da dokončaš z delom pred rokom in greš potem domov. Akordi so bili kot nalašč za njegove zlobne namene. Prišel je domov, me posilil, nakar me je surovo nagnal iz hiše. Posilil me je tudi tako, da mi hlačk sploh ni slekel. Nikoli ga nisem gledala v obraz. Če sem ga kdaj, na primer pri kosilu, so se mi njegove motne in hudobne oči prikazovale še v nočnih morah. Kot otrok sem zelo veliko jokala. Zmeraj po tihem in skrita pred drugimi ljudmi. Bala sem se, da me bodo spraševali, zakaj jočem, ko mi pa ni hudega.

Moram povedati, da je posilstvo potekalo na zelo surov in boleč način. Če je bil ata pijan, je trajalo in trajalo…Sama sebi sem se studila, saj sem smrdela po njegovih izločkih in prepoteni koži. Tudi hoditi nisem mogla, tako me je bolelo. Izmikala sem se družbi bratrancev in sestričen. Težko je bilo prenesti, da so bili brezskrbni, da so lahko počeli, kar so hoteli, se smejali, igrali, zganjali vragolije. V trebuhu me je stalno bolelo.

Če ne bi bilo babice, bi šla tudi v šolo lačna. Na to, da moram jesti, je mama kar pozabila. Na bratov želodec pa nikoli…

Nekoč smo šli v šoli na izlet. Mama mi ni hotela dati niti dinarja za sendvič. Prosila sem babico, če mi pomaga. V dlan mi je stisnila nekaj kovancev. Še bolj pa me je razveselila, ker me je za trenutek stisnila k sebi. O, kako sem hrepenela po nežnostih, ki jih nisem bila nikoli deležna! Razen pri njej! Ker sem bila bosa, je iz omare vzela svoje čevlje. Bili so mi malo preveliki, zato sva vanje nabasali vato.

Najbolj sem se veselila sobot. Ko so na ta dan ukinili pouk, smo bili zelo veseli. Verouk smo pa še vseeno obiskovali. Stala sem  ob oknu in nestrpno pogledovala skozenj. Tisti trenutek, ko se je vrh kuclja pojavila babica, sem stekla pred hišo. Ni bilo lepšega, kot njeno povabilo, naj jo spremljam k maši! Tudi čas, ki sem ga preživela v cerkvi, je bil zame odrešitev. Tiho sem sedela v klopi, se stiskala k babici in bila srečna. Spominjam se, bila sem stara že enajst let. Ata si je kupil novo obleko, temno rjav gvant. Oblekel si ga je, češ da se bo šel z njim malo pokazat po vasi, pravzaprav do gostilne. Vrnil se je pijan, pobruhan in zelo nasilen. Tisti večer se ni spravil name, temveč na mamo. Njuni prepiri se niso umirili niti v spalnici. To se mi je zdelo zelo čudno, sploh ker je mama jokala. V treznem stanju, to lahko vsi povedo, je plesal, kot je ona hotela.

Nisem mogla zaspati. Hrupno dogajanje je z vsemi podrobnostmi, kot da vmes ne bi bilo stene, prihajal do mojih ušes. Kar naenkrat sem zaslišala, da se je ata oblekel in stopil na verando kar skozi okno. Na glas je govoril, da mu je vsega dovolj, da se gre obesit. Ne da bi razmišljala, sem skočila iz postelje, stekla v hlev, zagrabila prvi štrik ter mu ga vrgla pred noge. 'Na ga, obesi se, da bomo imeli mir.' Tako sem si želela njegove smrti! Bolj kot kaj drugega na svetu!«

»Veste, odraslim v času mojega otroštva tudi na splošno ni bilo dosti mar za otroke. Da bi se kdo z njimi ukvarjal, kot se ukvarjajo danes? Ni bilo misliti! Še v družinah, kjer otrokom ni bilo hudega, je pogosto pela šiba. Tudi učitelji niso bili nič boljši. V sedmem razredu je učitelja likovnega pouka nekoč nadomestil učitelj glasbe. Naročil nam je, naj pri naslednji uri prinesemo v šolo mavec. 'Kje naj ga dobim?!' sem ga vprašala. Grobo me je zavrnil, češ da ga to čisto nič ne briga. Postalo me je zelo strah. Vedela sem, da mi doma ne bodo dali denarja zanj, naj ga v trgovini kar ukradem? Ko sem prišla k pouku brez mavca, me je učitelj med zmerjanjem nagnal domov. Doma so me natepli, v šoli, naslednji dan, pa ponovno ozmerjali. Vse so mi rekli, samo človek nisem bila. Sošolci so se še bolj norčevali iz mene. Ni bilo čudno, kajne, saj so jim učitelji dali zeleno luč? Razrednik se je zavzel zame in mi neopravičene ure opravičil.«

»Postajala sem tudi vedno bolj čudna. Nedostopna. Jezna na ves svet. Nobenemu fantu nisem dovolila, da bi se me dotaknil, tudi učitelji se me niso smeli. Nekoč si je nek učitelj želel izposoditi mojo radirko. Nisem mu dovolila. To sem naredila z zelo ostrimi besedami. Sošolci so se čudili, kako sem se upala. Vedno bolj sem se držala misli, ki mi je govorila: 'Kakor vi meni, tako jaz vam.' Postajala sem tudi zelo agresivna. Zato so me še bolj tepli.

Ker sem vmes enkrat ponavljala razred, sem osnovno šolo končala konec sedmega razreda. Razrednik je bil edini, ki je verjel vame. Nagovarjal me je, naj naredim še osmega, pa sem ga zavrnila. Dovolj je bilo! V meni je zevala takšna obupna praznina, da vam tega ne znam razložiti.

Kmalu mi je postalo žal. Mati me je od zdaj imela za hišno sužnjo. Svinje sem morala futrat, krave napajat, za vse delo na kmetiji sem bila sama. Prebudila me je ob pol petih. Že navsezgodaj sem morala atu zlikati srajco. Imela sem občutek, ko da je vso skrb zanj preložila na moja ramena. Je sumila, kaj se dogaja med nama? Če je, zakaj me ni zaščitila? To vprašanje sem že milijon krat premlevala. Zamera do nje pa je vedno bolj rasla.

 

4.

 

Tekli so meseci, obrnilo se je leto. Po izstopu iz osnovne šole s sedmim razredom, sem se vpisala v večerno šolo, saj sem želela dokončati osemletko. Uspelo mi je, od veselja sem skakala do neba! Tudi srednja šola mi ni delala težav. Po maturi se je Mojca zaposlila. Delo je dobila na oddelku, kjer so izdelovali ženske vložke. Okoli sebe je imela veliko sodelavk in sodelavcev, toda nihče ni niti slutil, kakšno grozljivo usodo nosi v svoji duši.

»Moram reči, da se očetovo obnašanje ni nič spremenilo. Vsaj enkrat tedensko me je poklical k sebi. Odvisno, kolikokrat sva bila sama doma. Če sem se ga izogibala, me je še mama priganjala, lenuh frdamani, a ne bom šla atu nič pomagat. Je vedela ali ne, da me je hote tiščala v pekel? Prepričana sem, da je morala kaj slutiti. O tem bom nekaj povedala malo kasneje.

Končno sem postala tudi polnoletna! Vrstnice so ta dogodek na veliko proslavljale. Dan prej sta me bratranec in njegovo dekle povabila v kino. Bila sem presrečna! Žal sem prišla domov malo kasneje, kot bi morala. Oba, ata in mama sta se spravila name in me grdo pretepla. ''Zamujala pa ne boš! Ti ne dovoliva!'' sta kričala name. Pravo maščevanje je šele sledilo. Iz službe sem prišla zelo utrujena. Včasih je bilo moje delo tako naporno, da sem ga komaj zmogla. Po tihem sem se veselila kosila. Nekako sem upala, da bo na mizi kakšen priboljšek. Polnoletnost ni vsak dan! Kako sem bila razočarana. Kuhinja je bila pospravljena, štedilnik prazen. Solze so mi tekle po licu, nisem si mogla pomagati. Potem pa sem le pogledala v čeber, kamor smo metali ostanke za prašiče. Takoj sem opazila, da je bilo med njimi tudi moje kosilo. Ko sem se malo umirila, sem stekla k babici in jo prosila, naj se me usmili. Tako sem bila lačna!

Kljub temu, kar se je dogajalo med menoj in očetom, sem hrepenela po ljubezni. To, kar sem doživljala doma, je bilo eno samo nasilje. Naneslo je, da sem se spoprijateljila z Marjanom. Bil je dve leti mlajši od mene. Bila sem presrečna, kadar me je pospremil domov. Pot v pekel je ob njem vodila tudi skozi nebesa. Čez čas sva postala intimna. Čutila sem, da ga je to, da nisem več nedolžna, zelo presenetilo. Kaj ga tudi ne bi! Nihče me ni še nikoli videl v moški družbi, kdo me je potem razdevičil?! Nekoč mi je čisto mimogrede rekel:''To je pa res čudno. To, da nisi nedolžna.'' Je kaj slutil?

Sklonila sem glavo in molčala. Nekaj časa me je gledal, kdo ve, kaj se mu je motalo po glavi. Potem sem z njim tudi zanosila. Otroka sem obdržala, četudi me je Marjan pustil. Mama ni mogla sprejeti sramote! Šla je vprašat nekega Jožeka, če bi me hotel. To je storila samo zato, ker je vedela, da me bodo ljudje opravljali. Zunanji videz ji je bil pomemben, zame ji ni bilo mar! Njene besede, polne prostaških zmerljivk, so se kot nož zabadale v mojo dušo. Bila sem vse, samo človek ne. Ker Jožek ni bil za kupčijo, me je silila, naj grem delat splav. Takrat pa sem se ji z vsemi štirimi uprla! Želela sem roditi otroka, imeti ob sebi bitje, ki mu bom dajala ljubezen, za katero sem bila vse življenje prikrajšana!

Moram povedati, da me je ata pustil med nosečnostjo pri miru. Nikoli se mi ni približal. Malo lažje sem zadihala in molila, da bo tako tudi ostalo. Žal sem se zmotila. Ko je bil sinek Peter star tri mesece, se je spet začelo. Vzel si me je skoraj vsak dan, kot bi hotel nadomestiti mesece, ko se me ni lastil.

Šele v tem času sem zaznala neke spremembe tudi pri mami. Še bolj na glas in še bolj očitno me je začela zmerjati s kurbo. Ni mi bilo lahko. Marjan se za otroka ni zmenil, pa še k vojakom je šel, tako da se nisem mogla obrniti nanj. Malo sem se sekirala, žal mi je tudi bilo, da sin ni imel očeta. Oče me je spet posiljeval, mama pa si je začela lastiti mojega sina, kot bi bil njen.

Leta 1984 sem spoznala drugega fanta, Igorja. Nekoč me je pospremil do doma. Ko je opazil, da perilo še zmeraj peremo na roke, je očetu predlagal, da lahko prispeva polovico zneska za pralni stroj. Oče je najprej čisto znorel, potem pa ga je še nagnal. Igor se je obrnil k meni in mi rekel.''Veš, kje sem doma. Pridi, če bo prehudo!''

Kmalu po tem dogodku me je oče prisilil, da sem sprejela štiriizmensko delo. Na ta način sva bila doma več sama in je lahko počel z menoj, kar je hotel. Še danes, ko je od takrat preteklo veliko vode, se sprašujem, zakaj se mu nisem uprla. Zakaj nisem zmogla toliko moči, da bi nasilju naredila konec. Samo tista ženska, ki je bila že kdaj na mojem mestu, bo razumela, kako nemočna sem bila.

Brat je bil pri vojakih. Kar sem zaslužila, vse so mi doma pobrali. Tudi od štipendije mi je mama vse pobrala. Zase nisem imela čisto nič denarja. No, imela sem ga samo za cigarete. Takrat smo plačo dobivali še v gotovini. Eno malenkost sem skrila zase. Začela sem strastno kaditi, zdelo se mi je, da me le cigaretni dim malo pomiri. Da bi si kupila kakšno oblačilo? To je bil že prevelik strošek in bi mama opazila, da v kuverti, ki sem ji jo morala izročiti, manjka preveč denarja. Tako sem predelovala njene obleke, na roke šivala njene raztrgane nogavice! Nekoč mi je prinesla teta iz Avstrije kavbojke. Bila sem presrečna. Darilo mi je ogromno pomenilo. Kar jokala sem od sreče.

Omenila sem že, da se mi je zdelo, da je začela mama malo sumiti. Čudno me je pogledovala, in če je le našla razlog, me je tepla. Nekoč je začela jamrati, da jo boli zob, pa da bi ji koristil cigaretni dim. Želela sem ji pomagati, stopila sem do skrivališča in ji izročila cigareto. Takrat pa je planila pokonci in me na vso moč udarila s polenom. ''Za cigarete imaš denar, meni ga pa ne daš!'' je kričala in tolkla po moji glavi in po hrbtu. Vsa krvava sem ji komaj ušla.

Enkrat drugič se me je lotila z motiko. Takrat pa se je v meni nekaj prelomilo. A ni dovolj, da me oče posiljuje, me bo še lastna mati ubila z motiko, potem ko mi je sina že čisto odtujila?'' Zavlekla sem se za hišo, vzela nož in si hotela prerezati žile. Pa me je videla soseda, pritekla k meni in mi vzela nož iz rok. ''Ne moreš tega storiti, saj veš, da boste imeli koline. Kdo bo pa delal, če tebe ne bo več?''

Poklapano sem vstala in jo ubogala. Imela je prav. Veliko dela je čakalo name! Celo noč pucala hišo, vse pripravila za mojstra, ki bo prišel zaklat prašiča. Potem sem šla v klet, bila sem na smrt utrujena in izmučena. Na glas sem govorila, da imam vsega čez glavo dovolj, da bi tudi ata in mama lahko kaj postorila. Nisem vedela, da sta me slišala. Skupaj sta stopila in me tako stolkla, da sem bila še v službi krvava, podpluta in neprepoznavna. Mojstru sem se zasmilila, poslal me je v skladišče, da sem prišla k sebi…«

 

 

5.

Mojca počasi zaokrožuje svojo zgodbo:«Oče je nadaljeval s posilstvi. Ni se oziral name, četudi je videl, da se slabo počutim. Da sem prestrašena, zakrknjena. Nekoč, bilo je oktobra, pridem z nočnega šihta. Ker je sin še spal, sem še malo kar zraven njega legla. Pa me je ata brez razloga ruknil pokonci, me zagrabil, vrgel na tla in me začel brcat. Molila sem, da bi preživela. Mama ni bilo mar zame, zagrabila je sina, oče pa je v strašni ihti zagnal otroško posteljico skozi okno. V naši bližini je živela ena ženska, ki bi me vzela k sebi. Marsikaj je videla, marsikaj slutila. Pa ji je to sosed preprečil. Zbal se je, da bi hišo prepisala name.

Ko je nekoč teta spet prinesla iz Avstrije banane, sem pojedla košček. Saj veste, takrat, v socializmu, so bile banane zlata vredne. Mama to vidi, začne kričati glej jo, kurbo, vse banane bo požrla svojemu sinku. Kar trese me, ko se spominjam teh dogodkov!

Vedno bolj sem postajala živčna razvalina. 12. oktobra, dobro se spomnim tega datuma, so me vprašali v službi, kaj mi je. Rekla sem, to kurčevo življenje bom morala končati. Malo čudno so me pogledali. Mislili so, da se šalim. Pridem domov, pričakala me je gora nepomite posode. Bila sem na smrt utrujena. Ne vem, kaj sem naredila narobe, mama je dvignila v zrak kuhalnico, s katero je mešala belo perilo v kotlu, kjer se je kuhalo, ter me na vso moč vžgala. ''Peterček, poglej jo, kurbo,kaj dela! Kurba, kurba!''

Bila sem tako nemočna, da niti ugovarjala nisem.

Še en datum sem si zapomnila: 13. oktober 1984. Oče in mati gresta v službo. Pa rečeta mojemu sinu:''Daj mi puso.'' Stala sem tam zraven in zamrmrala:''Zadnjo puso sta dobila od njega!'' Otroka dam spat, pripravim dokumente, par stvari ter grem na avtobus naravnost k fantu, ki sem ga takrat imela…«

Teta Jelka:« Mi rečejo naslednji dan v službi: kaj smo včeraj videli! Sodelavka mi je v solzah povedala, da je srečala nečakinjo Mojco, da je imela palico čez rame, na njej pa culico. V roki je držala sinka in šla peš k svojemu novemu fantu Cirilu. Sodelavke so se jokale, ko so to poslušale. Takrat so bili že moderni časi, nikogar več ni bilo s culico. ''Kaj je pri tisti hiši?''so me spraševale. Moja sestra nikoli ni imela rada hčerke, jim rečem po pravici.«

Mojca:«Pred odhodom sem staršem napisala pismo, da sem se jim odpovedala. Preden sem zapustila hišo, sem še vso živino nafutrala. V tovarni je bil preddelavec moj bratranec. ''Ali lahko dobim dopust, odšla sem od doma!'' sem ga prosila. Bratranec me je objel in rekel: ''Si le prišla k pameti!''

Ko sem prišla po službi k fantu, sem bila vesela. Sinek se je igral z bodočo taščo, sploh me ni pogrešal. Naslednji dan pa šok: policija! Zunaj je stala mati in zahtevala, naj ji dam Petrčka. Na vso moč je kričala, da me morajo peljati k psihiatru. Povedala sem ji, da sem zaradi nje postala živčna. Policija je odšla, ko so videli, da sem polnoletna.

Nakar dobim povabilo s socialne. ''Pripeljite še sina s seboj'', je pisalo. Vedela sem, da mi ga mati hoče vzeti iz hudobije in zaradi otroških dokladov.

Povabil na socialno je bilo še več. Nekoč sem ga dobila sredi zime. Zaradi mraza je obstal avtobus sredi poti. Na sestanek sem zamudila več kot uro. ''Kje imaš fantka?''je kot zmešana kričala mama.

Tudi socialna me je vprašala isto. Kasneje sem izvedela, da me je mama predstavila kot nesposobno, psihično moteno osebo. Žal se uslužbenke niso pozanimale, kakšna sem bila v resnici. Povem jim, da mi je mama ves denar pobrala! Da me je edinole babica ohranjala pri življenju. Dodala sem še, da če se mi kaj zgodi, bo šel sinek k očetu, ne k moji mami. Pika! Mama je odvihrala skozi vrata.

Fantu ni bilo všeč, ker mi je sinek govoril kurba. Pa je tašča predlagala, da se odzovem le, če me bo poklical mama. Več kot pol leta je trajalo, preden je pozabil na kurbo.

Potem se mi je rodila še hčerka. Žal pa nisem imela sreče. Ko je moževa družina izvedela, da sem bila posiljena od očeta, je bilo vse narobe. Nisem bila več Mojca, ampak le ''posiljenka''. Mož je tudi zato našel drugo.

Sledile so selitve. Več kot devet jih je bilo. Stanovanja so bila večinoma brez vode, brez sanitarij. Grozna revščina.

Potem sem spoznala 28 let starejšega moškega. Zatreskala sem se v njega. Ljudje so govorili, da stare dedce pobiram. Ni mi bilo mar. rada sem ga imela. Leta 2009 sva se poročila bila sem presrečna, ker me ni zavrnil, ko sem se mu izpovedala. Žal je začel bolehati, čez tri leta je umrl zaradi raka. Podrl se mi je svet. Bila sem čisto na tleh. Ne vem, kaj bi bilo z menoj, če mi ne bi stala ob strani sin in hčerka.

Zaradi krutega življenja sem bila velikokrat tudi v bolnišnici, na psihiatriji. Prvič sem poiskala pomoč, ko je imela hčerka sedem let. Hotela sem samomor narediti. Nisem več želela živeti. Takrat se še nisem zavedala, da so se vsakič, ko sem imela z možem težave, v ospredje prerinile travme, povezane z očetom in mamo.

Teta Jelka: «Nekoč, po pogovoru s psihiatrinjo, sem Mojci predlagala, naj očeta prijavi. Pomagal nam je tudi naš poslanec v državnem zboru. Mojca je bila ena velika reva- več na bolniški kot v službi. Ko pa izvemo, da zaradi zastaranja njen oče ne bi dobil nobene kazni, smo, žal, odnehali.«

Mojca: "Oče je moral za prijavo že kako izvedeti, saj me je začel zasledovati. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi zadeva prišla na sodišče? Bi me ubil? Tako, kot je živel, je tudi umrl. Nekoč se je slabo počutil. Medtem ko je čakal, da mu mama skuha mlečni zdrob, je skozi okno, na poti, zagledal velikega črnega psa. ''Velik in črn je'', je govoril mami, ki ga pa ni videla. Odprla je vhodna vrata, da bi še njega prepričala v svoj prav, pa se je že mrtev zgrudil na tla….

Danes, ko ga ni več, se stalno se sprašujem, je bil oče sploh moj oče. Kdo ve, če je mama sploh zanosila z njim? Zato ji je bilo morda zame tako vseeno…

Leta 2000 sem se upokojila. Voda mi je uhajala, ves čas sem smrdela po urinu. Tudi prezir sodelavk me je globoko prizadel. Na Komisiji za invalidnost me je zdravnik zelo nejevoljno pregledal. Ko me je pritisnil na trebuh, mu je urin brizgnil v obraz. Četudi se je prej drl name, je potem invalidnost takoj podpisal. Z moškimi pa nisem nikoli doživela lepih trenutkov. Ne vem, kaj je to orgazem, ne vem, kaj je to užitek. ..«