JUTRI 2052

  Milena Miklavčič (1952) je pisateljica, publicistka in raziskovalka življenjskih zgodb. Rodila se je in živi v Žireh. Je mama štirih otrok in babica petih vnukov. Njena ustvarjalna pot je tesno povezana z ljudmi in njihovimi usodami. Konec osemdesetih let je začela sodelovati z Radiem Sora, kjer je ustvarjala otroške in kulturne oddaje ter oddajo Zanimivi ljudje živijo med nami . Iz pogovorov, ki jih je takrat začela zapisovati, so pozneje nastale tudi  Usode , ki jih v Gorenjskem glasu objavlja že več kot tri desetletja. Posebno mesto v njenem opusu ima zbirka 5 knjig  Ogenj, rit in kače niso za igrače . V več desetletjih je poslušala in zbrala več tisoč pripovedi o življenju naših mater, babic in dedkov ter o svetu, o katerem se je dolgo raje molčalo. Zanimajo jo odnosi med moškimi in ženskami, spolnost, materinstvo, družina, revščina, nasilje, vera, odpuščanje, izgube in vse tisto, kar človeka zlomi ali pa ga naredi močnejšega. Pričevanj nikoli ni zbirala zgolj kot...

  Ko danes pomislim na svoje tri kriminalke – Kje je otrok?, Mehko kot britev in Gostilna pri dobrih ljudeh – se mi zdi, da sem v vsaki napisala drugačno zgodbo, pa vendar sem se v vseh treh pravzaprav vrtela okoli istega vprašanja: kaj se dogaja z ljudmi, ko resnica postane pretežka, da bi jo povedali na glas? V romanu Kje je otrok? je v središču nekaj, česar se boji vsak starš: njegov otrok izgine. V trenutku se podre svet, ki se je še malo prej zdel samoumeven in varen. Ostanejo vprašanja, iskanje, upanje, obup in tista strašna nemoč, ko bi človek naredil kar koli, samo da bi lahko zavrtel čas nazaj. Toda v nesreči hitro spoznamo še nekaj: ljudi okoli sebe v resnici ne poznamo tako dobro, kot smo pred tem mislili. Pri Mehko kot britev sem šla še globlje v preteklost. Skozi pričevanja, ki jih zapisujem, vem, kako močno je preteklost povezana s sedanjostjo. V odmaknjenih Žagarijah najdejo človeške kosti, z njimi pa začnejo razkrivati zgodbe, ki bi - tako menijo nekateri ju...

  MAMA JE TAKO REKLA Mama igra v našem življenju pomembno vlogo. Njeni stavki (misli, zapovedi, predsodki, itd.) ostanejo z nami še dolgo po tem, ko odrastemo, si ustvarimo družino in celo dobimo sive lase. Včasih nam pomagajo, drugič pa se spremenijo v ovire, ki nam grenijo življenje, saj ''nekaj'' počnemo samo zato, ker je tako delala mama. Ali ker je mama rekla, da se mora. Metoda ima artritis. Prsti jo bolijo, zapestja ji zatekajo, toda še zmeraj lika brisače, kuhinjske krpe in spodnje perilo. Mož vztraja, da mora biti vse zlikano, ker je njegova mama rekla, da se tako spodobi, da se perilo ''razkuži'' in zato, ker je potem občutek na telesu ''mehkejši''. Zanimivo pa je, da se taisti mož tušira samo ob sobotah. Tudi to je svetovala mama. Pogostejše umivanje naj bi človeku »izsušilo kožo«. »Mama je tako delala,« pogosto reče mož, ki po kosilu odrine krožnik od sebe in se preseli na kavč. Njegova mama je namreč gospodinjstvo vodil...

  Želje – naše večne spremljevalke     Ko se pogovarjam z ljudmi, ugotavljam, da se med seboj razlikujemo tudi po željah, ki jih imamo. O nekaterih govorimo na glas, o drugih molčimo. Včasih pa kakšno- neizgovorjeno- odnesemo s seboj tudi v grob.   Pri sogovornikih, ki so bili podobne starosti, le da so živeli v različnih časovnih obdobjih, so se želje med seboj zelo razlikovale.     Če si je otrok pri desetih letih še pred 80 leti najbolj želel, da bi se vsaj enkrat do sitega najedel pa spal v postelji in ne na trdi klopi okoli peči, oziroma v senu, je njegov vrstnik, rojen po 2. svetovni vojni, že sanjal o kolesu, ki bi ga lahko nekoč imel. Tisti, najbolj drzni, pa tudi, da bi se izučili za kakšen poklic.   Otroci, rojeni v zgodnjih 70 letih, so si pogosto želeli, da bi se do sitega najedli banan in čokolade Toblerone. Že deset let kasneje so si že zaželeli igralnih konzol za različne igrice.   Želje današnjih otrok niso ...

  💥💥💥💥💥💥💥💥💥💥 Jeseni izide nov roman z naslovom GOSTILNA PRI DOBRIH LJUDEH. Ko se nekdanji sošolci po dolgih letih ponovno zberejo na obletnici valete v gostilni Pri dobrih ljudeh, se zdi, da jih čaka večer smeha, obujanja spominov in veseljačenja. Toda stare zamere, zamolčane ljubezni in skrivnosti, ki bi morale ostati zakopane, sedijo z njimi za isto mizo. Naslednje jutro ob cesti najdejo truplo Jerneje Mavec. Kriminalista Robert Košir in Gaber Cankar kmalu spoznata, da v Žireh skoraj vsakdo nekaj ve, a nihče ne pove vsega. Jernejina sestra Judita svojo bolečino utaplja v alkoholu. Arhitektka Nina trepeta pred finančnim propadom. Županja Ida Kržan je za projekt Žigonov grič pripravljena zastaviti več, kot bi si kdo mislil. Aljaž laže o tem, kje je bil v noči umora, Jernejin mož Lucijan pa že desetletja varuje skrivnost, ki je zaznamovala njun zakon. Svetinjica v blatu, manjkajoča fotografija in prodane parcele kriminalista počasi vodijo v preteklost. V čas, ko je ml...

  Nedelja je bila nekoč zelo cenjena. Imenovali so jo kar ''Gospodov dan''. To je pomenilo, da so si celo na kmetih, kjer so delali od jutra do večera, v nedeljo privoščili počitek. Šli so k maši, moški tudi na kozarček v bližnjo gostilno. Ljudje so prisluhnili glasniku, ki je pred cerkvijo bral različne razglase. V Žireh, denimo, je svoje delo opravljal še tja do leta 1964. Ob 12 uri je bilo kosilo. če so bili toliko pri denarju, so si privoščili vsaj mesno juho, lahko tudi samo iz kosti. Po kosilu je bil čas za različna druženja. Do mraka, ko se je po navadi molilo. Na svoj račun so prišli tudi zaljubljenci, saj so na ta dan fantje lahko obiskovali dekleta. * Nekaj utrinkov: Marjana: »V bližnji soseščini je v času moje mladosti živel zakonski par. On je bil čevljar, njo pa so poklicali na pomoč, ko je bilo treba negovati stare in bolne ljudi. Sedem let sta se ženila, preden sta se vzela. Ker v zakonu otrok ni bilo, sta se tako odtujila, da vse do smrti nista govorila ...

 tole razmišljanje za ŽIROVSKI OBČASNIK sem napisala pri 68-ih. Danes sem 6 let starejša, v tem času se je marsikaj  spremenilo. Za menoj je še več izdanih knjig, tumor na mehurju, moževa bolezen (možganska kap), pisanje kolumn za še kakšen medij več.... . Seveda pa ostaja marsikaj enako, marsikaj se nadgrajuje in kakšno minuto več posvečam ne le spominom, temveč tudi temu, kaj bo jutri. Vsi okoli mene nenehno govorijo o ''enakosti''. Jaz pa srčno upam, da bom ''precej drugačna'' še naslednjih 30 let. Potem bom pa - enaka med enakimi- se ve, kje....(MM)   Kadar pri svojih prijetnih 68 letih razmišljam o preteklosti, zmeraj ugotavljam, da sta zvonika cerkve Svetega Martina nekakšni stalnici, ki sta me spremljala tako pri odhajanju kot pri prihajanju v domači kraj, v katerem sem se rodila in živim še danes. Na Selu, na tistem zloglasnem ovinku, me je pri srcu, ob pogledu na domači kraj, ki se je razprostrl pred menoj, zmeraj stisnilo pri srcu. Občutek, da...