JUTRI 2052

  Spletno mesto JUTRI 2052 predstavlja bogat ustvarjalni opus slovenske avtorice Milene Miklavčič , ki se posveča raziskovanju zamolčanih plasti ljudskega življenja.  Njena dela temeljijo na osebnih pričevanjih , prek katerih razkriva intimne navade, družinsko nasilje in usode preprostih ljudi, ki so bili v preteklosti pogosto prezrti.  Avtorica se v svojih zapisih ne izogiba tabuiziranim temam , kot je spolnost, ter s tem prekinja dolgoletni molk v javnem prostoru.  Poleg dokumentarnih zapisov blog ponuja vpogled v njeno literarno ustvarjanje , vključno z odlomki iz romanov in kratkimi zgodbami.  Vsebina služi kot pomemben arhiv ustne zgodovine , ki povezuje pretekle izkušnje s sodobnim razumevanjem slovenske identitete.  Celoten vir tako zrcali njeno dolgoletno kariero v novinarstvu in literaturi, kjer v ospredje postavlja resnico o človeških odnosih .

  V zadnjih sto letih se postelja na Slovenskem ni spreminjala samo po obliki in materialu. Prilagajala se je temu, kdo je v njej spal, s kom jo je delil, v katerem prostoru je stala in kaj so ljudje od nje pričakovali . Med obema vojnama: imeti posteljo ni bilo samoumevno V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so bile razlike med mestom in podeželjem ter med revnimi in premožnimi zelo velike. V bogatih mestnih domovih so že poznali spalnice z zakonsko posteljo, omaro, nočnima omaricama in ogledalom. Na kmetijah in v delavskih stanovanjih pa spalnica, kot takšna največkrat sploh ni obstajala. Moški so večinoma spali na senu. Postelje so stale v kamri, »hiši« oziroma osrednjem bivalnem prostoru, včasih celo na podstrešju. Bile so lesene, navadno z visokima končnicama in deskami namesto današnjega letvenega dna. Marsikje so jim rekli špampet . V postelji sta praviloma spala gospodar in žena, pogosto tudi dojenček. Otroci so si posteljo delili, spali na peči, klopeh...

  Who Is Milena? In the late 1980s, Milena Miklavčič (born 1952) began working at Radio Sora. By her own account, this was one of the most creatively vibrant periods of her life. Even then, she was fascinated by how people in Slovenia had lived in earlier times, from the late nineteenth century to the present day, with a particular focus on Slovenian sexual customs—subjects that were, and remain, taboo in public debate. Her first stories appeared on the popular radio programme Interesting People Live Among Us . After little more than a year, they grew into a serial entitled Destinies in the newspaper Gorenjski glas , where it continues to appear today. Some experts told her not to delve into sexual detail, yet it was always precisely the forbidden that fascinated her. ‘The silence surrounding sex was, and still is, a form of omertà,’ Milena Miklavčič says. That she managed to break it was, in its way, something of a miracle. Even today, there is little or no discussion of sex ...

  Večkrat me sprašujejo, kakšna je razlika med ''Prvotno besedilo življenja'' Alenke Puhar in zbirko Ogenj rit in kače niso za igrače? Za tiste, ki ne enega ne drugega niso prebrali, ''samo nekje so nekaj slišali'', lepim razlago. 👇 ''Prvotno besedilo življenja '' je zgodovinsko-analitična študija. Alenka Puhar ni iskala pričevalcev in zapisovala njihovih pripovedi, tako, kot jaz, ampak je življenje otrok v 19. stoletju rekonstruirala iz že obstoječega pisnega gradiva: knjig, spominov, pisem, časopisov, leposlovja, zdravniških in vzgojnih priročnikov. Iz raztresenih drobcev, ki jih je našla v že napisanem gradivu, je sestavila širšo zgodovinsko razlago. Pri zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače pa so glavni vir informacij t. i. ''živi''ljudje. Pripovedovalci, oziroma pričevalci so mi neposredno zaupali, kaj so sami doživeli oziroma kaj so jim povedali starši, stari starši ali drugi bližnji. Pri OGENJ, RIT IN KAČE NISO ...

  ODLOMEK IZ ROMANA KJE JE OTROK: 57. poglavje Mami me je zapustila Popil sem že tretji kozarec mleka, a se še vedno nisem mogel pomiriti. Še včeraj sem imel občutek, da moram samo tleskniti s prsti in se bo uganka sama od sebe razrešila. Primer Kristinine smrti me je prevzel bolj, kot sem si upal priznati. Poskušal sem razmišljati, kot bi razmišljala ona. Seveda mi ni uspelo. Nisem bil dovolj pameten. Nisem bil ženska. Nisem imel njenih izkušenj. In predvsem nisem bil tako drzen. Mrzlično sem tuhtal, kaj naj storim. Naj pokličem atija? Zagrabil sem telefon in pritisnil na njegovo številko. »Se je kaj zgodilo, sine?« Glas je bil zaskrbljen in tudi malo utrujen. »Ne, ne … vse je v redu. Samo … nekaj bi te vprašal. Obljubi, da ne boš jezen.« »Na uslugo, detektiv Caine,« se je zasmejal. »Saj vem, da se šališ. Ampak na mizi imam časopisne odrezke. Neraziskani primeri ugrabljenih otrok. In imam občutek … res ga imam …, da je eden od teh ugrabiteljev tudi Kristinin ...

  povezava Martin, človek, ki ga še zmeraj spoštujem, ki sem ga imela zaradi zgodb, ki mi jih je povedal, strašno rada. MARTIN BRENCE   Sem Martin Brence, domačin in eden izmed ustanoviteljev Turističnega društva Gorenja vas.   Prvi zametki turizma so se pri nas kazali skozi božja pota. Ljudje so se srečevali na romanjih, fantje so malo gledali dekleta, gospodarji pa so sklepali kupčije. Potem se je rodilo letoviščarstvo. Sora je bila nekoč tako čista, da smo vodo lahko pili. Imeli smo veliko dobrih gostiln in dvorec Visoko. Tja je hodil na počitnice celo kralj Aleksander. Zaradi njega so žandarmerijo iz Gorenje vasi preselili v Poljane,   zaradi njegovega varovanja. Kmalu so začeli na Visoko prihajati zlasti srbski meščani.   Med letoma 1935 in 1940 smo imeli tudi po petsto letoviščarjev: Beograjčane, Zagrebčane in Ljubljančane. Takrat so pravili, da družina, ki pride na kmete, s tem prihrani za kurjavo čez zimo. Vsaka gostilna je imela ob Sori svoj...

  NE ODPIRAJ OKEN, DRAGA   Ko sem se vrnila s sestanka Rdečega križa, sem bila srečna. To se mi je redkokdaj zgodilo. Morda edinole takrat, ko sta prišla Vilma in Borut ter s seboj pripeljala vnuka. Že pri vratih mi je planil okoli vratu in me zasul z mokrimi poljubi. »Babi, a ne, da si ti samo moja in nič očkova?« Takrat sem se počutila tako močno, da bi lahko premikala gore in klatila zvezde z neba. »Tvoja sem deset centimetrov, očkova pa pol centimetra manj,« sem mu odgovorila. Nasmeh se mu je razlezel čez obraz. Borut se je za njegovim hrbtom pačil in nagajivo mežikal. »Spletkarka!« Doma je bilo tiho. Okna so bila zaprta, ker je Borisa motil hrup z otroškega igrišča nedaleč od hiše. Dolga leta sem verjela, da mu najbolj ustrežem, če tudi sama živim za steklenimi šipami in diham zrak, poln cigaretnega dima in njegovih prdcev, ob katerih se mi je obračal želodec. Počasi sem se prepričala, da sem prav zaradi tega najboljša žena na svetu. Boris mi je, kadar je ...