JUTRI 2052

  Za nami (mano) so prazniki, ki so dodobra zaznamovali teden, ki je tudi zaradi njih švignil mimo kot blisk. Najprej je praznoval 10. rojstni dan prvi vnuk, nakar je še domovina upihnila trideseto svečko.   En dan sem pekla pecivo za prvega potem še zanjo, ki mi prav tako zelo veliko pomeni. Pri nas že od nekdaj ločimo, kdaj je petek in kdaj svetek. In prazniki sodijo med najpomembnejše ''svetke''. Morda zaradi zgodovinskega spomina, ko smo ob takšnih dnevih lahko jedli potico, mesno juho z rezanci? Spominjam se, da smo dobili ob osebnih praznikih, ki je bil nekoč godovni dan in ne rojstnodnevni, tudi kakšno novo obleko ali celo čevlje. Tudi zato smo se praznikov iz vsega srca veselili. Je pa res, da državnih   vse dotlej, dokler nismo imeli svoje lastne države, nismo nikoli praznovali. Državni prazniki so bili nekoč, pred 30 leti, dobri edino zaradi dela prostih dni. Nanje nismo bili nikoli čustveno navezani. Smo pa praznovali nekatere pomembne svetnike: Sve

  PRVA ZGODBA   V dnevih, ko se je osamosvajala moja domovina, se je zrušilo tudi moje družinsko življenje. Morda za kazen, ker nisem ubogal babice, ki je zatrjevala:« Ženiti se je treba s sebi podobnimi.« Žena je bila lepotica, a iz druge republike. Ljubil sem jo do neba in še preko. Še danes, po 30 letih, še vedno nisem našel ženske, ki bi mi bila tako zelo pisana na kožo, kot mi je bila Svetlana. Že nekaj mesecev pred osamosvojitvijo sem začel opažati, da postajajo odnosi njenih sorodnikov do mene zelo napeti. Ni jim bilo prav, da Slovenci dvigujemo glave. Tolažil sem se, da bo še vse dobro, ko se bodo polegle strasti. Zanimivo: tudi Svetlana je vedno bolj uporabljala materin jezik in vedno manj slovenščino. Malodane čez noč je otrokom prebirala knjige le v svojem jeziku. V javnosti, medijih, sploh pa med ljudmi so bili glasovi o odcepitvi od Jugoslavije vedno glasnejši. Njeni starši, ki so jim bile te ideje tuje in nemogoče, so se mi začeli izogibati. Govoril sem si, da sem preveč

  »Ni   hujšega prekletstva kot če si debel, » me je prepričevala Dana, ko sem ji   rekla, naj ne »fantazira«. Želela sem ji dopovedati, da je na svetu še veliko   hujših stvari kot je nekaj kilogramov preveč, toda   ni se   dala prepričati. Za njo sem odšla v klet, kjer si je uredila   prijetno bivališče. »Tukaj živim, kar sva se z možem razšla, » je dejala. »Pri njem sta ostala oba otroka, ker ima več prostora, meni pa so odstopili dve sobi v kleti. »Ker sem jo z začudenjem pogledala, je kar sama nadaljevala: »Mož živi s svojo drugo ženo zgoraj. Samo po stopnicah greš, pa ti bo odprl. » Zanimalo me je, če ji je neprijetno, ker si moral deliti hišo in še vse ostalo z bivšim možem. »V začetku je bilo neznosno. Vedela sem, da se bo v drugo poročil. To me je najbolj bolelo.   Toda kam bi šla? ! Sem le navadna pisarniška delavka, z administrativno šolo. Le kje bi me vzeli v službo?! Nikjer.   Poleg tega je mladih in lepih ter okretnih več kot dovolj. Nimam kaj izbirati…. Tuk

''Prihaja čas dopustov. Spet bo tekla debata o tem, kam gre kdo na dopust. Spomnim se znanega metliškega politika, ki je postal direktor. Par dni se je že dolgočasil na morju, ko se je spomnil, da bi bilo dobro, da bi kot predstavnik delavskega razreda poslal svojemu delavskemu kolektivu vsaj kartico. Hitro je stopil do kioska in kupil primerno kartico, sedel na klop in začel pisat: "LEPE POZDRAVE IZ...(Kje pa smo?)" Pogledal je levo in desno -nič. Stopil je na cesto in zagledal znak: "Aha! To bo (wilkomen je pisalo") Ponovno je sedel na klop in lepo napisal: "LEPE POZDRAVE VAM POŠILJAM IZ SONČNEGA WILKOMNA PRI ŠIBENIKU. IMAMO SE FAJN!" Od takrat je minilo že nekaj let. Ko vidim sosedove, da se kam odpravljajo, jih vljudno pobaram: "Kam pa kam, sosedje? Kam se odpravljate?" In vedno dobim odgovor: "V WILKOMEN !" (Oto Nemanič)

  MARINKINO ZGODBO SEM ZAPISALA LETA 2003. TUDI NJENA JE POVEZANA Z LETOM, KO SMO SE OSAMOSVOJILI. A NA PRAV POSEBEN NAČIN. *************************************************** Pred leti je Marinka napisala v enega slovenskih časopisov pismo, anonimno seveda, v katerem je izpovedala svojo zgodbo. Javili sta se ji še dve ženski s podobno usodo. Še danes ne ve, kako je zbrala toliko poguma, da se jima je razkrila. Bilo me je strah, da bi bili kakšni znanki, ki bi me samo preizkušali in izrabili mojo zaupljivost, pravi. Toda imela je srečo. Takoj, ko so se spoznale, so si bile všeč in postale so prijateljice, kar so še danes, čeprav se bolj malokrat srečajo. Nekatere so ustvarile novo življenje, družino, ena si gradi kariero in skuša v delu pozabiti na bolečino, katera jo je zaznamovala že v rani mladosti. »Meni ni nič hudega,« pravi. »Imam lepo službo, zaljubljena sem v glasbo in muce, tako da mi res ni nikoli dolgčas.« Z družino je že pred mnogimi leti pretrgala vsakršne stike. Zamenja

  ČE HOČEMO, POTEM TO TUDI ZMOREMO ! Zgodbo o Anici sem objavila pred 30 leti, približno ob tem času v podlistku USODE v Gorenjskem Glasu. Včasih, ko že mislim, da mi bo beseda stekla kar same od sebe, se ta nenadoma ustavi. Nikamor se ji ne mudi. Stoji na mestu in čaka. Kot bi se vse zareklo proti meni. Pa toliko je besed, s katerimi bi vam, sedajle, prav v tem trenutku, rada povedala vse, kar mi leži na srcu. Ker je doživeto še kako živo pred mojimi očmi. In ker v meni še zmeraj tako prijazno odzvanjajo najrazličnejše besede, ki so se med seboj spletle v nikoli dokončano pripoved o pogumu, o veri v življenje, o odrekanju in o tistih neskončnih drobnih življenjskih radostih, ki nas razveseljujejo le, če smo jih sposobni zaznati in videti . Anica je doma v Podgori v Poljanski dolini. Ima prirojeno, podedovano kožno bolezen. “Mama mi je pripovedovala, da so postali že ob mojem rojstvu pozorni na kožo, ki je bila sem ter tja rdeča in posuta z izpuščaji. Na prvi po