Čisto preprosta, a zelo zgovorna zgodba

 Preprosta zgodba o medsebojnih odnosih v neki ulici našega glavnega mesta. Zgodba nam da misliti tudi zato, da spoznamo, kako nesmiselno je sovražiti nekoga, ki misli drugače kot mi.

Hvala, draga L. za vašo zgodbo. Srčno si želim, da bi se ob njej ustavili in se- če ne drugega- vprašali: 'Sem tudi jaz takšen, ki sovražim- kar tako?!"

"Sem zaradi tega sovraštva boljši, srečnejši?"

Starša sta zgradila hišo nekako po letu 1955, tako kot veliko njunih soborcev iz NOB.

Našo ulico bi lahko mirno imenovali Partizanska ali Tovariška ulica. Zanimivi in hecni sosedje, v glavnem smo se dobro razumeli. Na koncu ulice se je začel travnik- vsaj nekoč se je- in tam je stala stara hišica. Skromna, a lepo urejena, vsenaokrog vrt z zelenjavo in rožami. V hišici sta prebivala mož in žena s hčerko. Sin je prebegnil v Argentino.

Družino smo vsi po vrsti gledali postrani in jih skrivaj opazovali, razen, ko smo potrebovali njihovo pomoč. Oče H. je bil profesor matematike, mama M. je učila matematiko in fiziko. Bila je zaposlena na naši šoli, njen mož ni smel delati, saj je bil med vojno nekaj časa pri »tabelih«.

Da bi se lažje preživljala, je H. doma za majhne denarje učil butaste mulce iz ulice. Delovali so odmaknjeno in žalostno.

Rojstni dan sem praznovala 30. novembra, sredi praznovanja Dneva republike. V skladu z navadami naše ulice, smo priredili veliko zabavo s petjem revolucionarnih pesmi in plesom ob ploščah skupin Bee Gees,Bele Vrane, Ivo in Nino Robič, Mahir Paloš.

Nekdo je vprašal kje je farška Štefanija, hčerka profesorjev H. in M. Šla sem jo iskat, bolj iz zlobe kot iz želje po njeni družbi. Starša sta jo nerada pustila, a po prihodu se je kar lepo razživela, še preveč. Z mojim bratom sta končala na kavču v kletnem bifeju naše hiše. Hudo.

Na zabavo sem že pozabila, ko me v šoli Štefanija prosi za pogovor. Joka in joka kot dež ter mi zaupa, da ima težave, o katerih se moj brat noče pogovarjati.

Ja, kakšne?

Menstruacije nisem dobila pravi.

Skoraj bi me kap! Nora informacija, ki mi je zaprla usta! Iz šole sem zdrvela k moji mami.

Mama v luft, ne, te sramote ne bomo gledali, fantu ne more kar tako uničiti življenja, znebi naj se pamža kakor ve in zna, mi smo poštena hiša je vpila.

Potem je šla Stefanijo čakat pred šolo. Grozila ji je in jo prepričevala, punca se je upirala, da hoče poroko in otroka.

Minila sta dva meseca, nobenega glasu od njenih staršev, moje starše pa je bilo vsak dan bolj groza.

Prisilila sta me, da sem ji sledila, jo opazovala, pošiljali so me v izvidnico pred njihovo hišo a, žal, domov nisem prinesla nobenih novic. Če sem se srečala s ''sovražniki'', smo se le vljudno nasmehnili drug drugemu.

Pa kaj se oni norca delajo? Nezakonskega pamža bodo imeli?

Potem pri telovadbi slišim, da Štefanija ne more vaditi, aha lisica, si mislim!

V takšnem vzdušju so minevala leta. ..

Tudi na gimnaziji sva se srečevali, obiskovali sva celo isti razred. Pri vseh predmetih sem bila kar dobra, le matematika mi je nagajala. Štefanija je bila odlična v vsem. Briljirala in se pripravljala na študij medicine.

Ne vem kaj mi je bilo, da sem na maturi izbrala matematiko, ti hudič! Verjetno zato, ker je bila profesorica za angleščino prava grozljivka.

Na spomladanskem roku sem pogrnila na celi črti. Kaj bo, če padem še jeseni, adijo študij! Iz zadrege me je rešila Štefanija sama in mi ponudila brezplačno učenje.

Moji starši so bili preveč uhrni, da bi plačevali učitelja, takrat smo že gradili vikend.

Vse poletje ni spregovorila besede o zapletu med nami, čeprav sva šli včasih na bazen ali k Šternu na ples.

Jesenki rok je prinesel olajšanje. Štirica iz matematike! Bilo je noro dobro, moje maturitetno spričevalo je imelo 4,4,4,4,44…. in študirat sem šla na FF.

S Štefanijo sva se končno pogovorili.

Ja veš je rekla, tako grdo so se Tvoji obnašali, da sem jim s tisto novico, da sem ''noseča' 'morala dati vetra.

''Ja, pošteno si jim napihala tega vetra!'' sem ji odgovorila in nasmejali sva se.

Malo pred zimo je na obisk prišel njen brat iz Argentine.

Tako lep fant je bil in tako nežne roke je imel.

Škoda, da se je vrnil nazaj, bil je moja prva in največja ljubezen.

FOTKA:

Animatorji na marionetnem mostiču nad odrom. 50. leta 20. stoletja. Arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana.

NADALJEVANJE od včeraj. Hvala L.!

Naša ''Partizanska ulica'' je danes drugačna. Hiše imajo druge lastnike, saj so jih dediči prodali. Slabi materiali iz 60 let so terjali svoje, denarja za obnovo ni bilo, zato imajo obiskovalci ulice občutek, da stavbe vidno razpadajo.

Prah si in v prah se povrneš!

Štefanija je končala medicino in se specializirala za otroke s posebnimi potrebami. V času študija se je zapletla s kolegom. Rodila hčerko, a poročila se ni nikoli. Gospod doktor jo je potreboval, da ga je pririnila skozi fakulteto. Še vedno dela, pomaga tudi tistim - brez zavarovanj.

Sprašujete, kaj se je zgodilo z njenim bratom iz Argentine? Ne veliko. Poročil se je, ima številno družino, a živi v zelo skromnih razmerah. V bistvu je revež, za katerega skrbi tudi Štefanija, tako - na daleč.

Za vsake novoletne praznike mu pišem, on se zahvali. Lahko bi bilo zelo drugače, pa nama usoda ni bila naklonjena.

Njuni starši so umrli doma, zanje je skrbela do poslednjega trenutka.

Hišo je potem prodala in si kupila zelo majhno garsonjero.

Tudi moja starša sta že pokojna. Mama je zbolela med mojim študijem za rakom in umrla v mukah. Oče si je hitro našel mlado ženo, imam pol brata. Pravi brat je poročen in zapit do konca. Srednjo šolo je pacal 10 let…

Moja nesrečna duša je na stara leta našla nekakšen mir. Po burni mladosti in nedokončanem študiju sem našla mesto prevajalke v Zunanje trgovinskem podjetju. Odvadila sem se droge in menjavanja moških ter se poročila z fejst možakarjem.

S Štefanijo ostajava v kontaktih, vedno preverja, če se držim tistih dogovorjenih ''10 korakov''.

Naša hiša še stoji, je najslabše vzdrževana v ulici, edina, ki je ohranila prvotni videz.

Simbolizira življenje, ki smo ga živeli? Ni mi mar. Že 30 let živim daleč stran.

Želela sem vam povedati, da smo ljudje povezani med seboj, četudi nas na videz ločijo globoki prepadi. Kdo bi si mislil, da si bova s Štefanijo vse življenje tako blizu? Kdo bi si mislil, da bodo moji mogočni in pomembni starši z leti postali čisto neopazni? Kdo bi si mislil, da bom pristala med uživalci droge, ko pa sem izhajala iz družine, ki ji je bilo po vojni dano in nudeno vse, kar si je želela?

Hvala, da ste prisluhnili zgodbi. NADALJEVANJE od včeraj. Hvala L.!

Naša ''Partizanska ulica'' je danes drugačna. Hiše imajo druge lastnike, saj so jih dediči prodali. Slabi materiali iz 60 let so terjali svoje, denarja za obnovo ni bilo, zato imajo obiskovalci ulice občutek, da stavbe vidno razpadajo.

Prah si in v prah se povrneš!

Štefanija je končala medicino in se specializirala za otroke s posebnimi potrebami. V času študija se je zapletla s kolegom. Rodila hčerko, a poročila se ni nikoli. Gospod doktor jo je potreboval, da ga je pririnila skozi fakulteto. Še vedno dela, pomaga tudi tistim - brez zavarovanj.

Sprašujete, kaj se je zgodilo z njenim bratom iz Argentine? Ne veliko. Poročil se je, ima številno družino, a živi v zelo skromnih razmerah. V bistvu je revež, za katerega skrbi tudi Štefanija, tako - na daleč.

Za vsake novoletne praznike mu pišem, on se zahvali. Lahko bi bilo zelo drugače, pa nama usoda ni bila naklonjena.

Njuni starši so umrli doma, zanje je skrbela do poslednjega trenutka.

Hišo je potem prodala in si kupila zelo majhno garsonjero.

Tudi moja starša sta že pokojna. Mama je zbolela med mojim študijem za rakom in umrla v mukah. Oče si je hitro našel mlado ženo, imam pol brata. Pravi brat je poročen in zapit do konca. Srednjo šolo je pacal 10 let…

Moja nesrečna duša je na stara leta našla nekakšen mir. Po burni mladosti in nedokončanem študiju sem našla mesto prevajalke v Zunanje trgovinskem podjetju. Odvadila sem se droge in menjavanja moških ter se poročila z fejst možakarjem.

S Štefanijo ostajava v kontaktih, vedno preverja, če se držim tistih dogovorjenih ''10 korakov''.

Naša hiša še stoji, je najslabše vzdrževana v ulici, edina, ki je ohranila prvotni videz.

Simbolizira življenje, ki smo ga živeli? Ni mi mar. Že 30 let živim daleč stran.

Želela sem vam povedati, da smo ljudje povezani med seboj, četudi nas na videz ločijo globoki prepadi. Kdo bi si mislil, da si bova s Štefanijo vse življenje tako blizu? Kdo bi si mislil, da bodo moji mogočni in pomembni starši z leti postali čisto neopazni? Kdo bi si mislil, da bom pristala med uživalci droge, ko pa sem izhajala iz družine, ki ji je bilo po vojni dano in nudeno vse, kar si je želela?

Hvala, da ste prisluhnili zgodbi. Res je, včasih duša peče in pogovori jo hladijo.