sobota, 31. avgust 2019

tudi pismo je lahko čisto posebna zgodba


 do tretje knjige iz cikla 

OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE, 

ki bo namenjena moškim zgodbam, je le še 31 dni.....😍😍😍😍








 (pismo, ki ga je leta 1968 ena sestra pisala drugi)


Kristina (1923)
»Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli rancalo. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.«


Neža (1925)
»Moja mama je imela dve sestri. Najstarejša Ljudmila se ni nikoli poročila. Ko je brat doštudiral za duhovnika, so jo določili, da ga spremlja na župnijo, kjer je bila vse do konca druge svetovne vojne njegova gospodinja. Leta 1947 so neke noči prišli ponju in ju na neznanem kraju iz neznanih razlogov ubili. Druga sestra Justina se je poročila v okolico Ajdovščine. Vzeti je morala vdovca brez otrok, ker so ji tako ukazali starši. Zakonski stan ji je bil v veliko breme. Pogosto je prihajala domov in že na vratih tarnala, kako hudo ji je. Mož je bil velik skopuh, njegova mama pa je imela ključe od shrambe in jih ne zlepa ne zgrda ni hotela izročiti ta mladi. Ženski sta se kakšen dan prepirali od jutra do večera. Minilo je leto, dve, Justina pa še zmeraj ni bila noseča. 'Kako le, če pa mož gre zvečer k mami spat,' je razlagala Ljudmili. Nekoč pa se le opogumi in vpraša moža, kaj je narobe, da se ji v postelji izogiba. Pa ji je odgovoril, da nič, da le čaka, da se mu bo v jajcih nabralo toliko črvičkov, da bo lahko zaplodil močnega sina. Justina je molče sklonila glavo. Vedela je, da je edini krivec za to neumno šparanje tašča, ki ni prenesla, da bi ljubljeni sin grel ženino posteljo. Nekoč, ko je nesla v Trst prodajat jajčka in maslo, je srečala prijateljico, ki ji je razložila, da Italijani delajo otroke na drugačen način kot pa Slovenci. Pa tudi, da tisto, kar spustijo v žensko, hitreje prime. Justina si je njene besede zapisala v srce. Ko jo je Francesco, ki je na tržnici prodajal metrsko blago, začel ogovarjati, ni pogledala vstran. Raje se mu je vabeče nasmehnila. Kam sta šla potem, ne vem, vem pa, da je Justina prišla domov noseča. Čez devet mesecev je rodila zelo lepega, črnolasega fantka. Seveda je bil ogenj v strehi in tašča je z dvignjeno pestjo grozila pred vrati, da v njeni hiši za putano in pankrta ni mesta. A jo je sin kmalu pregovoril. Dejal ji je, naj se, za božjo voljo, sprijazni, saj ju bo poslej Justina pustila pri miru, in si bosta poslej lahko v miru delila posteljo. In tako je tudi bilo.«

torek, 27. avgust 2019

Slepota




Jani (1980):«Ko sem bil star enajst let, me je izrabil duhovnik. Do nas otrok je bil zelo prijazen. Zmeraj je imel pri roki bombone, njegova kuharica, babičina sestra Nana, pa je kljub visoki starosti pekla slastno pecivo, ki ga je sam pojedel bolj malo, večino je delil z nami. Župnišče je bilo skromno, pozimi zelo mrzlo in prazno. Nana je spala v sosednji stavbi, ki je bila prav tako v lasti župnišča, le da so se spodnji prostori oddajali v najem. Župnik je imel veliko knjižnico, v kateri sem bil kuhan in pečen. Mama je bila, kar se mene tiče, lahko brez skrbi: nisem se potepal, niti nisem zganjal neprimernih vragolij, raje sem po šoli zavil med knjige. Nana mi je skuhala čaja, potem pa se je spet umaknila med svoje lonce.
Za rojstni dan sem dobil kolo. Ponija. Neizmerno sem bil ponosen nanj! Po vasi sem se vozil kot kakšen petelin. Nekoč me je ustavil nek fant. V roki je imel palico. Vtaknil jo je med vilice kolesa in mi ukazal, naj sestopim.
''Ali ti ga je župnik kupil?'' me je vprašal. Njegov glas je bil poln zlobe. Kar zmrazilo me je. S tresočim glasom sem odgovoril, da so mi ga kupili domači. Za rojstni dan.
''Kar še ni, še bo!'' se je potuhnjeno zarežal in me pustil samega.
Na ta dogodek sem že skoraj pozabil, ko me je nekoč župnik ustavil na stopnicah in me vprašal, zakaj se ne pridružim ministrantom, če že tičim v župnišču, kot pozabljen čevelj. Malo sem pomencal, ker mi je bilo nerodno povedati, da me že za v šolo mama komaj spravi iz postelje, kaj šele, da bi moral ministrovati ob jutranji maši. Na hitro sem se izgovoril, da bom mamo in ata vprašal, pa ju, seveda, nisem. Onadva bi bila takoj za.
Opazil pa sem, da je takrat, ko je šla Nana ali v trgovino ali kam na obisk, začel prihajati v knjižnico.
''Da ti ne bo dolgčas,'' mi je rekel, ko se je usedel na drugo stran mize in se potopil v branje. Kmalu sva se začela pogovarjati, spraševal me je o tem in onem. Zanimalo ga je, če mi je kakšna deklica všeč, pa če so mi starši že kaj povedali o tistih rečeh. Niti mi ni bilo nerodno, zakaj le, župnik nas je že pri spovedi spraševal vse sorte neumnosti! Nekoč je prinesel neko revijo.
''Pokazal ti bom, kaj ljudje počnejo, ko spravljajo v greh mlade fante, kot si ti.''
Ob pogledu na razgaljene ženske je moje telo pač odreagiralo tako, kot bi odreagiral vsako drugo: lulček se mi je postavil pokonci in v trebuhu sem začutil gomazenje, ki je bilo prav prijetno. Tedaj pa sem začutil njegovo roko. Čisto mirno me je začel gnesti. Ni imel veliko dela, saj sem prej kot v minuti postal med nogami moker, iz ust pa mi je ušel glasen krik. Tisti večer sem šel brez večerje v posteljo. Izgovoril sem se, da mi je slabo. Sram me je bilo pogledati mami v oči.
Sploh ne vem, zakaj, a vedno bolj sem si želel, da se tisti glasni krik ponovi. Po eni strani sem trepetal, da bova z župnikom ostala v knjižnici sama, po drugi strani pa sem komaj čakal, da Nana odide po svojih poteh.
Potem pa me je nekoč vprašal, če bi imel APN  6. Obsedel sem z odprtimi usti. V moji glavi pa se je naredil nekakšen klik. Bilo je kot strela z jasnega neba! Preplavili so me spomini na tistega mulca, ki me je nekoč vprašal, če mi je župnik že kupil kolo. Postalo mi je nelagodno pri duši. Počutil sem se umazano in zavrženo. Kaj pa, če si je tudi tisti mulc kolo zaslužil na enak način kot jaz?
Planil sem z divana, šele pri vratih sem si potegnil hlače gor in potem sem zbežal po stopnicah, kolikor so me noge nesle. Ustavil sem se šele doma. Oče, ki je ravno prišel iz delavnice, me je začudeno pogledal. ''Kaj pa ti noriš?'' me je vprašal. V tisti zmedi, ko nisem vedel, kje se me glava drži, sem izstrelil, da me župnik že ne bo več šlatal, da tudi motorja ne maram. Očeta je skoraj kap. Prijel me je za uho in me odvlekel v kuhinjo.
''Samo poslušaj ga, gada pokvarjenega!'' je kričal pred mamo, ki se ji ni niti sanjalo, kaj se dogaja. Moral sem poklekniti in še enkrat ponoviti vse- od besede do besede- kar sem povedal že očetu. Prej, preden sem zaprl usta, je že padalo po meni. Ata si je odpel usnjen pas in me zaradi umazanih misli pretepel kot psa. Naslednji dan nisem šel v šolo, kako bi, saj sem bil po celem telesu marogast kot modras! Me je pa ata odvlekel v župnišče, kjer sem moral ponovno pasti na kolena in se župniku opravičiti, hkrati pa priseči, da o svoji bolni domišljiji ne bom nikomur povedal niti besedice.
Nana je bila zrelo jezna name.''Da te nikoli več ne vidim!'' mi je rekla. Tri mesece pa sem moral, za pokoro, vsak dan k prvi jutranji maši. Takrat še nisem vedel, kaj točno sem ga polomil, kar verjel sem, da sem res jaz kriv in se za umazano domišljijo pač moram spokoriti.
Šele veliko kasneje, ko sem že vedel, koliko je ura, so dogodki iz otroštva prišli za menoj. Pri devetnajstih letih so me, ne vem, zakaj ravno takrat, čisto sesuli. Moral sem poiskati psihiatrično pomoč. Pa bi bilo vseeno, četudi je ne bi. Tisti ženski, h kateri so me poslali, je bilo ob opisovanju dogodkov še bolj nerodno kot meni.
Moram reči, da sama zloraba še zdaleč ni toliko bolela kot reakcije bližnjih. Duhovnika sem lahko preklel, mame in očeta nisem mogel. ''Molči, o duhovnikih nikoli ne smeš govoriti grdo!'' mi je mama tisočkrat zabičala, a ni dosti pomagalo. Tega, kar so mi vsi skupaj storili, ne bom nikoli pozabil, odpustil pa tudi ne.
Morda se vam bo zdelo butasto in smešno, a vam še nekaj povem: med študijem sem imel po spletu naključij priložnost, da sem mentorju pomagal pri zbiranju zgodb o povojnih pobojih.
Šok, ki sem ga doživel, je bil nepopisen. Srečal sem ogromno ljudi, ki so bili solidarni s povojnimi morilci na podoben način, kot je bila z župnikom solidarna moja mama:''Ta tovariš je bil prepomemben za našo partizansko zgodovino, da bi lahko bil kriv! Da bi zaradi nekih izmišljenih pobojev nanj metati blato?! Nikakor!''

Kako podobno slepi smo ljudje! Mama vse do smrti ni mogla verjeti, da me je župnik izrabljal in mi skoraj uničil življenje. Tudi tisti, ki so osebno poznali morilce in so vedeli, koliko so jih zmetali v brezna, so prav tako trmasto trdili, da niso bili nič krivi, da je že moralo biti tako, kot je bilo. Ne enih, ne drugih ne bom nikoli razumel!«

nedelja, 18. avgust 2019

''kukavičje'' matere







Franci (1950):«V družini nas je bilo šest otrok. Ata je delal v Nemčiji, mama pa je bila gospodinja. Bil sem najmlajši in od rojstva naprej kamen spotike. Ata je trdil, da nisem njegov. Res mu nisem bil podoben, sem ga pa imel zelo rad. Mamo je zaradi mene tudi udaril, psoval in brcal. Ko se je ata po novoletnih praznikih ponovno usedel na vlak in se vrnil v Nemčijo, je za nas, otroke, v glavnem skrbela starejša sestra Doroteja. Mama je pogosto izginila za več dni. Ko se je vrnila, ni povedala, ne kje je bila, ne kaj je počela. Ata je sicer redno pošiljal denar za položnice, a ni minil mesec, da ne bi prišli električarji in nam zagrozili, da nam bodo zaradi dolgov odklopili elektriko.
Obiskoval sem drugi razred, ko nas je mama končno zapustila. Niti poslovila se ni od nas, otrok. Kar šla je. Najstarejša sestra nas je tolažila, ko smo jokali. 'Bo že kako!' je rekla. Naslednji dan so prišle tri ženske in prinesle sladkarije in nekaj oblačil. Hodile so po hiši in vtikale nos v naše borno imetje. Mislile so, da jih ne čujemo, ko so govorile:''Kakšna svinjarija!''
Obljubile so nam, da bo občina poskrbela za nas. Niso se več vrnile. Konec meseca so nam odklopili elektriko. Potem je sestra napisala očetu pismo. Prišel je ob Veliki noči. Niti slutil ni, da bo mama odšla od nas. Malo je povprašal po vasi. Ko je izvedel, h komu je pobegnila, jo je poiskal in pretepel. Na hitro je moral oditi, ker so ga iskali miličniki. Sestri je pustil 300 nemških mark, da je lahko poplačala dolgove in da smo imeli za kruh.
Živeli smo, kot smo vedeli in znali. Sestra je šla v službo, saj ni bilo misliti, da bi nadaljevala šolanje, četudi je želela postati šivilja. Med poletnimi počitnicami nas je spet obiskal ata. Povedal nam je, da nas ne more vzeti s seboj, ker živi s še tremi prijatelji v eni sami sobi. Kar oddahnilo se nam je. Želeli smo ostati doma. Ata je kupil nov električni štedilnik in pet metrov drv. Skupaj smo prepleskali kuhinjo, vežo in tudi kamro, kjer smo spali. Vsak od nas je dobil od njega darilo. Meni je dal novo šolsko torbo, ker sem bil tudi v tretjem razredu odličen.
Potem pa je prišla mama. V naročju je držala dojenčka, z njo je bil nek moški, ki je zelo grdo gledal.
Mama nam je ukazala: ''To je sedaj moja hiša. Pojdite, kamor hočete!''
 Moški se je zasmejal in jo uščipnil za rit. Začeli smo jokati. Doroteja se je izmuznila in odhitela po pomoč k sosedu. Lipe je nemudoma pritekel.
V rokah je držal vile:'' 'Prasica, pusti otroke pri miru! Ti ni bilo dovolj, da si se zgonila z drugim?''
Mama se je postavila predenj in mu zabrusila:''To je moja hiša in lahko z njo počnem, kar hočem!''
 Lipe nam je pomagal pobrati stvari, ki smo jih zmetali v žakelj od krompirja. Drug za drugim, kot race, ki gredo do vode, smo šli za njim. Mama je zakričala za nami, naj si nikoli več ne drznemo priti nazaj. Ostali so bili tiho, jaz pa sem neutolažljivo jokal.
Četudi se je Doroteja trudila, da bi ostali skupaj, se to ni zgodilo. Vsak je dobil drugi dom. Mene sta vzela k sebi Lipe in njegova žena. Bil je zidar, skoraj nič ga ni bilo doma, in ker nista imela otrok, je bilo njegovo ženo pogosto strah, ker je bila sama. Vsakokrat, ko je ob ponedeljkih naložil zidarsko orodje v staro, odsluženo šolsko torbo, me je prijel za uho ter dejal:'' Pazi, s kom se bo pogovarjala, da mi boš lahko povedal, ko se vrnem.''
Tako sem ves ljubi dan oprezal za njo. Točno sem vedel, kaj se je pogovarjala z drugimi ženskami, saj sem se jim nenehno motal pod nogami. Dorotejo sem zelo pogrešal. Nekoč se nisem pravi čas umaknil s poti mami, ko pred seboj porivala otroški voziček. Stekla je za menoj in me za kazen brcnila.
Postala je zelo hudobna. Nekoč, ko so bližnji sosedje imeli doma svatbo, je polila z gnojnico bližnjo njivo, ki niti ni bila njena. Potem pa je sedela na pragu in se smejala, ko so svatje vihali nosove.
Njen mož se ga je velikokrat napil. Pri tem pa je kričal, da bi bilo treba odvečne otroke kot mačke zavezati v žakelj in jih utopiti v vodi.
Ob Božiču je ata spet prišel na obisk. Tokrat se je pripeljal z avtom, Alfa Romeo Giulia, bele barve. Ni bil nov model, a zadosti nobel, da ga je občudovala vsa vas.
Ni bil Sam.
Z njim je bila neka ženska, ki ni govorila slovensko. Bila je zelo prijazna. Pobožala me je po laseh in mi dala čokolado. Ko je ata slišal, kaj je storila mama, je začel glasno vpiti, naj pride ven iz hiše, če si upa. Ni prišla.
Ata se je vrnil v Nemčijo, mi, otroci, pa smo postali še večje sirote. Poslej se tudi on ni več vračal domov.
Čas je tekel naprej, vpisal sem se na kovinarsko šolo. Doroteja je že bila poročena in je imela dojenčka. Z drugimi se nisem srečeval. Pri osemnajstih sem šel v vojsko. Ker nisem zadrževal vode, so se iz mene norčevali. Na vežbah sem se z bajonetom po nerodnosti zaklal. Komaj so me rešili.
Pri tridesetih sem se poročil. Zakon ni bil srečen. Žena je potem šla z drugim in z njim imela tri otroke. Danes živim pri starejši sestri. Pogosto sanjam, da je prišel na obisk ata in me povabil na pivo. Skoraj štirideset let ga nisem videl.«

(fotografija ni neposredno povezana s pisanjem, ima pa dovoljenje za nekomercialno uporabo)

sobota, 17. avgust 2019

BRIDKA, A ZELO POGOSTA KMEČKA ZGODBA








Jerko (1948):«Bila sva dva brata. Eden bogat in drugi reven. Jože je nasledil kmetijo, jaz sem dobil le nekaj smrek, košček zemlje in pet let zapovrstjo krompir, ki sem ga je pravzaprav pomagal sam pridelati. Jože je bil tudi pogolten, jaz pa sem se zajebaval z občutkom, da sem kot revež za marsikaj prikrajšan.

Še danes ne vem, zakaj sta oča in mat’ kmetijo prepisala na brata. Študiral je, domov pa se je hodil samo toliko hlinit, da nista spremenila svoje odločitve. Če sem kdaj kaj rekel, me je oče hitro zabil, da naj bom tiho, ker sem tepec. Še osnovne šole nisem naredil, pa ne zato, ker bi bil neumen, temveč zato, ker sem moral garati od jutra do večera.

Spominjam se, da sem še ne desetletni fantič pomagal očetu v gmajni. Podirala sva drevje in  moral sem ga vlačiti v dolino kot odrasel dedec.

Nekoč sva imela pomagača. Pa ga je nekaj posviral. Oče je mahnil mene, ker se mu je bal reči žal besedo.

Mislil je, da me tako vzgaja v trdnega in odpornega človeka. Toda ni bilo res! V sebi sem nosil zamero in odpor do njega. Toliko krivic, kot sem jih doživel jaz, jih ni nihče! Brat se mi je samo posmehoval, namesto da bi mi pomagal!

Ob sobotnih večerih, ko je bilo treba iti v štalo, se je lepo oblekel in šel na vas, jaz, butelj, pa pod krave! Mora se malo razvedriti, me je tolažila mama, saj vidiš, da vse dneve prečepi v zaprtih prostorih ob knjigah. Strašno naporno se jima je zdel njegov študij! A jaz, ki sem garal kot žival, sem pa lahko crknil!

Tudi pri jedi je bilo podobno.

''Ta boljši kos naj bo za nedeljo, ko pride Gregor,'' je ukazal ata. Ali pa: ''Še to postoriva, da Gregorju  ne bo treba.''

 Ko so se nekoč očetu vnele žile na nogi, sem mu jih jaz čistil in mazal s kremo. Da Gregor ne bo videl, ker si bo potem kaj mislil. Z leti so se razlike še poglabljale. Če je na primer Gregor pomagal pri delu eno popoldne, se je o tem dogodku govorilo še ves teden. Kako pridnega sina imava! se je ponosno nosil oče in vsakemu, ki ga je hotel poslušati, razlagal, kakšno srečo ima kmetija ob tako pridnem nasledniku. Stiskal sem pesti in se šel zapit, ker drugače bi lahko očeta še udaril!

Zelo rad bi   bil šofer, to delo me je veselilo. Ne, je udaril oče po mizi, kdo bo pa nama pomagal?! Zbal sem se njegove jeze in sem opustil misel, da bi kdaj imel svoj tovornjak.

Do vojaščine sploh nisem bil v službi. Če sem hotel iti s fanti na vas, sem moral prositi očeta za denar. Samo zapravljati znaš, mi je zmeraj poočital, preden mi je s težavo odštel nekaj fičnikov. Ko so to kolegi izvedeli, so se iz mene ničkolikokrat norčevali. Zato sem prenehal zahajati v njihovo družbo. Držal sem se bolj zase in na skrivaj pestoval svojo jezo in bes. Na vse sem bil jezen: na starše, ker so bili krivični in na brata, ker mu je vse uspevalo.

Potem sem na srečo odšel služit vojsko. V Makedonijo. Ni mi bilo z rožicami postlano, toda   vsaj to me je držalo pokonci, da me niso gonili kot hlapca. Naučil sem se voziti tovornjak pa še tega in onega. Radi so me imeli, ker sem bil, tako so dejali, zelo priročen in spreten.

Ko sem se po letu in pol vrnil domov, je bil oče že v bolnišnici. Zgrozil sem se, ko sem ga zagledal. Sama kost in koža. Umrl je, preden sva si mogla reči kakšno lepo besedo. To me žre še danes. Do zadnjega dne sem ga sovražil in preziral, on pa mene. Nisva se utegnila pobotati in tega si ne bom nikoli odpustil.

Leta 1974 je brat prevzel kmetijo. V tistih letih se je začelo tudi na veliko graditi. Zazidljive parcele so šle za med. Nekega jutra ves presenečen zagledam skupino ljudi, ki so nekaj merili na našem najboljšem travniku. Nataknem si hlače in stečem tja.

''Ne motivili se nam pod nogami, me nadere brat, saj vidiš, da imamo delo.''

 Brat je pokasiral denar od dvanajstih prodanih parcelah! In niti besedice mu nisem smel reči! Niti besedice!

Mama je bila na Gregorjevi strani. Nekega večera, ko sem bil malo pijan, sem začel rogoviliti in zahtevati delež od prodane zemlje.

''To pa ne!'' me je ustavil brat, ''kmetija je moja in lahko delam, kar hočem.''

'' Vsaj kakšen dinar mi daj, saj si tudi moje žulje prodajal!'' sem mu poočital. Skočila sva si v lase, in če naju ne bi zvlekla narazen mama, bi se pošteno stepla.

Šel sem na sodnijo in se pritožil. Po nekajletnem pravdanju sem dobil nujni delež: del gozda, njivo in staro kaščo v kateri prebivam še danes. Mama mi tega ni mogla odpustiti. Mislila je, ker sem pač bolj kratke pameti, da je zame vse dobro.

Še večji hudič je nastal, ko sem se oženil. Anko sem spoznal na neki veselici. Delala je v Peksu in dobro zaslužila. Kaj potem, če je bila kakšno leto starejša od mene? Danes, ko sva že stara, se to sploh ne pozna več!

Moja mama je že zdavnaj pokojna, brat se je kmalu po najinem prepiru odselil v Ljubljano. Od naše velike kmetije je ostalo bolj malo: hišo je brat preuredil v vikend, nasadil je nekaj sadnih in okrasnih dreves. Gmajna je iz leta v leto bolj zaraščena, na njivah so zrasle hiše. O, ko bi oče vedel, kaj je naredil! V grobu bi se obrnil! Pa take sanje je imel o tem, koliko   repov bo v hlevu in s čim vse se bo brat ukvarjal, ko bo enkrat zagospodaril. Žalostno, žalostno je vse skupaj!

Mama je zadnje leto, ko je obležala, preživela v domu za ostarele. Niti toliko ni bila vredna, da bi jo brat vzel k sebi.

''Saj nima časa,'' so govorili po vasi. Jaz sem pa vedel, da bi se čas že našel, samo odveč mu je bilo.

Nikoli nisem imel bogastva, no, pri otrocih pa je bil Bog radodaren. Pridni so, tudi v šoli, to moram reči. Brata bom sovražil do smrti. Nikoli mu ne bom odpustil, da je uničil našo kmetijo. Naj se mu ves denar, ki ga je nakradel, nekje zatakne.«