JUTRI 2052

  Zgodbe iz življenja za življenje Že skoraj 40 let sem na ''terenu'', zapisujem vaše zgodbe ter jih objavljam ali v Usodah (Gorenjski glas) ali v knjigah. V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače so na enem mestu zbrani tudi predsodki, travme, vzorci. Zaradi molka, ki je značilen za naše medsebojne odnose, se težave številnih generacij nezavedno podedujejo iz roda v rod. Morda tudi vi iščete odgovore na vprašanja, zakaj je v družinskih odnosih vse narobe? Našli jih boste v tej trilogiji. Prepričana sem! Prijatelj, ki je sicer duhovnik, mi je nekoč dejal:''Ko sem prebral trilogijo Ogenj, rit in kače niso za igrače , je bila prva misel, ki mi je padla na pamet ta, da še pri spovedi ne slišim toliko iskrenih izpovedi, kot sem jih našel v zgodbah iz knjige.« Posamezna knjiga stane 20 evrov, skupaj 50 evrov.   * Kuharske prismodarije Stari starši igrajo pomembno vlogo v življenju svojih vnukov . Vir:Psychology Today, Marjanovič Umek L., Zup

  V 40 letih, kar mi je dano, da lahko zapisujem vaše zgodbe, sem srečala tudi nekaj zelo pokončnih, neuklonljivih, zelo načelnih in poštenih posameznikov. Takšnih, ki niso upognili hrbta, niti pokleknili, če so vedeli, da imajo prav. * Že nekoč je veljalo ''ni vseeno, kdo kaj reče''. In če je bil tisti, ki je dal piko na i, četudi krivično, pomemben gospod, tovariš ali kakšna druga bolj ali manj spoštovana persona, je lahko ena sama beseda zapečatila – in to po krivici- marsikatero življenje. * Eden takšnih je bil Matevž, rojen konec 19. stoletja . Ni nobena skrivnost, da so z zemljo, ki so jo imeli v lasti kmetje, po 2. sv. vojni delali precej po domače. Če jo je država potrebovala, jo je pač vzela. Eno parcelo, za postavitev gasilskega doma, je Matevž pod prisilo dal ( zastonj. Zanjo so mu odšteli   nekaj malega, približno za dve pipi tobaka. Potem so prišli še po dodatno zemljišče za Kulturni dom. Kaj je hotel? Če bi rekel ''ne'', bi ga la

* Nekoč, v poznem dopoldanskem času, se je pri meni oglasila razigrana družba. Beseda je dala besedo, k dobremu razpoloženju je pripomogla tudi viljamovka (hvala Marija Prosenik zanjo ). Kmalu se ena od prisotnih, pisateljica, opogumi in mi reče: 'Če bi to, kar napišete vi, gospa Miklavčičeva, izdala jaz - pod svojim imenom- bi bile knjige bestselerji!'' No, in potem smo se- do konca obiska- pogovarjali predvsem o tem, kako pomembno je, kdo je tisti, ki kaj reče (naredi).... * Danes vam ponujam v branje eno od zgodb iz KUHARSKIH PRISMODARIJ. Zraven sem pustila še recept. Morda bo komu prav prišel. In - mimogrede- vsaka zgodbica ima dodan recept, v knjigi jih je 39. * Pri razbojnikih Sijalo je sonce, na nebu so se podili beli kosmičasti oblaki, gozd pa je vabil kot še nikoli. Mali se je že od zgodnjega jutra kujal, sitnaril in počel kup neumnosti, zaradi katerih me je bolela glava. Zdelo se mi je, da se nenehno ponavljam: »Mali, tega ne smeš, pusti to pri miru, pridi sem, p

Jernejka (1964) »Naša mama je bila nekaj posebnega. Tako brihtne ženske, kot je bila ona, do danes še nisem srečala. Rojena je bila med vojno, njena starša sta bila ubita med neko hajko. Zanjo so skrbeli tuji ljudje, a le toliko in nič več, da je ubogi otrok ostal pri življenju. Nikjer ni bila prijavljena, tako da ni imela niti rojstnega lista niti zdravstvene izkaznice, nič. Pasla je koze in eno kravo, na paši se je naučila branja, pisanja in računanja. Sama. Nekoč so pripeljali v vas avtobus otrok, da so si ogledali hišo, v kateri je bil rojen znan slovenski pisatelj. Učenci so morali deklamirati njegove pesmi. A so se ves čas motili ali pa niso znali. Mama je stala v publiki in ker je znala vse pesmi na pamet, jim je ves čas pomagala. Eden od dečkov je stopil k njej in ji stisnil v roko majhno čokoladico. Mama se mu je zahvalila in mu obljubila, da se bo, ko bo velika, z njim poročila. Odrasli so se zasmejali, ker niso vedeli, da je zelo resno mislila. Po spletu naključij sta se z E

  Zgodba nekega zavrženega sina Potem pa ga je nekoč zagrabil, rekoč, da se klin s klinom zbija, odnesel ga je pred hišo in vrgel v čeber ledeno mrzle vode, iz katerega je pila živina. Pa je M. tudi to preživel, ne ve se sicer, kako, ampak že čez kakšen teden dni so ga spet napodili nazaj h kmetu, pri katerem je pasel živino. O svojem stricu, ki je umrl že pred več kot 80 leti, mi je pripovedovala njegova nečakinja, Marija, ki si je naprtila že sedmi križ. To je prav posebna zgodba, za katero se mi je zdelo, da jo že moram uvrstiti na to mesto. »Stric M. je bil zelo nesrečen otrok. Njegov oče ga je zaničeval, zato mu je ves čas metal pod nos, da je nebodigatreba , senti, ker je bil spočet in se je zato moral poročiti z njegovo mamo. Čeprav je bilo pri hiši še osem otrok, ki so prihajali na svet leto za letom, je očetovo sovraštvo čutil le prvi. Velikokrat mu ni dovolil niti tega, da bi, skupaj z ostalimi, sedel za mizo. Mama mu je hrano ponavadi   prinašala   za peč, kjer je s

  Ni nobena skrivnost, da po nenadni Marjanovi smrti iščem nekoga, ki bi mi pomagal, da knjigo objavim na Amazonu. https://mislim.javnost.si/2022/03/20/marjanu-v-slovo/ Med iskanjem sem naletela na Petra. Zelo je bil podoben Marjanu. Noben izziv ni bil pretežak zanj. Žal pa je zato, da je lahko imel tudi po dve službi hkrati in zraven še kaj za ''vmes'', moral vsaj enkrat letno oditi na ''odklop''. V tišino, najraje v samostan. Včeraj se je poslovil od domačih, kdaj se vrne, ni vedel. Lahko čez mesec dni, lahko kasneje. Mir, ki ga je šel iskat, mora napolniti sleherni kotiček njegove duše. Šele potem se lahko vrne, nič prej. Zvečer, ko sem razmišljala o pokojnem Marjanu in tudi o Petru, sem večkrat pomislila tudi na mlada leta. Miru in tišine okoli nas je bilo, kolikor hočeš. Hrup avtomobila se je slišal le, ko je v vas pripeljal avtobus. Radio so imeli redki. Ko so tisti, ki so ga imeli, ob četrtkih navili narodno glasbo na ves glas, so bili tega vsi ve

  Imej rad ljudi in ti bo dobro šlo   Raula iz daljne Gvineje-Bissau je v Slovenijo zvabil njegov brat, ki je tukaj študiral arhitekturo.   Pridi v Slovenijo, mu je dejal brat Albino , ki je v Sloveniji gulil klopi na fakulteti za arhitekturo. In je prišel. Sprva mu je bolj dišal študij psihologije, vendar je pozneje šel po bratovi poti, ki je bila že znana in utečena. Slovenščine se je učil šest mesecev. Več ni bilo časa, saj je moral opraviti še sprejemni izpit na arhitekturi. “Zelo zgodaj sem spoznal, da Slovenci znate ceniti tiste, ki se trudijo osvojiti   jezik. Prav tako sem okusil vašo zaprtost. Na začetku se mi je zdelo smešno, kako svojo lastnino zaznamujete s količki. Pri nas doma tega ni bilo, kajti že od nekdaj je veljalo, da ga ni boljšega prijatelja kot sosed.” Raul ima močan čut za sočloveka. Hitro zna navezati stike, dobro se znajde med ljudmi in če se mu zazdi, da komu njegova prisotnost ni všeč, se raje umakne. Ko je   spoznal Andrejo iz Goropek, se mu

  drobne nizkotnosti Verodostojnost neke novice, dogodka, pojava, zgodbe….največkrat ocenjujemo skozi lastno znanje, izkušnje. Pogosto pa se tudi dogaja, da si o nekom ali o nečem ustvarimo mnenje, ki ga ne spremenimo niti tedaj, ko se izkaže, da smo se motili. * Ko včasih objavim zgodbo, ki ni čisto vsakdanja, pogosto opažam, da je največ komentarjev v stilu: "Tega pa ne verjamem! Česa podobnega še nisem videl, slišal, doživel, zato napisano (povedano) ne more biti resnično!« Včasih so takšna zanikanja najbolj boleča za tistega, ki je lahko predtem vrsto let zbiral pogum, da je spregovoril. * Spominjam se neke zelo pretresljive zgodbe z nekega literarnega večera. Šofer šolskega avtobusa je tri deklice, ki so se peljale do zadnje postaje, vrsto let spolno izrabljal. Ena od deklic, ki je bila v prvih petih razredih celo odličnjakinja, je zaradi grozljivih izkušenj ''zdrsnila'' na enice in dvojke''. Vsi so se zgražali, prepričani, da je zaradi pub

  Jernejka (1964)   »Naša mama je bila nekaj posebnega. Tako brihtne ženske, kot je bila ona, do danes še nisem srečala. Rojena je bila med vojno, njena starša sta bila ubita med neko hajko. Zanjo so skrbeli tuji ljudje, a le toliko in nič več, da je ubogi otrok ostal pri življenju. Nikjer ni bila prijavljena, tako da ni imela niti rojstnega lista niti zdravstvene izkaznice, nič. Pasla je koze in eno kravo, na paši se je naučila branja, pisanja in računanja. Sama. Nekoč so pripeljali v vas avtobus otrok, da so si ogledali hišo, v kateri je bil rojen znan slovenski pisatelj. Učenci so morali deklamirati njegove pesmi. A so se ves čas motili ali pa niso znali. Mama je stala v publiki in ker je znala vse pesmi na pamet, jim je ves čas pomagala. Eden od dečkov je stopil k njej in ji stisnil v roko majhno čokoladico. Mama se mu je zahvalila in mu obljubila, da se bo, ko bo velika, z njim poročila. Odrasli so se zasmejali, ker niso vedeli, da je zelo resno mislila. Po spletu naključij st

  Januševcev Leopold (1930): ’‘Če povem po resnici, o starih časih zelo nerad govorim. Po navadi mi rečejo, naj si ne izmišljujem, ali pa mi očitajo, da sem dolgočasen. A če že vztrajate, bom opisal svoje življenje. Rodil sem se v pol kmečki, pol proletarski družini. Oče je delal na železnici, mama pa je skupaj s svojimi ostarelimi starši in z nami, otroki garala na kmetiji. Star sem bil pet let, ko sem že vozil gnoj iz hleva, krmil zajce in tri prašiče. Brat, ki je bil leto dni starejši, je pod večer nakosil sveže trave, jaz sem jo nagrabil v koš, potem pa sem bratu pomagal, da si je koš oprtal. V tistih časih še ni bilo debelih ljudi. No, razen morda župnika ali gostilničarja. Naš oče pa je bil zelo debel! Ogromen! Ni bil prav velik, meril je komaj 163 centimetrov, a trebuh je imel takšen, da mu je visel do kolen. Toliko ali še več, kot smo pojedli drugi, je pojedel sam. Ob nedeljah, kadar je bil doma, je za mizo potekala prava vojna. Hrano nam je jemal iz skodel in jo basal va