ena čisto moška izpoved

 

Julijan (1962):

"Mi, Primorci, smo malo drugačni od vas, Gorenjcev. Očeta nikoli nisem poznal, pa se zato nisem metal na zobe! Mama je izhajala iz premožne vipavske družine. Starši so ji omogočili, da se je vpisala na administrativno šolo, a jih je že po nekaj mesecih, ko je bila od doma, močno razočarala. Zanosila je, pa ni vedela, ne kje, ne s kom. Domačim je nakopala hudo sramoto! Vsa dolina se je iz njenega očeta norčevala. Smejali so se mu, ko so obirali grozdje, v cerkvi, ko je šel po opravkih v Gorico. Stric, ki je bil edini, ki je obdržal z mamo stike, mi je pripovedoval, kako je bilo, ko so mamo nagnali od doma. Še psu ne bi privoščil, kar se je dogajalo njej.

 Da je preživela, se je že visoko noseča prodajala ob cesti, po kateri so se vile nepregledne kolone Jugoslovanov v staro Gorico po nakupih. Nisem se rodil v porodnišnici, temveč pri neki ženski, h kateri se je zatekla. Star sem bil tri tedne, ko se je zaposlila v cementarni v Anhovem. Dobila je tudi stanovanje, bolje rečeno skromno sobico s souporabo sanitarij v kletnih prostorih. V tisti razpadajoči bajti so ljudje živeli kot v komuni. Nihče ni zaklepal vrat, hodili so vse križem. Medtem ko je bila mama v službi, so zame poskrbeli drugi. Eden me je nahranil, drugi zamenjal plenico, tretji se je drl nad menoj, če sem le preveč jokal. Mama skoraj nikoli ni govorila. Najino sobivanje je potekalo v tišini. Ko sem začel obiskovati osnovno šolo, mi ni pregledovala zvezkov, nikoli me ni vprašala, sem lačen, bolan, imam kakšno željo. Živela sva, kot da me ni. Ko sem bil v petem razredu, se je k nama preselil Alojz iz okolice Tolmina. Bil je precej starejši, zelo robat, prostaški možak. Njegovo naglo jezo sem občutil na vsakem koraku. Bal sem se ga, zato sem se začel družiti z barabicami, ki jih v Novi Gorici ni manjkalo. Nekoč smo pred gostilno Šterk vdrli v avto in iz njega pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega. Domov me je pripeljal miličnik. Izročil me je v Alojzove roke. ''Ubil bom hudiča!'' je zagrmel in me zagrabil za vrat. Miličnik se je samo zasmejal in odpeketal po stopnicah. Alojz me je vrgel na tla in se me lotil z delavskimi čevlji, ki so bili spredaj okovani. Zlomil mi je tri rebra. Tudi stegna so bila polna podplutb. Verjetno se je ustrašil, ker sem bil čisto negiben. S sosedom sta me naložila v fička in me odpeljala v Šempeter v bolnišnico.

Od tam so me poslali v rejo. Marinka, moja nova mama, je bila zelo stroga ženska. Pet fantov, ki nas je imela v oskrbi, smo jo ubogali na besedo. Po svoje nas je imela rada, mi pa njo. Pri njej sem se naučil kaditi. Občasno smo mulci prižgali tudi travo. Bale jo je gojil v zapuščenem skladišču kmetijske zadruge.

Pri dobrih petnajstih sem se že zaposlil. Nekaj časa sem delal v Anhovem, potem v Meblu. Nikjer nisem dolgo zdržal. Vsi so me poznali kot barabo prve klase. Redkokateri dan sem bil trezen. Iz Italije smo švercali drogo in jo preprodajali vse do Ljubljane. Kurb iz vseh jugoslovanskih republik je bilo, kolikor hočeš. Prvo izkušnjo sem imel že pri trinajstih letih. Bil sem kot zajec: hitro in čim večkrat. Do žensk nisem čutil nobenega spoštovanja. Vse so bile prasice kot ženska, ki me je rodila.

Koliko jih je bilo, ki sem jih pokavsal za vogalom, v stranišču, v kabini tovornjaka, ki sem ga vozil, tudi v zadnji vrsti med kinopredstavo, nisem štel. Če bi jih danes srečal na ulici, jih ne bi prepoznal. V času vojne za Slovenijo, smo tihotapili orožje tudi iz Italije. Ko se je leta 1993 začela vojna v Bosni, sem se velikokrat znašel v ognju med Hrvati in Bosanci. Bil sem v neposredni bližini Mostarja, ko so jim Hrvati porušili most. Grde, grde reči so se dogajale. Nikoli v življenju nisem molil, takrat pa sem. Ne bom pozabil, kaj so ljudje počeli drug drugemu. Nihče mi nikoli ne bo pripel medalje, a mi je uspelo, da sem dva slovenska vojaka varno pripeljal domov.

Leta 2000 mi je umrla mama. Nisem šel na pogreb. Zakaj bi le? Bila sva si kot tujca. Še tega ne vem, kje točno je pokopana. Istega leta sem v Idriji, na odvajanju od alkohola, spoznal Rijo. Moški, s katerim je živela, se je obesil. Ona ga je našla in doživela živčni zlom. Poročila sva se, z njo imam dva sinova. Starejši je že poročen, mlajši pa ….

Kot bi od mene pobral vse najslabše! Trenutno je v zaporu zaradi preprodaje droge. Žena se ga boji, ker je tudi zelo nasilen. Leta 2020 bo spet na svobodi. Upam, da ne pride domov. Trenutno sem na čakanju, nimam službe, vse mi gre narobe. Delodajalec me je vrgel na cesto, češ da pijem. Sram ga bilo! Dobim nekaj socialne pomoči, a tisti fičniki ne zadoščajo niti za cigarete.«

Fotka NAJDENA na: FOTKA