KAM PA VI SKRIVATE STVARI?

-

 



SLOVENSKI TARTUFFI in OSTALI, KI SKRIVAJO MARSIKAJ ŠE SAMI PRED SEBOJ

Marica je zapisala:'' Moj stric Ivan je bil kriminalist stare šole. V zrelih letih je končal višjo policijsko na Hrvaškem, takrat je pri nas še ni bilo. Zelo je bil zagret in natančen. Ko je kaj malega popil, veliko nikoli, je pripovedoval razne zgodbice.
Nekoč so imeli preiskavo v stari opuščeni kmečki hiši. Fanta, ki je tam živel, so dolžili sajenja konoplje, nič tragičnega, bi človek rekel. Zelo malo so našli in niso bili zadovoljni. Potem se stric zazre v peč in dimnik.
Pričeli so z rušenjem in imeli so kaj videti. Najprej običajne stvari, ki jih ljudje kradejo, posoda, nekaj malega zlatnine, oblačila, sodbe sodišča, čevlje in pelerino. Pelerina je imela notranji žep in v žepu mošnjiček s kovanci. Poln mošnjiček raznoraznih A-0, francoskih kovancev in vmes veliko srebrnikov in nekaj zlatnikov.
Povedal je še, da so včasih našli velike vsote denarja, saj imajo ljudje še danes navado skrivati dragocenosti pod vzmetnico, med perilom, v posodah s sladkorjem..
A toliko denarja, kot so ga našli v tisti pelerini, ga niso še nikoli.
Najbolj nenavaden sef je videl v neki kopalnici. Odmaknili so slabo prilepljene ploščice, tudi v tem delu so bili vešči! Ob kopalni kadi, na tleh je bil vgrajen manjši sef, ki je bil zaklenjen.
Lastnik je bil prepričan, da je to najbolj varen način shranjevanja denarja: če hiša pogori, nič ne ostane.
Da pa bi kdo razbijal kopalnico in iskal denar? Po navadi je ta tudi po požaru ostala skoraj nedotaknjena. In varna pred morebitnimi dolgoprstneži.''
***.
Ob zgodbici, ki ste jo prebrali, sem se spomnila številnih pripovedi iz preteklosti, ko so mi sogovorniki omenjali različna skrivališča, ki so jih največkrat našli slučajno, po spletu srečnih okoliščin.
***.
Osebje iz Domov za starejše mi je pogosto omenjalo, kako so starostniki, ki so bili v življenju navajeni skromnosti, pomanjkanja, tudi lakote, skrivali v svojih omarah suhe skorje kruha. Spominjam se neke zgodbe, ko so svojci, prepričani, da bo teta vsak čas umrla, iz njene omare pobrali vse, le vrečo s suhim kruhom so pustili. Na njihovo smolo je potem teta živela še sedem let. Suh kruh jim je pomenil preživetje, tudi več kot denar.
***.
Nekoč sem bila na obisku pri neki mestni družini, njihova babica mi je želela povedati eno takšno, precej olepšano zgodbo svojega življenja....
Potem so me ta mladi povabili še na kosilo, beseda je dala besedo in ko je eden od vnukov vprašal babico, če je povedala vse, tudi tisto, kar je sodilo med skrivnosti, je ta odgovorila:''Ne! Povedala sem le, kar je bilo primerno.''
To se pravi- po domače- nič pametnega.😊😊😊
Na veliko srečo ta vnuk potem vztraja in šele od tega trenutka naprej, so začele na dan prihajati tiste prave zgodbe!
Med drugim tudi ena o skrivališču.
Ded te gospe je bil advokat in je pred vojno na veliko posojal denar meščanskim družinam, ki so se znašle v stiski predvsem zaradi moralno spornih zadev. Dolgovi pri stavah, plačilo za molk v primeru nezakonskih otrok, itd.
Zahteval je, da pridejo po denar (posojilo) - ženske, najraje hčere.
Potem jih je fotografiral, in to slečene. Višji, kot je bil znesek dolga, bolj so se morale sleči.
Te fotografije je potem hranil kot garancijo, da je bil dolg pravočasno vrnjen.
Škatlo s fotografijami - okoli 17 jih je bilo- pa je skrival pod desko v svoji delovni sobi.
Babica, ki je vedela zanjo, je molčala, njeni potomci pa so jo potem pri adaptaciji čisto slučajno odkrili…
***.
V nekem drugem meščanskem stanovanju so imeli konec hodnika zazidan. Med zunanjo in to, notranjo steno je bilo za cca 1 dober meter prostora, ravno toliko, da so predniki, predvidoma na začetku 20. stoletja, vanj postavili polico, oziroma neke vrste ozko mizo. Ko so novi lastniki pred kakšnimi 15 leti pri adaptaciji, to steno podrli, so našli tri škatle, v katerih so bili skeletki komaj rojenih otrok...
***.
V času pred cca 1965, ko so ljudje dobivali plačo na roko, ko so se bali bančnih kreditov, kot hudič križa (slabe izkušnje prednikov izpred 2. sv. vojne), so denar hranili doma, na različnih mestih. Nekatere ženske so ga imele ves čas pri sebi, v posebnem mošnjičku, ki so ga porinile ali med noge ali pa so ga nosile pod pasom. Eno od skrivališč je bilo tudi v čevljih, na podstrehah, v hlevih- v kakšni vdolbini pod jaslimi….
Pri različnih adaptacijah so delavci našli denar zazidan zlasti na podstrešjih. Oblast nad premoženjem je ime še do nedavnega ''poglavar družine''. In če se je on odločil, da bo šparal za avto, traktor, ali le kar tako, je lahko družina stradala, kupček v takem skrivališču se je pa večal…
*
Na to temo skrivanja premoženja kroži nešteto zgodb. Prepričana sem, da tudi vi kakšno poznate!

Komentarji

  1. Anonimni25. maj 2021 ob 02:34

    Takšenskrivac je bil tudi moj oče.K sreči vsaj toliko pameten, da je denar nalagal na knjižico in imel sem pooblastilo.Sicer je bilo hudo.1/4 pokojnine je izročal materi in to je bilo za stroške,hrano,sploh za vse.Ni dovolil ničesar kupovati.mama je na skrivaj polagala nove štimfe na police,ravno tako gate.Sramotno je bilo nositi šivilji v popravilo 40 let stare hlače a tako je bilo.Ko je umrl sem šel takoj dvignit denar,z mamo sva si kupila avto in zaživela.Ni bil tako slab oče,delal je od jutra do večera a če bi bile trgovine odvisne od njega bi vse propadle.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

-
Slika
    KAKO VEŠ, KDAJ PRIDE ČAS, DA SE UMIRIMO? Ko sva se z Damjanom prvič srečala, bilo je to leta 2001, enkrat pomladi, je ravno kupoval novo stanovanje. Jezil se je, ker se v Sloveniji ne more človek na nobenega zanesti, ker je vse tako drago in ker je povsod sama barabija. Vse življenje se je potepal po svetu. V nekem pretepu, tik za avstrijsko mejo, so mu zbili vse zobe, od takrat mora nositi protezo, to pa je edina stvar, ki mu gre na živce. Če bi bil bolj vztrajen pri študiju, bi bil lahko arhitekt, tako pa se mu ni ljubilo sedeti pri knjigah, in je raje gradil hiše in mostove. Koliko gradbišč je zamenjal, ne more niti prešteti. »Samo po tem jih ločim med seboj, kakšno hrano smo jedli,» se zasmeje in mi potem, ko vidi moj nejeverni pogled, razloži, da je hrana na gradbiščih, kjer so v glavnem sami moški, bistvenega pomena. »Na gradbiščih, zlasti v muslimanskih državah, nikoli ne dobimo na mizo svinjskega mesa. Samo piščanca in ribo. In če   pošten Gorenjc,...
Preberite več

EVA IN OČE

-
Slika
    Eva (1980): »Rodila sem se, ko sta bila starša že malo starejša. Mama je imela 38 let, ata pa pet let več. Brata sta že odšla od doma, tako da sem imela vso starševsko ljubezen le zase. Priznati moram, da je ni bilo veliko. Mama se je ves čas obnašala, kot da sem ji odveč, ata pa nikoli ni imel časa. Od doma je odhajal prvi, vračal se je, ko sva že sedeli pri večerji. Na srečo sem bila priden otrok. Popoldneve sem preživljala ob knjigah ali pa sem sedela na balkonu (ven nisem smela iti) in opazovala druge otroke, ki so se igrali na dvorišču. Zanimivo je bilo, da se nikoli nisem dolgočasila, zato se tudi nisem počutila osamljeno. Potem pa je šla mama na operacijo žolčnih kamnov in z očetom sva ostala sama doma. Presenetilo me je, ker me je že prvi dan prišel iskat v šolo in potem sva skupaj preživljala popoldneve. Pogovarjala sva se o knjigah, in četudi je bil po poklicu biolog, je, ko je bil mlajši, veliko bral. V enem samem tednu, ko mame ni bilo, me je naučil kotalk...
Preberite več

ZAPIS O ROJSTVU, SPLAVU, OTROCIH

-
Slika
Ugotovila sem, da se je največ otrok rodilo v pomladnih mesecih (marec, april, maj) – izstopa mesec marec, nato v zimskih mesecih (december, januar, februar), sledijo poletni in nato jesenski meseci. V času, ki sem ga najprej raziskovala (1900 – 1960), so se ženske najbolj bale zanositve. Kljub pomanjkanju informacij so vedele, da morajo biti previdne. Vsaka nosečnost jim je – tako so menili – za kakšno leto skrajšala življenje.  Mnoge so že zelo zgodaj izgubile zobe, zredčili so se jim lasje, maternica se jim je povesila, prsi tudi, mehur ni več držal vode. Nosečnost pred poroko je pomenila sramoto, ki se je neizbrisno prilepila na vso družino, ne le na žensko, ki se je pregrešila. Edina kontracepcija, ki je pri ženskah prišla v poštev, je bila vzdržnost. Strah pred nosečnostjo je bil v njih globoko zasidran. Svoje pa je naredila tudi vzgoja, ki je tudi zato, da dekleta ne bi popustile sladkim besedam, okoli spolnosti napletla veliko grdih zgodb, ki so predstavam o združitvi m...
Preberite več