JUTRI 2052

SLOVENCI SE, KAR SE BRANJA TIČE, ''PREBUDIMO'' LE NEKAJKRAT NA LETO. Če kdaj, smo takrat prepričani, da imamo ekskluzivno ''pravico do kulture''. Da jo lahko, morda še bolj kot drugi narodi, poveličujemo! Enkrat letno smo ponosni, da imamo februarja celo državni praznik kulture. Še danes, s časovnim zamikom, z nemalo ponosa še zmeraj govorimo o slovenski udeležbi na ''Frankfurtskem sejmu''. https://www.plusportal.si/.../frankfurtska-sramota-ali.../ Potem minejo meseci, na vrata potrka 31. oktober – in spet se prebudimo pri svoji ljubici, pri kulturi, točneje pri Trubarju, ki je skupaj z drugimi protestantskimi reformatorji poskrbel za prevod Biblije in drugih verskih besedil v slovenščino. Sebi in mladim razlagamo, da je njegov prispevek k ''Stati inu obstati'' izjemnega pomena, saj je vplival, posredno in neposredno- na oblikovanje slovenske kulturne identitete, prispeval pa je tudi k ohranjanju slovenstva v času, ko so b

  Petrina zgodba »Bila sem nezakonski otrok. Mami je imela veliko partnerjev, moški so si pri nama kar podajali roke. Ko sem bila stara pet let, se je eden od njih vselil v najino stanovanje. Že po nekaj mesecih sta se začela prepirati in tudi pretepati. Ker smo živeli v malo večji garsonjeri, sem vse to gledala. V meni se je kopičila jeza, bes, razočaranje. Potem sem šla v prvi razred. Sošolci so me lepo sprejeli, jaz njih precej manj. Ne da bi se tega sploh zavedala, sem si za družbo izbirala tiste, za katere se mi je zdelo, da so podobno nesrečni kot jaz. V tretjem razredu smo dobili novo sošolko Katjo. Ne vem, zakaj jo je učiteljica posadila k meni. Imela je brata, ki je bil že v petem razredu. Večkrat jo je prišel za minutko pogledat. Tudi iz šole sta šla skupaj, še prej pa sta pobrala sestrico v vrtcu. Sem še kakšnega človeka v svojem življenju tako sovražila kot njo? Nisem! Imela je vse, česar jaz nisem imela: bila je srečna, imela je brata in sestro, dobivala je same petice in

  Knjiga z naslovom ' 'Ženske'' je prvič izšla leta 2011. Zelo hitro je bila razprodana, za ponatis pa se zaradi priprav na izid knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače nisem odločila. Upam, da bodo letošnjega ponatisa bralke in bralci veseli. Ne le na literarnih večerih tudi sicer me pogosto sprašujejo, zakaj se toliko posvečam prav ženskam. Odgovor je zelo preprost: z njimi sem obdana že od otroštva. Odraščala sem z dvema sestrama, potem sem se vpisala na Pedagoško gimnazijo, kjer smo bile v razredu sama dekleta. Enako je bilo v internatu. Ko sem se poročila in preživela prvih sedem let v Podgori, sem bila spet obdana s samimi ženskami. Tašča je bila gospodinja, ženskih obiskov pa čez dan ni nikoli manjkalo. To so bili časi, ko sem bila precej podobna sivi, nevidni miški. Zgodbe, ki so krožile okoli mene, so me zanimale in mi v čisto običajnem, precej odmaknjenem svetu »Bogu za hrbtom«, v katerem sem živela, popestrile marsikateri trenutek. Naučila sem se, da se nek

  A je Bog dal, a je hudič naštimal   Anton Gorjup se je rodil v fari Razbor, v bližini Jurkloštra. Doma je bilo več otrok, dve sestri sta umrli za davico. Življenjske poti so ga po odsluženi vojaščini zanesle v Žiri. Pri triinosemdesetih letih je bil eden redkih, ki je še znal izdelati čevelj od A do Ž. Večkrat je že premagal težko bolezen, pravi, da predvsem z dobro voljo. Njegova štajerska duša se med žirovskimi hribi ni nikoli počutila ujeto. S številnimi prijatelji, s katerimi se še zmeraj druži, rad zapoje, pomožuje in se poveseli. Kaj vas je nagnalo, da ste šli s trebuhom za kruhom? Časi po drugi svetovni vojni so bili težki. Na vseh koncih smo iskali priložnosti za šolanje. Najprej sem šel k kmetu služit, ker ni šlo drugače. V vasi, kjer sem živel, je delal čevljar, ko sem šel k birmi, ga je mama prosila, če mi jo veže. Ob tej priložnosti mi je podaril tudi čevlje. Potem me je peljal okoli štantov , ki jih je bilo polno ob cerkvi, rekoč, da mi bo najprej kupil verižic

  Mineva deset let, kar je konec leta 2013 izšla prva  knjiga iz zbirke Ogenj, rit in kače niso za igrače.   Sledile so ji še tri: Babice, hčere in vnukinje (2017) Moške zgodbe (2019) Poglejte, moji ljudje prihajajo (2022) Na več kot 1400 straneh je zbranih več kot 4000 pripovedi pripovedovalk in pripovedovalcev iz vse Slovenije in tudi iz zamejstva.   Na začetku so te zgodbe med Slovenci vzbujale nejevero, kar je bilo razumljivo. Intimne preteklosti naših prednikov prav zaradi molka, ki je odločilno zaznamoval tudi čas zadnjega stoletja, mnogi niso poznali.   Šele danes, po več kot 1200 predavanjih, okroglih mizah in ne nazadnje po številnih bitkah z mlini na veter, so se tudi v tistih sredinah, kjer so bili pogovori o intimi- tabu, o tej temi začeli bolj odkrito pogovarjati. Zelo zdravilno bi tudi bilo, da bi se ob zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače razkrivale še zmeraj zamolčane družinske zgodbe! Iskreni pogovori bi pripomogli, da bi se tudi mlajši rodovi z

  HLAČE, ŽENSKE IN TAVČAR Z ''MED GORAMI'' » Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače ?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat. Prav tako so se, verjetno le moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha. " Zakaj je na svetu več žensk kot moških?" "Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!" "Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!" "Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?" "Bere svoje pravice!" Dve ženski živita v miru le takrat, ko je ena slepa,druga pa gluha. Ženske so kot gobe:lepše, kot so,bolj so strupene. približno v času, ko so predniki kupili prvi radio in televizijo, so bile ženske prisiljene sleči krila in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične pri štihanju vrta

  (posnetek iz kašče) V letih, ko sem delala na radiu Sora in vodila »Sredine pogovore« z različnimi (zelo) pomembnimi posamezniki iz sveta literature in kulture nasploh, sem spoznala tudi Frančka Bohanca (1923-2010), pisatelja, esejista, publicista, urednika in literarnega kritika. Tisti, ki so obiskovali gimnazijo Poljane, se ga bodo spomnili, saj je bil tam dolgoletni ravnatelj. Spoprijateljila sva se na zelo zanimiv način. Nekoč je poklical na radio in vprašal, kje lahko dobi avtorico ponedeljkovih oddaj ''Zanimivi ljudje živijo med nami''. Po tistem sva se pogosto srečevala v bifeju ''Pod štengcami'', kjer sva debatirala ure in ure. Pogosto sem ga obiskovala tudi na vikendu v Gorenji vasi. Postal je moj mentor v zelo žlahtnem pomenu besede. Njegova pisma, v katerih je moje pisanje tudi obilo pokritiziral, še zmeraj hranim. Ko sem mu prvič omenila, da zbiram resnične zgodbe, da bi jih rada nekoč izdala v knjigi, tej ideji ni bil naklonjen. Menil je,

    Rebeka (1949) '' Spoznala sva se, ko je s starši prihajal na poletne obiske iz Kanade. Potem pa me pokliče, če grem z njim na Dunaj, kjer je dobil službo elektroinženirja. Starši so negodovali in mi branili, a jih nisem poslušala. Bila sem mlada, zaljubljena, naredila sem vse, da sem le lahko bila z njim. Po poroki mi je povedal, da je imel težko otroštvo, saj je oče veliko pil, in tudi mama se je, potem ko je zbolel, znašla v kleščah alkohola. Bila sem presenečena, saj ob obiskih domovine nista dajala videza, da je z njima kaj narobe. Ernest je alkohol na smrt sovražil, po drugi strani pa ga je mikal. Blizu so mu bile žgane pijače. Kadar sva obiskovala sorodnike v Šmarjah, je bil ob vrnitvi najin kombi natovorjen s slivovko. Na Dunaju mi ni bilo lahko. Ernest je kmalu pokazal svoj pravi obraz. Jokala sem, na kolenih sem ga prosila, naj mi dovoli, da rodim vsaj enega otroka, a je bil odgovor zmeraj enak: ne! Imela sem številne splave, kajti vsakič, ko je ugotovi