JUTRI 2052

VIR FOTKE SPOMINI LOJZETA FILIPIČA   Moji prvi spomini segajo v čas prve svetovne vojne. Tam, kjer sem bil doma, so bili nastanjeni vojaki. Na naših njivah so pasli konje, zato je mama stopila do njih in jih prosila, naj pazijo, da ne bodo naredili preveč škode. Toda vojaki se niso kaj dosti menili zanjo. Vsa prestrašena je pritekla nazaj in se v zadnjem trenutku ujela za kljuko na vratih, da ni padla. Spominjam se tudi letal, ki so preletavala Ledinico. Še danes vidim pred seboj očeta, ko se je vrnil domov. S seboj je prinesel lesen kovček, v katerem je hranil paštete. Ko je mama pozneje skuhala žgance, je pašteto nadrobila po njih. Pri hiši je bilo več revščine kot bogastva. Bilo nas je šest otrok. Eden od bratov je bil invalid, imel je špansko bolezen. Oče ga je dvakrat peljal z vozom v Idrijo k zdravniku, vendar mu niso mogli kaj dosti pomagati. Bil je zelo bister. Sproti se je naučil vsega, kar sem prinašal iz šole. V mladosti mi ni bilo nič podarjeno. Že kot otrok sem mora...