JUTRI 2052

Sem že v letih, ko se rada spominjam, kaj vse sem že počela v življenju.  :-) Tega ni bilo malo.... Vrsto let sem v Kašči, v Škofji Loki, pod okriljem knjižnice I. Tavčarja, vodila tako imenovane Sredine večere. Zadnjega pred približno desetimi leti. NIKOLI, ampak res NIKOLI nisem pomislila, s katerega političnega pola so moji gostje! Brigalo me je! In tudi oni niso nikoli pogojevali, ''čigava sem'', večina od vprašanih je takoj pristala! V cca 10 letih so se mi izneverili le dva ali trije iz kategorije ''zelo muhasti''. Nič hudega-obiskovalci mi niso zamerili- njim pa tudi ne. Omenjam le nekatere, ki sem se jih ta trenutek spomnila…. To so bili: Igralka Štefka Drolčeva, režiser Marko Nabršnik, Ervin Fritz, Vinko Möderndorfer, Alojz Rebula, Feri Lainšček, Jože Toporišič, Vlado Žabot, Gašper Tič z ženo Natašo, Tomaž Šalamun, diplomat Rudi Čačinovič, igralec Aleksander Valič, Milena Zupančič, Igor Omerza, Majda in Mojmir Sepe, Svetlana Makarovič, Ivan Sive

Petek, 19. junij 2020 Pred 30 in več leti se je točno vedelo, kdo je tisti pravi ''gospod'', ob katerem si človek zaželi, da bi si snel klobuk in se pred njim globoko priklonil. Pred dnevi je odšel nad zvezde, k svoji preljubi ženi, eden teh žlahtnih gospodov. V trilogiji Ogenj, rit in kače niso za igrače je kar nekaj zgodb, ki mi jih je povedal. In se z načinom- kako je to storil- za zmeraj zapisal v moje srce! Takrat - v njegovih zlatih časih - jih je bilo kar nekaj (pa izobrazba niti ni bila pomembna), ki so ''kaj dali nase''. Največkrat niti niso bili del ''elite'', ki je imela v družbi ''glavno besedo''. Lahko so bili čisto brezimni posamezniki, ki so živeli neopazno in tiho življenje, a ko so se oglasili, je njihova beseda močno ''zadonela''. Razlika med gospodi in plašurji je bila ''vidna'' predvsem skozi obnašanje. Enim in drugim je bil lasten tudi besedn

Ena najbolj presenetljivih stvari, ki sem jo skozi čas zapisovanja različnih ''usod'' doživela, so bili poljubi. V kakšnih zmotah sem živela! Največ, seveda, po zaslugi filmov in tudi knjig, v katerih so režiserji in pisatelji nekritično ''posodobili'' poljubljanje, ki je bilo v rabi pred 50, 60 in več leti. Med mojimi sogovornicami, ki so bile rojene v prvi polovici 20. stoletja ali celo konec 19. stoletja, jih je bilo precej, ki se v življenju nikoli niso poljubile. Bilo je sicer nekaj rahlega ''dotikanja'' ustnic na ustnice, dotikov ustnic na lice…to pa je bilo tudi vse. Ko sem kakšno vprašala o ''francoskem'' poljubljanju, se je njen obraz prej, preden je odgovorila, spremenil. Na njem je bilo opaziti gnus…. Počasi- ne naenkrat – sem spoznala, zakaj je bilo tako. Kot prvo: naši predniki so zelo slabo skrbeli za ustno higieno. Zobe so si umivali le redki (doma narejena ščetka iz konjske žime). Najve

Že nekaj vode je preteklo, kar so knjigarne ponovno odprle svoja vrata! Včasih so rekli:''Kdor bere, zlo ne misli!'' Jaz pa dodajam:''Kdor bere, je srečen človek. Nikoli mu ni dolgčas!'' Srčno tudi upam, da se jeseni ne bomo spet znašli v ''korona karanteni''. Zelo zelo pogrešam tudi literarne večere! Upam, da se bo kakšen našel tudi čez poletje, pod milim nebom, pod kozolcem, na kakšni terasi... Priložnosti za srečanja ni nikoli preveč!

Pred dnevi smo lahko prebirali zgodbo o Babi Anujki, ki je leta 1929 v času kraljevine Jugoslavije pri več kot 90 letih stopila pred sodnika, saj naj bi s svojimi strupi, ki jih je prodajala nezadovoljnim ženam, v več desetletjih spravila v grob številne premožne moške.  Nekateri jo imajo za prvo in obenem najhujšo serijsko morilko v srbski zgodovini. Tudi na Kranjskem je bilo v Anujkinem času in tudi kasneje, kar nekaj žensk, ki so počele podobno. ''Posk rbele'' so za nezaželene otroke, za betežne može, za odvečne žene. Dobrodošle so bile tudi pri taščah, ki so se želele znebiti nadležne snahe. Smrtonosni recepti so bili narejeni iz ''naravnih'' zelišč. Pogosto so bili krščeni z izvlečkom iz šmarnice (solzice), čmerike ali podleska. Ena takšna je živela tudi v neposredni bližini, na širšem Idrijskem, pa tudi tista, s hribov med Poljansko in Selško dolino, ni bila od muh. Na neki literarni delavnici sem se zvečer zapletla v pogovor z lastni

nedelja, 6. 6. 2020 ob pismu, ki ga imam na mizi, sem se spomnila na številne ženske - multipraktičarke, ki sem jih srečala v življenju. Zanimivo, da med njimi ni bilo nobenega moškega, ki bi lahko- tako kot one- opravljal po več del hkrati. Ena od teh je bila Zofi, letnik 1935. Zaradi vojne je bila prikrajšana za osnovnošolsko izobraževanje, tako da se je takrat, ko se je poročila, znala komaj podpisati. Poleg šihta, skrbi za manjšo kmetijo, poleg skrbi za šest otrok, je skupaj z njimi osvajala tudi šolska znanja. Najstarejši sin jo je ves čas spodbujal, naj si pridobi tudi formalno izobrazbo, a kaj, ko je bila ''delavska univerza'' oddaljena več kot 40 km! Toliko časa je vplival na očeta, ki je bil sicer dober kot kruh, a prepričan, da je ženska primerna le za v kuhinjo, da je ženi končno dovolil opravljati šoferski izpit. Ko je bil najstarejši tik pred diplomo na fakulteti, je ona maturirala. Skupaj s četrtim sinom, ki mu je v šoli šlo mi

Žirovci imamo veliko srečo, da je bilo in je še med nami veliko posameznikov, ki so skrbno in natančno beležili preteklost. Žal pa je zanjo med malo mlajšimi rodovi komaj kaj zanimanja....Škoda. Lansko leto je Milan Kopač izdal zanimivo knjigo ŽIROVSKI HORUK V NOVE ČASE. (Razvoj občine in gospodarskih družb v Žireh od 45 - 61) V njej je tudi polno najrazličnejših dokumentov, ki mi še dodatno pomagajo razumeti (sploh, ker sem poznala tudi sokrajane, ki s o na njih navedeni) preteklost z drugega zornega kota. V oči mi je padel dokument iz leta 1959, ko so v Alpini želeli organizirati (zgraditi) javne kopalnice in pralnice za občane. Ta dokument mi je pomemben zato, ker nekako dopolnjuje zgodbe iz moje trilogije Ogenj, rit in kače niso za igrače niso za igrače , v katerih omenjam tudi higieno v vseh odtenkih besede. Odkar tudi javno govorim o teh ''starih časih'', pogosto naletim na posameznike (tudi precej pomembne), ki trdijo, da to, kar povem, ni resnično, da s