JUTRI 2052

  Že od prve knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače sem samozaložnica. Pa da ne bo pomote: pogovarjala sem se tudi z neko večjo založbo, a mi je gospod dejal, da '' takšnega sranja pa pri njih ne bodo tiskali ''. Ko sva se kasneje, ko sem predavala na Zboru založnikov, srečala, mi je priznal, da zaradi mene in zaradi velikanskega uspeha knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače , še zmeraj ne spi! V samozaložbi sem pred nedavnim tiskala tudi KUHARSKE PRISMODARIJE i n krimič KJE JE OTROK? Mislim, da bo uspešno tudi pri teh dveh. Vsaj kaže tako. *** Žal je danes tako, da smo postali strašansko odvisni od reklam. Jemo tisto, v kar nas prepričujejo reklame, partnerje si izbiramo glede na modne trende iz različnih revij, na dopust gremo tja, kamor nas zvabijo reklame- ne srce. Odvisni smo od mnenj na družabnih omrežjih, žal. Podobno je pri knjigah: samo tisti-največji- jih lahko oglašujejo, ker imajo zato sredstva. Manjši, zlasti samozaložniki, ostajamo v senci. ** Ljuba m

  TUDI V TEŽKIH TRENUTKIH ZNAJO NEKATERI VIDETI SONCE NA Z OBLAKI POKRITIM NEBU Tone bil znan veseljak, vsi smo ga imeli radi. Nekoč, ko je že vedel, da umira, mu je žena prinesla čaja. Toliko moči je še zbral v sebi, da jo je zagrabil za rit. To, kar je zmeraj rad počel. "A se ti mal meša?" se je začudila žena. Tone se je zasmejal, kolikor se je sploh lahko:"To ne, le preverjal sem, če si še živa!" ** Še ena resnična iz okolice Palčja. Žena in mož sta delala na njivi. Kar naenkrat začuti popadke. Ker je bil to že 21 otrok, ki ga je nosila, je vedela, da mora čim prej domov, da se ji kaj ne zgodi že med potjo. Medtem je mož naložil v gare repo in ko je pripeljal na dvorišče, je zaklical: "Tona, prid pomagat!" "Ja tak počakaj še pet minut no, da rodim!" se je slišal odgovor iz kamre.

  Zalika (1932)   »Našega ata je bilo zelo strah druge svetovne vojne. Nekoč je v časopisu našel zanimiv članek, ki je prepričeval Slovence, naj se odselijo v Bosno, kjer bo, če do česa pride, bolj varno. Tam da je bilo tudi veliko dobre in rodovitne zemlje, ki kar kliče po pridnih rokah. Ni dosti razmišljal: hkrati z nami se je na jug preselilo okrog sto dvajset družin. Oče je vzel s seboj veliko orodja. Ker pa je bil zelo podjeten, je v novi domovini hitro napredoval. To je bilo še toliko lažje zato, ker so bili okrog nas sami nešolani in preprosti ljudje, ki so že stoletja živeli na povsem enak način. Slovenci so se hitro organizirali in bili trdno povezani med seboj tudi prek župnije. A sreča je bila opoteča. Oče je bil strasten zbiralec in predelovalec orožja. Sam je predeloval vojaške puške v lovske. Tega se je naučil v ruskem ujetništvu. Nekega lepega dne so se od nekod prikazali ustaši in pri hišni preiskavi to orožje tudi odkrili. Zaprli so ga in ga obsodili na smrt s st

  Imajo ženske res več zanimivih zgodb o svojem življenju kot moški? Ali se jim, kot kaže, nenehno nekaj dogaja, kar pa znajo potem tudi oviti s pravimi besedami, da jim radi prisluhnemo? Ali pa so preprosto bolj drzne in nimajo dlake na jeziku, ko razčlenjujejo napake, ki so jih storile in se »sončijo« ob lepih trenutkih, ki so jih doživele? Vanjo, s katero sem poklepetala tokrat, sodi v tisto najbolj ustvarjalno generacijo žensk. Vodi manjši laboratorij, je zelo ambiciozna, rada potuje, skrbi za svoje dobro počutje, istočasno pa se zelo dobro znajde tudi v ( zaenkrat še ) moškemu svetu, v katerem je treba sklepati posle, biti čuječ in nenehno na preži. »Veljala sem za zelo perspektivno in ambiciozno študentko. V prvem letniku, ki sem ga zaključila že na začetku junija, sem imela same desetke. Ker sem si morala denar za študij služiti sama, sem si med počitnicami našla delo v firmi, v kateri delam še danes. Moje, sicer skromno znanje, jim je še kako prav prišlo. Bila sem mlada, po

  NIČ NAS NE SME PRESENETITI Konec osemdesetih let je oblast uvedla novo obliko vse ljudske obrambe. V vseh vaseh, mestih, delovnih organizacijah in ustanovah so se oblikovali odbori splošnega ljudskega odpora. Znamenito geslo pod katerim so se izvajale vse dejavnosti, je bilo »NIČ NAS NE SME PRESENETITI! (NPP)«. Opremo, uniforme in tudi orožje so nabavile občine, ali delovne organizacije. Ljudje so se mirno vdali v usodo. Kaj so pa hoteli? Če bi se ''bunili'', bi bile posledice. Mirko je imel rad ženske, NPP mu je prišel zelo prav, saj mu ni bilo treba iskati izgovorov, ko se je za kakšen dan preselil v drugo posteljo. Nekoč pa mu žena prebrska žepe in najde škatlico, v kateri sta manjkala dva kondoma. Privije moža, ta pa se začne izvijati iz precepa z izgovorom, da jih je dobil na občini, potem pa jim je zdravnik še v praksi razložil, kako jih naj uporabljajo. Ni računal na to, da bo žena odvihra v Zdravstveni dom in napadla zdravnika, ki se mu ni niti sanjalo z

  Frančka Frančeska Flerin Milena še enkrat prebrala Tvojo knjigo, drugič je še boljša. ** Pozdravljena, Milena ti si res za vzor, kako mora tudi avtor skrbeti za promocijo svojih knjig.  Ingrid ** Draga Milena, Priznam, da knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, še nisem prebrala. Ni še prišla na vrsto! Po operaciji rame sem prejšnji teden pristala v Dolenjskih Toplicah. Gospa, s katero si delim sobo, je ravno prebrala vašo knjigo Kje je otrok. Ko je videla mojo slabo voljo /doma sem pustila dva majhna otroka/, mi jo je ponudila z besedami, da mi bo čas hitreje minil, če jo bom brala. Ponudbo sem sprejela samo zato, da je ne bi užalila. Ona je šla na bazen, meni pa se ni nikamor ljubilo, zato sem jo vzela v roke. Že po nekaj straneh sem padla noter in je nisem odložila do večerje! Z branjem sem potem nadaljevala in knjigo končala ob pol treh zjutraj! Fenomenalno! Izjemno! Zelo mojstrsko napisano! Najboljši krimi roman, ki sem ga kdaj koli  prebrala, pa sem jih prebrala ogr

  Župnik, ki je   poznal škofa Rožmana in Volka Pa pojdi, da ne boš belega kruha stradal   Na dan Svetega Valentina, pred 91 leti,   je v Zmincu prijokal na svet župnik iz Lučin, Tine Bergant. Zakaj ga ne bi predstavili tudi v vaši reviji, so mi rekli župljani, ki ga imajo radi. Tudi meni je pri srcu. Z njim se je lepo pogovarjati in čeprav so se najine poti križale le nekajkrat, se mi zdi, da njegova topla beseda zmeraj dobro mesto najde. Še zmeraj opravlja svojo službo, mašuje, ureja pisarniška dela, le otrok ne poučuje več. To delo so letos prevzele uršulinke iz Škofje Loke. Česa se iz mladosti najbolj spominjate? Velike poplave iz leta 1926. Očetu je odneslo ogromno zemlje, voda je izpodkopala cel travnik. Nič ni raslo, čez noč smo ostali brez hrane. Bilo nas je 12 otrok, starša sta se odločila, da mene in brata dajo služiti v Breznico k sorodnikom mame. Mene je oče kmalu prišel iskat, Pavle je pa ostal. Namignil mi je, da bi šel študirat. Boš vsaj bel kruh jedel kot so v